☕ Samo dve povedi... - 2

"Mislim, da sem našel tvoj prstan", je z nasmeškom rekel, kljub temu da je imel roko do komolca v mlinčku za odpadke. Tudi jaz sem se nasmehnila, rekla: "Super, dragi! ... In vem za Marjanco." in prižgala stikalo.

Pes stoji ob mojih vrtnih vratih vsakič, ko odhajam na delo ali prihajam domov. Tudi po vsem tem času še vedno voha kri svojega lastnika na mojih rokah.

Sedela sem na hčerini postelji, ji zapela uspavanko in jo poljubila za lahko noč, kot naredim vsak večer od njenega rojstva. Ko sem bila sklonjena k njenemu obrazu, mi je zašepetala: "Mami, prosim, nehaj. Mrtva si."

Včasih so me imeli za zlobnega dvojčka. Zdaj me imajo za edinega otroka.

Nisem mogla več čakati, da postanem mama. Zato sem vzela nož in izrezala otroka iz njenega trebuha.

Nehala sem hoditi v cerkev, ker mi Bog nikoli ne odgovori. Se pa zato Satan pogovarja z mano vsako noč.

Mislim, da sem mrtev. Ampak ostali duhovi mi ves čas govorijo, da sem živ.

Glasovi mi ves čas govorijo, naj jih izpustim. Mislim, da je čas, da odidem v klet in jih utišam za vedno.

Preden grem spat, moram preveriti vsa vrata okoli hiše. Če so vsa zaklenjena, se premaknem k naslednji hiši.

Dobil sem novi Play Station za mlajšo sestro. Najboljša menjava vseh časov!

Jesos...

Na grozo vseh na Zemlji, ki so opazovali, je prvi človek na Marsu odstranil čelado. Končno je prišel domov.

"Očkaaaa, v moji omari je pošast!", je kriče stekla hči k meni. Če dobro pomislim, njena omara res ni najboljše mesto za skrivanje trupel.

Moj mož je preveč bolan, da bi dojel, da sem ugotovila, da je serijski morilec. Saj bi ga prijavila policiji, ampak so bili bližnji tako prijazni do mene, ko je moj prejšnji mož zbolel.

Komaj sem skrila svoje vznemirjenje, ko sem izvedela, da ima moj otrok raka. To bo vsekakor zanimiv dodatek na mojem mamiblogu.

Kralj je dejal: "Presekajte otroka na pol in dajte eno polovico eni materi in drugo polovico drugi materi." Obe materi sta se strinjali, medtem ko je tretja ženska na drugem koncu hiše obupano iskala svojega pogrešanega otroka.

Z ljubeznijo svojega življenja se videvam že dva mesece. Bojim se le, da se bo neke noči zbudila in me opazila.

Že nekaj dni mi je slabo, a nisem bruhal. Končno se mi je spahnilo, a namesto da bi bruhal, se je nekaj začelo izvijati iz mojega grla.

Pod ruševinami sem bil ujet že več ur, a sem si oddahnil, ko sem zaslišal lajanje psa in praskanje šap po kamenju. Kmalu pa se mi je zazdelo čudno, da ne slišim človeških glasov ali zvokov orodja, le praskanje krempljev in škripanje zob v hlastajoči čeljusti.