24. APRIL 1859
Cesar Franc Jožef I. je izdal oklic na svoje narode.
Mojim narodom!
Sosedno kraljestvo Sardinija napada svete pravice Moje krone in neoskrunjeno celotnost cesarstva,
meni po Bogu izrečenega,
več let sem,
zlasti pa v zadnjem času z neznano predrznostjo.
Dal sem za to svoji zvesti in junaški armadi povelje,
da takemu sovražnemu počenjanju konec napravi !
Cesar Franc Jožef I. je izdal oklic na svoje narode.
Mojim narodom!
Sosedno kraljestvo Sardinija napada svete pravice Moje krone in neoskrunjeno celotnost cesarstva,
meni po Bogu izrečenega,
več let sem,
zlasti pa v zadnjem času z neznano predrznostjo.
Dal sem za to svoji zvesti in junaški armadi povelje,
da takemu sovražnemu počenjanju konec napravi !
0
4. MAJ 1859
Vrhovni avstrijski poveljnik feldcajgmojster grof Franc Gyulai je pri mestu Valenca prekoračil reko Pad, da napade sovražnika pri trdnjavi Alessandrija, kjer so se zbirale sardinske in francoske čete.
506 mož je hitelo za polkom 17, ki je daleč na zahodu marširal v sardinske dežele.
Peljali so se po železnici od Mestre proti Padovi.
Tu smo se le 5 minut mudili.
Ravno toliko časa smo ostali v Vičenci,
Odkoder drdramo srečni proti Veroni.
Jaz sem pa bil vendarle pri vsem tem žalosten.
Dež je kakor iz škafa lil in temna noč je nastala.
Pri tem sem,
bilo je okoli 9. ure,
sladko zadremal.
Kar,
usmili se Bogu! nastane naenkrat strašno pokanje,
kakoršnega še nikdar nisem slišal.
To je bilo v San Mihelu,
dobre četrt ure od Verone.
Ko se namreč peljemo proti Veroni,
Nam prileti en vozovlak nasproti.
Parna stroja sta tako močno vkup udarila,
da se je eden na mestu razbil.
Za njim je bil voz streliva.
Smodnik se naglo vname in granate so strašno brenčale na vse strani.
Bilo je mahoma vse v ognji.
Vozovi,
močno zatečeni,
pa od spredaj naenkrat zadržani,
so se eden čez druzega kopičili in eden ob druzega razbili in razdrobili.
Drugi so se na stran zvrnili.
In ravno tukaj je bil silno nevaren kraj.
Na desno je bila visoka škarpa,
na levi pa dolina,
po kateri globoka reka teče.
Tisti vozovi,
ki so se na desno zvrnili,
so se ob zidovje razbili,
oni pa na levo so se v dolino valili,
kjer so pa na majhnem prostoru poleg vode prekucnjeni obležali.
Fantje,
kar jih je bilo še živih,
so hoteli prevelikega strahu bežati.
So pa reveži v vodo popadali in potonili.
Stokanja in tarnanja nesrečnih tovarišev vam,
dragi stric,
nisem vstanu popisati.
Ležalo jih je dovolj pod vozmi mrtvih,
pa tudi nekoliko živih,
ki so pa strašno vpili in pomoči klicali.
Bili so strašno ranjeni.
Eni so bili čisto pomečkani,
drugim so bile glave potrte,
ali pa noge in roke po dvakrat in trikrat zlomljene,
tako da jim ni bilo ne živeti,
ne umreti.
Jaz pa in moj prijatelj iz Krtine pri Dobu,
bodi češčen in hvaljen večni Bog,
sva strašni nesreči ušla.
Ravno do tega voza,
na katerem sva bila midva,
so se razdrobili.
Nama pa se ni nič posebno hudega zgodilo,
kakor da se je voz tako stresel,
da smo vsi,
kar nas je bilo na njem,
ko bi trenil,
na tla popadali.
Ko smo pa z voza stopili,
smo se zopet silno prestrašili,
in gotovo mislim,
da ga ni srca,
kateremu bi se ti reveži smilili ne bili.
Nekateri so stokali,
upili in Jezusa in Marijo na pomoč klicali.
Kar nas je še živih ostalo,
smo ranjene na voze nakladali in urno v bolnišnico v Verono odpeljali.
V nesreči je bilo mrtvih 23 in ranjenih 124 mož polka 17.
Vrhovni avstrijski poveljnik feldcajgmojster grof Franc Gyulai je pri mestu Valenca prekoračil reko Pad, da napade sovražnika pri trdnjavi Alessandrija, kjer so se zbirale sardinske in francoske čete.
506 mož je hitelo za polkom 17, ki je daleč na zahodu marširal v sardinske dežele.
Peljali so se po železnici od Mestre proti Padovi.
Tu smo se le 5 minut mudili.
Ravno toliko časa smo ostali v Vičenci,
Odkoder drdramo srečni proti Veroni.
Jaz sem pa bil vendarle pri vsem tem žalosten.
Dež je kakor iz škafa lil in temna noč je nastala.
Pri tem sem,
bilo je okoli 9. ure,
sladko zadremal.
Kar,
usmili se Bogu! nastane naenkrat strašno pokanje,
kakoršnega še nikdar nisem slišal.
To je bilo v San Mihelu,
dobre četrt ure od Verone.
Ko se namreč peljemo proti Veroni,
Nam prileti en vozovlak nasproti.
Parna stroja sta tako močno vkup udarila,
da se je eden na mestu razbil.
Za njim je bil voz streliva.
Smodnik se naglo vname in granate so strašno brenčale na vse strani.
Bilo je mahoma vse v ognji.
Vozovi,
močno zatečeni,
pa od spredaj naenkrat zadržani,
so se eden čez druzega kopičili in eden ob druzega razbili in razdrobili.
Drugi so se na stran zvrnili.
In ravno tukaj je bil silno nevaren kraj.
Na desno je bila visoka škarpa,
na levi pa dolina,
po kateri globoka reka teče.
Tisti vozovi,
ki so se na desno zvrnili,
so se ob zidovje razbili,
oni pa na levo so se v dolino valili,
kjer so pa na majhnem prostoru poleg vode prekucnjeni obležali.
Fantje,
kar jih je bilo še živih,
so hoteli prevelikega strahu bežati.
So pa reveži v vodo popadali in potonili.
Stokanja in tarnanja nesrečnih tovarišev vam,
dragi stric,
nisem vstanu popisati.
Ležalo jih je dovolj pod vozmi mrtvih,
pa tudi nekoliko živih,
ki so pa strašno vpili in pomoči klicali.
Bili so strašno ranjeni.
Eni so bili čisto pomečkani,
drugim so bile glave potrte,
ali pa noge in roke po dvakrat in trikrat zlomljene,
tako da jim ni bilo ne živeti,
ne umreti.
Jaz pa in moj prijatelj iz Krtine pri Dobu,
bodi češčen in hvaljen večni Bog,
sva strašni nesreči ušla.
Ravno do tega voza,
na katerem sva bila midva,
so se razdrobili.
Nama pa se ni nič posebno hudega zgodilo,
kakor da se je voz tako stresel,
da smo vsi,
kar nas je bilo na njem,
ko bi trenil,
na tla popadali.
Ko smo pa z voza stopili,
smo se zopet silno prestrašili,
in gotovo mislim,
da ga ni srca,
kateremu bi se ti reveži smilili ne bili.
Nekateri so stokali,
upili in Jezusa in Marijo na pomoč klicali.
Kar nas je še živih ostalo,
smo ranjene na voze nakladali in urno v bolnišnico v Verono odpeljali.
V nesreči je bilo mrtvih 23 in ranjenih 124 mož polka 17.
0
4. JUNIJ 1859
Z ofenzivo avstrijske armade ni bilo nič, ker so nalivi podrli most črez Pad.
Armada se je obrnila nazaj črez reko proti severu.
Osmi zbor je moral veliko marširati sem in tja in iskati sovražnika.
Med tem je francosko sardinska armada prodrla proti severu do Novare, prekoračila reko Tičin in pri Magenti 4. junija 1859 napadla Avstrijce in jih premagala.
Po bitki se je polk 17 moral umakniti črez Lombardijo do Gardskega jezera nazaj.
Na Laškem puške pokajo,
še kranjske dečle jokajo.
Žulaj, Žulaj, Žulaj,
pa zakaj?
Po Magenti je bil Gyulai (Žulaj) odstavljen od vrhovnega poveljstva.
http://i1206.photobucket.com/albums/bb456/alanmillicheap/IWI1859/MiscImages/MAGENTAPONTERIPARATOSOTTOILFUOCOIL18-6-1859_zpsdkvvlchl.jpg
Z ofenzivo avstrijske armade ni bilo nič, ker so nalivi podrli most črez Pad.
Armada se je obrnila nazaj črez reko proti severu.
Osmi zbor je moral veliko marširati sem in tja in iskati sovražnika.
Med tem je francosko sardinska armada prodrla proti severu do Novare, prekoračila reko Tičin in pri Magenti 4. junija 1859 napadla Avstrijce in jih premagala.
Po bitki se je polk 17 moral umakniti črez Lombardijo do Gardskega jezera nazaj.
Na Laškem puške pokajo,
še kranjske dečle jokajo.
Žulaj, Žulaj, Žulaj,
pa zakaj?
Po Magenti je bil Gyulai (Žulaj) odstavljen od vrhovnega poveljstva.
http://i1206.photobucket.com/albums/bb456/alanmillicheap/IWI1859/MiscImages/MAGENTAPONTERIPARATOSOTTOILFUOCOIL18-6-1859_zpsdkvvlchl.jpg
0
20. JUNIJ 1859
Francozi in Sardinci so stali pri Brescii s 160 000 možmi.
Avstrijsko vrhovno vodstvo je sestavilo dve armadi za prodiranje z južne strani Gardskega jezera do reke Mincio proti reki Chiese in črez.
Skupaj je bilo 150 000 mož.
Francozi in Sardinci so stali pri Brescii s 160 000 možmi.
Avstrijsko vrhovno vodstvo je sestavilo dve armadi za prodiranje z južne strani Gardskega jezera do reke Mincio proti reki Chiese in črez.
Skupaj je bilo 150 000 mož.
0
23. JUNIJ 1859
Zvečer je avstrijsko vrhovno vodstvo ukazalo, naj naslednji dan obe armadi prodirata proti reki Chiese.
Šele zelo pozno ponoči ali proti jutru so oddelki sprejeli odredbe, kako in po katerih potih naj prodirajo.
Sovražnik je za naslednji dan določil prodiranje proti jugovzhodu.
Ker sta si bili sovražni armadi čisto blizu, je naslednji dan prišlo do odločilnih bojev, dasi jih ta dan ni pričakoval nobeden.
Zvečer je avstrijsko vrhovno vodstvo ukazalo, naj naslednji dan obe armadi prodirata proti reki Chiese.
Šele zelo pozno ponoči ali proti jutru so oddelki sprejeli odredbe, kako in po katerih potih naj prodirajo.
Sovražnik je za naslednji dan določil prodiranje proti jugovzhodu.
Ker sta si bili sovražni armadi čisto blizu, je naslednji dan prišlo do odločilnih bojev, dasi jih ta dan ni pričakoval nobeden.
0
24. JUNJ 1859 SOLFERIN
Bojno polje je bil prostor, ki se razprostira med rekama Chiese na zahodu, Mincio na vzhodu, med obrežjem Gardskega jezera, ki je podobno proti severnemu odprtemu toku, na severu, in črto, ki jo potegnemo med krajema Goffredo in Goito na jugu.
2.30
Francozi so napadli avstrijske prednje straže v vasi Medole na levem krilu, kjer so Avstrijci hoteli pričeti s prodiranjem.
Bili so grozoviti boji.
Francozi so bili v premoči in padec vasi Medole je bil začetek nesreče.
5.00
Vnel se je boj severozahodno od Solferina.
Za Solferinom, jugovzhodno na višini pri kraju Cavriana je bilo med najhujšim bojem stališče vrhovnega zapovednika, cesarja FJI.
12.00
Okoli Solferina so bili najljutejši boji, ki so se končali z zavzetjem avstrijskih postojank po Francozih.
Peti armadni zbor se je umaknil proti severovzhodu.
https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/8/8a/Bossoli%2C_Carlo_-_Battle_of_Solferino.jpg
Bojno polje je bil prostor, ki se razprostira med rekama Chiese na zahodu, Mincio na vzhodu, med obrežjem Gardskega jezera, ki je podobno proti severnemu odprtemu toku, na severu, in črto, ki jo potegnemo med krajema Goffredo in Goito na jugu.
2.30
Francozi so napadli avstrijske prednje straže v vasi Medole na levem krilu, kjer so Avstrijci hoteli pričeti s prodiranjem.
Bili so grozoviti boji.
Francozi so bili v premoči in padec vasi Medole je bil začetek nesreče.
5.00
Vnel se je boj severozahodno od Solferina.
Za Solferinom, jugovzhodno na višini pri kraju Cavriana je bilo med najhujšim bojem stališče vrhovnega zapovednika, cesarja FJI.
12.00
Okoli Solferina so bili najljutejši boji, ki so se končali z zavzetjem avstrijskih postojank po Francozih.
Peti armadni zbor se je umaknil proti severovzhodu.
https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/8/8a/Bossoli%2C_Carlo_-_Battle_of_Solferino.jpg
0
24. JUNIJ SVETI MARTIN
Zjutraj so oddelki Benedekovega zbora kuhali zajutrek.
Vedno hujše so grmeli topovi.
Vojaki so pozabili na jed.
Stali so nemirno in poslušali kaj bo.
Prasketanje pušk je vedno bolj prodiralo ozračje.
Brigadir Filipovič je ukazal izliti juho iz kotlov po tleh, četudi čete od prejšnjega dne niso nič gorkega užile.
https://s-media-cache-ak0.pinimg.com/originals/bc/a6/98/bca698c00420e241a0f6ea9c5abe5f1a.jpg
6.30
Prišlo je od prednjih straž poročilo, da proti Pozzolengu od severozahoda prihaja sovražni oddelek 2000 mož.
To so bile prednje sardinske čete 5. Piemonteške divizije.
Tem sta sledili še dve diviziji.
Ko so vojaki zaslišali, da se bliža sovražnik, so hiteli k piramidam pušk.
Poveljnik Benedek je ukazal, naj brigade zasedejo višine zahodno od Pozzolenga.
Že so se bližale sovražne prednje čete in izkušale med griči prodreti proti Pozzolengu.
Avstrijske čete so jih s topovi vrgle nazaj.
Benedek je ukazal brigadi Lippert, naj podi sovražnika proti severozahodu nazaj.
Brigadi se je pridružil tudi prvi bataljon polka 17.
Začel se je znameniti boj za posest planote pri Svetem Martinu na Laškem.
Med potjo so že padali streli.
Le 1 mož je bil ranjen v prvem bataljonu polka 17.
Hujše je bilo, ko je prvi bataljon v čveterostopu že gori na Šmartinski planoti prodiral proti selu Colombare.
To so frčale sovražne krogle.
Ena krogla je prestrelila polkovniku čako.
Tudi sicer je polkovnika oplazilo več krogel.
Z bajonetom so naši pregnali sovražnika z višine.
Med tem je Benedek brigadi Filipovič, kjer so se nahajali ostali bataljoni polka 17, ukazal, naj sledi po cesti brigadi Lippert.
Umikajoče se sovražne čete so dobile za Svetim Martinom novih moči.
Naskočile so s podvojeno silo vnovič ravno izgubljeno postojanko.
Naši so se morali premoči nekaj 100 korakov umakniti.
Za malim gozdičem tostran Colombare se je ustavil prvi bataljon.
Na višini pred njim sta stali dve sovražni havbici.
Nadporočnik Još je zbral naglo nekaj vojakov in v redki vrsti naskočil višino.
Samo nagel beg je rešil sovražniku topa.
Toda na tem mestu je bil bataljon le preveč na ognju sovražnikovih topov.
Zato se je umaknil proti vzhodu.
Tu so 4 topovi pričeli obstreljevati sovražnikovo postojanko.
Začel se je naskok na višino pri Contracania.
Sovražnik je poskusil od leve strani ustaviti naskok.
Toda druga stotnija ga je že trikrat naskočila in naposled vrgla nazaj.
Pri tem napadu je obležal težko ranjen poročnik Likozar.
Bataljon je med tem z bajonetnim naskokom zavzel višine in vrgel sovražnika nazaj.
Sovražnikov ogenj je bil grozovit.
Stotniku Knoblochu je sovražna krogla razpolovila sabljo.
Še vedno je bil ves Sveti Martin v sovražnikovih rokah in že se mu je bližala pomoč.
Hud boj se je vnel za vas.
Tedaj je dal marsikak kranjski vojak svojo srčno kri za cesarja tam blizu visokega stolpa cerkve Svetega Martina.
http://4.bp.blogspot.com/-mcmSHRfHBhE/UcfigG6MZbI/AAAAAAAAYek/tBFEdkmZVxI/s1600/solferino.jpg
8.00
Brigada Filipovič je pričela marširati iz Pozzolenga proti sovražniku.
Spredaj je korakal 5. bataljon cesarskih lovcev, tretji bataljon polka 17, prva baterija in grenadirji polka 17.
Drugi bataljon polka 17 se je kasneje pridružil brigadi.
Smer prodiranja je bila višina pri Svetem Martinu na vzhodni strani.
Sovražnika je bilo tam gori vedno več.
Naše čete so sicer vas zasedle, vendar je bila vas vedno ogrožena.
Polagoma se je spustilo tukaj v boj z 10 000 naših celih 19 000 Piemontezov.
Sedaj je v boj stopila tudi brigada Filipovič.
Poveljnik Filipovič navdušuje vojake.
Poleg sebe ima trobentača četrte grenadirske stotnije Andreja Smuka iz Ribnika na Kočevskem.
Brigadirjeva povelja razglaša trobentač s svojim rogom NAPREJ! NASKOK!
Sovražnikova premoč je potisnila prodirajoče tri bataljone nazaj.
Tretji bataljon polka 17 je pri tem največ trpel.
Bataljonska zastava je bila središče okoli katerega se je iznova zbral tretji bataljon.
Že je bila spredaj baterija skoro obkoljena od sovražnika.
Benedek je vodil cesarske lovce v boj.
Njegov zgled je navdušil vojake.
Prva in druga grenadirska stotnija naskočita sovražnika.
Cel grenadirski bataljon jo udere naprej.
S stotnikom Veltheimom hite v prvi vrsti grenadirji Jakl Miha s Štajerskega in Sadu Anton iz Trnja na Krasu ter Hrvat Trtkovič Ivan.
Daleč zadaj zaostajajo drugi.
Mala četa 20 mož s stotnikom Veltheimom udere v hišo in zajame 11 Piemontezov.
Tudi tretji bataljon polka 17 udari iznova naprej.
Spredaj drvita 16. in 17. stotnija.
Že so prodrli daleč onstran vasi Svetega Martina.
Dvor za dvorom pade naskakovalcem v roke.
16. in 17. stotnija zavzameta selo Casette in ujameta 25 sovražnikov.
Sedaj prihite sovražniku nove čete na pomoč.
Hud naval prisili naše, da omahujejo.
V tem trenotku pridere na bojišče drugi bataljon polka 17.
Prihod da moč za novi naskok.
Z zastavo spredaj in majorjem na čelu drvi drugi bataljon naprej proti vasi Presca.
200 Piemontezov ujamejo.
Brigada Filipovič, ki je bila že skoro obkoljena, je rešena.
Do železniškega nasipa onstran vasi Pilandro prodere stotnik Prieger in zasede železniški nasip in stražnico.
Oddelki našega polka patruljirajo tja proti Gardskemu jezeru, kjer se hoče nekaj oddelkov Garibaldijevih prostovoljcev ustavljati.
Med hudimi boji je polkovni kaplan Nikolaj Žic pri ranjencih na obvezovališču opravljal svojo vzvišeno službo.
Gnalo ga je na bojno polje, da nese tolažbo umirajočim.
Med malimi bojnimi presledki je hodil semtertje tolažeč, spravljajoč z Bogom sovražnika in prijatelja.
Med opravilom ni opazil, da se bliža sovražnik.
Začele so mu brenčati krogle okoli glave.
Hitel je deloma plazeč se po tleh ob železniškem nasipu nazaj k svojim, kamor je naposled srečno dospel.
https://s-media-cache-ak0.pinimg.com/474x/44/93/16/4493168cd1feba1c1e449115e3b3a057.jpg
10.00
Okoli 60 mož prvega bataljona polka 17 je deloma mrtvih in ranjenih krilo bojišče.
https://quasigiornale.files.wordpress.com/2012/12/museo_torre_di_san_martino_della_battaglia_-_affresco_03.jpg
12.00
Vse važne točke okoli Svetega Martina so bile naše.
Piemontezi so se pomikali daleč gori proti severu.
Bilo je to v času, ko je na ostalem bojišču pri Solferinu povsod prevladel sovražnik.
Benedek je dobil povelje, naj poskusi pomagati ogroženemu središču pri Solferinu.
Benedek je vedel, da sovražnik na njegovem krilu še ni premagan in da je za umikanje avstrijskih čet neobhodno potrebno, da ostanejo važne postojanke okoli Svetega Martina v naši oblasti.
Ostal je na svojem mestu.
V prvih popoldanskih urah je nastal na severenem bojišču presledek.
Povsod je bilo opažati, da se Piemontezi iznova zbirajo.
Bilo je videti,kako se med drevjem in koruzo v solncu blišče bajoneti, kako se zbirajo nove čete in se pripravljajo za naskok.
Bližala se je huda ura.
Peti armadni zbor se je pričel od Solferina umikati.
Kmalu je tudi 8. zbor prejel povelje od vodstva 2. armade , naj se umakne proti vzhodu.
Benedek je videl, da bode sovražnik vsak hip z novimi silami napadel 8. zbor.
Vedel je pa tudi, da mora zadeti na 5. zbor, kateri se umika za njegovim hrbtom, če se v tem hipu, okoli štirih popoldne, tudi on umakne.
To bi lahko povzročilo zmešnjavo in ob sovražnem napadu popoln poraz.
Zato je ravnal po svoje in je sklenil za vsako ceno še enkrat premagati sovražnika in šele po zmagi, ko bo redno umikanje zagotovljeno, tudi sam zapustiti bojišče.
V poznih popoldanskih urah je 8. zbor ob velikanski nevihti utrujen in izmučen še enkrat branil gričke okoli Svetega Martina proti veliki sovražnikovi premoči.
Ko je najhujše zadivjal vihar, ko so padala po tleh s koreninami izruvana drevesa in je našim pljuskal v obraz dež s točo pomešan ter jih je slepil prah, ki ga je dvigal in nosil veter v oči, tedaj je sovražnik najbesneje naskakoval, lahko naskakoval, ker je imel vihar za hrbtom tam.
Tam, kjer je stal prvi bataljon polka 17, tam so naši naskok vzdržali.
Samo v vas Šmartin je pridrl sovražnik.
Toda tudi tu so ga naši zopet vrgli nazaj.
Vedno iznova so naskakovali Piemontezi.
Vsak naskok je odbil prvi bataljon polka 17 in zapodil sovražnika daleč v dolino.
Ko je zvečer prvi bataljon na povelje moral zapustiti postojanko pri Contraconii in je hotel sovražnik vdreti za njim, se je nadporočnik Prusnik, dasi že ranjen, z drugo stotnijo zapodil v sovražnika.
Vnovič večkrat ranjen se je zgrudil sredi med sovražniki.
Do svojega poveljnika si je s puškinim kopitom napravil pot prostak Potočko Janez.
Naložil je Prusnika na ramena in ga nesel do Pozzolenga, kjer je hrabri častnik umrl.
Na desnem krilu ob železnici je stala brigada Filipovič med nevihto v groznem boju.
Tu je vihar bril trem bataljonom polka 17 naravnost v obraz.
Najhujši napad sta imeli prestati 17. in 18. stotnija.
Okoli ranjenega zastavonoše tretjega bataljona se je zbrala zelo pogumna četa, ki je s protinapadom odbila glavni naskok sovražnikov.
Tedaj so si zaslužili srebrne medalje prostaki Bedenc Matija iz Dolnje vasi pri Trebnjem, Plut Franc s Krvavčega Vrha v Beli Krajini in Rok Peregrin iz Šentvida pri Brdu.
Šele na povelje je izročil Rauschenbacher bataljonsko zastavo ter se odpravil na obvezališče.
Dobil je za svojo hrabrost zlato medaljo.
Ob železniškem nasipu so odbijale sovražnika 9., 10. in 13. stotnija.
Tu si je prislužil srebrno medaljo Jože Nadrah iz Zgornjega Brezovnika pri Trebnjem, ki je rešil poročnika Dehneja.
En častnik in en vojak sta napadla poročnika.
Jože ustreli častnika in skoči z bajonetom na Piemonteza.
Lah vrže orožje proč in prosi milosti.
Sedaj jo vdere hrabri Jože še naprej za bežečim častnikom.
Ker ga ne more dohiteti, postoji, pomeri in častnik pade mrtev.
Nevihta je ponehala, ne pa tudi sovražnikovi naskoki.
Naši so se imeli pričeti počasi umikati.
Stornik Plöbst je zbral stotnijo ter ž njo zadrževal sovražnika.
Od generala Filipoviča poslan je prišel stotnik Veltheim, da si ogleda stanje na tej strani.
Ko je zapazil umikanje, je naglo zbral vse razkropljene čete pri Casetti in v njih varstvu sta se sedaj zopet uredila oba bataljona, ki sta počasi zapuščala postojanke.
Naenkrat zatrobi trobentač 12. stotnije Andrej Verčič iz Pevna pri Škofji Loki znamenje za naskok.
Baron Veltheim zakliče HURA!!!!!!!!
Vsi trobentači ponove znamenje in se kranjski fantje vsujejo med presenečenega sovražnika.
Daleč proti severozahodu ženo naši Piemonteze.
Posebno se je odlikovala 16. stotnija.
Desetnik Dominik Jožef iz Ljubljane, ki si je ta večer prislužil srebrno svetinjo prvega reda, je v prvi vrsti podil sovražnike pred sabo.
Njemu ob strani so se odlikovali desetnik Kummer Klemen iz Kostanjevice, Plut Juri iz Jernejčje vasi in Milkovič Matija iz Desinc.
https://s-media-cache-ak0.pinimg.com/originals/48/e6/3c/48e63c5114df6c5780337202df0b3793.jpg
18.30
Počasi so se imeli pričeti umikati oddelki bataljona.
Še enkrat sta se drugi in tretji bataljon zapodila v sovražnika, preden se umakneta.
Ker je sovražnik še vedno silil naprej in streljal, je prosil stotnik Plöbst brigadirja za še en naskok.
V tem trenutku se pred njima razpoči granata in težko rani stotnika.
Tesar Rosi Anton iz 10. stotnije zgrabi težko ranjenega in ga nese do Pozzolenga, kjer ga naloži na top, da ga odpelje.
Prične se umikanje 8. zbora.
http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/9/9f/Artgate_Fondazione_Cariplo_-_De_Albertis_Sebastiano%2C_L%27artiglieria_della_III_Divisione_all%27attacco_durante_la_battaglia_di_San_Martino.jpg/440px-Artgate_Fondazione_Cariplo_-_De_Albertis_Sebastiano%2C_L%27artiglieria_della_III_Divisione_all%27attacco_durante_la_battaglia_di_San_Martino.jpg
20.30
Benedek na čelu nekaj čet izvede zadnji naskok, da v divjem begu beže Piemontezi.
V miru se umikajo naše čete, ki so bile 14 ur v ognju brez počitka in hrane.
Zjutraj so oddelki Benedekovega zbora kuhali zajutrek.
Vedno hujše so grmeli topovi.
Vojaki so pozabili na jed.
Stali so nemirno in poslušali kaj bo.
Prasketanje pušk je vedno bolj prodiralo ozračje.
Brigadir Filipovič je ukazal izliti juho iz kotlov po tleh, četudi čete od prejšnjega dne niso nič gorkega užile.
https://s-media-cache-ak0.pinimg.com/originals/bc/a6/98/bca698c00420e241a0f6ea9c5abe5f1a.jpg
6.30
Prišlo je od prednjih straž poročilo, da proti Pozzolengu od severozahoda prihaja sovražni oddelek 2000 mož.
To so bile prednje sardinske čete 5. Piemonteške divizije.
Tem sta sledili še dve diviziji.
Ko so vojaki zaslišali, da se bliža sovražnik, so hiteli k piramidam pušk.
Poveljnik Benedek je ukazal, naj brigade zasedejo višine zahodno od Pozzolenga.
Že so se bližale sovražne prednje čete in izkušale med griči prodreti proti Pozzolengu.
Avstrijske čete so jih s topovi vrgle nazaj.
Benedek je ukazal brigadi Lippert, naj podi sovražnika proti severozahodu nazaj.
Brigadi se je pridružil tudi prvi bataljon polka 17.
Začel se je znameniti boj za posest planote pri Svetem Martinu na Laškem.
Med potjo so že padali streli.
Le 1 mož je bil ranjen v prvem bataljonu polka 17.
Hujše je bilo, ko je prvi bataljon v čveterostopu že gori na Šmartinski planoti prodiral proti selu Colombare.
To so frčale sovražne krogle.
Ena krogla je prestrelila polkovniku čako.
Tudi sicer je polkovnika oplazilo več krogel.
Z bajonetom so naši pregnali sovražnika z višine.
Med tem je Benedek brigadi Filipovič, kjer so se nahajali ostali bataljoni polka 17, ukazal, naj sledi po cesti brigadi Lippert.
Umikajoče se sovražne čete so dobile za Svetim Martinom novih moči.
Naskočile so s podvojeno silo vnovič ravno izgubljeno postojanko.
Naši so se morali premoči nekaj 100 korakov umakniti.
Za malim gozdičem tostran Colombare se je ustavil prvi bataljon.
Na višini pred njim sta stali dve sovražni havbici.
Nadporočnik Još je zbral naglo nekaj vojakov in v redki vrsti naskočil višino.
Samo nagel beg je rešil sovražniku topa.
Toda na tem mestu je bil bataljon le preveč na ognju sovražnikovih topov.
Zato se je umaknil proti vzhodu.
Tu so 4 topovi pričeli obstreljevati sovražnikovo postojanko.
Začel se je naskok na višino pri Contracania.
Sovražnik je poskusil od leve strani ustaviti naskok.
Toda druga stotnija ga je že trikrat naskočila in naposled vrgla nazaj.
Pri tem napadu je obležal težko ranjen poročnik Likozar.
Bataljon je med tem z bajonetnim naskokom zavzel višine in vrgel sovražnika nazaj.
Sovražnikov ogenj je bil grozovit.
Stotniku Knoblochu je sovražna krogla razpolovila sabljo.
Še vedno je bil ves Sveti Martin v sovražnikovih rokah in že se mu je bližala pomoč.
Hud boj se je vnel za vas.
Tedaj je dal marsikak kranjski vojak svojo srčno kri za cesarja tam blizu visokega stolpa cerkve Svetega Martina.
http://4.bp.blogspot.com/-mcmSHRfHBhE/UcfigG6MZbI/AAAAAAAAYek/tBFEdkmZVxI/s1600/solferino.jpg
8.00
Brigada Filipovič je pričela marširati iz Pozzolenga proti sovražniku.
Spredaj je korakal 5. bataljon cesarskih lovcev, tretji bataljon polka 17, prva baterija in grenadirji polka 17.
Drugi bataljon polka 17 se je kasneje pridružil brigadi.
Smer prodiranja je bila višina pri Svetem Martinu na vzhodni strani.
Sovražnika je bilo tam gori vedno več.
Naše čete so sicer vas zasedle, vendar je bila vas vedno ogrožena.
Polagoma se je spustilo tukaj v boj z 10 000 naših celih 19 000 Piemontezov.
Sedaj je v boj stopila tudi brigada Filipovič.
Poveljnik Filipovič navdušuje vojake.
Poleg sebe ima trobentača četrte grenadirske stotnije Andreja Smuka iz Ribnika na Kočevskem.
Brigadirjeva povelja razglaša trobentač s svojim rogom NAPREJ! NASKOK!
Sovražnikova premoč je potisnila prodirajoče tri bataljone nazaj.
Tretji bataljon polka 17 je pri tem največ trpel.
Bataljonska zastava je bila središče okoli katerega se je iznova zbral tretji bataljon.
Že je bila spredaj baterija skoro obkoljena od sovražnika.
Benedek je vodil cesarske lovce v boj.
Njegov zgled je navdušil vojake.
Prva in druga grenadirska stotnija naskočita sovražnika.
Cel grenadirski bataljon jo udere naprej.
S stotnikom Veltheimom hite v prvi vrsti grenadirji Jakl Miha s Štajerskega in Sadu Anton iz Trnja na Krasu ter Hrvat Trtkovič Ivan.
Daleč zadaj zaostajajo drugi.
Mala četa 20 mož s stotnikom Veltheimom udere v hišo in zajame 11 Piemontezov.
Tudi tretji bataljon polka 17 udari iznova naprej.
Spredaj drvita 16. in 17. stotnija.
Že so prodrli daleč onstran vasi Svetega Martina.
Dvor za dvorom pade naskakovalcem v roke.
16. in 17. stotnija zavzameta selo Casette in ujameta 25 sovražnikov.
Sedaj prihite sovražniku nove čete na pomoč.
Hud naval prisili naše, da omahujejo.
V tem trenotku pridere na bojišče drugi bataljon polka 17.
Prihod da moč za novi naskok.
Z zastavo spredaj in majorjem na čelu drvi drugi bataljon naprej proti vasi Presca.
200 Piemontezov ujamejo.
Brigada Filipovič, ki je bila že skoro obkoljena, je rešena.
Do železniškega nasipa onstran vasi Pilandro prodere stotnik Prieger in zasede železniški nasip in stražnico.
Oddelki našega polka patruljirajo tja proti Gardskemu jezeru, kjer se hoče nekaj oddelkov Garibaldijevih prostovoljcev ustavljati.
Med hudimi boji je polkovni kaplan Nikolaj Žic pri ranjencih na obvezovališču opravljal svojo vzvišeno službo.
Gnalo ga je na bojno polje, da nese tolažbo umirajočim.
Med malimi bojnimi presledki je hodil semtertje tolažeč, spravljajoč z Bogom sovražnika in prijatelja.
Med opravilom ni opazil, da se bliža sovražnik.
Začele so mu brenčati krogle okoli glave.
Hitel je deloma plazeč se po tleh ob železniškem nasipu nazaj k svojim, kamor je naposled srečno dospel.
https://s-media-cache-ak0.pinimg.com/474x/44/93/16/4493168cd1feba1c1e449115e3b3a057.jpg
10.00
Okoli 60 mož prvega bataljona polka 17 je deloma mrtvih in ranjenih krilo bojišče.
https://quasigiornale.files.wordpress.com/2012/12/museo_torre_di_san_martino_della_battaglia_-_affresco_03.jpg
12.00
Vse važne točke okoli Svetega Martina so bile naše.
Piemontezi so se pomikali daleč gori proti severu.
Bilo je to v času, ko je na ostalem bojišču pri Solferinu povsod prevladel sovražnik.
Benedek je dobil povelje, naj poskusi pomagati ogroženemu središču pri Solferinu.
Benedek je vedel, da sovražnik na njegovem krilu še ni premagan in da je za umikanje avstrijskih čet neobhodno potrebno, da ostanejo važne postojanke okoli Svetega Martina v naši oblasti.
Ostal je na svojem mestu.
V prvih popoldanskih urah je nastal na severenem bojišču presledek.
Povsod je bilo opažati, da se Piemontezi iznova zbirajo.
Bilo je videti,kako se med drevjem in koruzo v solncu blišče bajoneti, kako se zbirajo nove čete in se pripravljajo za naskok.
Bližala se je huda ura.
Peti armadni zbor se je pričel od Solferina umikati.
Kmalu je tudi 8. zbor prejel povelje od vodstva 2. armade , naj se umakne proti vzhodu.
Benedek je videl, da bode sovražnik vsak hip z novimi silami napadel 8. zbor.
Vedel je pa tudi, da mora zadeti na 5. zbor, kateri se umika za njegovim hrbtom, če se v tem hipu, okoli štirih popoldne, tudi on umakne.
To bi lahko povzročilo zmešnjavo in ob sovražnem napadu popoln poraz.
Zato je ravnal po svoje in je sklenil za vsako ceno še enkrat premagati sovražnika in šele po zmagi, ko bo redno umikanje zagotovljeno, tudi sam zapustiti bojišče.
V poznih popoldanskih urah je 8. zbor ob velikanski nevihti utrujen in izmučen še enkrat branil gričke okoli Svetega Martina proti veliki sovražnikovi premoči.
Ko je najhujše zadivjal vihar, ko so padala po tleh s koreninami izruvana drevesa in je našim pljuskal v obraz dež s točo pomešan ter jih je slepil prah, ki ga je dvigal in nosil veter v oči, tedaj je sovražnik najbesneje naskakoval, lahko naskakoval, ker je imel vihar za hrbtom tam.
Tam, kjer je stal prvi bataljon polka 17, tam so naši naskok vzdržali.
Samo v vas Šmartin je pridrl sovražnik.
Toda tudi tu so ga naši zopet vrgli nazaj.
Vedno iznova so naskakovali Piemontezi.
Vsak naskok je odbil prvi bataljon polka 17 in zapodil sovražnika daleč v dolino.
Ko je zvečer prvi bataljon na povelje moral zapustiti postojanko pri Contraconii in je hotel sovražnik vdreti za njim, se je nadporočnik Prusnik, dasi že ranjen, z drugo stotnijo zapodil v sovražnika.
Vnovič večkrat ranjen se je zgrudil sredi med sovražniki.
Do svojega poveljnika si je s puškinim kopitom napravil pot prostak Potočko Janez.
Naložil je Prusnika na ramena in ga nesel do Pozzolenga, kjer je hrabri častnik umrl.
Na desnem krilu ob železnici je stala brigada Filipovič med nevihto v groznem boju.
Tu je vihar bril trem bataljonom polka 17 naravnost v obraz.
Najhujši napad sta imeli prestati 17. in 18. stotnija.
Okoli ranjenega zastavonoše tretjega bataljona se je zbrala zelo pogumna četa, ki je s protinapadom odbila glavni naskok sovražnikov.
Tedaj so si zaslužili srebrne medalje prostaki Bedenc Matija iz Dolnje vasi pri Trebnjem, Plut Franc s Krvavčega Vrha v Beli Krajini in Rok Peregrin iz Šentvida pri Brdu.
Šele na povelje je izročil Rauschenbacher bataljonsko zastavo ter se odpravil na obvezališče.
Dobil je za svojo hrabrost zlato medaljo.
Ob železniškem nasipu so odbijale sovražnika 9., 10. in 13. stotnija.
Tu si je prislužil srebrno medaljo Jože Nadrah iz Zgornjega Brezovnika pri Trebnjem, ki je rešil poročnika Dehneja.
En častnik in en vojak sta napadla poročnika.
Jože ustreli častnika in skoči z bajonetom na Piemonteza.
Lah vrže orožje proč in prosi milosti.
Sedaj jo vdere hrabri Jože še naprej za bežečim častnikom.
Ker ga ne more dohiteti, postoji, pomeri in častnik pade mrtev.
Nevihta je ponehala, ne pa tudi sovražnikovi naskoki.
Naši so se imeli pričeti počasi umikati.
Stornik Plöbst je zbral stotnijo ter ž njo zadrževal sovražnika.
Od generala Filipoviča poslan je prišel stotnik Veltheim, da si ogleda stanje na tej strani.
Ko je zapazil umikanje, je naglo zbral vse razkropljene čete pri Casetti in v njih varstvu sta se sedaj zopet uredila oba bataljona, ki sta počasi zapuščala postojanke.
Naenkrat zatrobi trobentač 12. stotnije Andrej Verčič iz Pevna pri Škofji Loki znamenje za naskok.
Baron Veltheim zakliče HURA!!!!!!!!
Vsi trobentači ponove znamenje in se kranjski fantje vsujejo med presenečenega sovražnika.
Daleč proti severozahodu ženo naši Piemonteze.
Posebno se je odlikovala 16. stotnija.
Desetnik Dominik Jožef iz Ljubljane, ki si je ta večer prislužil srebrno svetinjo prvega reda, je v prvi vrsti podil sovražnike pred sabo.
Njemu ob strani so se odlikovali desetnik Kummer Klemen iz Kostanjevice, Plut Juri iz Jernejčje vasi in Milkovič Matija iz Desinc.
https://s-media-cache-ak0.pinimg.com/originals/48/e6/3c/48e63c5114df6c5780337202df0b3793.jpg
18.30
Počasi so se imeli pričeti umikati oddelki bataljona.
Še enkrat sta se drugi in tretji bataljon zapodila v sovražnika, preden se umakneta.
Ker je sovražnik še vedno silil naprej in streljal, je prosil stotnik Plöbst brigadirja za še en naskok.
V tem trenutku se pred njima razpoči granata in težko rani stotnika.
Tesar Rosi Anton iz 10. stotnije zgrabi težko ranjenega in ga nese do Pozzolenga, kjer ga naloži na top, da ga odpelje.
Prične se umikanje 8. zbora.
http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/9/9f/Artgate_Fondazione_Cariplo_-_De_Albertis_Sebastiano%2C_L%27artiglieria_della_III_Divisione_all%27attacco_durante_la_battaglia_di_San_Martino.jpg/440px-Artgate_Fondazione_Cariplo_-_De_Albertis_Sebastiano%2C_L%27artiglieria_della_III_Divisione_all%27attacco_durante_la_battaglia_di_San_Martino.jpg
20.30
Benedek na čelu nekaj čet izvede zadnji naskok, da v divjem begu beže Piemontezi.
V miru se umikajo naše čete, ki so bile 14 ur v ognju brez počitka in hrane.
0
25. JUNIJ 1859
3.00
Benedekove čete so prekoračile reko Mincio.
68 mož, med njimi 5 častnikov polka 17, je do zadnje kaplje prelilo svojo kri pri Svetem Martinu.
Bilo je 335 ranjenih in 70 pogrešanih.
3.00
Benedekove čete so prekoračile reko Mincio.
68 mož, med njimi 5 častnikov polka 17, je do zadnje kaplje prelilo svojo kri pri Svetem Martinu.
Bilo je 335 ranjenih in 70 pogrešanih.
0
11. JULIJ 1859
Napoleon si ni upal napasti premagane avstrijske armade.
Sporazumel se je s Francem Jožefom I. v Villafranci 11. julija 1859 za mir.
Avstrija je odstopila Lombardijo izvzemši Mantovo in Peschiero Napoleonu, ki jo je izročil Sardincem.
Gornjemu in srednjemu delu Italije se je v naslednjem letu izpolnila želja.
Združili so se ti deli s Sardinijo.
Leta 1861 je postal Viktor Emanuel I. kralj italijanski.
Le še Benečija in Rim še nista spadala pod novega laškega kralja.
http://rosalielebel75.franceserv.com/second-empire/campagne-italie-napoleonIII-francois-joseph.jpg
Napoleon si ni upal napasti premagane avstrijske armade.
Sporazumel se je s Francem Jožefom I. v Villafranci 11. julija 1859 za mir.
Avstrija je odstopila Lombardijo izvzemši Mantovo in Peschiero Napoleonu, ki jo je izročil Sardincem.
Gornjemu in srednjemu delu Italije se je v naslednjem letu izpolnila želja.
Združili so se ti deli s Sardinijo.
Leta 1861 je postal Viktor Emanuel I. kralj italijanski.
Le še Benečija in Rim še nista spadala pod novega laškega kralja.
http://rosalielebel75.franceserv.com/second-empire/campagne-italie-napoleonIII-francois-joseph.jpg
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
04.10.2017 ob 7:21
De b´ gnala mlinske kamne tri.