Zadnje čase opažam, da imam vse bolj samomkrilske misli. Saj samomora verjetno ne bom naredil, ker bi preveč ljudi prizadel ampak čez samomorilske misli pa tudi ne morem. Po cele dneve premišljujem o samomoru. Predstavljam si kako bi se obesil, kako bi se ustrelil, kako lepo bi bilo če me več ne bi bilo. Vzrok je skoraj zagotovo v brezposelnosti, osamljenosti, imam občutek, da v življenju nisem uspel, da sem sprejel preveč slabih odločitev, da je šlo življenje mimo mene, jaz pa vegetiram.. eh. Življenje je brezvezno. Ko se ga pa še napijem (redko), uff kako depresiven sem šele potem, ko sem mačkast. Tist je pa groza in ravn zato ne pijem več, ker v tistem stanju bi si bil pa še res kaj spoaoben narediti, ker alko me pa naredi tako depresivnega, da res ni vredno piti za tiste ool ure dobrega filinga.
0
yx 12.07.2015 ob 10:46
Če si star 80 let, potem so tvoje misli opravičljive, če si mlajši, pa lahko še vedno začneš vse znova. Ni važno če pademo, važno je, da se vsakič poberemo in gremo naprej. Za svojo usodo smo si pa krivi sami, nihče drug, čeprav radi krivimo druge, je lažje. Najprej pojdi do zdravnika po antidepresive, potem pa si najdi eno delo, če že službe ni. Nisi edini v taki situaciji. Lahko ti je kmalu bolje, lahko pa vegetiraš naprej. Zakaj pa ljudje okoli tebe to gledajo? Lahko bi ti pomagali, obrni se nanje.
0
Sucks 12.07.2015 ob 10:54
Star sem več kot pol manj od 80. Ljudje okoli mene to gledajo ampak, saj ne morejo pomagati. Služb ni.saj vem, da se je po padcu potrebno pobrati ampak sem se že zdavnaj naveličal teh pobiranj. En padec za drugim, res se mi ne da več, po drugi strani pa vem, da bi mi delo/služba skoraj zagotovo močno izboljšala psihično stanje ampak če nič ne dobim, eh. Na antidepresive pa ne mislim iti.
0
Vrtinec 12.07.2015 ob 16:02
Meni je dobesedno pomagalo športno udejstvovanje, 1 do 2 uri fizičnega odklopa; pa seveda tišina uma, mir in zvezek. Antidepresivi le blažijo določene simptome, oni ne zdravijo, še najboljši približek "ozdravljenju" je to, da na čim bolj iskreni način strešeš za rokav svoje lastne demone/strahove. Čim manj čustev in več racionalnosti, čim manj igranja "vlog" žrtve in več iskrenosti.
Morda pa potrebuješ kakšno prijateljsko osebo ali pa hobij, ki ti bo za oporo. V tej množici 7 in več bilionov oseb je prav gotovo vsaj ena s katero se lahko ujameš. Lahko samo na prijateljski ravni.
12.07.2015 ob 10:31