☕ Samomor

ja ne vem, eni se javljajo tu iz onstranstva, baje jim je dobr sam mal dolgčas.

Ni mi do šale. Želim si le umreti.

Pa kaj ste danes vsi tako na tleh ?
Sam,, si spet sam? Ni nikjer nikogar?

Ej, kam si poniknil? Kje si?

Svoj cas sem imela pacientko, ki je videla na oni svet. Videla je v posmrtno zivljenje.

Sam, verjemi mi. Po njenih besedah je tam pekel, ki ga nihce ne zeli.

Še vedno sem tu v vsej svoji bedi. Zapuščen, pozabljen in izdan od vseh. Le še na starše se lahko obrnem in zanesem. Ko njih več ne bo, tudi mene ne bo.

Potrpi še malo pa te bodo kamelojebci fentali

Forum je anonimen, tako, da morda, ... če si zato, da malce bolj pojasniš zakaj se počutiš zapuščenjega, kdo te je izdal, na kakšen način. Glej zakaj pa ne?

Saj tako je skoraj vedno. Da se lahko zaneseš le na starše. In nase. Pa na partnerja, če je pravi in te ima res rad.
Ampak predvsem si se dolžen zanesti nase. Spopasti se in uspeti. To zmoreš samo in edino sam. Prijatelji pridejo in grejo. Pa spet pridejo novi. Ves čas jih je treba iskati in se truditi zanje.

Bližnji. Tisti, ki sem jim zaupal. Jih imel rad. Tisti, ki so vedeli za mojo bolečino. Ti so me izdali. Grdo izdali. Še največji sovražnik bi imel več usmiljenja kot so ga imeli oni. Ne razumem od kje jim toliko sovraštva in moč, da tako uničijo človeka. In tisti njihovi privoščljivi nasmehi, ko vidijo, da so človeku uspeli vzeti vso dostojanstvo, da so ga ponižali do samega obstoja. Tega se ne da pozabiti, ne oprostiti in ne preboleti.

Nikoli nisem imel dobrih prijateljev. Mogoče enega. Verjetno je še bolje tako, ker so ljudje tako ali tako zlobni in pokvarjeni.

S čim so te pa tako izdali, da ne znaš naprej? (Ali upaš?)

Rodiš se sam, umrl boš sam. Vmes pa lahko delaš na tem, da znaš živeti sam s seboj. Vse je odvisno od tebe.

Vem kako boli, ko te izda najbližji prijatelj. No, nekdo, ki ga imaš rad in mu zaupaš. Pa izda, kar si mu povedal in je še zadovoljen, ker te je prizadel. O ja, vem. Ampak to pove samo, da si se zmotil v presoji, Ko naredi to, veš da sploh ni bil prijatelj, ni te bil vreden.
Veš, da si izbral napačnega človeka.
Naslednjič bo boljše. Te napake ne boš ponovil. Spoštuj samega sebe bolj kot zdaj in izbiraj bolj kvalitetne ljudi.

Na prvi pogled se bo slišalo neumno, vendar vzemi v roke en papir ali pa v wordu odpri novo datoteko in tam natančno zapiši čisto vsak element, dogodeke, ki so te privedli do izdaje. Daj si duška, pusti čustvom svobodo in na papirju/.doc in preko besed zapiši to zgodbo. Zase, ne za nas forumske veleume.

Praviš, da nimaš nobene osebe, ki bi si ji zaupal. Sama sem že stara upokojenka, videla sem že precej sveta in fantič, samo to ti zaupam, da nam v življenju prekriža poti le malo oseb, ki je sposobnih iskreno, brez sodbe prisluhniti sočloveku in verjemi, da se tukaj ne gre za kvantiteto, temveč kvaliteto. Tudi če v danem trenutku ni nobene druge osebe, ki bi bila vredna tvojega zaupanja, to ni noben problem, ker v končni fazi moraš biti najprej sam sebi najboljši zaupnik!



Prav je da si jezen, tovrstnih stvari ne smeš tlačiti v sebi, nasprotno, potrebno se jih je osvoboditi in kar je najbolj pomembnejše ne smeš jim dopustiti, da ti preko jeze vladajo, zatorej ponavadi pravijo, da je stvar potrebno preboleti. Pozabiti nikoli! Oprostiti, to je pa od posameznika odvisno. V končni fazi tudi Mati Terezija ni bila altruistka, temveč no ... nikakor ne svetnica.