Germani so se bojevali že pred Kristovim rojstvom z Rimljani v Galiji, sedanji Franciji.
Stari Sloveni so za časa preseljevanja narodov kaj radi vstopali v službo Bizantincev.
Pomagali so v Italiji bizantinskemu poveljniku Narzu, da je premagal Gote.
Pozneje so Sloveni sami silili v Italijo, toda tu so jim pot zaprli Langobardi.
S temi in z Bavarci so imeli Sloveni dolgotrajne boje.
Boji z Langobardi so se vršili zlasti okoli Čedada na Furlanskem, z Bavarci pa v Pustriški dolini na Tirolskem.
Sloveni so pogosto nastopali v zvezi z Obri.
Bržkone so bili le manjši oddelki.
Sloveni so imeli svoje župane in vojvode, ki so bili voditelji tudi v bojih.
Zgodaj so prišli Sloveni v odvisnost od Bavarcev in ob enem s tem pozneje v veliko frankovsko državo Karola Velikega.
Odsihdob so slovenske dežele združene s frankovsko državo, pozneje z nemško državo.
Brambne uredbe teh držav so se uveljavile tudi za naše dežele.
Karol Veliki je v naših krajih ustanovil 2 mejni grofiji, ki sta imeli namen, braniti vzhodno mejo velike države pred napadi drugih narodov.
Pod vrhovnim poveljstvom mejnih grofov furlanskih in vodstvom domačih vojvod so hodili Sloveni na boj zoper Obre in so širili frankovsko državo na vzhod in jugovzhod.
Dolžnost iti v vojsko je zadela svobodne podanike.
Ker pa je bilo pogosto treba iti v vojno, so kmalu manjši svobodni posestniki zamenjali svojo svobodo z odvisnostjo od veleposestnikov, ki so za nje prevzeli vojaško dolžnost.
Nastala je mesto prvotne vojaške dolžnosti nova vojaška dolžnost, omejena na vazale, katere je lahko kralj pozval na vojsko.
Veliki kraljevi vazali so svoja obširna posestva delili in podeljevali naprej.
Tako so nastali manjši vazali, ki niso bili neposredno kralju podložni, ampak velikim vazalom, vojvodom, knezom, grofom in cerkvam.
Med vazali so bili najvažnejši vitezi, ki so morali v boj na konju.
Viteštvo je nastalo v frankovski državi.
Ko so mohamedanski Arabci iz Španske začeli nadlegovati Francosko, je moral frankovski vladar Karol Martel pomnožiti konjenico.
Zato je podelil velikemu številu svojih vojnikov cerkvena posestva pod pogojem, da morajo kot konjeniki služiti vladarju v vojnah.
Tako je nastalo srednjeveško viteštvo.
Vitezi in vazali so si znali pridobiti velikih pravic, ki so omejevale njihovo dolžnost, iti na vojsko.
Le kadar je bilo treba braniti deželo, so morali vazali s podložniki na vladarjev poziv v vojno.
Če je hotel vladar začeti vojno, je moral prositi vazale, da so šli ž njim na vojsko.
Moral jih je za to tudi plačati.
Voditelji v vojnah so bili deželni knezi ali od njih določeni vazali.
Če je hotel vladar biti neodvisen od vazalov, si je dobil za denar najemnikov, ki so vojevali njegove vojne.
Najprej se je najemniška vojska razvila v Italiji, kjer so bogata mesta najemala najemnike v dobi strankarskih bojev v 14. stoletju.
Na glasu so bili švicarski najemniki, ki so pomagali tej ali oni stranki.
Med voditelje najemnikov sta spadala v naših krajih v 15. stoletju kranjski vitez orjaški Andrej Baumkircher in vojskovodja celjskih grofov Jan Vitovec.
Turek je premagal balkanske države in začel siliti v naše kraje.
Tu je odpovedala vazalska vojska in ni bilo nikogar, ki bi branil kmete pred Turki.
Poskusili so s križarskimi vojskami.
Najznamenitejši dogodek te vrste je obramba Belgrada leta 1456.
Ogrski junak Ivan Hunjadi in menih Janez Kapistran iz Ljubljane, sta z mečem in križem v roki odbila turški naskok na Belgrad in pognala Turke v beg.
Najemniških čet je bilo premalo in niso bile pripravne za boj z gibčnimi in naglimi Turki.
Nastala je splošna deželna bramba, ki se je na klic, da je Turek v deželi, zbrala na določenih krajih in udarila za Turki.
Leta 1529 je bilo obleganje Dunaja.
Junak Ivan Kacijanar s Kamna pri Begunjah je s svojo konjenico napravil sultanu Solimanu veliko škodo.
Leta 1593 je bil pri Sisku potolčen Hasan paša in takrat je polagoma oslabela turška sila.
Cela vrsta utrdb od morja do Karpatov je Turku branila pot.
Obleganja Dunaja, Kiseka in Sigeta so plačali Turki z velikimi porazi.
Vladarji so se morali istočasno vojskovati s Turki, Benečani in Francozi.
Karol Capuder, Zgodovina c. in kr. pešpolka št. 17. Celovec, 1915.
Avtor lahko ureja vse odgovore v temi.
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
23.07.2017 ob 18:39
Stari Sloveni so za časa preseljevanja narodov kaj radi vstopali v službo Bizantincev.
Pomagali so v Italiji bizantinskemu poveljniku Narzu, da je premagal Gote.
Pozneje so Sloveni sami silili v Italijo, toda tu so jim pot zaprli Langobardi.
S temi in z Bavarci so imeli Sloveni dolgotrajne boje.
Boji z Langobardi so se vršili zlasti okoli Čedada na Furlanskem, z Bavarci pa v Pustriški dolini na Tirolskem.
Sloveni so pogosto nastopali v zvezi z Obri.
Bržkone so bili le manjši oddelki.
Sloveni so imeli svoje župane in vojvode, ki so bili voditelji tudi v bojih.
Zgodaj so prišli Sloveni v odvisnost od Bavarcev in ob enem s tem pozneje v veliko frankovsko državo Karola Velikega.
Odsihdob so slovenske dežele združene s frankovsko državo, pozneje z nemško državo.
Brambne uredbe teh držav so se uveljavile tudi za naše dežele.
Karol Veliki je v naših krajih ustanovil 2 mejni grofiji, ki sta imeli namen, braniti vzhodno mejo velike države pred napadi drugih narodov.
Pod vrhovnim poveljstvom mejnih grofov furlanskih in vodstvom domačih vojvod so hodili Sloveni na boj zoper Obre in so širili frankovsko državo na vzhod in jugovzhod.
Dolžnost iti v vojsko je zadela svobodne podanike.
Ker pa je bilo pogosto treba iti v vojno, so kmalu manjši svobodni posestniki zamenjali svojo svobodo z odvisnostjo od veleposestnikov, ki so za nje prevzeli vojaško dolžnost.
Nastala je mesto prvotne vojaške dolžnosti nova vojaška dolžnost, omejena na vazale, katere je lahko kralj pozval na vojsko.
Veliki kraljevi vazali so svoja obširna posestva delili in podeljevali naprej.
Tako so nastali manjši vazali, ki niso bili neposredno kralju podložni, ampak velikim vazalom, vojvodom, knezom, grofom in cerkvam.
Med vazali so bili najvažnejši vitezi, ki so morali v boj na konju.
Viteštvo je nastalo v frankovski državi.
Ko so mohamedanski Arabci iz Španske začeli nadlegovati Francosko, je moral frankovski vladar Karol Martel pomnožiti konjenico.
Zato je podelil velikemu številu svojih vojnikov cerkvena posestva pod pogojem, da morajo kot konjeniki služiti vladarju v vojnah.
Tako je nastalo srednjeveško viteštvo.
Vitezi in vazali so si znali pridobiti velikih pravic, ki so omejevale njihovo dolžnost, iti na vojsko.
Le kadar je bilo treba braniti deželo, so morali vazali s podložniki na vladarjev poziv v vojno.
Če je hotel vladar začeti vojno, je moral prositi vazale, da so šli ž njim na vojsko.
Moral jih je za to tudi plačati.
Voditelji v vojnah so bili deželni knezi ali od njih določeni vazali.
Če je hotel vladar biti neodvisen od vazalov, si je dobil za denar najemnikov, ki so vojevali njegove vojne.
Najprej se je najemniška vojska razvila v Italiji, kjer so bogata mesta najemala najemnike v dobi strankarskih bojev v 14. stoletju.
Na glasu so bili švicarski najemniki, ki so pomagali tej ali oni stranki.
Med voditelje najemnikov sta spadala v naših krajih v 15. stoletju kranjski vitez orjaški Andrej Baumkircher in vojskovodja celjskih grofov Jan Vitovec.
Turek je premagal balkanske države in začel siliti v naše kraje.
Tu je odpovedala vazalska vojska in ni bilo nikogar, ki bi branil kmete pred Turki.
Poskusili so s križarskimi vojskami.
Najznamenitejši dogodek te vrste je obramba Belgrada leta 1456.
Ogrski junak Ivan Hunjadi in menih Janez Kapistran iz Ljubljane, sta z mečem in križem v roki odbila turški naskok na Belgrad in pognala Turke v beg.
Najemniških čet je bilo premalo in niso bile pripravne za boj z gibčnimi in naglimi Turki.
Nastala je splošna deželna bramba, ki se je na klic, da je Turek v deželi, zbrala na določenih krajih in udarila za Turki.
Leta 1529 je bilo obleganje Dunaja.
Junak Ivan Kacijanar s Kamna pri Begunjah je s svojo konjenico napravil sultanu Solimanu veliko škodo.
http://povijest.hr/wp-content/uploads/sites/2/2016/10/Wilhelm_von_Roggendorf.jpg
Leta 1593 je bil pri Sisku potolčen Hasan paša in takrat je polagoma oslabela turška sila.
Cela vrsta utrdb od morja do Karpatov je Turku branila pot.
Obleganja Dunaja, Kiseka in Sigeta so plačali Turki z velikimi porazi.
Vladarji so se morali istočasno vojskovati s Turki, Benečani in Francozi.
Karol Capuder, Zgodovina c. in kr. pešpolka št. 17. Celovec, 1915.