- 1
- 2
Pogled kako naj bi psihoterapevti sfu etično ogrožali zdravstveni sistem in družinske zdravnike
Gre za konflikt interesov med zasebnim poslovnim modelom izobraževanja psihoterapevtov in javnim zdravstvenim sistemom.
Kritiki trdijo, da si zasebne šole in njihovi diplomanti "želijo" vstopiti v zdravstveni sistem predvsem zaradi finančne stabilnosti (ki jo prinaša denar ZZZS), ob tem pa sistemsko in etično ogrožajo paciente ter družinske zdravnike na naslednje načine:
1. Etično ogrožanje pacientov: "Privatizacija dobička, podržavljanje tveganja"
Največji etični očitek je, da želijo nekateri psihoterapevti s SFU (ki nimajo predizobrazbe iz medicine ali psihologije) prevzeti zdravljenje kliničnih pacientov v javnem sistemu, ne želijo pa prevzeti celotne zdravstvene odgovornosti.
Kako to deluje: Zasebni terapevt bi pacienta v javni mreži obravnaval in za to prejel plačilo iz zdravstvene blagajne. Ko pa postane pacient resno samomorilen, psihotičen ali potrebuje zdravila, ga terapevt ne more (in pravno ne sme) oskrbeti.
Zloraba sistema: V tistem trenutku se pacient "preloži" na družinskega zdravnika ali nujno psihiatrično pomoč. Kritiki to označujejo za etično sporno, saj si zasebni sektor jemlje "lažje in donosne" primere (npr. lažje anksioznosti, osebnostno rast), težko patologijo in sistemsko odgovornost pa prepušča javnemu zdravstvu.
2. Izraba družinskih zdravnikov kot "strokovnega ščita"
Ker zakonodaja zahteva, da zdravstvene storitve indicira zdravnik, si del psihoterapevtske sfere želi model, kjer bi družinski zdravnik deloval kot nekakšna "triažna služba" zanje.
Etična zloraba zdravnikov: S tem ko si želijo, da bi družinski zdravniki predpisovali in odobravali njihovo psihoterapijo, zdravnike potiskajo v vlogo pravnega in strokovnega ščita. Če gre pri psihoterapiji kaj narobe (npr. iatrogena škoda, napačna obravnava hude depresije), je pravno odgovoren zdravnik, ki je napotnico podpisal, saj je on tisti z zdravstveno licenco. Psihoterapevt brez zdravstvene licence pa v sistemu ne odgovarja zdravniški zbornici.
3. Pritisk na proračun skozi "tržno ekspanzijo"
SFU deluje po tržnem principu: vsako leto vpiše in diplomira veliko število študentov, ki plačujejo visoke šolnine. Trg zasebnih samoplačniških storitev v Sloveniji pa je omejen – ljudje nimajo neskončno denarja za dolgotrajne terapije.
Želja po zdravstvenem sistemu: Rešitev za ta poslovni model je vstop v javno mrežo (ZZZS). Če bi država začela množično plačevati storitve nekliničnih psihoterapevtov, bi to pomenilo stalen in varen vir zaslužka za diplomante zasebnih šol.
Kritika s strani medicine: Zdravstvena stroka opozarja, da gre tukaj za lobiranje za interese zasebnih institucij, ne pa za interese javnega zdravja. Javni denar bi se s tem prelil v storitve, ki niso šle skozi enako stroga klinična sita in specializacije, kot veljajo za klinične psihologe (ki morajo po fakulteti opraviti še težko, večletno kroženje po bolnišnicah in specialistični izpit).
Argument o etičnem ogrožanju izvira iz dejstva, da se skozi pritiske za vstop v zdravstveni sistem poskuša združiti profitni izobraževalni model z javno financiranim zdravstvom, pri čemer bi tveganje za zaplete nosili splošni zdravniki, finančno korist pa zasebne fakultete in njihovi diplomanti.
Gre za konflikt interesov med zasebnim poslovnim modelom izobraževanja psihoterapevtov in javnim zdravstvenim sistemom.
Kritiki trdijo, da si zasebne šole in njihovi diplomanti "želijo" vstopiti v zdravstveni sistem predvsem zaradi finančne stabilnosti (ki jo prinaša denar ZZZS), ob tem pa sistemsko in etično ogrožajo paciente ter družinske zdravnike na naslednje načine:
1. Etično ogrožanje pacientov: "Privatizacija dobička, podržavljanje tveganja"
Največji etični očitek je, da želijo nekateri psihoterapevti s SFU (ki nimajo predizobrazbe iz medicine ali psihologije) prevzeti zdravljenje kliničnih pacientov v javnem sistemu, ne želijo pa prevzeti celotne zdravstvene odgovornosti.
Kako to deluje: Zasebni terapevt bi pacienta v javni mreži obravnaval in za to prejel plačilo iz zdravstvene blagajne. Ko pa postane pacient resno samomorilen, psihotičen ali potrebuje zdravila, ga terapevt ne more (in pravno ne sme) oskrbeti.
Zloraba sistema: V tistem trenutku se pacient "preloži" na družinskega zdravnika ali nujno psihiatrično pomoč. Kritiki to označujejo za etično sporno, saj si zasebni sektor jemlje "lažje in donosne" primere (npr. lažje anksioznosti, osebnostno rast), težko patologijo in sistemsko odgovornost pa prepušča javnemu zdravstvu.
2. Izraba družinskih zdravnikov kot "strokovnega ščita"
Ker zakonodaja zahteva, da zdravstvene storitve indicira zdravnik, si del psihoterapevtske sfere želi model, kjer bi družinski zdravnik deloval kot nekakšna "triažna služba" zanje.
Etična zloraba zdravnikov: S tem ko si želijo, da bi družinski zdravniki predpisovali in odobravali njihovo psihoterapijo, zdravnike potiskajo v vlogo pravnega in strokovnega ščita. Če gre pri psihoterapiji kaj narobe (npr. iatrogena škoda, napačna obravnava hude depresije), je pravno odgovoren zdravnik, ki je napotnico podpisal, saj je on tisti z zdravstveno licenco. Psihoterapevt brez zdravstvene licence pa v sistemu ne odgovarja zdravniški zbornici.
3. Pritisk na proračun skozi "tržno ekspanzijo"
SFU deluje po tržnem principu: vsako leto vpiše in diplomira veliko število študentov, ki plačujejo visoke šolnine. Trg zasebnih samoplačniških storitev v Sloveniji pa je omejen – ljudje nimajo neskončno denarja za dolgotrajne terapije.
Želja po zdravstvenem sistemu: Rešitev za ta poslovni model je vstop v javno mrežo (ZZZS). Če bi država začela množično plačevati storitve nekliničnih psihoterapevtov, bi to pomenilo stalen in varen vir zaslužka za diplomante zasebnih šol.
Kritika s strani medicine: Zdravstvena stroka opozarja, da gre tukaj za lobiranje za interese zasebnih institucij, ne pa za interese javnega zdravja. Javni denar bi se s tem prelil v storitve, ki niso šle skozi enako stroga klinična sita in specializacije, kot veljajo za klinične psihologe (ki morajo po fakulteti opraviti še težko, večletno kroženje po bolnišnicah in specialistični izpit).
Argument o etičnem ogrožanju izvira iz dejstva, da se skozi pritiske za vstop v zdravstveni sistem poskuša združiti profitni izobraževalni model z javno financiranim zdravstvom, pri čemer bi tveganje za zaplete nosili splošni zdravniki, finančno korist pa zasebne fakultete in njihovi diplomanti.
1
Iz zornega kota javnozdravstvenega sistema, kliničnih psihologov in psihiatrov ter številnih kritikov trenutnih zakonskih predlogov gre natanko za tveganje sistemskega izpraznjenja oziroma "opustošenja" zdravstvene blagajne (ZZZS).
Ta argument ne temelji na teorijah zarote, ampak na čisti ekonomski in sistemski logiki, kako deluje javni denar. Poglejmo, zakaj nasprotniki vstopa nekliničnih terapevtov v javno mrežo opozarjajo na finančni zlom sistema:
1. Ustvarjanje neskončnega vira "potrebe" po terapiji
Zdravstvena blagajna je v osnovi namenjena zdravljenju bolezni (stanj, ki imajo diagnozo po mednarodni klasifikaciji MKB). Psihoterapija, kot jo poučujejo na zasebnih fakultetah (humanistični pristop), pa se poleg zdravljenja motenj ukvarja tudi z osebnostno rastjo, reševanjem eksistencialnih kriz in izboljšanjem kvalitete življenja.
Problem za proračun: Če zdravstvena blagajna odpre vrata vsem vrstam psihoterapevtov, se spekter storitev razširi z "zdravljenja" na "osebnostno rast". Ker človeško trpljenje, ločitve, stres v službi in eksistencialne stiske niso omejeni, postanejo potrebe po takšni terapiji neskončne. Javna blagajna pa ima končen znesek denarja.
2. Tržni lijak: Zasebna šola proizvaja kader, država ga plačuje
Zasebni model deluje tako: več študentov kot SFU (in druge šole) vpiše, več dobička ustvari. Če ti študenti po diplomi dobijo pravico, da svoje storitve neposredno zaračunavajo ZZZS, se zgodi naslednje:
Zasebni kapital (sklad, ki je kupil SFU) ima neposreden finančni interes, da izobrazi čim več terapevtov.
Država nima več nadzora nad tem, koliko kadra vstopa v sistem (za razliko od javnih specializacij klinične psihologije, kjer država strogo določi število mest glede na proračun).
Rezultat je pritisk na zdravstveno blagajno, da financira tisoče novih terapevtov, kar bi izpodrinilo denar za druge nujne zdravstvene storitve (operacije, draga zdravila, onkologijo).
3. "Dvojno plačevanje" istega pacienta
Ker neklinični terapevti nimajo zdravstvenih licenc za samostojno vodenje kliničnih bolnikov, sistem ne postane nič bolj učinkovit, ampak se podvoji:
Pacient gre k družinskemu zdravniku (strošek za ZZZS).
Družinski zdravnik ga pošlje k zasebnemu terapevtu z napotnico (strošek za ZZZS).
Če gre kaj narobe ali če pacient potrebuje zdravila, mora spet k psihiatru v javno mrežo (dodaten strošek za ZZZS).
Namesto da bi ena oseba (klinični psiholog ali psihiater) opravila celostno oskrbo, zdravstvena blagajna plačuje tri različne ravni za istega pacienta.
Druga plat medalje: Argument zagovornikov
Da smo objektivni, zagovorniki (vključno s SFU) trdijo nasprotno — da bi vstop psihoterapevtov zdravstveno blagajno dolgoročno rešil:
Trdijo, da pravočasna psihoterapija prepreči, da bi ljudje zboleli do te mere, da potrebujejo draga zdravila, dolgotrajne bolniške staleže (ki strašansko bremenijo državni proračun) ali hospitalizacije na psihiatričnih oddelkih. Po njihovi logiki je preventiva cenejša od kurative.
Pod črto
Skrb o opustošenju blagajne je povsem realna. Če država v zakonu o psihoterapiji ne postavi izjemno strogih sit, kdo sploh lahko dela na napotnico, in če ne omeji števila programov, ki jih financira ZZZS, tvegamo prelivanje javnega denarja v žepe zasebnih izobraževalnih korporacij in skladov, medtem ko bo javno zdravstvo še naprej hiralo.
Ta argument ne temelji na teorijah zarote, ampak na čisti ekonomski in sistemski logiki, kako deluje javni denar. Poglejmo, zakaj nasprotniki vstopa nekliničnih terapevtov v javno mrežo opozarjajo na finančni zlom sistema:
1. Ustvarjanje neskončnega vira "potrebe" po terapiji
Zdravstvena blagajna je v osnovi namenjena zdravljenju bolezni (stanj, ki imajo diagnozo po mednarodni klasifikaciji MKB). Psihoterapija, kot jo poučujejo na zasebnih fakultetah (humanistični pristop), pa se poleg zdravljenja motenj ukvarja tudi z osebnostno rastjo, reševanjem eksistencialnih kriz in izboljšanjem kvalitete življenja.
Problem za proračun: Če zdravstvena blagajna odpre vrata vsem vrstam psihoterapevtov, se spekter storitev razširi z "zdravljenja" na "osebnostno rast". Ker človeško trpljenje, ločitve, stres v službi in eksistencialne stiske niso omejeni, postanejo potrebe po takšni terapiji neskončne. Javna blagajna pa ima končen znesek denarja.
2. Tržni lijak: Zasebna šola proizvaja kader, država ga plačuje
Zasebni model deluje tako: več študentov kot SFU (in druge šole) vpiše, več dobička ustvari. Če ti študenti po diplomi dobijo pravico, da svoje storitve neposredno zaračunavajo ZZZS, se zgodi naslednje:
Zasebni kapital (sklad, ki je kupil SFU) ima neposreden finančni interes, da izobrazi čim več terapevtov.
Država nima več nadzora nad tem, koliko kadra vstopa v sistem (za razliko od javnih specializacij klinične psihologije, kjer država strogo določi število mest glede na proračun).
Rezultat je pritisk na zdravstveno blagajno, da financira tisoče novih terapevtov, kar bi izpodrinilo denar za druge nujne zdravstvene storitve (operacije, draga zdravila, onkologijo).
3. "Dvojno plačevanje" istega pacienta
Ker neklinični terapevti nimajo zdravstvenih licenc za samostojno vodenje kliničnih bolnikov, sistem ne postane nič bolj učinkovit, ampak se podvoji:
Pacient gre k družinskemu zdravniku (strošek za ZZZS).
Družinski zdravnik ga pošlje k zasebnemu terapevtu z napotnico (strošek za ZZZS).
Če gre kaj narobe ali če pacient potrebuje zdravila, mora spet k psihiatru v javno mrežo (dodaten strošek za ZZZS).
Namesto da bi ena oseba (klinični psiholog ali psihiater) opravila celostno oskrbo, zdravstvena blagajna plačuje tri različne ravni za istega pacienta.
Druga plat medalje: Argument zagovornikov
Da smo objektivni, zagovorniki (vključno s SFU) trdijo nasprotno — da bi vstop psihoterapevtov zdravstveno blagajno dolgoročno rešil:
Trdijo, da pravočasna psihoterapija prepreči, da bi ljudje zboleli do te mere, da potrebujejo draga zdravila, dolgotrajne bolniške staleže (ki strašansko bremenijo državni proračun) ali hospitalizacije na psihiatričnih oddelkih. Po njihovi logiki je preventiva cenejša od kurative.
Pod črto
Skrb o opustošenju blagajne je povsem realna. Če država v zakonu o psihoterapiji ne postavi izjemno strogih sit, kdo sploh lahko dela na napotnico, in če ne omeji števila programov, ki jih financira ZZZS, tvegamo prelivanje javnega denarja v žepe zasebnih izobraževalnih korporacij in skladov, medtem ko bo javno zdravstvo še naprej hiralo.
1
Institucionalni paradoks, ki ga prinaša novi Zakon o psihoterapevtski dejavnosti (ZPtD). Ustanovitev Zbornice psihoterapevtov Slovenije je eden najbolj kontroverznih delov zakona, saj ji država podeljuje ogromna javna pooblastila (vodenje registra, podeljevanje in odvzem licenc, strokovni nadzor), zakon pa izrecno določa, da morajo organe vodenja in nadzora v vsaj 75 % sestavljati psihoterapevti sami.
Iz etičnega, finančnega in sistemskega vidika to odpira resna vprašanja o zlorabi položaja in konfliktu interesov:
1. "Sami sebe nadzorujemo, sami sebi podeljujemo licence"
Največji očitek uradne medicine (Zdravniške zbornice) in kliničnih psihologov je, da ta zakon ustvarja zaprt sistem, ki deluje izven strogega nadzora zdravstvene stroke.
Ker bodo zbornico vodili ljudje iz vrst psihoterapevtov (kjer imajo močan vpliv prav kadri, povezani s šolami, kot je SFU, in večjimi društvi), bodo sami določali pravila igre.
Etično tveganje: Če ista skupina ljudi piše etični kodeks, izvaja strokovni nadzor in odloča o licencah svojih stanovskih kolegov (ali celo lastnih diplomantov), se močno zmanjša objektivnost. Če pride do napake ali malomarnosti pri obravnavi pacienta, obstaja velika verjetnost, da bo zbornica "ščitila svoje ljudi", namesto da bi ostro ukrepala.
2. Zbornica kot "lobistično orodje" za pritisk na javni denar
Ker zakon zbornici daje pravico, da predlaga, kateri psihoterapevtski pristopi so znanstveno utemeljeni in dovoljeni v Sloveniji (kar je vlada sicer začasno določila z uredbo spomladi 2026), bo zbornica postala ključno politično bojišče.
Zasebne šole in skladi (ki imajo kapital) bodo prek svojih predstavnikov v zbornici pritiskali, da se med odobrene pristope uvrsti čim več njihovih programov.
Ko zbornica določen pristop odobri in terapevtu podeli licenco, s tem avtomatsko ustvari "pravno podlago", s katero lahko ta terapevt zahteva koncesijo in denar od ZZZS. Zbornica torej postane orodje za ustvarjanje pritiska na zdravstveno blagajno.
Zamisel, da terapevti sami vodijo svojo zbornico, jim daje avtonomijo, ki so si jo dolgo želeli. Vendar pa v sistemu z omejenim javnim denarjem in ob vstopu tujih finančnih skladov to pomeni, da bo zbornica postala predvsem korporativni in cehovski ščit. Zbornica bo poskušala čim bolj široko odpreti vrata za svoje člane, medtem ko bosta ministrstvo in javna uprava (zaradi slabih financ) prek birokratskih vzvodov in zavračanja soglasij to avtonomijo krčevito omejevala.
Edino pravilno.
Iz etičnega, finančnega in sistemskega vidika to odpira resna vprašanja o zlorabi položaja in konfliktu interesov:
1. "Sami sebe nadzorujemo, sami sebi podeljujemo licence"
Največji očitek uradne medicine (Zdravniške zbornice) in kliničnih psihologov je, da ta zakon ustvarja zaprt sistem, ki deluje izven strogega nadzora zdravstvene stroke.
Ker bodo zbornico vodili ljudje iz vrst psihoterapevtov (kjer imajo močan vpliv prav kadri, povezani s šolami, kot je SFU, in večjimi društvi), bodo sami določali pravila igre.
Etično tveganje: Če ista skupina ljudi piše etični kodeks, izvaja strokovni nadzor in odloča o licencah svojih stanovskih kolegov (ali celo lastnih diplomantov), se močno zmanjša objektivnost. Če pride do napake ali malomarnosti pri obravnavi pacienta, obstaja velika verjetnost, da bo zbornica "ščitila svoje ljudi", namesto da bi ostro ukrepala.
2. Zbornica kot "lobistično orodje" za pritisk na javni denar
Ker zakon zbornici daje pravico, da predlaga, kateri psihoterapevtski pristopi so znanstveno utemeljeni in dovoljeni v Sloveniji (kar je vlada sicer začasno določila z uredbo spomladi 2026), bo zbornica postala ključno politično bojišče.
Zasebne šole in skladi (ki imajo kapital) bodo prek svojih predstavnikov v zbornici pritiskali, da se med odobrene pristope uvrsti čim več njihovih programov.
Ko zbornica določen pristop odobri in terapevtu podeli licenco, s tem avtomatsko ustvari "pravno podlago", s katero lahko ta terapevt zahteva koncesijo in denar od ZZZS. Zbornica torej postane orodje za ustvarjanje pritiska na zdravstveno blagajno.
Zamisel, da terapevti sami vodijo svojo zbornico, jim daje avtonomijo, ki so si jo dolgo želeli. Vendar pa v sistemu z omejenim javnim denarjem in ob vstopu tujih finančnih skladov to pomeni, da bo zbornica postala predvsem korporativni in cehovski ščit. Zbornica bo poskušala čim bolj široko odpreti vrata za svoje člane, medtem ko bosta ministrstvo in javna uprava (zaradi slabih financ) prek birokratskih vzvodov in zavračanja soglasij to avtonomijo krčevito omejevala.
Edino pravilno.
0
Vključitev zdravnikov, kliničnih psihologov in psihiatrov v organe nadzora zbornice bi bila edina logična varovalka, ki bi preprečila popolno komercializacijo in cehovsko zaprtost. Prav to je bila glavna zahteva medicinske stroke med javno razpravo, preden je bil zakon sprejet.
Če v zbornici, ki odloča o licencah za delo z ljudmi v duševni stiski, sedijo le terapevti sami (ki jih podpirajo finančni skladi), dobimo sistem brez zunanjega nadzora. Vključitev klinične stroke bi prinesla ključne koristi:
1. Objektiven nadzor nad kakovostjo in varnostjo pacientov
Klinični psihologi in psihiatri imajo dolgoletne izkušnje z najtežjimi kliničnimi stanji v javnem zdravstvu. Če bi sedeli v komisijah za licence in etiko, bi lahko takoj prepoznali, ali so programi določene zasebne šole (kot je SFU) res dovolj strogi. Preprečili bi, da bi licence dobivali ljudje, ki so opravili premalo ur prakse z resnimi pacienti.
2. Zaščita zdravstvene blagajne (ZZZS)
Ker družinski zdravniki in psihiatri najbolje vedo, kakšne so realne potrebe na terenu, bi njihova prisotnost v zbornici delovala kot finančna zavora. Preprečili bi, da bi zbornica kot po tekočem traku potrjevala eksotične smeri psihoterapije ali osebnostne rasti, ki nimajo znanstvene podlage (EBM – Evidence-Based Medicine), in jih poskušala obesiti na javni proračun.
3. Jasna razmejitev: Kaj je zdravljenje in kaj osebnostna rast
Uradna medicina ostro ločuje med zdravljenjem bolezni (depresija, psihoze) in svetovanjem za boljšo kvaliteto življenja. Klinična stroka bi v zbornici skrbela, da se javni denar porablja izključno za zdravljenje, medtem ko bi osebnostna rast ostala na samoplačniškem trgu.
Zakaj se to v praksi odmika?
Ne klinični terapevti in zasebne fakultete so se tej vključitvi krčevito upirali z argumentom, da bi jih zdravniki in klinični psihologi "zadušili" in jim onemogočili delo, saj želijo ohraniti svoj monopol v javnem zdravstvu. Ker je Golobova vlada sprejela zakon, ki jim daje 75-odstotno večino, so si to avtonomijo za zdaj zagotovili.
Vendar pa bo novi minister skozi prenovo javne uprave in nadzor nad statuti zbornic imel možnost postaviti pogoje. Država lahko reče: "Soglasje k statutu zbornice boste dobili le, če v nadzorni odbor vključite neodvisne strokovnjake iz javnega zdravstva." To bo verjetno naslednja velika bitka v letu 2026.
Če v zbornici, ki odloča o licencah za delo z ljudmi v duševni stiski, sedijo le terapevti sami (ki jih podpirajo finančni skladi), dobimo sistem brez zunanjega nadzora. Vključitev klinične stroke bi prinesla ključne koristi:
1. Objektiven nadzor nad kakovostjo in varnostjo pacientov
Klinični psihologi in psihiatri imajo dolgoletne izkušnje z najtežjimi kliničnimi stanji v javnem zdravstvu. Če bi sedeli v komisijah za licence in etiko, bi lahko takoj prepoznali, ali so programi določene zasebne šole (kot je SFU) res dovolj strogi. Preprečili bi, da bi licence dobivali ljudje, ki so opravili premalo ur prakse z resnimi pacienti.
2. Zaščita zdravstvene blagajne (ZZZS)
Ker družinski zdravniki in psihiatri najbolje vedo, kakšne so realne potrebe na terenu, bi njihova prisotnost v zbornici delovala kot finančna zavora. Preprečili bi, da bi zbornica kot po tekočem traku potrjevala eksotične smeri psihoterapije ali osebnostne rasti, ki nimajo znanstvene podlage (EBM – Evidence-Based Medicine), in jih poskušala obesiti na javni proračun.
3. Jasna razmejitev: Kaj je zdravljenje in kaj osebnostna rast
Uradna medicina ostro ločuje med zdravljenjem bolezni (depresija, psihoze) in svetovanjem za boljšo kvaliteto življenja. Klinična stroka bi v zbornici skrbela, da se javni denar porablja izključno za zdravljenje, medtem ko bi osebnostna rast ostala na samoplačniškem trgu.
Zakaj se to v praksi odmika?
Ne klinični terapevti in zasebne fakultete so se tej vključitvi krčevito upirali z argumentom, da bi jih zdravniki in klinični psihologi "zadušili" in jim onemogočili delo, saj želijo ohraniti svoj monopol v javnem zdravstvu. Ker je Golobova vlada sprejela zakon, ki jim daje 75-odstotno večino, so si to avtonomijo za zdaj zagotovili.
Vendar pa bo novi minister skozi prenovo javne uprave in nadzor nad statuti zbornic imel možnost postaviti pogoje. Država lahko reče: "Soglasje k statutu zbornice boste dobili le, če v nadzorni odbor vključite neodvisne strokovnjake iz javnega zdravstva." To bo verjetno naslednja velika bitka v letu 2026.
1
- 1
- 2
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
11.06.2026 ob 13:19