S prijateljem Cirilom sva sedela na Kuku nad Sveto Lucijo.
Pod nama je šumela Soča,
čista in lepa.
V jutranjem solncu so se smehljale vasi ob njenih bregovih,
Modrej,
Modrejce
in Prapetno.
Zdaj pa zdaj
so zagrmeli naši topovi
in njihovo bobnenje,
stisnjeno med stene hribov,
je odmevalo tisočero.
Tam v daljavi
je blestelo strmo Krnsko pogorje,
na katerega je legel prvi sneg,
kakor da bi hotel pokriti
s krvjo oškrobljena razrita pobočja
in zbrisati vse sledove strašnih bojev.
Ob tem pogledu
se mi je zazdelo,
da preteklosti sploh ni bilo,
da je bila le sen
in da je sedanjost brezčasovna,
brez začetka,
brez konca.
09.05.2017 ob 7:27
Pod nama je šumela Soča,
čista in lepa.
V jutranjem solncu so se smehljale vasi ob njenih bregovih,
Modrej,
Modrejce
in Prapetno.
Zdaj pa zdaj
so zagrmeli naši topovi
in njihovo bobnenje,
stisnjeno med stene hribov,
je odmevalo tisočero.
Tam v daljavi
je blestelo strmo Krnsko pogorje,
na katerega je legel prvi sneg,
kakor da bi hotel pokriti
s krvjo oškrobljena razrita pobočja
in zbrisati vse sledove strašnih bojev.
Ob tem pogledu
se mi je zazdelo,
da preteklosti sploh ni bilo,
da je bila le sen
in da je sedanjost brezčasovna,
brez začetka,
brez konca.
Alojzij Res
https://c2.staticflickr.com/2/1540/25383535515_8ab881a6aa_b.jpg