Po vrnitvi iz Italije leta 1822 je šel tretji bataljon polka 17 na stražo proti roparjem v novomeški okraj.
Iz turške Bosne so vpadali roparji na Kranjsko, Belo Krajino, Dolenjsko in črez kočevske gozde in zapuščene kraje ob Kulpi daleč gori na Notranjsko.
Roparske bande so štele po 20 dobro oboroženih mož.
Pri belem dnevu so plenili po deželi in s plenom izginili po gozdovih kakor kafra.
V novomeškem okraju je tretji bataljon polka 17 v zvezi s štirimi stotnijami 9. lovskega bataljona uredil kordonsko službo.
Po važnejših krajih so postavili posadke po 8 do 10 mož, ki so pazile na roparje.
Skrbeli so tudi za red in mir ter pomagali pri eksekucijah.
Vendar so bile proti roparjem posadke premajhne.
Roparji so ubili poveljnika posadke v Poljanah na Kočevskem.
Bil je to praporščak baron Salis, ki je šel nadzirat straže in je bil brez spremstva in slabo oborožen.
Roparji so obiskali grad Zalog pri Novem mestu.
Praporščak Fügner je zvedel za roparski napad in zasedel s sedmimi možmi most črez Krko pri Vavtji vasi.
Zaprl je roparjem povratek.
Roparska tolpa 16 mož je majhni vojaški oddelek z vso silo napadla.
Praporščak je v ljutem boju s svojo puško dvocevko 2 roparja ustrelil in s sabljo več drugih ranil.
Tudi sam je bil ranjen in udarec s kopitom puške ga je omamil.
Ubit je bil narednik in dva prostaka.
En vojak je bil težko ranjen, en vojak pa lahko ranjen.
Roparji so pobrali svoja mrtveca in ranjence ter jo odkurili proti Čermošnjicam.
Ker so kmetje, ki so roparje videli, trdili, da so roparji pravili, kako bodo napadli še druge gradove Ruperčji vrh, Grm in Poganice, se je začela divja gonja za roparsko tolpo.
Z 11 možmi je hitel za njimi okrožni registrant Jožef Stergar.
Dohitel jih ni.
Na drugo stran je ob desnem bregu Krke hitel za roparji z 18 vojaki nadporočnik baron Kotz ob cesti v Toplice.
Na levem bregu Krke je praporščak Karg z 10 možmi iskal roparjev.
Roparji so izginili brez sledu, vendar niso več upali priti v novomeško okolico.
Notranje avstrijsko generalno poveljstvo je vsled poročil sklenilo poslati še dve lovski stotniji na stražo proti roparjem.
Toda poveljnik kordona je izjavil, da se za varnost okraja ni več bati.
Nato je ves 9. lovski bataljon odšel v Ptuj.
Na Dolenjskem je ostal bataljon polka 17 in 78 mož polka Benczur.
Aprila 1827 je bil polk razpostavljen:
Grenadirji od 1825 v Trstu
1. in 2. Bataljon v Ljubljani
13. in 14. stotnija v Novem Mestu
Straže po 30 – 50 mož v Črnomlju, Kostanjevici in Stranski vasi.
Roparji so napadli in oropali župnišče pri Svetem Križu blizu Postojne.
Vsled napada je šla prošnja na cesarja samega, da se poskrbi za zadostno varnost pred roparji.
V prošnji se je tudi očitalo poveljniku straž, da ni storil svoje dolžnosti, češ da ni preganjal roparjev.
Cesar Franc I., ki je Kranjsko dobro poznal in se za vse razmere zanimal, je vsled te prošnje ukazal dvornemu vojnemu svetu, naj zadevo preišče in vse za varnost potrebno ukrene.
Preiskava je dognala, da je vojaštvo v polni meri storilo v onem slučaju svojo dolžnost.
Stotnik Rieper je takoj, ko je zvedel za roparski napad, spravil na voz oddelek vojaštva in hitel za roparji, ki so izginili brez sledu.
Dognalo se je, da so bili med roparji vojaški beguni, ki so krajevne razmere dobro poznali.
Glavni del roparjev je bil iz Bosne.
Prebivalstvo se je roparske maščevalnosti tako balo, da se ni upalo iti vojaštvu pri zasledovanju na roko.
Predlagalo se je, da bi se za povračilo priredil pohod večjega vojaškega oddelka v Bosno.
Zvedeli so, da so obmejne posadke v Bosni zelo močne in da bi bilo za tak pohod le preveč vojaštva treba.
Zato so namero opustili in raje okrepili straže po ogroženih krajih.
Cel polk 17 je stražil deželo Kranjsko pred roparji.
Štiri stotnije 1. bataljona so bile v Novem Mestu in okolici.
Tretji bataljon je bil v Postojni in okolici.
Posebne eksekucijske komande so bile
na Uncu
v Zagorju
Jablanici
Juršiču
Žambijah
Premu
Starem trgu in drugod.
Opravljala kordonsko službo 3. bataljon in domobranski bataljon.
Domobranski bataljon so skrčili na štiri stotnije.
Tretji bataljon je bil v Beli Krajini in v Novem Mestu.
Domobranski bataljon je bil na Notranjskem in Kočevskem.
Se je v Beli Krajini pokazala roparska drhal 15 mož.
Poizkusili so oropati grad Slavetič grofa Orsiča.
Ker se jim ni posrečilo, so oplenili kmeta Miškota Spoljariča.
Tretji bataljon je dobil o napadu še dovolj začasno poročilo in je odposlal 40 mož čez Metliko in Lesenice za roparji.
Dva roparja so ujeli.
Cel polk 17 je stražil deželo Kranjsko pred roparji.
Štiri stotnije 1. bataljona so bile v Novem Mestu in okolici.
Tretji bataljon je bil v Postojni in okolici.
Posebne eksekucijske komande so bile
na Uncu
v Zagorju
Jablanici
Juršiču
Žambijah
Premu
Starem trgu in drugod.
po mojem so bile baze kjer so ukazali ali šli od tam izvrševat naloge lovljenja kriminalcev oziroma preventivne patrulje v primeru, da bi naleteli na roparske bande
ne
to so tiste in tisti, ki hodijo k njim na morje ali pa se celo za vedno preselijo tja in se poročijo s hrvatico ali hrvatom ter pozabijo na slovenijo in ne govorijo več slovensko
če govorimo o primeru zlovaške
isto pa velja za druge države
sploh za take ki pluvajo čez slovenstvo in državo imenujejo greznico
zapisano je v knjigi Ljubljana skozi čas, Silvester Kopriva
ko je avtor raziskoval in po hišah spraševal o zgodovini mesta, mu je na Gornjem trgu stara ženska povedala to zgodbo, ki se je prenašala iz roda v rod
zgodilo pa naj bi se na prvo julijsko nedeljo leta 1547
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
26.09.2017 ob 10:50
Iz turške Bosne so vpadali roparji na Kranjsko, Belo Krajino, Dolenjsko in črez kočevske gozde in zapuščene kraje ob Kulpi daleč gori na Notranjsko.
Roparske bande so štele po 20 dobro oboroženih mož.
Pri belem dnevu so plenili po deželi in s plenom izginili po gozdovih kakor kafra.
V novomeškem okraju je tretji bataljon polka 17 v zvezi s štirimi stotnijami 9. lovskega bataljona uredil kordonsko službo.
Po važnejših krajih so postavili posadke po 8 do 10 mož, ki so pazile na roparje.
Skrbeli so tudi za red in mir ter pomagali pri eksekucijah.
Vendar so bile proti roparjem posadke premajhne.