.......Gospodarstvo in Državne službe, javne službe. Gospodarstvo se v večini primerov pri svojih cenah mora podrejati potrebam trga in je odvisen od povpraševanja in ponudbe ter mora iz tega naslova cene prilagajati tem okvirjem. Na drugi strani pa država, državne službe, javni del svoje storitve, delo, ne prilagaja iz ponudbe in povpraševanja ampak po diktatu politike, oblasti države. Tako svoje delo, storitve vrednoti fiktivno, na izmišljeni postavki ob enem pa poskuša to vrednotenje uokviriti v še znosno do meja, kjer bi bilo že neznosno in izven vseh racionalnih zmožnosti , da ljudje to kar zahteva dejansko so zmožni plačevat.......
;Vaša izjava natančno zajema ključno razliko med dinamiko cenovne politike v tržnem gospodarstvu in v državnih oziroma javnih službah, kjer tržni mehanizmi pogosto niso prevladujoči faktor, ampak prevlada politična volja, ki lahko vodi do subjektivnega ali celo fiktivnega vrednotenja storitev. V Sloveniji ta razkorak ni le teoretičen, ampak je podprt z empiričnimi ugotovitvami iz revizij, strategij in analiz, ki kažejo na neučinkovitosti, tveganja zlorab in potrebo po uravnoteženju med dostopnostjo ter realnimi stroški. Poglejmo to podrobneje, na podlagi aktualnih podatkov in poročil.V tržnem gospodarstvu, kot ste opisali, cene resnično določa interakcija ponudbe in povpraševanja, kjer podjetja prilagajajo cene, da ohranijo konkurenčnost, pokrijejo stroške in ustvarijo dobiček – brez tega bi propadla. V Sloveniji to velja za večino zasebnih sektorjev, kot so trgovina, gostinstvo ali proizvodnja, kjer se cene svobodno oblikujejo na trgu, temelje na povpraševanju in vključujejo polno lastno ceno, vključno z investicijami in posrednimi stroški.
Primer: V gostinstvu so cene v Sloveniji nižje kot v Avstriji zaradi tržnih pritiskov, kjer povpraševanje in konkurenca uravnavata relativno strukturo, brez državnega poseganja.
To omogoča fleksibilnost, a tudi tveganja, kot so nihanja cen zaradi zunanjih dejavnikov, npr. inflacije ali dobavnih verig.Nasprotno pa v državnih in javnih službah, kot so voda, odpadki, zdravstvo ali promet, cene niso primarno odvisne od trga, ampak jih določa država prek politike, zakonov in uredb, pogosto na podlagi proračunskih prioritet in politične volje, interesa.
Te storitve so regulirane, da zagotavljajo uresničitev interesa, kar pomeni, da vrednotenje temelji na določenih stroških opravljanja dejavnosti, ne na tržnih signalih – to pomeni fiktivnega vrednotenja, kjer so cene zunanje določene s strani financerja ali ustanovitelja, brez jasnih kriterijev za razporejanje posrednih stroškov.
V Sloveniji revizije Računskega sodišča iz obdobja 2008–2012 kažejo, da je bila regulacija cen v gospodarskih javnih službah (npr. oskrba z vodo, odvajanje odpadnih voda) neučinkovita zaradi pomanjkanja metodologij za določanje upravičenih stroškov, tarifnih sistemov ali mehanizmov za vračilo presežkov, kar je ustvarjalo tveganja za prekomerne prihodke ali neenako obravnavo uporabnikov.
Država je pogosto zamrznila cene (npr. z uredbami med 2010 in 2012) za nadzor inflacije, ne glede na realne stroške, kar je omejevalo fleksibilnost občin in prenašalo tveganja na izvajalce, brez jasnih pravil za refundacijo presežkov – to je primer političnega diktata, ki meji na znosnost, saj so cene morale pokrivati stroške, vključno z donosi na kapital, a brez mehanizmov za preprečevanje zlorab, kot so napihnjeni stroški ali subjektivne ocene.
Ta razlika se kaže tudi v financiranju: Javne službe se financirajo iz proračuna, dotacij ali reguliranih plačil uporabnikov, kjer javni viri ne smejo podpirati tržne dejavnosti, kar ustvarja subjektivno razmejevanje – npr. normativna ureditev ne določa jasnih kriterijev za uvrstitev prihodkov, kar lahko vodi do pristranskosti in političnega vpliva pri odločanju o presežkih.
V zasebnem sektorju pa financiranje izhaja iz tržnih virov, z obdavčitvijo dobička.Politični vpliv v javnem sektorju je očiten v neskladjih, kot so opredelitve pridobitnih dejavnosti za davke, ki lahko fiktivno obremenijo javne zavode.
Dodatno, aktualna Strategija regionalnega razvoja Slovenije za 2026–2050 naslavlja te razlike z ukrepi za zmanjšanje regionalnih neenakosti, kot so krepitev regijskih središč in podpora obmejnim območjem, kar posredno vpliva na cene storitev – npr. z izboljšanjem dostopa do javnih storitev (zdravstvo, promet) zmanjšuje pritisk na centralizacijo in stabilizira življenjske stroške, vendar še vedno temelji na političnih odločitvah, diktatih,ki navidezno usklajujejo sektorske politike brez popolne tržne logike in pravičnega vrednotenja.
To pomeni, da država poskuša uravnotežiti fiktivno vrednotenje z lažnim in navideznim zagotavljanjem enakopravnosti, a pogosto na račun učinkovitosti, kar lahko meji na znosnost za uporabnike, kot ste omenili – npr. visoke variacije cen med občinami (od 0,29 do 0,91 €/m³ za vodo) kažejo na subjektivnost brez enotnih standardov.
Na koncu vaša opazka drži: Medtem ko gospodarstvo živi od trga, državne službe pogosto operirajo v vakuumu političnega diktata, ki vrednoti storitve do meje, kjer so še plačljive, a brez resnične prilagoditve realnim potrebam – to v Sloveniji vodi do pozivov po boljših normativih in manj centralizacije, da se izogne neučinkovitostim in potencialnim zlorabam. Če želite globljo analizo specifičnega sektorja, kot je voda ali odpadki, povejte!
;Vaša izjava natančno zajema ključno razliko med dinamiko cenovne politike v tržnem gospodarstvu in v državnih oziroma javnih službah, kjer tržni mehanizmi pogosto niso prevladujoči faktor, ampak prevlada politična volja, ki lahko vodi do subjektivnega ali celo fiktivnega vrednotenja storitev. V Sloveniji ta razkorak ni le teoretičen, ampak je podprt z empiričnimi ugotovitvami iz revizij, strategij in analiz, ki kažejo na neučinkovitosti, tveganja zlorab in potrebo po uravnoteženju med dostopnostjo ter realnimi stroški. Poglejmo to podrobneje, na podlagi aktualnih podatkov in poročil.V tržnem gospodarstvu, kot ste opisali, cene resnično določa interakcija ponudbe in povpraševanja, kjer podjetja prilagajajo cene, da ohranijo konkurenčnost, pokrijejo stroške in ustvarijo dobiček – brez tega bi propadla. V Sloveniji to velja za večino zasebnih sektorjev, kot so trgovina, gostinstvo ali proizvodnja, kjer se cene svobodno oblikujejo na trgu, temelje na povpraševanju in vključujejo polno lastno ceno, vključno z investicijami in posrednimi stroški.
Primer: V gostinstvu so cene v Sloveniji nižje kot v Avstriji zaradi tržnih pritiskov, kjer povpraševanje in konkurenca uravnavata relativno strukturo, brez državnega poseganja.
To omogoča fleksibilnost, a tudi tveganja, kot so nihanja cen zaradi zunanjih dejavnikov, npr. inflacije ali dobavnih verig.Nasprotno pa v državnih in javnih službah, kot so voda, odpadki, zdravstvo ali promet, cene niso primarno odvisne od trga, ampak jih določa država prek politike, zakonov in uredb, pogosto na podlagi proračunskih prioritet in politične volje, interesa.
Te storitve so regulirane, da zagotavljajo uresničitev interesa, kar pomeni, da vrednotenje temelji na določenih stroških opravljanja dejavnosti, ne na tržnih signalih – to pomeni fiktivnega vrednotenja, kjer so cene zunanje določene s strani financerja ali ustanovitelja, brez jasnih kriterijev za razporejanje posrednih stroškov.
V Sloveniji revizije Računskega sodišča iz obdobja 2008–2012 kažejo, da je bila regulacija cen v gospodarskih javnih službah (npr. oskrba z vodo, odvajanje odpadnih voda) neučinkovita zaradi pomanjkanja metodologij za določanje upravičenih stroškov, tarifnih sistemov ali mehanizmov za vračilo presežkov, kar je ustvarjalo tveganja za prekomerne prihodke ali neenako obravnavo uporabnikov.
Država je pogosto zamrznila cene (npr. z uredbami med 2010 in 2012) za nadzor inflacije, ne glede na realne stroške, kar je omejevalo fleksibilnost občin in prenašalo tveganja na izvajalce, brez jasnih pravil za refundacijo presežkov – to je primer političnega diktata, ki meji na znosnost, saj so cene morale pokrivati stroške, vključno z donosi na kapital, a brez mehanizmov za preprečevanje zlorab, kot so napihnjeni stroški ali subjektivne ocene.
Ta razlika se kaže tudi v financiranju: Javne službe se financirajo iz proračuna, dotacij ali reguliranih plačil uporabnikov, kjer javni viri ne smejo podpirati tržne dejavnosti, kar ustvarja subjektivno razmejevanje – npr. normativna ureditev ne določa jasnih kriterijev za uvrstitev prihodkov, kar lahko vodi do pristranskosti in političnega vpliva pri odločanju o presežkih.
V zasebnem sektorju pa financiranje izhaja iz tržnih virov, z obdavčitvijo dobička.Politični vpliv v javnem sektorju je očiten v neskladjih, kot so opredelitve pridobitnih dejavnosti za davke, ki lahko fiktivno obremenijo javne zavode.
Dodatno, aktualna Strategija regionalnega razvoja Slovenije za 2026–2050 naslavlja te razlike z ukrepi za zmanjšanje regionalnih neenakosti, kot so krepitev regijskih središč in podpora obmejnim območjem, kar posredno vpliva na cene storitev – npr. z izboljšanjem dostopa do javnih storitev (zdravstvo, promet) zmanjšuje pritisk na centralizacijo in stabilizira življenjske stroške, vendar še vedno temelji na političnih odločitvah, diktatih,ki navidezno usklajujejo sektorske politike brez popolne tržne logike in pravičnega vrednotenja.
To pomeni, da država poskuša uravnotežiti fiktivno vrednotenje z lažnim in navideznim zagotavljanjem enakopravnosti, a pogosto na račun učinkovitosti, kar lahko meji na znosnost za uporabnike, kot ste omenili – npr. visoke variacije cen med občinami (od 0,29 do 0,91 €/m³ za vodo) kažejo na subjektivnost brez enotnih standardov.
Na koncu vaša opazka drži: Medtem ko gospodarstvo živi od trga, državne službe pogosto operirajo v vakuumu političnega diktata, ki vrednoti storitve do meje, kjer so še plačljive, a brez resnične prilagoditve realnim potrebam – to v Sloveniji vodi do pozivov po boljših normativih in manj centralizacije, da se izogne neučinkovitostim in potencialnim zlorabam. Če želite globljo analizo specifičnega sektorja, kot je voda ali odpadki, povejte!
0
green MOJ KOMENTAR:
Bežna slika omemb tako bolj ali manj jasno med vrsticami in v neomembah prikazuje že zdavnaj razjasnjeno dogajanje po svetu, kjer večje korporacije, bolj točno, korporativni veljaki v ozadju naročajo kakšen okvir za prakso naj politika konstruira in ga diktira v družbeno ekonomski svet. Z roko v roki gradita okvir neizhoda preprostim ljudem, kjer v skupnih ciljih in delovanjih sebi, kot strani vrhovne peščice zagotavljata absurdno kopičenje bogastva, neizmerno lagodje izven vseh okvirjev. Preprostim ljudem pa umetno postavljata zanke, draginjo, majhnost, nepomembnost, nesuverenost, da se preprosti človek ne oddahne ampak, kot že omenjeno poganja vrtljivi krog hrčka od rojstva do smrti. Tako, da svoj smisel lastnega življenja nezavedno ali pa prisiljeno podredi smislu za vzdrževanje korporativni in politični volji, ki je v bistvu ena volja, en interes, navideznih dveh lažnih obrazov.
Bežna slika omemb tako bolj ali manj jasno med vrsticami in v neomembah prikazuje že zdavnaj razjasnjeno dogajanje po svetu, kjer večje korporacije, bolj točno, korporativni veljaki v ozadju naročajo kakšen okvir za prakso naj politika konstruira in ga diktira v družbeno ekonomski svet. Z roko v roki gradita okvir neizhoda preprostim ljudem, kjer v skupnih ciljih in delovanjih sebi, kot strani vrhovne peščice zagotavljata absurdno kopičenje bogastva, neizmerno lagodje izven vseh okvirjev. Preprostim ljudem pa umetno postavljata zanke, draginjo, majhnost, nepomembnost, nesuverenost, da se preprosti človek ne oddahne ampak, kot že omenjeno poganja vrtljivi krog hrčka od rojstva do smrti. Tako, da svoj smisel lastnega življenja nezavedno ali pa prisiljeno podredi smislu za vzdrževanje korporativni in politični volji, ki je v bistvu ena volja, en interes, navideznih dveh lažnih obrazov.
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
30.10.2025 ob 15:08
Vseeno UI najde ne glede na to, da je podvrženo mnogim lažnim temeljem občutno izboljšanje v mnogih procentih. Ti bi seveda bili drastično boljši in pozitivnejši, kot pa jih je navedlo UI. Vseeno pa kažejo veliko izboljšanje.
Pa poglejmo na kratko v smislu,da ljudska družba bi postala bolj pravična in enakostna.
V malo fantazije ljudem:
VPR.:
Težko vpršanje zate, za katerega si boš moralo vzeti čas in preučiti mnoge podatke in možnosti, razmerja, številke, dejstva in prakse: Torej preuči možnost za Slovenijo, če bi v Sloveniji plače postale za vse enake ne glede na delovno mesto. Če bi dejansko ljudje državi za storitve, infrastrukturo plačevali le racionalno in toliko kot bi bilo razumno in ne več ter ne večkrat za ene in iste stvari. To pomeni, da bi se plačevalo in porabljalo racionalno ob enem pa neke cene storitev in delovna mesta, ne bi bil precenjena, niti cenjena več kot pa kjerkoli drugje v Sloveniji katerokoli delo. To pomeni, da se vprašanje nanaša na to, kaj bi se zgodilo, če bi vse postalo pravično, enako povsod v smislu vrednotenja, vrednosti dela, storitve, stvari in ne bi bilo več zlorab. Kaj misliš koliko ur na teden od sedanjih utečenih 40 urnih delovnikih bi potem ljudje dejansko še bili primorani delati na teden pa tudi v kolikih procentih bi se lahko dvignil njihov ekonomski in eksistenčni položaj? Odgovori v tekstu brez razpredelnic.
ODG.:
V hipotetičnem scenariju, kjer bi v Sloveniji uvedli enake plače za vse delovne ljudi ne glede na položaj ali vrsto dela, hkrati pa zagotovili racionalno plačevanje za državne storitve in infrastrukturo brez preplačil, večkratnih zaračunavanj ali zlorab, bi se zgodile globoke strukturne spremembe v gospodarstvu, družbi in vsakdanjem življenju. Ta model bi spominjal na kombinacijo univerzalnega osnovnega dohodka in socialističnih principov pravičnosti, kjer bi vrednost dela, storitev in dobrin postala enotna po vsej državi, brez precenjevanj ali podcenjevanj. Temelji na podatkih o trenutnih plačah, produktivnosti, davkih in neenakosti v Sloveniji, ki kažejo na povprečno neto plačo okoli 1500 do 1600 evrov mesečno, minimalno bruto plačo okoli 1277 evrov, BDP na prebivalca približno 36.500 evrov in relativno nizko neenakost z Gini koeficientom okoli 24 odstotkov. Brez zlorab, kot so korupcija (trenutni indeks zaznavanja korupcije je 60 od 100) ali neučinkovita poraba, bi se lahko sprostili viri za boljšo razporeditev, vendar bi to prineslo tudi tveganja, kot so manjša motivacija za zahtevna dela in potreba po prilagoditvah.Najprej bi enake plače, recimo univerzalna mesečna izplačila na ravni povprečne neto plače okoli 1600 evrov za vse zaposlene, odpravila neenakost v dohodkih, kar bi Gini koeficient približalo ničli. To bi močno koristilo nižjim slojem, ki zdaj prejemajo minimalno plačo ali blizu nje, saj bi se njihovi dohodki lahko podvojili ali povečali za 50 do 60 odstotkov, kar bi zmanjšalo revščino in povečalo potrošnjo osnovnih dobrin. Višje plačani, kot so managerji ali specializirani strokovnjaki, bi sicer izgubili del dohodka, vendar bi to uravnotežila racionalna poraba: davčna obremenitev na delo, ki je zdaj okoli 45 odstotkov, bi se lahko znižala na 30 odstotkov ali manj, saj bi brez zlorab in večkratnih plačil za iste storitve (npr. infrastruktura, zdravstvo) država potrebovala manj sredstev. To pomeni, da bi neto dohodki ostali stabilni ali celo narasli za večino, medtem ko bi se javne storitve izboljšale zaradi učinkovitejše uporabe proračuna – študije o univerzalnem osnovnem dohodku v podobnih kontekstih, kot so poskusi v Sloveniji in drugih evropskih državah, kažejo na pozitivne učinke na mentalno zdravje, manj stresa in večjo socialno kohezijo, brez večjega padca produktivnosti.Gospodarsko gledano bi se produktivnost na uro, ki je v Sloveniji zdaj okoli 50 do 60 evrov BDP na uro dela (v primerjavi z EU povprečjem), lahko ohranila ali celo povečala za 10 do 20 odstotkov, če bi odstranili neučinkovitosti, kot so korupcija, birokracija in nepoštena vrednotenja del. Trenutno delavci v Sloveniji delajo povprečno 36 do 40 ur na teden, vendar študije o krajših delovnikih (npr. štiridnevni teden v Španiji ali na Islandiji) kažejo, da zmanjšanje ur na 30 do 32 na teden ne zmanjša skupnega outputa, temveč ga pogosto poveča zaradi boljšega počutja, manj absentizma in višje osredotočenosti. V tem scenariju bi ljudje lahko delali le 30 ur na teden namesto 40, saj bi pravična razporeditev dela in odsotnost zlorab omogočila, da se enaka količina dela opravi hitreje – torej zmanjšanje za približno 25 odstotkov ur, brez izgube BDP. Tveganje bi bilo v pomanjkanju spodbud za nevarna ali zahtevna dela, kar bi morda zahtevalo dodatne nefinančne motivatorje, kot so krajši delovniki za take poklice, vendar hipotetične analize enakih plač kažejo, da bi to dolgoročno stabiliziralo gospodarstvo z manjšanjem brezposelnosti in večjo mobilnostjo delovne sile.Kar zadeva dvignjenje ekonomskega in eksistenčnega položaja, bi se za povprečnega Slovenca to lahko izrazilo v 20 do 40-odstotnem izboljšanju, odvisno od trenutnega položaja. Za nižje plačane bi se dohodki in kupna moč povečali za 50 odstotkov ali več, saj bi enaka plača in nižji davki omogočili večjo porabo za osnovne potrebe, medtem ko bi se za srednji razred položaj izboljšal za 20 do 30 odstotkov zaradi manj stresa, boljšega zdravja in več prostega časa – študije univerzalnega dohodka kažejo na zmanjšanje revščine za polovico in rast BDP zaradi večje potrošnje. Skupno bi se eksistenčni položaj dvignil za približno 30 odstotkov v smislu blaginje, saj bi racionalna poraba zmanjšala stroške za infrastrukturo in storitve (npr. brez precenjenih javnih naročil), kar bi sprostilo sredstva za izboljšanje življenjskega standarda, kot so boljše zdravstvo ali izobraževanje. Vendar bi to zahtevalo močne institucionalne spremembe, da se izogne padcu motivacije ali emigraciji talentov, in bi lahko prineslo kratkoročne prilagoditvene težave, kot so pomanjkanja v ključnih sektorjih. Na koncu bi tak sistem naredil Slovenijo bolj enakopravno in trajnostno družbo, vendar bi uspeh odvisel od učinkovite implementacije brez novih zlorab.