Venetsko ime : Lublana.
Lublana je naselje, vas, vin na drugi strani reke Lublance. Na mestu Aemone je bilo prvotno naselje Gradišče. Pod Gradiščem je tekla reka Gradiščica.
Lublana je naselje, vas, vin na drugi strani reke Lublance. Na mestu Aemone je bilo prvotno naselje Gradišče. Pod Gradiščem je tekla reka Gradiščica.
0
Moram popraviti.
Sedanje ime je Ljubljana, ne Lublana. Izvor imena Ljubljana pa ni pojasnjen. Po eni teoriji izvira iz vodnega božanstva Laborus, po drugi pa spet iz latinskega izraza za reko, ki popravlja (aluviana). Mogoče tudi iz nemškega izraza Laubach (mlačen potok).
Vir, ki ga uporabljaš ti, v uradni zgodovini ni sprejet in nikoli ne bo, venetska teorija je pa navadna neumnost, ki je bila tudi že večkrat ovržena.
Sedanje ime je Ljubljana, ne Lublana. Izvor imena Ljubljana pa ni pojasnjen. Po eni teoriji izvira iz vodnega božanstva Laborus, po drugi pa spet iz latinskega izraza za reko, ki popravlja (aluviana). Mogoče tudi iz nemškega izraza Laubach (mlačen potok).
Vir, ki ga uporabljaš ti, v uradni zgodovini ni sprejet in nikoli ne bo, venetska teorija je pa navadna neumnost, ki je bila tudi že večkrat ovržena.
0
Spoštovana Miss'b venetska teorija je nova teorija, ki se sklada tudi z drugimi teorijami o razvoju in naselitvi človeka po zemeljski obli. Venetska teorija se sklada s teorijo kontiutete, ki govori, da so ljudje naseljeni izpred zadnje ledene dobe na podločjih, kjer jih najdemo tudi danes, brez večjih in množičnih preseljevanj in z raziskavami DNK, kjer ugotavljajo enako o trajni naselitvi sveta izpred ledene dobe.
http://www.livesjournal.eu/library/lives3/lucvu3/veneti3g.htm L.Vuga
http://www.livesjournal.eu/library/lives3/lucvu3/veneti3g.htm L.Vuga
0
Nisem prebrala vira do konca, ker zdajle nimam casa, ampak dejstvo je, do je bila teorija doseljevanja v prejsnjem tisocletju ce zdavnaj ovrzena na podlagi genetike. Genetske studije se izvajajo po vsem svetu ze par desetletij in vsake toliko casa pride do sokov, ker popolnoma ovrzejo dotedanje teorije. Prav tako ni fizicnih dokazov za selitve narodov na terenu, nikjer na obmocju tako imenovanega naseljevanja Slovanov.
S samo venetsko teorijo kot tako se jaz ne strinjam, sem pa prepricana, da je en delcek te teorije blizu dejanski zgodovini.
Ko so v gorah med Italijo in Avstrijo nasli ledenega moza Otzija izpred 5000 let in dokoncali vse teste, so ugotovili, da ni bil nikoli dlje kot kaksnih 60 km od tam, kjer so ga nasli. (Menda so ga nasli ena Slovenka in en drug par, ki ga je slovenska tozila za prvenstvo najdbe in tozbo zgubila, ce se prav spomnim). Po drugi strani vecina ljudi na svetu, kaj sele v Sloveniji in drugje v vzhodni Evropi zivi vecino zivljenja v kraju rojstva ali nekaj dest km od njega. Torej je vzorec bivanja se vedno tak, kot je bil pred 5000 leti. Skratka, ni bilo velikega doseljevanja pred 1500 leti. Tudi genetika pravi tako. Gotovo so se manjse skupine pocasi pomikale na daljse razdalje v vse smeri, pac tja, kjer so dobile hrano, a koliko so se premaknile? Ljudje so morali ziveti, se prehranjevati, oblaciti, skrbeti za otroke. Le kdo je imel pri tem cas, da se bo mnozicno pes, na svojih dveh nogah, doseljeval na obmocje 1000 ali 2000 stran? Ze tu popolnoma propade logika teorije mnozicnega doseljevanja. Poglejmo Atilo, kasneje Genghis Khana, Aleksandra Velikega. To so bili vojaski vpadi, zavojevanja, okupacije, ki so propadle takoj, ko je veliki "junak", (po moje morilec), izdihnil svojo duso. Enako kot v bolj sodobni zgodovini. Testiranje v laboratoriju je zame vedno vec vredno kot teorija enega univerzitetnega profesorja v svojem ivory towerju, ki pac pocne tisto, kar mu daje vsakdanji kruh.
Pa se o Ljubljani. Glede na genetiko, nobenega doseljevanja in glede na podobna imena od Balkana do Poljske, Vzhodne Nemcije in do Zahodne Rusije na vzhodu, lahko sklepamo, da ima ime slovanski origin. Lublana, Lubija, Lubawa, Lubben, Lubeck, Lubenka, Lubie Jezero, Lubien, Lublin, Lubny, Lubsko, Luntheen so imena, ki se pojavljajo na tem obmocju v razlicnih jezikih, a z ocitno istim izvorom.
Jaz se sprasujem, ce nimajo kaj skupnega z lubom ali lubjem, ki so ga uporabljali v preteklosti. Kraji s takim imenom se obicajno pojavljajo ob vodah. Torej lahko mogoce iscemo uporabo lubja povezano z vodo. In dobimo naslednje moznosti.
Uporaba lubja za gradnjo colna. Ko so colni iz drevesnega debla odsluzili zaradi prevelike teze na kopnem, se je razsirila gradnja colnov iz drevesnega lubja, ki se je uporabljalo za stranice. in dno.
Lubje se je uporabljalo kot barvilo usnja. Postopek je zahteval stalno prisotnost vode.
Lubje se je uporabljalo v medicini ze pred tisocletji. En primer danasnjega zdravila, ki je dejansko uporabljalo kot prvotno naravno surovino, vrbovo lubje, preden je proizvodnja presla na sinteticne surovine, je Aspirin. Da je vrba obvodna rastlina, pa vemo verjetno vsi.
Lubje je tudi nudilo material za kosare in druge pposode za hranjenje zivil in drugih stvari.
Lubje je bilo pomemno v starih poganskih verah, ki so castile letne case in njihove prehode.
Koncno, lubje se je uporabljalo tudi za obleke.
Jaz mislim, da se ime konkretno nanasa na uporabo lubja ob vodi sicer bi se po lubju lahko imenoval vsak kraj, kjer je raslo drevje. Torej na colne ali na uporabo lubja pri predelavi usnja.
Zdaj pa se vprasanje. A ni imela ravno Vrhnika na robu Lublane dolgotrajno tradicijo usnjarstva?
S samo venetsko teorijo kot tako se jaz ne strinjam, sem pa prepricana, da je en delcek te teorije blizu dejanski zgodovini.
Ko so v gorah med Italijo in Avstrijo nasli ledenega moza Otzija izpred 5000 let in dokoncali vse teste, so ugotovili, da ni bil nikoli dlje kot kaksnih 60 km od tam, kjer so ga nasli. (Menda so ga nasli ena Slovenka in en drug par, ki ga je slovenska tozila za prvenstvo najdbe in tozbo zgubila, ce se prav spomnim). Po drugi strani vecina ljudi na svetu, kaj sele v Sloveniji in drugje v vzhodni Evropi zivi vecino zivljenja v kraju rojstva ali nekaj dest km od njega. Torej je vzorec bivanja se vedno tak, kot je bil pred 5000 leti. Skratka, ni bilo velikega doseljevanja pred 1500 leti. Tudi genetika pravi tako. Gotovo so se manjse skupine pocasi pomikale na daljse razdalje v vse smeri, pac tja, kjer so dobile hrano, a koliko so se premaknile? Ljudje so morali ziveti, se prehranjevati, oblaciti, skrbeti za otroke. Le kdo je imel pri tem cas, da se bo mnozicno pes, na svojih dveh nogah, doseljeval na obmocje 1000 ali 2000 stran? Ze tu popolnoma propade logika teorije mnozicnega doseljevanja. Poglejmo Atilo, kasneje Genghis Khana, Aleksandra Velikega. To so bili vojaski vpadi, zavojevanja, okupacije, ki so propadle takoj, ko je veliki "junak", (po moje morilec), izdihnil svojo duso. Enako kot v bolj sodobni zgodovini. Testiranje v laboratoriju je zame vedno vec vredno kot teorija enega univerzitetnega profesorja v svojem ivory towerju, ki pac pocne tisto, kar mu daje vsakdanji kruh.
Pa se o Ljubljani. Glede na genetiko, nobenega doseljevanja in glede na podobna imena od Balkana do Poljske, Vzhodne Nemcije in do Zahodne Rusije na vzhodu, lahko sklepamo, da ima ime slovanski origin. Lublana, Lubija, Lubawa, Lubben, Lubeck, Lubenka, Lubie Jezero, Lubien, Lublin, Lubny, Lubsko, Luntheen so imena, ki se pojavljajo na tem obmocju v razlicnih jezikih, a z ocitno istim izvorom.
Jaz se sprasujem, ce nimajo kaj skupnega z lubom ali lubjem, ki so ga uporabljali v preteklosti. Kraji s takim imenom se obicajno pojavljajo ob vodah. Torej lahko mogoce iscemo uporabo lubja povezano z vodo. In dobimo naslednje moznosti.
Uporaba lubja za gradnjo colna. Ko so colni iz drevesnega debla odsluzili zaradi prevelike teze na kopnem, se je razsirila gradnja colnov iz drevesnega lubja, ki se je uporabljalo za stranice. in dno.
Lubje se je uporabljalo kot barvilo usnja. Postopek je zahteval stalno prisotnost vode.
Lubje se je uporabljalo v medicini ze pred tisocletji. En primer danasnjega zdravila, ki je dejansko uporabljalo kot prvotno naravno surovino, vrbovo lubje, preden je proizvodnja presla na sinteticne surovine, je Aspirin. Da je vrba obvodna rastlina, pa vemo verjetno vsi.
Lubje je tudi nudilo material za kosare in druge pposode za hranjenje zivil in drugih stvari.
Lubje je bilo pomemno v starih poganskih verah, ki so castile letne case in njihove prehode.
Koncno, lubje se je uporabljalo tudi za obleke.
Jaz mislim, da se ime konkretno nanasa na uporabo lubja ob vodi sicer bi se po lubju lahko imenoval vsak kraj, kjer je raslo drevje. Torej na colne ali na uporabo lubja pri predelavi usnja.
Zdaj pa se vprasanje. A ni imela ravno Vrhnika na robu Lublane dolgotrajno tradicijo usnjarstva?
0
Ja draga Fiddlesticks skoraj z vsem se strinjam., nič te ne bom popravljala, saj ni kaj popraviti, razen tega, da naši predniki v našemu jeziku podobnem pišejo že 5.500 let. in to vse v Europi.
Morda te bo zanimala tudi tale primerjava indoevropskih jezikov .
http://www.korenine.si/zborniki/zbornik05/vodopivec_primerjava.htm Vinko.Vodopivec-1
Morda te bo zanimala tudi tale primerjava indoevropskih jezikov .
http://www.korenine.si/zborniki/zbornik05/vodopivec_primerjava.htm Vinko.Vodopivec-1
0
dolgoletna tradicija usnjarstva je bila na Trubarjevi od Prešernovega trga pa do Vrazovega trga
0
Avtor: http://www.cvek123.com/clani/lelj/ lelj
dolgoletna tradicija usnjarstva je bila na Trubarjevi od Prešernovega trga pa do Vrazovega trgalelj kaj ti tam mončiko hecaš
0
Lelj, hvala za komentar o usnjarstvu na Trubarjevi. Se en pokazatelj, da je mozen izvor imena iz lubja.
Kranj ima ime po ali krajini, tipicni slovanski besedi, ali pa po koncu, kraju, kar bi tudi slo skupaj, saj je tisti cliff nad Savo res kot konec sveta.
Skofja loka ni originalno ime. Kot ga ima zdaj, ga je dobila po freisinskih skofih, ki so jo dobili v last v srednjem veku. Prvi zaselek je bil tam veliko prej kot krscanstvo, kaj sele skofje.
In kot receno, vsi kraji se ne imenujejo po lubju.
Saharca, happy belatedly birthday to your guy from me. Kdaj ga je pa imel?
Kranj ima ime po ali krajini, tipicni slovanski besedi, ali pa po koncu, kraju, kar bi tudi slo skupaj, saj je tisti cliff nad Savo res kot konec sveta.
Skofja loka ni originalno ime. Kot ga ima zdaj, ga je dobila po freisinskih skofih, ki so jo dobili v last v srednjem veku. Prvi zaselek je bil tam veliko prej kot krscanstvo, kaj sele skofje.
In kot receno, vsi kraji se ne imenujejo po lubju.
Saharca, happy belatedly birthday to your guy from me. Kdaj ga je pa imel?
0
Vendar nad Škofjo Loko se dviha prvi vrh v dolgem grebenu, ki se imenuje Lubnik..
Lok je v Sloveniji in izven nje veliko. Stara Loka je malo dvignjena nad Selško Soro. Tam je lahko bila loka Selška Sora teče skozi tesen pod zidovi srednjeveškega mesta Škofja Loka.
Na drugi strani, pri mostu čez Poljansko soro je zanimivo naselje Puštal, tudi nerazumljivega imana (Snoj : privzeto iz severnonemškega imana zapisano po bavarsko in tako naprej .... ) Ne mosti se, ko ugotovi, da je tam nekaj stalo. Seveda je stalo saj je štala.. V štali se pa stoji.
Lok je v Sloveniji in izven nje veliko. Stara Loka je malo dvignjena nad Selško Soro. Tam je lahko bila loka Selška Sora teče skozi tesen pod zidovi srednjeveškega mesta Škofja Loka.
Na drugi strani, pri mostu čez Poljansko soro je zanimivo naselje Puštal, tudi nerazumljivega imana (Snoj : privzeto iz severnonemškega imana zapisano po bavarsko in tako naprej .... ) Ne mosti se, ko ugotovi, da je tam nekaj stalo. Seveda je stalo saj je štala.. V štali se pa stoji.
0
der Stall - hlev Kaj bi pa potem bil tisti Pu- spredaj?
Loka, travnik - kraj ob travniku
Loka, travnik - kraj ob travniku
0
Lepo vprašanje, tole PU !
Puštal je ljudska popačenka. Vedno sta bili dve Loki. Stara loka zlahka dostopnas Kranjske strani in Selške doline in Loka (sedaj Škofja Loka), dostopna s poljanske doline in preko mostu ali morda v preteklosti z brodom. preko Selške Sore. Obe dolini Sor sta bili v preteklosti pomembni trgovski žili (preden so hodili in vozili po dolinah so hodili in tovorili po grebenih)
Za prehod mostu in obisk trga so prišleki plačevali brodnino, mostnino i.t.d. Prišli so z vozom po stari cesti do Puštala in tam pustili konja, voz in še kaj. Mostnina in mitnina je bila cenejša za prehod brez živali in so žival pustili v štali. (štala je slovenska beseda, da da se danes reče štala jin stala je vzrok v nemščini ker vsak s pred t in p preberejo kot š)
Lep dan Vam želim, in odgovorite mi.
Puštal je ljudska popačenka. Vedno sta bili dve Loki. Stara loka zlahka dostopnas Kranjske strani in Selške doline in Loka (sedaj Škofja Loka), dostopna s poljanske doline in preko mostu ali morda v preteklosti z brodom. preko Selške Sore. Obe dolini Sor sta bili v preteklosti pomembni trgovski žili (preden so hodili in vozili po dolinah so hodili in tovorili po grebenih)
Za prehod mostu in obisk trga so prišleki plačevali brodnino, mostnino i.t.d. Prišli so z vozom po stari cesti do Puštala in tam pustili konja, voz in še kaj. Mostnina in mitnina je bila cenejša za prehod brez živali in so žival pustili v štali. (štala je slovenska beseda, da da se danes reče štala jin stala je vzrok v nemščini ker vsak s pred t in p preberejo kot š)
Lep dan Vam želim, in odgovorite mi.
0
Mene pa zanima, ce ima se kdo drug svojo teorijo o nastanku imena Lublana in ce kdo ve, kaksna je uradna zgodba o nastanku imena.
0
Uradna razlaga je, da izvor imena ni pojasnjen, kakor tudi ne Jesenice, Koper, Rožna dolina, Piran, Portorž, Bovec, Soča, Solčava, Solkan i.t.d. Vse to so nam pustili kar Veneti oziroma Kelti.
0
Glasilo Mestne občina Ljubljana, številka 8, 9, letnik XIII, september 2008, ISSN 1318-797X
Ljubljana – substrat ali slovanska dediščina?
Za imeni Ljubija in Ljubljana so tako akad. France Bezlaj kot še nekateri že davno pred njim slutili,
da sta medsebojno povezani. Bezlaj je sredi 50. letkritično pretresel vse dotedanje teorije o izvoru imena Ljubljana in naposled priznal, da sam veponuditi rešitve, ki ne bi puščala resnih dvomov. To ga je navedlo na misel, da je ime najverjetneje
predslovanski ostanek in ga na slovanski jezikovni podlagi ni mogoče uspešno razložiti. Pozneje senikoli več ni raziskovalno povrnil k temu imenu.
To je konec 70. let spodbudilo romanista Antona
Grada, da je izdelal svojo romanistično hipotezo o izvoru imena Ljubljana iz lat.-rom. osnove alluviana
Ljubija – prvotno ime Ljubljanice
Krajevna imena so nastajala ne le iz občnih, temveč
tudi iz osebnih imen, s tujko antroponimov. Pri tem
niso mišljena imena svetniških zavetnikov, iz katerih
imamo Šentvide, Šentjurje, Šempetre, Škocjane
ipd., pač pa stara domača, predsvetniška imena,
kakršna so naši predniki uporabljali tako pred
pokristjanjenjem kot še dolga stoletja po sprejemu
krščanstva. Na prvi pogled imamo Slovenci v
primerjavi z drugimi slovanskimi narodi razmeroma
majhen odstotek krajevnih imen, ki so nastala
iz starih osebnih imen, v resnici pa je takšen vtis
prejkone posledica slabše raziskanosti slovenskih
krajevnih imen.
Za ponazoritev naštejmo nekaj primerov: iz imena
Radegoj je nastala Radgona, iz Ljubigoj Ljubgojna,
iz Hotimir Kotmara vas na Koroškem, iz Stojdrag
Sodražica, iz Pribislav Prvačina in Prebačevo,
iz imena Radin so Radenci, iz Žitko je Stična, iz
Dražigost so Dražgoše itd. Tudi imena manjših
rek in potokov so bila včasih izpeljana iz osebnih
imen rodovnih starešin ali drugih vplivnih ljudi, npr.
Mislinja iz Misel, Radeča iz Radeta, Radomlja
iz Radom ipd. Redkeje nastopajo osebna imena
v gorskih imenih: Raduha, Dobrač, Hoč in še nekatera.
S pomočjo primerjalne slovanske literature in slovanskega onomastičnega gradiva sem prišel do sklepa, da v imenih Ljubija, Trebija in Litija ne tiči
pripona -ija, kot jo najdemo npr. v izrazih domačija, kovačija, kupčija, sodnija, pač pa končaj, sestavljen iz stare pridevniške pripone -jь v ženski obliki (-ja) in ostanka drugega dela zloženega slovanskega osebnega imena na *-vid. Ime Ljubija je namreč mogoče korektno razložiti kot izpeljanko iz staroslovenskega (in splošnoslovanskega) osebnega imena *Ljubovid, ki pa je doživelo t.i. kontrakcijo ali skrčenje v *Ljubid, kot je to že l. 1967 razložil bolgarski jezikoslovec Jordan Zaimov. *Ljubid-ja (voda, reka) je v skladu s slovenskim glasoslovnim
razvojem dalo sodobno slovensko Ljubija.
Od krajevnega in vodnega imena Ljubija namje odprta pot do imena Ljubljana, saj je Ljubijatudi ime enega od treh izvirov Ljubljanice. Naši
predniki so naselje ob njej poimenovali s starimslovanskim priponskim obrazilom -jane, ki označuje
prebivalce: Ljubijane (prim. Gorica > Goričane, Hrib> Hribljane, Sava > *Savljane, danes Savlje, ipd.)
Ljubljana – rezultat slovenskega jezikovnega
razvoja
Prvotno ime reke Ljubljanice je torej po našem mnenju Ljubíja, izpeljana iz staroslovenskega osebnega imena Ljubovid (po skrčenju Ljubid), iz
imena reke pa je s stanovniško pripono -jane nastalo krajevno ime *Ljubijáne.
S prekozložno asimilacijo a-e > a-a je nastala oblika *Ljubijana, ki je izpričana tudi v najstarejšem zapisu
iz l. 1146: Luwigana (beri: Ljubijana, prim. zapis
iz leta 1137: patriarcha Aquilegensis, številni zapisi Gelen za osebno ime Jelen v listinah 12. in 13.
stol. itd.). S prehodom -ane > -ana pa se je izvedla tudi singularizacija, na kar so domnevno vplivali
primeri kolektivnih samostalnikov ženskega spola, kot je gospoda, a tudi samostalniki s pripono -ana,
kakršno zasledimo v besedi poljana < polje. Drugi -l- v imenu Ljubljana je nastal z epentezo, to je z
vrinjenjem, potem ko je z onemitvijo, ki je nastopila zaradi večje pogostnosti rabe, bil opuščen izgovor
i-ja (*Ljubjana). Prvič je ta -l- izpričan v zapisih
iz l. 1327, 1328 in 1335 (Glublana), 1328 in 1337 (Glubliana), 1328 večkrat spet brez -l- Glubiana in
Iubiana, 1360 Lubiglana. Obstaja pa seveda možnost, da slovensko ime Ljubljana (prvotno pač *Ljubljane) ni izšlo iz
rečnega imena Ljubija, pač pa iz osebnega imena *Ljubъ, ki je le ljubkovalna imenska oblika od
Ljubovid oz. Ljubid. V tem primeru je oblika *Ljubljane vsebovala epentetični -l- že od vsega
začetka, zapis Luwigana (Ljubijana oz. Ljubjana) pa odraža že disimilirani romanski izgovor.
Rečno ime Ljubija in ime kraja ob njej Ljubljana
tudi v tem primeru izhaja iz dveh različic osebnega imena istega človeka. Ta človek je bil Ljubid oz. Ljub.
Laibach – hibridna slovensko-nemška
zloženka
O tem, ali sta imeni Ljubljana in Laibach izvorno sorodni ali ne, se je razvnela polemika zlasti v prvi
polovici 20. stol. Že Metelko, Miklošič, Pintar in sprva tudi Ramovš so Laibach razlagali iz mestniške
množinske oblike Ljubljah k slovenskemu imenu *Ljubljane. Nemška oblika Leibach je prvič
izpričana že 1112–1125 (Štih 2002), nato 1144 Laibach itd. Germanisti so o tem imenu velikokrat
polemično razpravljali in prišli do sklepa, da tako zgodaj ni mogoč nastanek nemškega ai iz
slovenskega u za mehčanim soglasnikom (Bezlaj1954). Ta sklep sta skušala relativizirati zlasti
germanist Kelemina (1950) in romanist Grad (1980). Slednji je menil, da »je treba računati z zelo pisano
paleto refleksov – oi, ai, ui – za glas ü v raznihpredelih bavarske govorice in morda se je oi < ü, iu
spontano razvil v ai bolj zgodaj na Kranjskem kot drugod, kar domneva že Kelemina, ko navaja obliko
Laibach kot posebnost ljubljanskega mestnega
nemškega govora« (Grad 1980).
Avstrijski germanist E. Kranzmayer je trdil, da Laibach nima nič skupnega s slovenskim imenom
Ljubljana in ga je izvajal iz stvn. Laibacha, vkaterem je videl glagolsko osnovo laib- v pomenu
'puščati, ohranjati' in stvn. samostalnik acha 'tekoča voda' (Kranzmayer 1933 in 1944). Ime naj bi torej
pomenilo 'reka, ki ohranja ostanke vode'. Od slavistov je to mnenje sprejel samo Ramovš (1952),
vsi drugi so ga zavrnili.
Pripona -ach v nemških zemljepisnih imenih ima tri različne izvore: 1. označuje slovansko mestniško
množinsko končnico -ah, zlasti kadar gre za imena iz slovanskih podstav, npr. Gorje, nem. Goriach. 2. tvori
nevtralne zbirne samostalnike, npr. Erlach, slov. Olšje 3. predstavlja drugi del zloženke in pomeni 'tekoča
voda' (iz stvnem. acha), nanaša pa se tako na manjše kot na večje vodne tokove, npr. Vellach za slov. Bela.
In prav Vellach je model, po katerem je zelo verjetno tvorjen tudi naš Laibach. Laibach je v tem primeru
hibridno nemško-slovensko ime s slovensko osnovo ljub-, ki je izključno lastnoimenskega izvora, in
nemškim občnim imenom ach 'voda'.
Laibach je prvotno rečno ime, Ljubljana le ime naselja
Številni pisci, ki so razpravljali o imenih Ljubljana in Laibach, so radi poudarjali, da se je z njima
najprej poimenovala reka in da je naselje prejelo ime po reki. V virih pa se (od 1254 dalje) kot
rečno ime pojavlja samo nemška oblika Laibach. V nemščini je mesto res prejelo ime po reki s t.i.
konverzijo. V slovenščini pa se je reka po našem mnenju prvotno imenovala Ljubija in Slovenci so
naselje ob njej poimenovali s starim slovanskim priponskim obrazilom za prebivalce -jane: Ljubijane
ali Ljubljane. Nemci so v svoj jezik prevedli oz. substituirali prav prvotno rečno ime. Ni namreč v
navadi, da bi prenesli s konverzijo ime kraja na reko, zato se tudi izvajanje imena Laibach iz mestnika
množine *Ljubljah ne zdi verjetno. Današnje slovensko ime za reko je izpeljano iz krajevnega
imena Ljubljana in je izpričano šele s Primožem Trubarjem leta 1575 v delu Catehismvs s dveima
islagama: Lublanica.
Če sklenem:
V imenu Ljubljana vsekakor tiči osnova ljub-, kot jo imamo v glagolu ljubiti. To pa ne pomeni, da je etimologija Ljubljane ‘ljubljena’, kot je menil Linhart,
saj je pridevnik ljub najprej nastopil v osebnem imenu Ljubovid ‘ki je ljubeznivega videza’, šele
iz osebnega pa sta bili tvorjeni rečno ime Ljubija in krajevno ime Ljubljana. Kljub temu pesniška
razlaga imena, ki jo je uporabil Matjaž Klopčič za film Ljubljana je ljubljena, ni tako daleč od resnice.
Vesel sem, da se je to spoznanje zdaj potrdilo tudi z jezikoslovne strani.
(Mag. Silvo Torkar je raziskovalec na
Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša
Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije
znanosti in umetnosti. Pisec je svojo znanstveno
razpravo predstavil v Mestni hiši 4. junija v Veliki sejni
dvorani in bo jeseni izšla v integralni obliki v reviji Folia
onomastica Croatica 16, 2007
Ljubljana – substrat ali slovanska dediščina?
Za imeni Ljubija in Ljubljana so tako akad. France Bezlaj kot še nekateri že davno pred njim slutili,
da sta medsebojno povezani. Bezlaj je sredi 50. letkritično pretresel vse dotedanje teorije o izvoru imena Ljubljana in naposled priznal, da sam veponuditi rešitve, ki ne bi puščala resnih dvomov. To ga je navedlo na misel, da je ime najverjetneje
predslovanski ostanek in ga na slovanski jezikovni podlagi ni mogoče uspešno razložiti. Pozneje senikoli več ni raziskovalno povrnil k temu imenu.
To je konec 70. let spodbudilo romanista Antona
Grada, da je izdelal svojo romanistično hipotezo o izvoru imena Ljubljana iz lat.-rom. osnove alluviana
Ljubija – prvotno ime Ljubljanice
Krajevna imena so nastajala ne le iz občnih, temveč
tudi iz osebnih imen, s tujko antroponimov. Pri tem
niso mišljena imena svetniških zavetnikov, iz katerih
imamo Šentvide, Šentjurje, Šempetre, Škocjane
ipd., pač pa stara domača, predsvetniška imena,
kakršna so naši predniki uporabljali tako pred
pokristjanjenjem kot še dolga stoletja po sprejemu
krščanstva. Na prvi pogled imamo Slovenci v
primerjavi z drugimi slovanskimi narodi razmeroma
majhen odstotek krajevnih imen, ki so nastala
iz starih osebnih imen, v resnici pa je takšen vtis
prejkone posledica slabše raziskanosti slovenskih
krajevnih imen.
Za ponazoritev naštejmo nekaj primerov: iz imena
Radegoj je nastala Radgona, iz Ljubigoj Ljubgojna,
iz Hotimir Kotmara vas na Koroškem, iz Stojdrag
Sodražica, iz Pribislav Prvačina in Prebačevo,
iz imena Radin so Radenci, iz Žitko je Stična, iz
Dražigost so Dražgoše itd. Tudi imena manjših
rek in potokov so bila včasih izpeljana iz osebnih
imen rodovnih starešin ali drugih vplivnih ljudi, npr.
Mislinja iz Misel, Radeča iz Radeta, Radomlja
iz Radom ipd. Redkeje nastopajo osebna imena
v gorskih imenih: Raduha, Dobrač, Hoč in še nekatera.
S pomočjo primerjalne slovanske literature in slovanskega onomastičnega gradiva sem prišel do sklepa, da v imenih Ljubija, Trebija in Litija ne tiči
pripona -ija, kot jo najdemo npr. v izrazih domačija, kovačija, kupčija, sodnija, pač pa končaj, sestavljen iz stare pridevniške pripone -jь v ženski obliki (-ja) in ostanka drugega dela zloženega slovanskega osebnega imena na *-vid. Ime Ljubija je namreč mogoče korektno razložiti kot izpeljanko iz staroslovenskega (in splošnoslovanskega) osebnega imena *Ljubovid, ki pa je doživelo t.i. kontrakcijo ali skrčenje v *Ljubid, kot je to že l. 1967 razložil bolgarski jezikoslovec Jordan Zaimov. *Ljubid-ja (voda, reka) je v skladu s slovenskim glasoslovnim
razvojem dalo sodobno slovensko Ljubija.
Od krajevnega in vodnega imena Ljubija namje odprta pot do imena Ljubljana, saj je Ljubijatudi ime enega od treh izvirov Ljubljanice. Naši
predniki so naselje ob njej poimenovali s starimslovanskim priponskim obrazilom -jane, ki označuje
prebivalce: Ljubijane (prim. Gorica > Goričane, Hrib> Hribljane, Sava > *Savljane, danes Savlje, ipd.)
Ljubljana – rezultat slovenskega jezikovnega
razvoja
Prvotno ime reke Ljubljanice je torej po našem mnenju Ljubíja, izpeljana iz staroslovenskega osebnega imena Ljubovid (po skrčenju Ljubid), iz
imena reke pa je s stanovniško pripono -jane nastalo krajevno ime *Ljubijáne.
S prekozložno asimilacijo a-e > a-a je nastala oblika *Ljubijana, ki je izpričana tudi v najstarejšem zapisu
iz l. 1146: Luwigana (beri: Ljubijana, prim. zapis
iz leta 1137: patriarcha Aquilegensis, številni zapisi Gelen za osebno ime Jelen v listinah 12. in 13.
stol. itd.). S prehodom -ane > -ana pa se je izvedla tudi singularizacija, na kar so domnevno vplivali
primeri kolektivnih samostalnikov ženskega spola, kot je gospoda, a tudi samostalniki s pripono -ana,
kakršno zasledimo v besedi poljana < polje. Drugi -l- v imenu Ljubljana je nastal z epentezo, to je z
vrinjenjem, potem ko je z onemitvijo, ki je nastopila zaradi večje pogostnosti rabe, bil opuščen izgovor
i-ja (*Ljubjana). Prvič je ta -l- izpričan v zapisih
iz l. 1327, 1328 in 1335 (Glublana), 1328 in 1337 (Glubliana), 1328 večkrat spet brez -l- Glubiana in
Iubiana, 1360 Lubiglana. Obstaja pa seveda možnost, da slovensko ime Ljubljana (prvotno pač *Ljubljane) ni izšlo iz
rečnega imena Ljubija, pač pa iz osebnega imena *Ljubъ, ki je le ljubkovalna imenska oblika od
Ljubovid oz. Ljubid. V tem primeru je oblika *Ljubljane vsebovala epentetični -l- že od vsega
začetka, zapis Luwigana (Ljubijana oz. Ljubjana) pa odraža že disimilirani romanski izgovor.
Rečno ime Ljubija in ime kraja ob njej Ljubljana
tudi v tem primeru izhaja iz dveh različic osebnega imena istega človeka. Ta človek je bil Ljubid oz. Ljub.
Laibach – hibridna slovensko-nemška
zloženka
O tem, ali sta imeni Ljubljana in Laibach izvorno sorodni ali ne, se je razvnela polemika zlasti v prvi
polovici 20. stol. Že Metelko, Miklošič, Pintar in sprva tudi Ramovš so Laibach razlagali iz mestniške
množinske oblike Ljubljah k slovenskemu imenu *Ljubljane. Nemška oblika Leibach je prvič
izpričana že 1112–1125 (Štih 2002), nato 1144 Laibach itd. Germanisti so o tem imenu velikokrat
polemično razpravljali in prišli do sklepa, da tako zgodaj ni mogoč nastanek nemškega ai iz
slovenskega u za mehčanim soglasnikom (Bezlaj1954). Ta sklep sta skušala relativizirati zlasti
germanist Kelemina (1950) in romanist Grad (1980). Slednji je menil, da »je treba računati z zelo pisano
paleto refleksov – oi, ai, ui – za glas ü v raznihpredelih bavarske govorice in morda se je oi < ü, iu
spontano razvil v ai bolj zgodaj na Kranjskem kot drugod, kar domneva že Kelemina, ko navaja obliko
Laibach kot posebnost ljubljanskega mestnega
nemškega govora« (Grad 1980).
Avstrijski germanist E. Kranzmayer je trdil, da Laibach nima nič skupnega s slovenskim imenom
Ljubljana in ga je izvajal iz stvn. Laibacha, vkaterem je videl glagolsko osnovo laib- v pomenu
'puščati, ohranjati' in stvn. samostalnik acha 'tekoča voda' (Kranzmayer 1933 in 1944). Ime naj bi torej
pomenilo 'reka, ki ohranja ostanke vode'. Od slavistov je to mnenje sprejel samo Ramovš (1952),
vsi drugi so ga zavrnili.
Pripona -ach v nemških zemljepisnih imenih ima tri različne izvore: 1. označuje slovansko mestniško
množinsko končnico -ah, zlasti kadar gre za imena iz slovanskih podstav, npr. Gorje, nem. Goriach. 2. tvori
nevtralne zbirne samostalnike, npr. Erlach, slov. Olšje 3. predstavlja drugi del zloženke in pomeni 'tekoča
voda' (iz stvnem. acha), nanaša pa se tako na manjše kot na večje vodne tokove, npr. Vellach za slov. Bela.
In prav Vellach je model, po katerem je zelo verjetno tvorjen tudi naš Laibach. Laibach je v tem primeru
hibridno nemško-slovensko ime s slovensko osnovo ljub-, ki je izključno lastnoimenskega izvora, in
nemškim občnim imenom ach 'voda'.
Laibach je prvotno rečno ime, Ljubljana le ime naselja
Številni pisci, ki so razpravljali o imenih Ljubljana in Laibach, so radi poudarjali, da se je z njima
najprej poimenovala reka in da je naselje prejelo ime po reki. V virih pa se (od 1254 dalje) kot
rečno ime pojavlja samo nemška oblika Laibach. V nemščini je mesto res prejelo ime po reki s t.i.
konverzijo. V slovenščini pa se je reka po našem mnenju prvotno imenovala Ljubija in Slovenci so
naselje ob njej poimenovali s starim slovanskim priponskim obrazilom za prebivalce -jane: Ljubijane
ali Ljubljane. Nemci so v svoj jezik prevedli oz. substituirali prav prvotno rečno ime. Ni namreč v
navadi, da bi prenesli s konverzijo ime kraja na reko, zato se tudi izvajanje imena Laibach iz mestnika
množine *Ljubljah ne zdi verjetno. Današnje slovensko ime za reko je izpeljano iz krajevnega
imena Ljubljana in je izpričano šele s Primožem Trubarjem leta 1575 v delu Catehismvs s dveima
islagama: Lublanica.
Če sklenem:
V imenu Ljubljana vsekakor tiči osnova ljub-, kot jo imamo v glagolu ljubiti. To pa ne pomeni, da je etimologija Ljubljane ‘ljubljena’, kot je menil Linhart,
saj je pridevnik ljub najprej nastopil v osebnem imenu Ljubovid ‘ki je ljubeznivega videza’, šele
iz osebnega pa sta bili tvorjeni rečno ime Ljubija in krajevno ime Ljubljana. Kljub temu pesniška
razlaga imena, ki jo je uporabil Matjaž Klopčič za film Ljubljana je ljubljena, ni tako daleč od resnice.
Vesel sem, da se je to spoznanje zdaj potrdilo tudi z jezikoslovne strani.
(Mag. Silvo Torkar je raziskovalec na
Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša
Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije
znanosti in umetnosti. Pisec je svojo znanstveno
razpravo predstavil v Mestni hiši 4. junija v Veliki sejni
dvorani in bo jeseni izšla v integralni obliki v reviji Folia
onomastica Croatica 16, 2007
0
Zahodnoevropski jezikoslovci v več generacijah niso uspeli razumeti niti enega samega venetskega, retij-skega, galskega – keltskega, starotrakijskega, starorigijskega, picenskega in mesapskega napisa in to tudi sami priznavajo.
https://id.scribd.com/document/248693820/Razbiranje-Ilirskih-Jezikov-Vinko-Vodopivec Povezava
https://id.scribd.com/document/248693820/Razbiranje-Ilirskih-Jezikov-Vinko-Vodopivec Povezava
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
11.02.2015 ob 8:33
Rimsko ime : Emona, Aemona
Sedanje ime : Lublana
Pod grajskim hribom se je razprostiralo pomembno venetsko naselje, po katerem so Rimljani dali ime svoji utrdbi na levem bregu Lublance
http://www.zgodovina.eu/index.htm zgodovina