- 1
- 2
1. PILJENICA
Po pripovedovanju starih ljudi so tudi na Krasu ljudje častili vodnega duha, ker je imela voda zanje magično moč.
Eno od svetišč, podobno tistemu ob izviru Timave, je bilo nekje v dolini Brestovice ob naravni jami, ki je bila povezana z živo vodo.
Drugo je bilo ob kalu Studencu ali Piljenici zahodno od vasi Mohorini ob desni strani ceste.
Piljeniški kal je bil med okoliškimi kali nekaj posebnega.
Vrtača, ki se je stopničasto spuščala proti vodi, je bila obdana s kamnito ogrado.
Do vode je vodila strma pot, ob kateri je na severni strani rasel mogočen cer.
Ta je imel v deblo zaraščeno kamnito ploščo, ki je na obeh straneh tvorila polico, na katero so uporabniki vode polagali zelenje, trave ali rože, da bi vodni duh ohranil vodo čez vse leto.
Znana je bila tudi čarodejna moč tega prostora, zato naj bi vse prineseno iz te vrtače pomagalo k boljši rasti in plodnosti.
Klanec 1967
Po pripovedovanju starih ljudi so tudi na Krasu ljudje častili vodnega duha, ker je imela voda zanje magično moč.
Eno od svetišč, podobno tistemu ob izviru Timave, je bilo nekje v dolini Brestovice ob naravni jami, ki je bila povezana z živo vodo.
Drugo je bilo ob kalu Studencu ali Piljenici zahodno od vasi Mohorini ob desni strani ceste.
Piljeniški kal je bil med okoliškimi kali nekaj posebnega.
Vrtača, ki se je stopničasto spuščala proti vodi, je bila obdana s kamnito ogrado.
Do vode je vodila strma pot, ob kateri je na severni strani rasel mogočen cer.
Ta je imel v deblo zaraščeno kamnito ploščo, ki je na obeh straneh tvorila polico, na katero so uporabniki vode polagali zelenje, trave ali rože, da bi vodni duh ohranil vodo čez vse leto.
Znana je bila tudi čarodejna moč tega prostora, zato naj bi vse prineseno iz te vrtače pomagalo k boljši rasti in plodnosti.
Klanec 1967
0
O tem kalu je domačinki pripovedovala stara teta, ki je bila begunka med prvo vojno.
Tam je slišala zaobljubo starega moža, da bo, če se bo živ in zdrav vrnil domov, prav tam, kjer so nekoč malikovali, postavil znamenje s podobo Janeza Krstnika.
Klanec 1967
Tam je slišala zaobljubo starega moža, da bo, če se bo živ in zdrav vrnil domov, prav tam, kjer so nekoč malikovali, postavil znamenje s podobo Janeza Krstnika.
Klanec 1967
0
2. VOTLIK
V bližini občasnega bruhalnika Pakulšče, ki je nad vasjo, je nekoč stal naravni kamen Votlik.
Bil je votel in velik kot 100 litrski sod.
Ko se je njegova notranjost ovlažila, je pomenilo, da bo kmalu deževalo.
Ko je nastopila suša, so mnogi hodili k Votliku, da bi ugotovili, ali se je že začel jokati.
Če je bila njegova notranjost suha, so puščali ob njem venček iz rož, da bi ga tako pripravili, da bi zajokal.
Mnogi so ta početja obsojali in jih imeli za praznoverja.
Kljub temu so ga posamezniki obiskovali in ga obmetavali z rožami.
Ko pa je zajokal, je gotovo deževalo.
Včasih celo tako obilno, da je voda iz bruhalnika zalila Votlik.
Nekateri so hoteli temu pohujšljivemu romanju k Votliku narediti konec.
Neke zime so ga obiskali neznanci.
Tako so ga zdelali z macolami, da so ga spremenili v prah.
Tudi potem so bila obdobja suše in moče, le da so za dež prosili drugje.
Mahniči 1967
V bližini občasnega bruhalnika Pakulšče, ki je nad vasjo, je nekoč stal naravni kamen Votlik.
Bil je votel in velik kot 100 litrski sod.
Ko se je njegova notranjost ovlažila, je pomenilo, da bo kmalu deževalo.
Ko je nastopila suša, so mnogi hodili k Votliku, da bi ugotovili, ali se je že začel jokati.
Če je bila njegova notranjost suha, so puščali ob njem venček iz rož, da bi ga tako pripravili, da bi zajokal.
Mnogi so ta početja obsojali in jih imeli za praznoverja.
Kljub temu so ga posamezniki obiskovali in ga obmetavali z rožami.
Ko pa je zajokal, je gotovo deževalo.
Včasih celo tako obilno, da je voda iz bruhalnika zalila Votlik.
Nekateri so hoteli temu pohujšljivemu romanju k Votliku narediti konec.
Neke zime so ga obiskali neznanci.
Tako so ga zdelali z macolami, da so ga spremenili v prah.
Tudi potem so bila obdobja suše in moče, le da so za dež prosili drugje.
Mahniči 1967
0
Polje med levim bregom Globočaka in desnim bregom Raše je bilo regulirano.
Odtok iz njega se nahaja 50 metrov vzhodneje od izliva Globočaka v Rašo.
Natančno lego bruhalnika Pakulšče bi lahko odkrili samo ob zelo visokem vodnem stanju.
Odtok iz njega se nahaja 50 metrov vzhodneje od izliva Globočaka v Rašo.
Natančno lego bruhalnika Pakulšče bi lahko odkrili samo ob zelo visokem vodnem stanju.
0
Mavro sam da te pozdravim.
Mici je nekam izginila, da ni kaj narobe z njo?
Mici je nekam izginila, da ni kaj narobe z njo?
0
Na Pohorje.
0
3. ZNAMENJE NA VREMŠČICI
Tone Obad, kot so mu rekli, je okoli leta 1890 prišel nekje izpod Nanosa za pastirja.
Bil je zelo delaven, toda samoglav mladenič.
Da bi pri dekletih dobil na veljavi, se je večkrat hvalil, da bo ulovil volka in ga živega pripeljal v vas.
Pozimi, ko je bilo z ovcami manj dela, se je potikal po okoliških hribih.
Ko je neke nedelje odšel na lov, se ni več vrnil v vas.
Gospodar, pri katerem je delal kot pastir in hlapec, je mislil, da je morda odšel tja proti morju, kot je že zdavnaj nameraval, zato ga njegova odsotnost ni skrbela.
Njegov prijatelj Peter pa je bil vseeno v skrbeh, ker če bi šel v Istro, kot si je želel, bi mu to zagotovo povedal.
Ko je imel čas, je zato obredel okoliške vasi in spraševal ali ga je kdo videl.
Na pomlad je v vas prišel mož, ki je šel mimo krajev pod Vremščico in tam slišal, da so na njej našli nekaj človeških kosti.
Kot je kazalo, so človeka napadli volkovi ali pa je zmrznil v snegu.
Menda so tiste oglodane kosti odnesli na pokopališče.
Na tistem kraju pa so na kup zložili nekaj večjih kamnov, da bi pokazali kraj smrti, če bi slučajno kdo po njem spraševal.
Ko je Peter slišal to vest, je bil zelo prizadet.
Vedel je, da gre za prijatelja Obada, zato se je odpravil na Vremščico.
Znamenje, ki ga je s težavo našel, je še nekoliko popravil in okoli njega počistil.
Ko si je ogledal okolico, je našel tudi Obadov nož.
Peter je po tistem vsako leto vsaj enkrat odšel na Vremščico in poskrbel za prijateljevo znamenje.
Ko je v prvi vojni odšel na fronto in se od tam ni več vrnil, je tudi znamenje na Vremščici odšlo v pozabo.
Dolenje Ležeče 1969
Tone Obad, kot so mu rekli, je okoli leta 1890 prišel nekje izpod Nanosa za pastirja.
Bil je zelo delaven, toda samoglav mladenič.
Da bi pri dekletih dobil na veljavi, se je večkrat hvalil, da bo ulovil volka in ga živega pripeljal v vas.
Pozimi, ko je bilo z ovcami manj dela, se je potikal po okoliških hribih.
Ko je neke nedelje odšel na lov, se ni več vrnil v vas.
Gospodar, pri katerem je delal kot pastir in hlapec, je mislil, da je morda odšel tja proti morju, kot je že zdavnaj nameraval, zato ga njegova odsotnost ni skrbela.
Njegov prijatelj Peter pa je bil vseeno v skrbeh, ker če bi šel v Istro, kot si je želel, bi mu to zagotovo povedal.
Ko je imel čas, je zato obredel okoliške vasi in spraševal ali ga je kdo videl.
Na pomlad je v vas prišel mož, ki je šel mimo krajev pod Vremščico in tam slišal, da so na njej našli nekaj človeških kosti.
Kot je kazalo, so človeka napadli volkovi ali pa je zmrznil v snegu.
Menda so tiste oglodane kosti odnesli na pokopališče.
Na tistem kraju pa so na kup zložili nekaj večjih kamnov, da bi pokazali kraj smrti, če bi slučajno kdo po njem spraševal.
Ko je Peter slišal to vest, je bil zelo prizadet.
Vedel je, da gre za prijatelja Obada, zato se je odpravil na Vremščico.
Znamenje, ki ga je s težavo našel, je še nekoliko popravil in okoli njega počistil.
Ko si je ogledal okolico, je našel tudi Obadov nož.
Peter je po tistem vsako leto vsaj enkrat odšel na Vremščico in poskrbel za prijateljevo znamenje.
Ko je v prvi vojni odšel na fronto in se od tam ni več vrnil, je tudi znamenje na Vremščici odšlo v pozabo.
Dolenje Ležeče 1969
0
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/sunbeam/ Sunbeam
Kaj je zdaj to? Kiny ni več na listi? 😛Sinoči je malo zahinavila pa je prišlo do izbrisa 😛
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/vednonesramen/ vednonesramen
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/sunbeam/ Sunbeam
Kaj je zdaj to? Kiny ni več na listi? 😛Sinoči je malo zahinavila pa je prišlo do izbrisa 😛
Kar resnico je napisala, se je že prej bralo, da ga obožuje. 😆
Mavro se pa tumastega dela, kot da nič ni. 😆 😛
😆 bo opazil ded al bo spet spregledal?
0
4. LINTVARJEV KAMEN
Ljudje iz Vremske doline in iz okoliških krajev so že v davnini poznali mesta, kjer si lahko našel črno smolo ali črni premog.
Prvi rudnik črnega premoga so odprli v dolini okoli leta 1810.
Preprosti ljudje so premog takrat povezovali z zmaji lintvarji in še z nekaterimi drugimi bajeslovnimi bitji.
Uporabljali so ga tudi pri zdravljenju bolezni.
Tudi kuhali so ga in iz njega izdelovali črno smolo, ki so jo prodajali v obmorska mesta.
Ker je bilo zanimanje za premog vse večje, so se tisti, ki niso imeli zemlje, ukvarjali tudi s to dejavnostjo in zato na različnih krajih kopali manjše in večje rove.
Ker so verovali, da se lintvar izleže iz jajca starega črnega petelina in to v plasteh premoga, so bili pri delu zelo previdni.
Obenem pa so komaj čakali, da bi pri kopanju naleteli na lintvarjev kamen, ki najditelju prinaša srečo in zdravje.
Koliko teh kamnov so našli kopači, ne ve nihče, ker so jih najditelji zamolčali, da bi jim jih kdo ne bi ukradel.
Med premogom je bil lintvarjev kamen hitro opazen, ker je bil belkaste barve in je imel značilno obliko.
Edini, ki ga je našel tam okoli leta 1800, in to tudi povedal, je bil Gabrovc.
Našel ga je blizu Zavrhka.
Nič ni znanega, koliko sreče in zdravja mu je tisti kamen navrgel.
Znano je le to, da je za denar večkrat menjal gospodarja.
Kot sem slišala, je kamen še vedno v Zavrhku.
Če se boste oglasili tam, se mi zdi, da ga boste našli.
Vremski Britof 1963
Ljudje iz Vremske doline in iz okoliških krajev so že v davnini poznali mesta, kjer si lahko našel črno smolo ali črni premog.
Prvi rudnik črnega premoga so odprli v dolini okoli leta 1810.
Preprosti ljudje so premog takrat povezovali z zmaji lintvarji in še z nekaterimi drugimi bajeslovnimi bitji.
Uporabljali so ga tudi pri zdravljenju bolezni.
Tudi kuhali so ga in iz njega izdelovali črno smolo, ki so jo prodajali v obmorska mesta.
Ker je bilo zanimanje za premog vse večje, so se tisti, ki niso imeli zemlje, ukvarjali tudi s to dejavnostjo in zato na različnih krajih kopali manjše in večje rove.
Ker so verovali, da se lintvar izleže iz jajca starega črnega petelina in to v plasteh premoga, so bili pri delu zelo previdni.
Obenem pa so komaj čakali, da bi pri kopanju naleteli na lintvarjev kamen, ki najditelju prinaša srečo in zdravje.
Koliko teh kamnov so našli kopači, ne ve nihče, ker so jih najditelji zamolčali, da bi jim jih kdo ne bi ukradel.
Med premogom je bil lintvarjev kamen hitro opazen, ker je bil belkaste barve in je imel značilno obliko.
Edini, ki ga je našel tam okoli leta 1800, in to tudi povedal, je bil Gabrovc.
Našel ga je blizu Zavrhka.
Nič ni znanega, koliko sreče in zdravja mu je tisti kamen navrgel.
Znano je le to, da je za denar večkrat menjal gospodarja.
Kot sem slišala, je kamen še vedno v Zavrhku.
Če se boste oglasili tam, se mi zdi, da ga boste našli.
Vremski Britof 1963
0
V Zavrhku sem nagovoril starejšega očanca, ki je sedel na zidu.
Vedel je za lintvarjev kamen, ki da je danes brez vrednosti, ker so šli cajti naprej.
Napotil me je k tistemu, ki ga je hranil.
S tem sva izmenjala nekaj vljudnih besed.
Potem pa sem ga lahko za 5 zavojev cigaret odnesel.
Ko sem odhajal, se je on smejal, jaz pa tudi.
Ko je Andrej lintvarjev kamen pregledal, je rekel, da je pravi.
Vendar je na žagi v Lokah pri enem od delavcev videl dosti lepšega.
Bil je nekaj manjši, okrogel, svaljki so bili bolj izbočeni in lepše oblikovani.
Kot mu je povedal, ga je okoli leta 1918 izkopal blizu Zavrhka, kjer so tudi drugi kopali premog.
Zdi se mi, da ga je kasneje prodal nekomu v Naklo.
Dolenje Ležeče 1963
Vedel je za lintvarjev kamen, ki da je danes brez vrednosti, ker so šli cajti naprej.
Napotil me je k tistemu, ki ga je hranil.
S tem sva izmenjala nekaj vljudnih besed.
Potem pa sem ga lahko za 5 zavojev cigaret odnesel.
Ko sem odhajal, se je on smejal, jaz pa tudi.
Ko je Andrej lintvarjev kamen pregledal, je rekel, da je pravi.
Vendar je na žagi v Lokah pri enem od delavcev videl dosti lepšega.
Bil je nekaj manjši, okrogel, svaljki so bili bolj izbočeni in lepše oblikovani.
Kot mu je povedal, ga je okoli leta 1918 izkopal blizu Zavrhka, kjer so tudi drugi kopali premog.
Zdi se mi, da ga je kasneje prodal nekomu v Naklo.
Dolenje Ležeče 1963
0
5. ZDRAVILNI MRZLEK
Ko so leta 1113 pred našim štetjem razsajale kuge in vojske in ko so tu živeli prastari prebivalci Javrini, se je Luna tako približala Vremščici, da je s spodnjo kljuko krajca odkrušila njen vrh in zato ima danes Vremščica dva vrha.
Velik del tega okruška se je skotalil navzdol in za seboj pustil vidno sled.
Eden teh velikanskih kamnov je treščil na ravnino in nastala je globel, ki jo je zalila voda.
Danes ta kraj imenujemo Mrzlek.
V njem voda nikoli ne presahne in je poln zlatih in rdečih rib, ki jih je tja naselila nevidna sila, ki gospodari onkraj Lune.
Pravijo, da je Mrzlekova voda zdravilna za ljudi in živali.
Še posebno takrat, ko se na njeni gladini vidi lunina podoba.
Tisti, ki to vodo uporabljajo, pravijo, da je učinek najmočnejši v času zadnjega krajca.
Ali to drži, še nihče ni preveril, a nekaj le mora biti na tem, sicer ne bi imel kal toliko obiskovalcev, čeprav leži v goščavi daleč od naselij.
Vremski Britof 1968
Ko so leta 1113 pred našim štetjem razsajale kuge in vojske in ko so tu živeli prastari prebivalci Javrini, se je Luna tako približala Vremščici, da je s spodnjo kljuko krajca odkrušila njen vrh in zato ima danes Vremščica dva vrha.
Velik del tega okruška se je skotalil navzdol in za seboj pustil vidno sled.
Eden teh velikanskih kamnov je treščil na ravnino in nastala je globel, ki jo je zalila voda.
Danes ta kraj imenujemo Mrzlek.
V njem voda nikoli ne presahne in je poln zlatih in rdečih rib, ki jih je tja naselila nevidna sila, ki gospodari onkraj Lune.
Pravijo, da je Mrzlekova voda zdravilna za ljudi in živali.
Še posebno takrat, ko se na njeni gladini vidi lunina podoba.
Tisti, ki to vodo uporabljajo, pravijo, da je učinek najmočnejši v času zadnjega krajca.
Ali to drži, še nihče ni preveril, a nekaj le mora biti na tem, sicer ne bi imel kal toliko obiskovalcev, čeprav leži v goščavi daleč od naselij.
Vremski Britof 1968
0
Ko sem izvir iskal, so me domačini pošiljali na vse mogoče kraje, le za pravega mi niso povedali.
Nekateri so me celo prepričevali, da ne obstaja in da gre za izmišljeno zgodbo.
Šele leta 1970 sem v kraju Dolenje Ležeče izvedel, kje je Mrzlek in ga tudi z lahkoto našel.
Toda prav v njegovi bližini me je lovec prepričeval, da je kal, o katerem je govora, v Trnjah v smeri proti Divači.
Nekateri so me celo prepričevali, da ne obstaja in da gre za izmišljeno zgodbo.
Šele leta 1970 sem v kraju Dolenje Ležeče izvedel, kje je Mrzlek in ga tudi z lahkoto našel.
Toda prav v njegovi bližini me je lovec prepričeval, da je kal, o katerem je govora, v Trnjah v smeri proti Divači.
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/sunbeam/ Sunbeam
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/vednonesramen/ vednonesramen
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/sunbeam/ Sunbeam
Kaj je zdaj to? Kiny ni več na listi? 😛Sinoči je malo zahinavila pa je prišlo do izbrisa 😛
Kar resnico je napisala, se je že prej bralo, da ga obožuje. 😆
Mavro se pa tumastega dela, kot da nič ni. 😆 😛
😆 bo opazil ded al bo spet spregledal?
Mavroo...
0
6. OCIZELJSKI UREŽNIKI
Ko smo malo pred drugo vojno obnavljali svinjak, smo pod kamnitim koritom našli urežnik, ki je bil namenjen urokom.
Narejen je bil iz debele goveje kosti, za dlan velike, na kateri so bili vrezani posebni znaki.
V njeni notranjosti je bil nameščen podolgovat rdečkast kamen.
Podobne znake smo videli tudi na zunanji steni korita, ki je bilo obrnjeno proti dvorišču.
Ker je bil prašič za kmeta nekoč izredno dragocena žival, je bilo razumljivo, da so ga zaščitili tako, da mu uroki in hudobni pogledi ne bi mogli škodovati.
Skoraj enak urežnik je bil najden v neki stari hiši v vasi.
Ko so odstranjevali staro ognjišče, je bil kamen pod kuriščem.
Gotovo pa je imel še kakšen drug pomen in namen, ker je imel vklesano šesterokrako zvezdo, morda varuhinjo ognja.
Bila pa bi lahko tudi za odganjanje hudega duha iz hiše.
Ocizla 1965
Ko smo malo pred drugo vojno obnavljali svinjak, smo pod kamnitim koritom našli urežnik, ki je bil namenjen urokom.
Narejen je bil iz debele goveje kosti, za dlan velike, na kateri so bili vrezani posebni znaki.
V njeni notranjosti je bil nameščen podolgovat rdečkast kamen.
Podobne znake smo videli tudi na zunanji steni korita, ki je bilo obrnjeno proti dvorišču.
Ker je bil prašič za kmeta nekoč izredno dragocena žival, je bilo razumljivo, da so ga zaščitili tako, da mu uroki in hudobni pogledi ne bi mogli škodovati.
Skoraj enak urežnik je bil najden v neki stari hiši v vasi.
Ko so odstranjevali staro ognjišče, je bil kamen pod kuriščem.
Gotovo pa je imel še kakšen drug pomen in namen, ker je imel vklesano šesterokrako zvezdo, morda varuhinjo ognja.
Bila pa bi lahko tudi za odganjanje hudega duha iz hiše.
Ocizla 1965
0
Bližnja soseda pove, da so oni ravno tako imeli kamnito posodo za mast, ki je imela vklesane takšne znake.
Kamnosek jih je pač naredil na skoraj vseh izdelkih
Niso pa to znaki za uroke, kot trdijo drugi.
Kamnosek jih je pač naredil na skoraj vseh izdelkih
Niso pa to znaki za uroke, kot trdijo drugi.
0
7. ŠTIRINAJSTA DOLINA
Pripoved sega daleč v preteklost, da ne vemo ali je resnična ali izmišljena.
Ne ve se niti v katerem času niti katera vojska je povzročila tako velik pomor ljudi, da je ob poteh ležalo na desetine trupel otrok, žena in starcev.
Ker ni ostalo dovolj živih, da bi mrtve pokopali, so jih znosili v Fajčevo dolino, ki je bila last nekoga iz Hotične, in jih pokrili z dračjem, ki so ga potem zažgali.
Preživeli so imeli še toliko moči in spoštovanja do umrlih, da so podobo njihovega zaščitnika vzidali v skalo ob robu vrtače, da je ne bi kdo uničil.
Menda sonce le enkrat letno obsije to skrivnostno mesto, ki je šlo že zdavnaj v pozabo.
Nekateri menijo, da so razlike med skalami zelo velike.
Nekatere so nepomembne.
Toda skale v Štirinajsti dolini so posebno zaznamovane, ker pripovedujejo s svojo močjo, a le tistim, ki še vedno doumejo pragovorico kamna.
Ta govorica je še vedno nabita z močjo duhov vseh teh okrutno pobitih ljudi.
Nič čudnega ni, da tam ljudje doživijo marsikateri nepojasnjen dogodek, ki je lahko le privid, ki prihaja iz sveta rajnkih in ki je onkraj časa.
O nastanku imena doline je več razlag.
Najverjetnejša pravi, da so začeli ta kraj, potem ko je vedenje o tem dogodku zbledelo, krajani spet iskati.
Preiskali so veliko okoliških vrtač in dolin.
Šele štirinajsta je bila prava.
Gradišče pri Materiji 1969
Pripoved sega daleč v preteklost, da ne vemo ali je resnična ali izmišljena.
Ne ve se niti v katerem času niti katera vojska je povzročila tako velik pomor ljudi, da je ob poteh ležalo na desetine trupel otrok, žena in starcev.
Ker ni ostalo dovolj živih, da bi mrtve pokopali, so jih znosili v Fajčevo dolino, ki je bila last nekoga iz Hotične, in jih pokrili z dračjem, ki so ga potem zažgali.
Preživeli so imeli še toliko moči in spoštovanja do umrlih, da so podobo njihovega zaščitnika vzidali v skalo ob robu vrtače, da je ne bi kdo uničil.
Menda sonce le enkrat letno obsije to skrivnostno mesto, ki je šlo že zdavnaj v pozabo.
Nekateri menijo, da so razlike med skalami zelo velike.
Nekatere so nepomembne.
Toda skale v Štirinajsti dolini so posebno zaznamovane, ker pripovedujejo s svojo močjo, a le tistim, ki še vedno doumejo pragovorico kamna.
Ta govorica je še vedno nabita z močjo duhov vseh teh okrutno pobitih ljudi.
Nič čudnega ni, da tam ljudje doživijo marsikateri nepojasnjen dogodek, ki je lahko le privid, ki prihaja iz sveta rajnkih in ki je onkraj časa.
O nastanku imena doline je več razlag.
Najverjetnejša pravi, da so začeli ta kraj, potem ko je vedenje o tem dogodku zbledelo, krajani spet iskati.
Preiskali so veliko okoliških vrtač in dolin.
Šele štirinajsta je bila prava.
Gradišče pri Materiji 1969
0
Ob tej zgodbi je starejši mož iz vasi Mrše dejal, da je zgodba v resnici drugačna.
Ko so v davnini nameravali peljati čredo hrvaških konj v Trst, so ti zboleli za neko kužno boleznijo.
Orožniki so Štirinajsto dolino določili za začasno štalo.
Kar jih ni poginilo, so jih tam pokončali in nato vse skupaj zažgali.
Njihove kosti bi najbrž še danes dobili v zemlji.
Ko so v davnini nameravali peljati čredo hrvaških konj v Trst, so ti zboleli za neko kužno boleznijo.
Orožniki so Štirinajsto dolino določili za začasno štalo.
Kar jih ni poginilo, so jih tam pokončali in nato vse skupaj zažgali.
Njihove kosti bi najbrž še danes dobili v zemlji.
0
8. LEDENI KAMEN
Vanič je bil nezakonski otrok, doma iz Podgorja.
Kruh si je služil s tem, da je tam za Petrovcem pri Kozini kopal črni premog in ga prodajal kovačem, ki so ga zelo cenili.
Ker je pogosto hodil po jamah, je v eni našel za otroško glavo velik Ledeni kamen ali beli kristal.
Ko je izvedel, da ima visoko ceno, se je odločil, da ga bo prodal v Trstu.
Zjutraj se je v temi peš odpravil proti mestu.
Med potjo je opazil, da mu nekdo sledi.
Pospešil je korak, toda nad Našircem se mu je zasledovalec že nevarno približal.
Stekel je proti vasi, zavil s poti, in ker se je bal, da bo oropan, je kamen vrgel v kal in stekel dalje.
Neznanec ga je dohitel in ga s kolom zbil na tla.
Ko je prišel k sebi, je v kalu zaman iskal ledeni kamen.
Enako je bilo tudi v naslednjih dneh, zato je iskanje prekinil.
Pozimi, ko zamrznejo vsi kali, se v njih začne lomljenje ledu, ki ga skladiščijo v ledenicah.
A voda v kalu, kjer je bil kamen, ni zamrznila.
Ko je Vanič za to izvedel, je bil prepričan, da je to zaradi Ledenega kamna.
Obkrožen z radovedneži ga je spet iskal in ga tudi našel.
Tisto noč je voda v kalu zmrznila.
Sedaj, ko je Vanič spoznal, kakšno moč ima njegov kamen, ga ni hotel več prodati.
Ker se je bal, da bi mu ga ukradli, ga je skril pod posteljo.
Ko sta ob vahtah ali dnevu mrtvih pritisnila hud mraz in burja, je Vanič še bolj naložil na ognjišče, zaradi česar se je ponoči vnela slamnata streha.
Ko so na pogorišče prihiteli sosedje, so videli, da je ostala soba, kjer je bil Ledeni kamen, cela, v njej pa tudi Vanič.
Zanimanje za kamen je bilo potem zelo veliko, vendar Vanič o prodaji ni hotel slišati.
Preden je umrl, ga je nekam nesel in zakopal.
Menda na goro Videž, kjer iz njega še danes seva zdravilna moč.
Golac 1960
Vanič je bil nezakonski otrok, doma iz Podgorja.
Kruh si je služil s tem, da je tam za Petrovcem pri Kozini kopal črni premog in ga prodajal kovačem, ki so ga zelo cenili.
Ker je pogosto hodil po jamah, je v eni našel za otroško glavo velik Ledeni kamen ali beli kristal.
Ko je izvedel, da ima visoko ceno, se je odločil, da ga bo prodal v Trstu.
Zjutraj se je v temi peš odpravil proti mestu.
Med potjo je opazil, da mu nekdo sledi.
Pospešil je korak, toda nad Našircem se mu je zasledovalec že nevarno približal.
Stekel je proti vasi, zavil s poti, in ker se je bal, da bo oropan, je kamen vrgel v kal in stekel dalje.
Neznanec ga je dohitel in ga s kolom zbil na tla.
Ko je prišel k sebi, je v kalu zaman iskal ledeni kamen.
Enako je bilo tudi v naslednjih dneh, zato je iskanje prekinil.
Pozimi, ko zamrznejo vsi kali, se v njih začne lomljenje ledu, ki ga skladiščijo v ledenicah.
A voda v kalu, kjer je bil kamen, ni zamrznila.
Ko je Vanič za to izvedel, je bil prepričan, da je to zaradi Ledenega kamna.
Obkrožen z radovedneži ga je spet iskal in ga tudi našel.
Tisto noč je voda v kalu zmrznila.
Sedaj, ko je Vanič spoznal, kakšno moč ima njegov kamen, ga ni hotel več prodati.
Ker se je bal, da bi mu ga ukradli, ga je skril pod posteljo.
Ko sta ob vahtah ali dnevu mrtvih pritisnila hud mraz in burja, je Vanič še bolj naložil na ognjišče, zaradi česar se je ponoči vnela slamnata streha.
Ko so na pogorišče prihiteli sosedje, so videli, da je ostala soba, kjer je bil Ledeni kamen, cela, v njej pa tudi Vanič.
Zanimanje za kamen je bilo potem zelo veliko, vendar Vanič o prodaji ni hotel slišati.
Preden je umrl, ga je nekam nesel in zakopal.
Menda na goro Videž, kjer iz njega še danes seva zdravilna moč.
Golac 1960
0
Vanič je bil iz Poljan in kristal, ki ga je našel, ni bil prav nič čudežen.
V Trstu ga je za lepe denarce prodal in jih z babami zapravil.
Golac 1960
V Trstu ga je za lepe denarce prodal in jih z babami zapravil.
Golac 1960
0
9. MIHOV POTOKAŽ
Kamnosek, ki je sklesal obcestni kamen z letnico in imeni okoliških vasi, je bil doma iz Golca.
Kamen potokaž so postavili leta 1819 zahodno od vasi Gradišče pri Materiji na desno stran klanca stare poti, gledano v smer proti Hrpeljam.
Kamnosek je povedal, da je v temelj postavil pipo starega očeta, ki je kot avstro ogrski brambovec padel v bitki z Napoleonovo vojsko leta 1808.
Potokaž naj bi bil tako tudi spomenik brambovcu, saj je kot furman tam mimo vozil skoraj vsak dan.
Pod prisego je obljubil, da bo do svoje smrti skrbel za del poti ob potokažu.
Po njegovi smrti leta 1850 so klanec po njem imenovali Mihov klanec.
Še dolgo po njegovi smrti je marsikatera vaščanka položila poljsko cvetje ob kamen v spomin na padlega brambovca in njegovega vnuka Miha.
Danes je ta zgodba že pozabljena.
Mihov klanec se od takrat, ko je bila mimo speljana nova asfaltna cesta, neizprosno zarašča.
Morda je tako tudi prav, da bo ostal v goščavi spomin na stare čase, ki so za vedno mimo.
Ko sem šel zadnjič v mraku tam mimo in mislil na tistega brambovca, sem zaslišal podoben ropot, kot ga povzroči meč, ki pade na tla.
Zdrznil sem se in ustavil.
Vedel sem, da je bil on.
Golac 1960
Kamnosek, ki je sklesal obcestni kamen z letnico in imeni okoliških vasi, je bil doma iz Golca.
Kamen potokaž so postavili leta 1819 zahodno od vasi Gradišče pri Materiji na desno stran klanca stare poti, gledano v smer proti Hrpeljam.
Kamnosek je povedal, da je v temelj postavil pipo starega očeta, ki je kot avstro ogrski brambovec padel v bitki z Napoleonovo vojsko leta 1808.
Potokaž naj bi bil tako tudi spomenik brambovcu, saj je kot furman tam mimo vozil skoraj vsak dan.
Pod prisego je obljubil, da bo do svoje smrti skrbel za del poti ob potokažu.
Po njegovi smrti leta 1850 so klanec po njem imenovali Mihov klanec.
Še dolgo po njegovi smrti je marsikatera vaščanka položila poljsko cvetje ob kamen v spomin na padlega brambovca in njegovega vnuka Miha.
Danes je ta zgodba že pozabljena.
Mihov klanec se od takrat, ko je bila mimo speljana nova asfaltna cesta, neizprosno zarašča.
Morda je tako tudi prav, da bo ostal v goščavi spomin na stare čase, ki so za vedno mimo.
Ko sem šel zadnjič v mraku tam mimo in mislil na tistega brambovca, sem zaslišal podoben ropot, kot ga povzroči meč, ki pade na tla.
Zdrznil sem se in ustavil.
Vedel sem, da je bil on.
Golac 1960
0
0
Pripovedovalec meni, da se pripoved nanaša na kamen, ki je stal južneje v smeri vasi Gradišče.
Na njem je bilo vklesano ime brambovca in leto njegove smrti.
Kamen naj bi izginil leta 1916.
Golac 1960
Na njem je bilo vklesano ime brambovca in leto njegove smrti.
Kamen naj bi izginil leta 1916.
Golac 1960
0
Pripovedovalka pravi, da je pod obstoječim kamnom pokopan turški poveljnik, ki je tu nekje padel, a tega kamen z napisom ne potrjuje.
Golac 1960
Golac 1960
0
10. LESENI KAMEN
Ko je Nace kopal ob hiši jamo za mlado češnjo, je našel rjav ploščat kamen ovalne oblike, na katerem so bile v temnejši barvi zarisane črte kot letnice na lesu.
Govoril je, da ga pogled na tisti Leseni kamen pomirja in sprošča, kot bi gledal vodo ali nebo.
Zato ga je imel vedno pri sebi.
Zaradi revščine sta se Nace in njegov prijatelj Tone odločila, da poskusita srečo v daljni neznani Ameriki.
Leta 1910 sta se v Trstu vkrcala na ladjo.
Čez nekaj mesecev sta pisala domov, da sta srečno prispela.
Omenila sta tudi, da sta dobila službo v gozdu, daleč proč od velikih mest.
Obenem sta potožila, da je delo naporno, a da je plačilo dobro.
Čez leto in več prejmejo domači Tonetovo pismo, v katerem piše, da je pred meseci Nace kot vsako jutro odšel na delo, vendar se od tam ni več vrnil.
Iskal ga je in po njem spraševal, vendar ni o njem ničesar izvedel.
Domače je tudi prosil, naj o nesreči obvestijo Nacetovo mater.
Mati, ki je bila na edinega sina zelo navezana, je vseeno mislila, da bo nekoč le pisal in jo s tem odrešil vsakodnevnih muk, ki jih je prestajala.
Leta 1920 se v sosednjo vas iz Amerike vrne Valentin, ki je tudi delal v gozdu in tako dobro poznal oba fanta.
Nekega dne nenapovedano obišče mater in ji prinese Nacetov kovček, ki mu ga je ob odhodu dal Tone.
Pove ji, da so pri iskanju naredili vse, kar je bilo v njihovi moči, vendar za Nacetom niso našli nobenih sledi.
Ko so kasneje odprli kovček, so v njem našli nekaj perila, brivski pribor, nekaj denarja, neposlano pismo in Leseni kamen.
Ko ga je mati zagledala, ga je vzela v roke in ga stisnila k srcu, kot bi objemala sina, ter zajokala.
Tisto noč se je potem zgodilo.
Mati je z Lesenim kamnom odšla neznano kam v temo in se ni nikoli več vrnila.
Poljane 1970
Ko je Nace kopal ob hiši jamo za mlado češnjo, je našel rjav ploščat kamen ovalne oblike, na katerem so bile v temnejši barvi zarisane črte kot letnice na lesu.
Govoril je, da ga pogled na tisti Leseni kamen pomirja in sprošča, kot bi gledal vodo ali nebo.
Zato ga je imel vedno pri sebi.
Zaradi revščine sta se Nace in njegov prijatelj Tone odločila, da poskusita srečo v daljni neznani Ameriki.
Leta 1910 sta se v Trstu vkrcala na ladjo.
Čez nekaj mesecev sta pisala domov, da sta srečno prispela.
Omenila sta tudi, da sta dobila službo v gozdu, daleč proč od velikih mest.
Obenem sta potožila, da je delo naporno, a da je plačilo dobro.
Čez leto in več prejmejo domači Tonetovo pismo, v katerem piše, da je pred meseci Nace kot vsako jutro odšel na delo, vendar se od tam ni več vrnil.
Iskal ga je in po njem spraševal, vendar ni o njem ničesar izvedel.
Domače je tudi prosil, naj o nesreči obvestijo Nacetovo mater.
Mati, ki je bila na edinega sina zelo navezana, je vseeno mislila, da bo nekoč le pisal in jo s tem odrešil vsakodnevnih muk, ki jih je prestajala.
Leta 1920 se v sosednjo vas iz Amerike vrne Valentin, ki je tudi delal v gozdu in tako dobro poznal oba fanta.
Nekega dne nenapovedano obišče mater in ji prinese Nacetov kovček, ki mu ga je ob odhodu dal Tone.
Pove ji, da so pri iskanju naredili vse, kar je bilo v njihovi moči, vendar za Nacetom niso našli nobenih sledi.
Ko so kasneje odprli kovček, so v njem našli nekaj perila, brivski pribor, nekaj denarja, neposlano pismo in Leseni kamen.
Ko ga je mati zagledala, ga je vzela v roke in ga stisnila k srcu, kot bi objemala sina, ter zajokala.
Tisto noč se je potem zgodilo.
Mati je z Lesenim kamnom odšla neznano kam v temo in se ni nikoli več vrnila.
Poljane 1970
0
11. KAMEN V MEHNIKU
Ker se danes toliko pogovarjava o kamnu, sem se spomnila, da so v času, ko je moja nona gospodinjila, to je bilo leta 1840, mehnik pripravljali drugače kot takrat, ko ga je pekla moja mati.
Meni se zdi, da je bila edina razlika v tem, da je nona dala v kozji želodec poleg vseh predpisanih snovi še v list zavit kamenček, ki za okus jedi ni imel prav nobenega učinka.
A je kljub temu moral biti dodan mehniku, čeprav niso vedeli zakaj.
Kot je povedala pripovedovalka, so mehnik pripravili, ko so doma ubili kozo.
Kozji želodec so dobro očistili in ga večkrat sprali.
Polnilo zanj so vedno delali po ustaljenem receptu.
Ko so z njim napolnili želodec, so ga na obeh koncih zavezali in ga spekli v peči.
Običajno so k mehniku postregli tenstano kislo repo.
Sčasoma je šla ta jed v pozabo, čeprav je bila zelo okusna.
Soseda Ana Kocjan, Fliskova, rojena 1899, ki je sicer mlajša, trdi, da so kamen dali v kos črevesa in ne v list.
Da bi njun spor ublažil, sem dejal, da imata najbrž obe prav, saj so mogoče vaščani uporabljali oba načina, da so kamen ločili od polnila.
Glede tega čudaškega pridatka je soseda menila, da so ga dajali zato, da bi ga pri rezanju mehnika vzeli ven in ga nesli v kozji hlev, kjer bi odganjal kače, da bi kozam ne sesale mleka.
Nekateri so bili prepričani, da je kamenček v mehniku le spomin na prastari način ubijanja drobnice.
S kamnom so jo najprej udarili po glavi, da so jo omamili, nato pa so jo zaklali.
Poljane 1970
Ker se danes toliko pogovarjava o kamnu, sem se spomnila, da so v času, ko je moja nona gospodinjila, to je bilo leta 1840, mehnik pripravljali drugače kot takrat, ko ga je pekla moja mati.
Meni se zdi, da je bila edina razlika v tem, da je nona dala v kozji želodec poleg vseh predpisanih snovi še v list zavit kamenček, ki za okus jedi ni imel prav nobenega učinka.
A je kljub temu moral biti dodan mehniku, čeprav niso vedeli zakaj.
Kot je povedala pripovedovalka, so mehnik pripravili, ko so doma ubili kozo.
Kozji želodec so dobro očistili in ga večkrat sprali.
Polnilo zanj so vedno delali po ustaljenem receptu.
Ko so z njim napolnili želodec, so ga na obeh koncih zavezali in ga spekli v peči.
Običajno so k mehniku postregli tenstano kislo repo.
Sčasoma je šla ta jed v pozabo, čeprav je bila zelo okusna.
Soseda Ana Kocjan, Fliskova, rojena 1899, ki je sicer mlajša, trdi, da so kamen dali v kos črevesa in ne v list.
Da bi njun spor ublažil, sem dejal, da imata najbrž obe prav, saj so mogoče vaščani uporabljali oba načina, da so kamen ločili od polnila.
Glede tega čudaškega pridatka je soseda menila, da so ga dajali zato, da bi ga pri rezanju mehnika vzeli ven in ga nesli v kozji hlev, kjer bi odganjal kače, da bi kozam ne sesale mleka.
Nekateri so bili prepričani, da je kamenček v mehniku le spomin na prastari način ubijanja drobnice.
S kamnom so jo najprej udarili po glavi, da so jo omamili, nato pa so jo zaklali.
Poljane 1970
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/lelj/ lelj
sem mislil, da ti je blo nerodn 🙂Zakaj nerodno? Fse je treba sprobat v življenju. 😛 😆 😆
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/sunbeam/ Sunbeam
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/lelj/ lelj
sem mislil, da ti je blo nerodn 🙂Zakaj nerodno? Fse je treba sprobat v življenju. 😛 😆 😆
ko smo že pri tem
preizkusil bi ženske prsi, vendar sem glede tega zelo skeptičen 🙂
0
- 1
- 2
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
24.05.2018 ob 7:28
LET V LUNINO SENCO
Pavel Medvešček
Taura 2006
Nova Gorica
Vrharjem in graparjem,
brdarjem in osojarjem,
ravničarjem in robarjem,
mlakarjem in pustinarjem,
navasarjem in pustotarjem.