Katera hrana je tista s pomočjo katere lahko dvigneš raven serotonina v možganih torej hormona sreče??? Obstaja kaj naravnega pa da deluje podobno kot anti-depresivi??
0
čim več 03.09.2014 ob 9:15
banane
0
? 03.09.2014 ob 9:16
Banane, resno? Zakaj pa to? Sam to je ko da bi reku da jej čimveč čokolade, ma boš ko pujsa 😆
Vse kar ste naštele v zmernih količinah in 35 minutni molčeč sprehod. Res, ne lažem. Poizkusite. Ne bo vam žal.
Mprda prvič ne bo tako učinkovit, ker se ne boste sprostile. Potem bo vedno bolše in sproščujoče.
0
čokolada 04.09.2014 ob 11:07
Ta prava čokolada
0
ne samo... 04.09.2014 ob 11:11
...sprehod, prav vsako gibanje (še najboljše na prostem že zaradi sončne svetlobe) bo v telesu sprostilo hormon sreče, pa naj bo to 20, 35 ali enourno gibanje. Da le uživate v njem. Poleg tega je zelo priporočljiva temna, z več kot 70% vsebnostjo kakava, ki hkrati deluje še antioksidativno (seveda ne pol kile:)), poleg že naštetega.
0
kakor kdo 04.09.2014 ob 11:46
Zame je sprehod depresivna stvar, resno. Depresivna in dolgočasna. Raje kolo ali tek! Ne vem zakaj je vedno nasvet sprehod .... 🙂
Hrana pa - čokoladaaaaaaaa 🙂 🙂
Zame je sprehod depresivna stvar, resno. Depresivna in dolgočasna. Raje kolo ali tek! Ne vem zakaj je vedno nasvet sprehod .... 🙂
Hrana pa - čokoladaaaaaaaa 🙂 🙂
ker na spehodu razmišljaš v umirjenem tempu, opazuješ naravo in se ustaviš kjer se sicer ne bi, začneš dihati s polnimi pljuči in se zavedaš počasi stvari ki sicer hitro bežijo mimo tebe
0
kakor kdo 04.09.2014 ob 12:09
Dorfy, ko jaz na biciklu pooočasi lezem v klanec, tam nekje v hribih, verjemi, ni boljše meditacije. V mislih se pogovarjam s sabo. Čutim svoj srčni utrip na tak priamren način. Uravnavam dihanje. Čutim kapljanje znoja izpod čelade dol po telesu ... in pogled na sosedne gore (če sem že na vrhu) ali rastlinja v gozdu, skozi katerega peljem, zvoki živali .... ja, lepo je.
Sori, sprehod pa mi je še vedno dolgočasen saj mi da le 10% zgoraj opisanega
Dorfy, ko jaz na biciklu pooočasi lezem v klanec, tam nekje v hribih, verjemi, ni boljše meditacije. V mislih se pogovarjam s sabo. Čutim svoj srčni utrip na tak priamren način. Uravnavam dihanje. Čutim kapljanje znoja izpod čelade dol po telesu ... in pogled na sosedne gore (če sem že na vrhu) ali rastlinja v gozdu, skozi katerega peljem, zvoki živali .... ja, lepo je.
Sori, sprehod pa mi je še vedno dolgočasen saj mi da le 10% zgoraj opisanega
ja maš prav.... kakor komu paše. ob tvojem zapisu si predstavljam sebe kako sopem v klanec in razmišljam l kdaj za hudiča bo konec brega in kaj mi je bilo treba tega;))))
0
kakor kdo 04.09.2014 ob 12:22
ja, to se tudi kdaj sama sprašujem 🙂 Ampak saj veš, največja zmaga je ko premagaš lastne šibkosti. In dejansko ko rinem v klanec zaslišim nek glasek, vztrajen je, ki mi govori:Ja pa kaj ti je tega treba bilo, no, ustavi se, spočij se, vsaj za minutko."
03.09.2014 ob 8:02