☕ S kakšnimi občutki se vračate v domači kraj?

brez posebnih obcutkov, rad grem v domaco cerkev, na britof, drugace pa odtujeno, to ni vec kraj kot sem ga poznal...tk da....vse se spremeni

Zelo rada se vračam

Zelo rada grem v rodni kraj moje babice, občutki pa so taki, da si zaželim da bi jo še enkrat objela in ji rekla kako rada sem jo imela in jo imam še danes. Kmečko okolje je zame drugi svet, a nimam slabih občutkov. Spomni me na moje otroštvo in kako sem preživljala šolske počitnice na vasi. Kmečka opravila ... Da bi se samo za en dan vrnila v tisto obdobje ...

Dokler so bili starši, tete, žive, je bilo lepo, srečanja, obiski...Sedaj ko jih ni več, pa ni isto, smo se med bratranci in sestričnami kar nekak odtujili. Grem na grobove in domov. Ko se vračam v rodni kraj čutim eno veliko praznino. Enkrar smo bili zunaj, na igriščih, ljudje zunaj okoli hiš. Greš po vasi in ni žive duše.

Z lepimi občutki.

Že dolgo nisem bila tam, saj smo se že v mojem otroštvu preselili drugam.
Staršev pa tudi nimam več, oba sta prezgodaj odšla s tega sveta.

Včasih sem nerada hodila, no, vsaj ne z veseljem. Sedaj kar gre, sem se nekako privadila.

Nerada grem, skoraj prisiliti se moram in umiriti, da grem k svojim sorodnikom, s katerimi ne najdem vzajemnega stika.
Samo govor o tem, kaj kdo ima, kako je nekdo vse nakupil, rada bi rekla, da naj tudi sami delajo tako kot drugi, če jim je to všeč, pa bi bila zamera.

Tu sem doma, tu je moj dom, tu je del mene, del mojega srca.
Del pa v mojem rodnem kraju. Staršev ni že dolgo več, prehitro so odšli, so le poti spomina.
Srečanja s sorodniki in prijaznimi sosedi. Lepo a boleče. Starejši si bolj pogrešaš starše. Tudi jaz najdem mir v prelepih vaških cerkvicah.