☕ sem zakapirala

tkole.
dolg dan in izjemno naporen je bil danes zame.
resnica je pač takšna,pač doma niso nikoli želeli razumet da sme bolana. to s ekaže na vseh področjih. od nesposobnosti opravljanja obveznosti,do vsega kar se kaže. moj oče nikoli ni razumel da sem bolana,mojo psihiatrinjo pač imenuje baba blesava. in za njegove pojme sem jaz zdrava,zato ker on reče ko znorim pa pospraviš. in on reče da nimam bolezni zato ker sem nasmejana. žal ne morem pomagat,ampak za mene ni doma razumevanja. zato se pač vrtim v začaranem krogu. vsakič obrnem nov list,in dobim zalet in za njih to nikoli ni dovolj. nikoli.
moj fotr z mano tretira kot da sem jaz kriva za vse. on misli če mi bo zategnil pas,da bom čudežno spregledala kako moram zaslužit.
stvar je pač zelo preprosta. imam zelo težko diagnozo. iin na žalost to je usoda vseh duševnih bolnikov da smo nerazumljeni.
odšla bom v skupnost,žal mi je fotra ki si zatiska oči in leta in leta upa da bo nekaj iz mene,za kar pač upa čisto v napačno smer.
jaz imam najtežjo bolezen. in kej dost od mene u lajfu ni za pričakovat.
ne želim od doma,katea budala bi pustila lastno stanovanje zastonj in šla v neko skupnost. ampak sem prisiljena. ni razumevanja zame in ne neha se to kaznovanje iz dneva v dan.
to je resnica ki sem jo dojela. točno to in nič drugega