- 1
- 2
Da je naše šolstvo zavoženo, vemo že dolgo! Bravo minister! Reforma je potrebna.
6
@kva, lažnivi desničar, ne primerjaj te horuk nepremišljene reforme s premišljenimi zakoni dr. Goloba!
-9
@Eliza 910
Pa dobro, ste res čisto ubrisaji vi jajčkoti? Bravo vaši, pa karkoli že zinejo?
Sploh veš, kako reformo si je omislil ta čudak? Poznaš vsebino? Ali pač bravo kar tako? Iz navade? Na komando? Za plačilo?
Ali pa vas zagrabi navdušenje, ker vaši sploh kaj bleknejo?
Ej, vi ste pa res retardirani do nepopravljivosti.
Pa dobro, ste res čisto ubrisaji vi jajčkoti? Bravo vaši, pa karkoli že zinejo?
Sploh veš, kako reformo si je omislil ta čudak? Poznaš vsebino? Ali pač bravo kar tako? Iz navade? Na komando? Za plačilo?
Ali pa vas zagrabi navdušenje, ker vaši sploh kaj bleknejo?
Ej, vi ste pa res retardirani do nepopravljivosti.
-6
Jaka reforma…
Devetletka se je uvedla, ker se je politika uklonila zahtevam staršev zaradi plačila vrtca. Šole jim namreč ni treba plačati, vrtec pa starši plačajo.
Zdaj bo torej strošek male šole spet na starših in občinah, minister se bo pa hvalil, da je zmanjšal stroške ministrstva za 12%, ker vzgojiteljic ne bo plačevalo ministrstvo, temveč starši.
Kar ploskajte desni, vi imate največ otrok. Levi jih baje nimajo 🤣😂🤣😂
Še kako boste kleli Janšo in tega njegovega sluzavca zblojenega.
Devetletka se je uvedla, ker se je politika uklonila zahtevam staršev zaradi plačila vrtca. Šole jim namreč ni treba plačati, vrtec pa starši plačajo.
Zdaj bo torej strošek male šole spet na starših in občinah, minister se bo pa hvalil, da je zmanjšal stroške ministrstva za 12%, ker vzgojiteljic ne bo plačevalo ministrstvo, temveč starši.
Kar ploskajte desni, vi imate največ otrok. Levi jih baje nimajo 🤣😂🤣😂
Še kako boste kleli Janšo in tega njegovega sluzavca zblojenega.
4
@Kva
Na moji soli je bila ena najboljsih uciteljic po izobrazbi arhitektka. Bila je brez pedagoske izobrazbe, a je znala odlicno razlagati in znala je ravnati z otroki. Tri do stiri uciteljice od pedagosko izobrazenih bi se pa boljse obnesle mogoce v kaksni pisarni dalec od otrok. Bolj pomemno od pedagoske izobrazbe je znanje in kako ga posredujejo otrokom in seveda, ce znajo vzdrzevati disciplino.
Na moji soli je bila ena najboljsih uciteljic po izobrazbi arhitektka. Bila je brez pedagoske izobrazbe, a je znala odlicno razlagati in znala je ravnati z otroki. Tri do stiri uciteljice od pedagosko izobrazenih bi se pa boljse obnesle mogoce v kaksni pisarni dalec od otrok. Bolj pomemno od pedagoske izobrazbe je znanje in kako ga posredujejo otrokom in seveda, ce znajo vzdrzevati disciplino.
10
Edina realna sprememba je ukinjanje devetletke z namenom prikrivanja pomanjkanja učiteljev.
Frizirajo za namene predstavitve v Bruslju, drugega nič.
Frizirajo za namene predstavitve v Bruslju, drugega nič.
-3
@Kva
Glede na to, da je ljudi s pedagoškim znanjem precej premalo, bodo pač učili tisti brez, Lahko pa vrnemo razrede s 34 učenci, to pa štrukelj šolnikom smrdi, mar ne?
Glede na to, da je ljudi s pedagoškim znanjem precej premalo, bodo pač učili tisti brez, Lahko pa vrnemo razrede s 34 učenci, to pa štrukelj šolnikom smrdi, mar ne?
1
Super. To je napoved, da bodo terapevti z nekimi certifikati brez uradne izobrazbe delali v zdravstvu.
SPREMLJAJTE IN VIDELI BOSTE!
tudi ta vlada rusi javno solstvo in javno zdravstvo.
Kar je tip naredu je copy paste modela Mozine in dr Dernovsek.
SPREMLJAJTE IN VIDELI BOSTE!
tudi ta vlada rusi javno solstvo in javno zdravstvo.
Kar je tip naredu je copy paste modela Mozine in dr Dernovsek.
-2
Za učenje ne potrebuješ nekih kvazi pedagoških znanj, ampak potrebuješ zdravo pamet.
4
Imam malega otroka...je stara 4 in zdaj računajte kdaj bi morala v šolo...zakaj otroci ne znajo brat...zato ker so bili tile 15 letniki 3 leta od doma...hvala JJ....
-3
Končno reforma, se je pokazalo kam pelje inkluzija in odločbe. Sončki pač niso pokazali znanja in je treba nekaj narediti.
7
Bravo minister, kar tako naprej. Naj se pregledajo tudi odločbe in kakšne primere usmeriti v druge šole, da bodo lahko ti otroci dobili ustrezno pomoč, če ne morejo slediti običajnemu pouku.
6
Jp. Po moje bi najraje, da bi samo tabeli in faršna še smeli poučevat. ☝️😁
Mislim. da so zmotno ocenili, da je znova prišel njihov čas in se bodo oreng opekli.
Mislim. da so zmotno ocenili, da je znova prišel njihov čas in se bodo oreng opekli.
-7
@Majči
O nobenih odločbarjih ni duha in sluha v tej “reformi” in tudi ne bo.
Veš, zakaj?
Ker nimamo niti denarja, niti specialnih pedagogov, niti šolskih stavb, niti programov, da bi dali odločbarje ven iz rednih šol.
Še več! Ravno slavni Rončevič je poslal na šole okrožnico, da je potrebno v redni program vključiti vse slepe, slabovidne in gluhe, ki so doslej obiskovali pouk v šolah, prilagojenih njim.
Vam, ki pojma nimate, lahko prodaja take bedarije. V praksi pa dela ravno nasprotno.
Mater, vas vozijo ko loleke.
O nobenih odločbarjih ni duha in sluha v tej “reformi” in tudi ne bo.
Veš, zakaj?
Ker nimamo niti denarja, niti specialnih pedagogov, niti šolskih stavb, niti programov, da bi dali odločbarje ven iz rednih šol.
Še več! Ravno slavni Rončevič je poslal na šole okrožnico, da je potrebno v redni program vključiti vse slepe, slabovidne in gluhe, ki so doslej obiskovali pouk v šolah, prilagojenih njim.
Vam, ki pojma nimate, lahko prodaja take bedarije. V praksi pa dela ravno nasprotno.
Mater, vas vozijo ko loleke.
-1
@A seveda, kaj vse verjamete Imamo faršno. Saj pravijo, da bi lahko tudi drugi poučevali, ne bi več bil pogoj, da je učitelj. Se ve koga bi oni rinili v šole. Na srečo ne bodo dovolj dolgo na oblasti, da bi jim ratalo vse kozlarije izpeljat.
-7
So dojeli, da je treba spremeniti, ker da traja tri leta opismenjevanje otrok, je zgrešeno, kdor se ne nauči pisati v enem letu, mora verjetno na kakšno drugo šolo. Znanje naj bo v ospredju.
8
@Znanje Zate je prepozno. Tako da se ne brigaj za naprej. ☝️😁 Prav nič ne odstopamo od ostalega ponorelega sveta. Ni panike.
-6
Mogoče ne bodo uspeli izpeljati vsega, bodo pa dodobra sprašili riti pogoltnim Štrukljevim sindikalistom.
9-letko je res potrebno zamenjati za 8-letko. Učitelji naj prihajajo s prakse, ne pa da teoretiki uničujejo cele generacije. Bravo Rončevič!!!!
9-letko je res potrebno zamenjati za 8-letko. Učitelji naj prihajajo s prakse, ne pa da teoretiki uničujejo cele generacije. Bravo Rončevič!!!!
8
@Znanje
Reforma bi bila, če bi najprej uvedli obvezni tečaj starševstva in se lahko razmnožuje samo tisti, ki tečaj opravi s preizkusom znanja.
Kaj ti koristi delo v šoli, če doma tastari otroku dajo v roke telefone in tablice namesto knjige? Če je bolj važno iti v trampolinpark ali shopping ali na fuzbal, kot narediti nalogo? Če otroku napišejo opravičilo, kadar bi moral biti ocenjen? Če pridejo izsiljevati pozitivne ocene, namesto otroka spraviti k učenju?
Reforma bi bila, če bi najprej uvedli obvezni tečaj starševstva in se lahko razmnožuje samo tisti, ki tečaj opravi s preizkusom znanja.
Kaj ti koristi delo v šoli, če doma tastari otroku dajo v roke telefone in tablice namesto knjige? Če je bolj važno iti v trampolinpark ali shopping ali na fuzbal, kot narediti nalogo? Če otroku napišejo opravičilo, kadar bi moral biti ocenjen? Če pridejo izsiljevati pozitivne ocene, namesto otroka spraviti k učenju?
6
@Kva Rončevićeve reforme jaz ne bi zavrnil. V njej veliko stvari, ki so po mojem presenetljivo pravilno diagnosticirane. Roko na srce: gre za skorajda dobeseden prepis nemške strategije po znanem njihovem "PISA Šoku" izpred četrt stoletja.
In ravno tu je tudi past. Rončević za zdaj govori predvsem o dvigu kakovosti vseh komponent, ne pa o želeni strukturi sistema. Druga manjkajoča plast je jasno definiran terminalni output posamezne poti. Nemški Ausbildung ima zelo pomembno lastnost: ni neuspešen študij. Človek po njem je nekaj.
Slovenija ima zaradi svoje razvojne faze pomembno vprašanje: Kaj naj Janez pri enaindvajsetih dejansko zna početi in kje bo njegovo znanje ustvarjalo večjo vrednost kot danes?
Če tega ni, lahko PISA do leta 2035 spravimo nazaj nad OECD povprečje in še vedno ostanemo država, ki izobrazi odličnega elektrotehnika, ga izvozi v München, doma pa njegovo odsotnost rešuje s še eno reformo.
To bi bila sicer uspešna šolska reforma in hkrati zgolj še ena neuspešna državna strategija v nizu.
In ravno tu je tudi past. Rončević za zdaj govori predvsem o dvigu kakovosti vseh komponent, ne pa o želeni strukturi sistema. Druga manjkajoča plast je jasno definiran terminalni output posamezne poti. Nemški Ausbildung ima zelo pomembno lastnost: ni neuspešen študij. Človek po njem je nekaj.
Slovenija ima zaradi svoje razvojne faze pomembno vprašanje: Kaj naj Janez pri enaindvajsetih dejansko zna početi in kje bo njegovo znanje ustvarjalo večjo vrednost kot danes?
Če tega ni, lahko PISA do leta 2035 spravimo nazaj nad OECD povprečje in še vedno ostanemo država, ki izobrazi odličnega elektrotehnika, ga izvozi v München, doma pa njegovo odsotnost rešuje s še eno reformo.
To bi bila sicer uspešna šolska reforma in hkrati zgolj še ena neuspešna državna strategija v nizu.
5
@Mogoče ne vse Zaradi takih bebcev kot si je mnogo slabše kot bi lahko bilo. Jebali te Vaši naši. Samo to znate. Slovenija ni zrela za večstrankarski sistem in če ne bi bilo drhali kot ste, bi bil ukinjen. Poznali bi le poštene, ki delajo in nepoštene v zaporu. Ampak ne more bit, ker politiko neposredno ustvarja ničvredna zabita drhal.
-6
Citirano_
''»Odpravili bomo devetletko in izvedli prehod na sodobno osemletno šolo,« je bil stavek, ki je verjetno vsem prisotnim novinarjem v tiskovnem središču ministrstva za izobraževanje v sekundi podrl vse načrte. Nekateri nismo verjeli, da slišimo prav. Bilo je nekaj zmajevanja z glavo. Poleg mene sta dva novinarja ene izmed radijskih postaj skoraj družno prasnila v smeh. Vsi smo v tistem trenutku vedeli, da smo pravkar slišali bombo, ki bo v prihodnjih dneh še kako odmevala.
Minister Rončević je to vedel tudi sam. Njegov pogled po prostoru in komaj opazen nasmešek sta dajala slutiti, da se zelo dobro zaveda učinka svojih besed. Pred novinarje je vrgel napoved, kakršne v slovenski šolski politiki nismo slišali že zelo dolgo. Čeprav je zatrjeval, da si ne želi konflikta, je bilo iz njegovega nastopa jasno, da je šel na okope. Deloval je borbeno, neposredno in precej manj previdno, kot smo vajeni od ministrov, ko govorijo o šolstvu.
To samo po sebi ni nujno slabo. Slovensko šolstvo je namreč področje, na katerem so se leta kopičile kritike, opozorila in debate o nujnih reformah, sistem pa je navzven ostajal skoraj nedotakljiv. Spreminjale so se učne vsebine, pravilniki in izrazi, precej manj pa temeljna logika sistema. Rončević je zdaj sporočil, da kozmetični popravki ne bodo dovolj. Vprašanje je le, ali so njegove rešitve prepričljive.
V zadnjem desetletju sem o devetletni osnovni šoli slišal bistveno več kritik kot pohval. Med starši in učitelji je razširjeno prepričanje, da so se razmere po uvedbi devetletke poslabšale. Da otroci v šolo vstopajo prezgodaj, da so preobremenjeni, da imajo preveč nalog in vsebin, ob tem pa na koncu znajo manj. Pogosto slišimo nostalgične pripovedi o tem, kako je bilo nekoč v osemletki več časa, manj stresa in več reda.
Takšni spomini seveda niso znanstveni dokaz. Ljudje svojo mladost praviloma vidimo lepšo, kot je bila v resnici. Tudi vrnitev k osmim razredom sama po sebi ne bo čudežno izboljšala znanja, okrepila avtoritete učiteljev ali odpravila administrativne navlake. Politika pa bi naredila napako, če bi te občutke preprosto odpravila kot nostalgijo. Če veliko staršev verjame, da šola njihove otroke preobremenjuje, vendar jih ne nauči dovolj, potem ima sistem težavo. Če istočasno padajo rezultati učencev, če učitelji opozarjajo na vedno težje razmere v razredih in če ravnatelji vse težje zagotavljajo kader, ta težava ni več zgolj stvar občutka.
Rončevićeva prednost je, da je to nezadovoljstvo prepoznal in na njega “obesil” svojo reformo.
Pri današnjih razpravah se pogosto pozablja, zakaj smo osemletko sploh opustili. Glavni strokovni argument reforme so bile enake možnosti. Dotedanja priprava na šolo oziroma tako imenovana mala šola ni bila povsod organizirana enako, prav tako je niso bili v enaki meri deležni vsi otroci. Z obveznim in razvojno prilagojenim prvim razredom naj bi zato vsem šestletnikom zagotovili primerljivejše izhodišče. Drugi močan argument je bila evropska primerljivost. V večini razvitih držav se je obvezno šolanje začenjalo pri šestih letih in trajalo najmanj devet let. Slovenija se je želela temu približati, čeprav uvedba devetletke ni bila zahteva Evropske unije.
Reforma se je začela postopoma uvajati leta 1999, v vse slovenske osnovne šole pa je devetletka vstopila v šolskem letu 2003/04. Ob njeni uvedbi so bile obljube zelo privlačne. Dodatno leto naj bi zmanjšalo časovni pritisk, omogočilo več utrjevanja snovi, prineslo sodobnejše in manj faktografske učne načrte ter zagotovilo blažji prehod iz vrtca v šolo. Več naj bi bilo individualnega pristopa, izbirnosti in prostora za otrokove potrebe. Devetletka je bila torej uvedena zato, da bi zmanjšala obremenjenost, omejila faktografijo in naredila šolo bolj prilagojeno otrokom. Dve desetletji pozneje jo želijo odpraviti, ker naj bi bili otroci preobremenjeni, učni načrti prenatrpani, znanje pa kljub temu vse slabše.
Ta absurd precej jasno kaže, da dobre namere in lepo napisani cilji reforme niso zagotovilo, da bo šolski sistem tako deloval tudi v praksi.
Če bo razprava v prihodnjih mesecih obstala samo pri vprašanju, ali naj ima osnovna šola osem ali devet razredov, bo reforma najverjetneje zgrešila svoj namen. Prava vprašanja na katera rabimo odgovore so, kaj se otrok v šolskih letih nauči, kakšna merila mora doseči, koliko avtonomije ima učitelj in ali se šola sploh še upa jasno odzvati, ko učenec ne zna, ne dela ali s svojim vedenjem onemogoča pouk. Prav zato so bile druge Rončevićeve napovedi morda manj spektakularne, vendar vsebinsko pomembnejše od ukinitve devetletke. Vrnitev znanja v središče izobraževanja, razbremenitev učnih načrtov, več avtonomije učiteljev in višja merila pri ocenjevanju lahko precej bolj vplivajo na kakovost šole kot sprememba številke na vratih zadnjega razreda.
Rončević ima pri diagnozi zato v precejšnji meri prav. Toda dobra diagnoza še ni uspešna reforma.
Če bo razprava v prihodnjih mesecih obstala samo pri vprašanju, ali naj ima osnovna šola osem ali devet razredov, bo reforma najverjetneje zgrešila svoj namen.
Z napovedjo ukinitve devetletke je minister za izobraževanje odprl fronto proti velikemu delu pedagoške stroke ali po njegovo pedagoškemu “establišmentu”, zavodom, fakultetam, sindikatom in vsem drugim institucijam, ki so desetletja sodelovale pri oblikovanju obstoječega sistema. Odpor je mogoče pričakovati tudi v šolah, pa ne nujno zato, ker bi učitelji nasprotovali spremembam. Vsaka velika reorganizacija namreč pomeni nove programe, učbenike, urnike, sistematizacije, usposabljanja in negotovost glede delovnih mest.
Nasprotovanje bo imelo več oblik. Del bo strokoven in utemeljen. Del bo interesen. Del (po prvih odzivih sodeč vse kaže, da najglasnejši) pa bo temeljil na stari slovenski obrambni strategiji: zahtevati še eno razpravo, še eno analizo in še eno strokovno skupino, kazati na grde “fašiste” in “janšiste”, dokler se politično okno za spremembe ne zapre. Torej s ciljem, da se nič ne spremeni.
A ministru je treba priznati, da je naredil nekaj, česar slovenski šolski politiki dolgo niso: jasno je povedal, kar vsi dobro vemo, da sedanji sistem ni dovolj dober in da ga ni mogoče rešiti zgolj z manjšimi popravki. A od priznanja do stiska roke za uspešno opravljeno delo, je še dolga pot. Odgovoriti bo moral, zakaj bo osemletna šola zares boljša, kako bo urejen prehod, kaj bo z otroki, učitelji in programi ter koliko bo sprememba stala. Predvsem pa bo moral dokazati, da ve kaj dela.
Po novinarski konferenci ni dvoma, da se je Rončević pripravljen bojevati. Vprašanje je, ali je njegova “vojna” strategija prava. Kajti če mu uspe, bi lahko zares premaknil sistem, ki se spremembam predolgo izogiba. Če mu ne uspe, bomo čez nekaj let dobili še en dokument o nujnosti reforme, še eno strokovno razpravo in še eno generacijo otrok, za katero bomo ugotavljali, da zna manj od prejšnje. Paradoks je, da bo minister sojen precej strožje od predhodnikov, ki so se reformam izogibali v širokem loku.''
''»Odpravili bomo devetletko in izvedli prehod na sodobno osemletno šolo,« je bil stavek, ki je verjetno vsem prisotnim novinarjem v tiskovnem središču ministrstva za izobraževanje v sekundi podrl vse načrte. Nekateri nismo verjeli, da slišimo prav. Bilo je nekaj zmajevanja z glavo. Poleg mene sta dva novinarja ene izmed radijskih postaj skoraj družno prasnila v smeh. Vsi smo v tistem trenutku vedeli, da smo pravkar slišali bombo, ki bo v prihodnjih dneh še kako odmevala.
Minister Rončević je to vedel tudi sam. Njegov pogled po prostoru in komaj opazen nasmešek sta dajala slutiti, da se zelo dobro zaveda učinka svojih besed. Pred novinarje je vrgel napoved, kakršne v slovenski šolski politiki nismo slišali že zelo dolgo. Čeprav je zatrjeval, da si ne želi konflikta, je bilo iz njegovega nastopa jasno, da je šel na okope. Deloval je borbeno, neposredno in precej manj previdno, kot smo vajeni od ministrov, ko govorijo o šolstvu.
To samo po sebi ni nujno slabo. Slovensko šolstvo je namreč področje, na katerem so se leta kopičile kritike, opozorila in debate o nujnih reformah, sistem pa je navzven ostajal skoraj nedotakljiv. Spreminjale so se učne vsebine, pravilniki in izrazi, precej manj pa temeljna logika sistema. Rončević je zdaj sporočil, da kozmetični popravki ne bodo dovolj. Vprašanje je le, ali so njegove rešitve prepričljive.
V zadnjem desetletju sem o devetletni osnovni šoli slišal bistveno več kritik kot pohval. Med starši in učitelji je razširjeno prepričanje, da so se razmere po uvedbi devetletke poslabšale. Da otroci v šolo vstopajo prezgodaj, da so preobremenjeni, da imajo preveč nalog in vsebin, ob tem pa na koncu znajo manj. Pogosto slišimo nostalgične pripovedi o tem, kako je bilo nekoč v osemletki več časa, manj stresa in več reda.
Takšni spomini seveda niso znanstveni dokaz. Ljudje svojo mladost praviloma vidimo lepšo, kot je bila v resnici. Tudi vrnitev k osmim razredom sama po sebi ne bo čudežno izboljšala znanja, okrepila avtoritete učiteljev ali odpravila administrativne navlake. Politika pa bi naredila napako, če bi te občutke preprosto odpravila kot nostalgijo. Če veliko staršev verjame, da šola njihove otroke preobremenjuje, vendar jih ne nauči dovolj, potem ima sistem težavo. Če istočasno padajo rezultati učencev, če učitelji opozarjajo na vedno težje razmere v razredih in če ravnatelji vse težje zagotavljajo kader, ta težava ni več zgolj stvar občutka.
Rončevićeva prednost je, da je to nezadovoljstvo prepoznal in na njega “obesil” svojo reformo.
Pri današnjih razpravah se pogosto pozablja, zakaj smo osemletko sploh opustili. Glavni strokovni argument reforme so bile enake možnosti. Dotedanja priprava na šolo oziroma tako imenovana mala šola ni bila povsod organizirana enako, prav tako je niso bili v enaki meri deležni vsi otroci. Z obveznim in razvojno prilagojenim prvim razredom naj bi zato vsem šestletnikom zagotovili primerljivejše izhodišče. Drugi močan argument je bila evropska primerljivost. V večini razvitih držav se je obvezno šolanje začenjalo pri šestih letih in trajalo najmanj devet let. Slovenija se je želela temu približati, čeprav uvedba devetletke ni bila zahteva Evropske unije.
Reforma se je začela postopoma uvajati leta 1999, v vse slovenske osnovne šole pa je devetletka vstopila v šolskem letu 2003/04. Ob njeni uvedbi so bile obljube zelo privlačne. Dodatno leto naj bi zmanjšalo časovni pritisk, omogočilo več utrjevanja snovi, prineslo sodobnejše in manj faktografske učne načrte ter zagotovilo blažji prehod iz vrtca v šolo. Več naj bi bilo individualnega pristopa, izbirnosti in prostora za otrokove potrebe. Devetletka je bila torej uvedena zato, da bi zmanjšala obremenjenost, omejila faktografijo in naredila šolo bolj prilagojeno otrokom. Dve desetletji pozneje jo želijo odpraviti, ker naj bi bili otroci preobremenjeni, učni načrti prenatrpani, znanje pa kljub temu vse slabše.
Ta absurd precej jasno kaže, da dobre namere in lepo napisani cilji reforme niso zagotovilo, da bo šolski sistem tako deloval tudi v praksi.
Če bo razprava v prihodnjih mesecih obstala samo pri vprašanju, ali naj ima osnovna šola osem ali devet razredov, bo reforma najverjetneje zgrešila svoj namen. Prava vprašanja na katera rabimo odgovore so, kaj se otrok v šolskih letih nauči, kakšna merila mora doseči, koliko avtonomije ima učitelj in ali se šola sploh še upa jasno odzvati, ko učenec ne zna, ne dela ali s svojim vedenjem onemogoča pouk. Prav zato so bile druge Rončevićeve napovedi morda manj spektakularne, vendar vsebinsko pomembnejše od ukinitve devetletke. Vrnitev znanja v središče izobraževanja, razbremenitev učnih načrtov, več avtonomije učiteljev in višja merila pri ocenjevanju lahko precej bolj vplivajo na kakovost šole kot sprememba številke na vratih zadnjega razreda.
Rončević ima pri diagnozi zato v precejšnji meri prav. Toda dobra diagnoza še ni uspešna reforma.
Če bo razprava v prihodnjih mesecih obstala samo pri vprašanju, ali naj ima osnovna šola osem ali devet razredov, bo reforma najverjetneje zgrešila svoj namen.
Z napovedjo ukinitve devetletke je minister za izobraževanje odprl fronto proti velikemu delu pedagoške stroke ali po njegovo pedagoškemu “establišmentu”, zavodom, fakultetam, sindikatom in vsem drugim institucijam, ki so desetletja sodelovale pri oblikovanju obstoječega sistema. Odpor je mogoče pričakovati tudi v šolah, pa ne nujno zato, ker bi učitelji nasprotovali spremembam. Vsaka velika reorganizacija namreč pomeni nove programe, učbenike, urnike, sistematizacije, usposabljanja in negotovost glede delovnih mest.
Nasprotovanje bo imelo več oblik. Del bo strokoven in utemeljen. Del bo interesen. Del (po prvih odzivih sodeč vse kaže, da najglasnejši) pa bo temeljil na stari slovenski obrambni strategiji: zahtevati še eno razpravo, še eno analizo in še eno strokovno skupino, kazati na grde “fašiste” in “janšiste”, dokler se politično okno za spremembe ne zapre. Torej s ciljem, da se nič ne spremeni.
A ministru je treba priznati, da je naredil nekaj, česar slovenski šolski politiki dolgo niso: jasno je povedal, kar vsi dobro vemo, da sedanji sistem ni dovolj dober in da ga ni mogoče rešiti zgolj z manjšimi popravki. A od priznanja do stiska roke za uspešno opravljeno delo, je še dolga pot. Odgovoriti bo moral, zakaj bo osemletna šola zares boljša, kako bo urejen prehod, kaj bo z otroki, učitelji in programi ter koliko bo sprememba stala. Predvsem pa bo moral dokazati, da ve kaj dela.
Po novinarski konferenci ni dvoma, da se je Rončević pripravljen bojevati. Vprašanje je, ali je njegova “vojna” strategija prava. Kajti če mu uspe, bi lahko zares premaknil sistem, ki se spremembam predolgo izogiba. Če mu ne uspe, bomo čez nekaj let dobili še en dokument o nujnosti reforme, še eno strokovno razpravo in še eno generacijo otrok, za katero bomo ugotavljali, da zna manj od prejšnje. Paradoks je, da bo minister sojen precej strožje od predhodnikov, ki so se reformam izogibali v širokem loku.''
5
Mogoče bodo desni genialci šli še dlje z reformo in v srednje šole vpeljali nazaj usmerjeno izobraževanje?
-4
@Dutch Bantam
Nekateri lepo skrbijo, da se mimo vseh pravil to že danes izvaja:
Citirano_
1. septembra so sindikati začeli zbirati 40.000 podpisov za razpis zakonodajnega referenduma o interventnem zakonu za razvoj Slovenije. Sindikati preko plakatov k oddaji podpisov nagovarjajo tudi na Filozofski fakulteti, čeprav je Univerza v Ljubljani podala jasno stališče, da v prostorih univerze ni dopustno organizirano politično oziroma drugo agitiranje, med drugim z obešanjem plakatov, povezanih z referendumskimi pobudami, saj večji del univerzitetne skupnosti predstavljajo študentke in študenti, ki niso del sindikalnih struktur.
Potem ko je večina poslancev v državnem zboru potrdila sklep o nedopustnosti razpisa zakonodajnega referenduma, za katerega so sindikati vložili več kot 47.000 neoverjenih podpisov, so se nasprotniki zakona obrnili na ustavno sodišče. To jim je tudi prikimalo in sklep razveljavilo, tako da so 1. septembra začeli zbirati overjene podpise za razpis zakonodajnega referenduma.
Pri tem pa znova izkoriščajo politično propagando na fakultetah, konkretno na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer mimoidoče študente, profesorje in druge obiskovalce plakati nagovarjajo k oddaji podpisa za razpis referenduma »proti razkroju Slovenije«.
A to še ni vse. Plakati niso izobešeni na oglasnih deskah in običajnih mestih med drugimi plakati, pač pa so postavljeni na posebej izpostavljeni mesti ob vhodu v fakulteto in izhodu iz nje, tako da jih je praktično nemogoče spregledati.
Plakati so na posebej izpostavljenih mestih, tako da jih je praktično nemogoče spregledati.
Stališče univerze je jasno: Politično agitiranje ni dopustno.
Spomnimo, tudi ko so nekateri sindikati maja zbirali neoverjene podpise, so podobni plakati že preplavili nekatere slovenske fakultete. Poleg tega pa so se na njihovih hodnikih v zbiranje podpisov aktivno vključili nekateri profesorji, kar je sprožilo vprašanje, kakšne posledice lahko doletijo študente, ki bi podpis pri svojem profesorju zavrnili.
Univerza v Ljubljani pod vodstvom rektorja Gregorja Majdiča je zato tedaj fakultetam poslala jasno sporočilo, da spodbujajo kritično mišljenje in akademsko svobodo, pa tudi priznavajo legitimno vlogo sindikatov, ki svoje člane in druge zaposlene lahko obveščajo o svojih dejavnostih ter zbirajo podpise v sindikalnih centralah oziroma v prostorih sindikalnih zaupnikov.
Vendar pa so poudarili, da v prostorih univerze ni dopustno organizirano politično ali drugo agitiranje, kar »vključuje tudi javno nagovarjanje k podpori ali nasprotovanju posameznim referendumskim pobudam ali političnim opcijam, na primer s postavljanjem stojnic, obešanjem plakatov ali podobnimi oblikami javne kampanje«.
»Ob tem posebej poudarjamo, da večji del univerzitetne skupnosti predstavljajo študentke in študenti, ki niso del sindikalnih struktur, zato jih v skladu z avtonomijo univerze ne smemo izpostavljati politični ali drugi agitaciji,« so poudarili in članice pozvali, naj zagotovijo spoštovanje navedenih načel.
Z vprašanji smo se 3. septembra obrnili na pristojne institucije, ki pa so se zavile v molk – odgovorov nam do danes namreč še niso posredovale. Na Filozofsko fakulteto smo vprašali, ali so dovolili namestitev plakatov. Če da, kdo je za dovoljenje zaprosil, kdo in kdaj ga je izdal ter na podlagi katerega pravilnika oziroma kriterijev? Zanimalo nas je tudi, na podlagi katerih kriterijev so plakati postavljeni na posebej izpostavljenih mestih. Ali lahko na teh mestih plakate namešča katerakoli organizacija, če za to zaprosi? Vprašali smo jih še, kako namestitev plakatov razumejo v luči omenjenega stališča Univerze v Ljubljani.
Z univerze so nam sporočili, da so vprašanja prejeli, in zagotovili, da bodo nanje odgovorili v zakonskem roku. Zanimalo nas je, ali so s primerom seznanjeni, ali menijo, da je namestitev plakatov skladna z njihovim stališčem, in ali bodo v konkretnem primeru kakorkoli ukrepali.
Molči pa tudi ministrstvo za izobraževanje, znanost in mladino. Kot je znano, je minister Borut Rončević med ključnimi cilji ministrstva navedel ideološko nevtralno izobraževanje. »Šola mora učence učiti, kako misliti, ne kaj misliti. Njene ključne naloge so posredovanje znanja, razvijanje kritičnega mišljenja ter vzgoja odgovornih in aktivnih državljank in državljanov,« je dejal Rončević 25. avgusta na konferenci ravnateljic in ravnateljev. Ministrstvo smo zato vprašali, ali menijo, da so plakati skladni z načelom ideološke nevtralnosti in ali bodo v konkretnem primeru kakorkoli ukrepali.
Nekateri lepo skrbijo, da se mimo vseh pravil to že danes izvaja:
Citirano_
1. septembra so sindikati začeli zbirati 40.000 podpisov za razpis zakonodajnega referenduma o interventnem zakonu za razvoj Slovenije. Sindikati preko plakatov k oddaji podpisov nagovarjajo tudi na Filozofski fakulteti, čeprav je Univerza v Ljubljani podala jasno stališče, da v prostorih univerze ni dopustno organizirano politično oziroma drugo agitiranje, med drugim z obešanjem plakatov, povezanih z referendumskimi pobudami, saj večji del univerzitetne skupnosti predstavljajo študentke in študenti, ki niso del sindikalnih struktur.
Potem ko je večina poslancev v državnem zboru potrdila sklep o nedopustnosti razpisa zakonodajnega referenduma, za katerega so sindikati vložili več kot 47.000 neoverjenih podpisov, so se nasprotniki zakona obrnili na ustavno sodišče. To jim je tudi prikimalo in sklep razveljavilo, tako da so 1. septembra začeli zbirati overjene podpise za razpis zakonodajnega referenduma.
Pri tem pa znova izkoriščajo politično propagando na fakultetah, konkretno na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer mimoidoče študente, profesorje in druge obiskovalce plakati nagovarjajo k oddaji podpisa za razpis referenduma »proti razkroju Slovenije«.
A to še ni vse. Plakati niso izobešeni na oglasnih deskah in običajnih mestih med drugimi plakati, pač pa so postavljeni na posebej izpostavljeni mesti ob vhodu v fakulteto in izhodu iz nje, tako da jih je praktično nemogoče spregledati.
Plakati so na posebej izpostavljenih mestih, tako da jih je praktično nemogoče spregledati.
Stališče univerze je jasno: Politično agitiranje ni dopustno.
Spomnimo, tudi ko so nekateri sindikati maja zbirali neoverjene podpise, so podobni plakati že preplavili nekatere slovenske fakultete. Poleg tega pa so se na njihovih hodnikih v zbiranje podpisov aktivno vključili nekateri profesorji, kar je sprožilo vprašanje, kakšne posledice lahko doletijo študente, ki bi podpis pri svojem profesorju zavrnili.
Univerza v Ljubljani pod vodstvom rektorja Gregorja Majdiča je zato tedaj fakultetam poslala jasno sporočilo, da spodbujajo kritično mišljenje in akademsko svobodo, pa tudi priznavajo legitimno vlogo sindikatov, ki svoje člane in druge zaposlene lahko obveščajo o svojih dejavnostih ter zbirajo podpise v sindikalnih centralah oziroma v prostorih sindikalnih zaupnikov.
Vendar pa so poudarili, da v prostorih univerze ni dopustno organizirano politično ali drugo agitiranje, kar »vključuje tudi javno nagovarjanje k podpori ali nasprotovanju posameznim referendumskim pobudam ali političnim opcijam, na primer s postavljanjem stojnic, obešanjem plakatov ali podobnimi oblikami javne kampanje«.
»Ob tem posebej poudarjamo, da večji del univerzitetne skupnosti predstavljajo študentke in študenti, ki niso del sindikalnih struktur, zato jih v skladu z avtonomijo univerze ne smemo izpostavljati politični ali drugi agitaciji,« so poudarili in članice pozvali, naj zagotovijo spoštovanje navedenih načel.
Z vprašanji smo se 3. septembra obrnili na pristojne institucije, ki pa so se zavile v molk – odgovorov nam do danes namreč še niso posredovale. Na Filozofsko fakulteto smo vprašali, ali so dovolili namestitev plakatov. Če da, kdo je za dovoljenje zaprosil, kdo in kdaj ga je izdal ter na podlagi katerega pravilnika oziroma kriterijev? Zanimalo nas je tudi, na podlagi katerih kriterijev so plakati postavljeni na posebej izpostavljenih mestih. Ali lahko na teh mestih plakate namešča katerakoli organizacija, če za to zaprosi? Vprašali smo jih še, kako namestitev plakatov razumejo v luči omenjenega stališča Univerze v Ljubljani.
Z univerze so nam sporočili, da so vprašanja prejeli, in zagotovili, da bodo nanje odgovorili v zakonskem roku. Zanimalo nas je, ali so s primerom seznanjeni, ali menijo, da je namestitev plakatov skladna z njihovim stališčem, in ali bodo v konkretnem primeru kakorkoli ukrepali.
Molči pa tudi ministrstvo za izobraževanje, znanost in mladino. Kot je znano, je minister Borut Rončević med ključnimi cilji ministrstva navedel ideološko nevtralno izobraževanje. »Šola mora učence učiti, kako misliti, ne kaj misliti. Njene ključne naloge so posredovanje znanja, razvijanje kritičnega mišljenja ter vzgoja odgovornih in aktivnih državljank in državljanov,« je dejal Rončević 25. avgusta na konferenci ravnateljic in ravnateljev. Ministrstvo smo zato vprašali, ali menijo, da so plakati skladni z načelom ideološke nevtralnosti in ali bodo v konkretnem primeru kakorkoli ukrepali.
0
Še dodatek. Pred kratkim sem bil presenečen glede pravil oblačenaj na eni izmed osnovnih šol, ki je poimenovana po NOB herojih, vodstvo izrazito levo, kar se tudi javno izkazuje tudi z agitiranjem proti tamkajšnji oblasti. Najbolj me je presenetilo, da so v nasprotju z njihovimi pričakovanimi liberalnimi prepričanji, ki jih nekateri javno zagovarjajo, sprejeli ukrepe, ki se bi pritičale bolj kakšni strogo konzervativni katoliški ustanovi.
V Sloveniji ni državnega predpisa, ki bi določal dolžino krila, hlač ali obleke, saj v naši zakonodaji ni splošnega pravila tipa "krilo mora segati do X cm nad kolenom" oziroma predpisane minimalne dolžine oblačil za osnovnošolce.
Trenutni veljavni zakon o osnovni šoli pa daje šoli precejšnjo možnost, da sama določi pravila vedenja in ravnanja. Po 60.e členu ZOsn šola v pravilih šolskega reda podrobneje določi dolžnosti in odgovornosti učencev ter pravila vedenja. Pri pripravi morajo sodelovati strokovni delavci, učenci in starši, pravila pa sprejme svet šole na predlog ravnatelja, po predhodnem mnenju učiteljskega zbora in sveta staršev.
Pomembno je tudi, da šola z vzgojnimi ukrepi ne sme omejiti zakonskih pravic učencev.
Konkretno omenjena OŠ XXX dejansko ima določilo o oblačenju, kajti na spletni strani OŠ XXX je moč dobiti Vzgojni načrt, kjer je poglavje 5.15 "Ličenje in oblačenje".
Tam piše:
"Obleka mora biti kljub temu primerna vzgojno-izobraževalni ustanovi, kar pomeni primerno pokritost telesa."
Šola omenja tudi "posledice pretirane golote" ter pričakovanje, da starši spremljajo oblačenje otrok in jih usmerjajo k primernosti oprave za šolo.
V dokumentu sicer ni točno navedenih velikosti oblek oz. pokritosti, kar je pogosto polemika pri nekaterih starših.
Ali lahko OŠ XXX sama določi npr. "krilo mora biti do kolen"?
Načeloma lahko šola določi pravila oblačenja, če so ta del veljavnih pravil šolskega reda oziroma drugih veljavnih aktov šole in so sprejeta po predpisanem postopku., toda vprašanje je, kako konkretno in kako objektivno je pravilo oblikovano.
Tudi druge slovenske OŠ imajo takšna pravila ter ni samo teoretična možnost. Najti je moč aktualna pravila drugih osnovnih šol, kjer so pravila oblačenja precej natančno določena.
OŠ Deskle ima zapisano, da oblačila ne smejo pretirano razkrivati telesa oziroma naj bo telo "pokrito od ramen do kolen".
OŠ Brežice pa ima celo poseben kodeks oblačenja, v katerem določa, da morajo spodnji deli oblačil popolnoma prekriti zadnjico, in kot neprimerna našteva zelo kratke hlače ali krila, prosojna oziroma pretirano oprijeta oblačila itd.
Torej šola lahko ima kodeks oblačenja, vendar mora imeti za to ustrezno podlago v svojih aktih.
V Sloveniji ni državnega predpisa, ki bi določal dolžino krila, hlač ali obleke, saj v naši zakonodaji ni splošnega pravila tipa "krilo mora segati do X cm nad kolenom" oziroma predpisane minimalne dolžine oblačil za osnovnošolce.
Trenutni veljavni zakon o osnovni šoli pa daje šoli precejšnjo možnost, da sama določi pravila vedenja in ravnanja. Po 60.e členu ZOsn šola v pravilih šolskega reda podrobneje določi dolžnosti in odgovornosti učencev ter pravila vedenja. Pri pripravi morajo sodelovati strokovni delavci, učenci in starši, pravila pa sprejme svet šole na predlog ravnatelja, po predhodnem mnenju učiteljskega zbora in sveta staršev.
Pomembno je tudi, da šola z vzgojnimi ukrepi ne sme omejiti zakonskih pravic učencev.
Konkretno omenjena OŠ XXX dejansko ima določilo o oblačenju, kajti na spletni strani OŠ XXX je moč dobiti Vzgojni načrt, kjer je poglavje 5.15 "Ličenje in oblačenje".
Tam piše:
"Obleka mora biti kljub temu primerna vzgojno-izobraževalni ustanovi, kar pomeni primerno pokritost telesa."
Šola omenja tudi "posledice pretirane golote" ter pričakovanje, da starši spremljajo oblačenje otrok in jih usmerjajo k primernosti oprave za šolo.
V dokumentu sicer ni točno navedenih velikosti oblek oz. pokritosti, kar je pogosto polemika pri nekaterih starših.
Ali lahko OŠ XXX sama določi npr. "krilo mora biti do kolen"?
Načeloma lahko šola določi pravila oblačenja, če so ta del veljavnih pravil šolskega reda oziroma drugih veljavnih aktov šole in so sprejeta po predpisanem postopku., toda vprašanje je, kako konkretno in kako objektivno je pravilo oblikovano.
Tudi druge slovenske OŠ imajo takšna pravila ter ni samo teoretična možnost. Najti je moč aktualna pravila drugih osnovnih šol, kjer so pravila oblačenja precej natančno določena.
OŠ Deskle ima zapisano, da oblačila ne smejo pretirano razkrivati telesa oziroma naj bo telo "pokrito od ramen do kolen".
OŠ Brežice pa ima celo poseben kodeks oblačenja, v katerem določa, da morajo spodnji deli oblačil popolnoma prekriti zadnjico, in kot neprimerna našteva zelo kratke hlače ali krila, prosojna oziroma pretirano oprijeta oblačila itd.
Torej šola lahko ima kodeks oblačenja, vendar mora imeti za to ustrezno podlago v svojih aktih.
5
Staro usmerjeno izobraževanje iz leta 1980 je sicer dejansko imelo zanimivo jedro: zakon ga je definiral kot povezovanje splošne in strokovne teorije, praktičnega znanja ter priprave tako za delo kot za nadaljnje izobraževanje. Pri prenovi bi zato jaz ciljal na kaj takega:
Do približno 15. leta močan skupni temelj. Jezik, matematika, naravoslovje, zgodovina, državljanska in ekonomska pismenost, digitalna pismenost, telesna vzgoja, daljše branje, lepopis, itd.
Potem pa se poti razvejijo po vrsti dela in zahtevnosti mišljenja, ne po družbenem prestižu:
- operativno-obrtniška pot => veliko prakse, konkretna kvalifikacija
- tehnično-strokovna pot => močna kombinacija teorije in prakse => mojstri, tehniki, medicinske sestre, vzgojitelji itd.
- akademsko/inženirska priprava => bistveno več matematike, abstrakcije, jezika in teorije
in kasneje še raziskovalno-strateška raven za tiste, ki jih tja vleče.
Bistvo rabi biti: Srednja šola mora človeka za nekaj dejansko usposobiti. To, da se zdi, da produciramo večinoma zgolj še gimnazijce, je strel v koleno. Sprejemni izpiti se mi zdijo zelo eleganten odgovor na vprašanje prehodnosti.
Če nek električar želi pri 27 na elektrotehniko - super. Zakaj bi ga spraševal, ali ima "pravo" biografijo? Dal bi mu: matematiko, fiziko in nekaj splošne razgledanosti, potrebne za strokovno-logični del. Predvsem pa - jasno zasnovan standard. Če ga naredi, pade notri. Če ne, dobi pripravljalni modul in lahko proba še enkrat.
Enako v drugo smer. Gimnazijec želi v zelo praktično strokovno področje? Ni problema. Pokaži zahtevane praktične ali strokovne kompetence. S tem šele dosežemo, da prehodnost ne razjeda standardov. Sprejemni izpit ima še eno ogromno prednost. Jasno loči dve stvari, ki ju naš sistem pogosto meša: uspeh na prejšnji stopnji in primernost za naslednjo stopnjo.
Odličen srednješolec ni avtomatično primeren za medicino. Odličen osnovnošolec ni avtomatično primeren za vsako gimnazijsko smer. In obratno: otrok, ki je imel pri trinajstih povprečne ocene, lahko pri šestnajstih naredi velik razvojni skok. Sprejemni izpit mu omogoči nekaj, česar povprečje starih ocen ne more: reset.
To je po moje prava socialna mobilnost.
Do približno 15. leta močan skupni temelj. Jezik, matematika, naravoslovje, zgodovina, državljanska in ekonomska pismenost, digitalna pismenost, telesna vzgoja, daljše branje, lepopis, itd.
Potem pa se poti razvejijo po vrsti dela in zahtevnosti mišljenja, ne po družbenem prestižu:
- operativno-obrtniška pot => veliko prakse, konkretna kvalifikacija
- tehnično-strokovna pot => močna kombinacija teorije in prakse => mojstri, tehniki, medicinske sestre, vzgojitelji itd.
- akademsko/inženirska priprava => bistveno več matematike, abstrakcije, jezika in teorije
in kasneje še raziskovalno-strateška raven za tiste, ki jih tja vleče.
Bistvo rabi biti: Srednja šola mora človeka za nekaj dejansko usposobiti. To, da se zdi, da produciramo večinoma zgolj še gimnazijce, je strel v koleno. Sprejemni izpiti se mi zdijo zelo eleganten odgovor na vprašanje prehodnosti.
Če nek električar želi pri 27 na elektrotehniko - super. Zakaj bi ga spraševal, ali ima "pravo" biografijo? Dal bi mu: matematiko, fiziko in nekaj splošne razgledanosti, potrebne za strokovno-logični del. Predvsem pa - jasno zasnovan standard. Če ga naredi, pade notri. Če ne, dobi pripravljalni modul in lahko proba še enkrat.
Enako v drugo smer. Gimnazijec želi v zelo praktično strokovno področje? Ni problema. Pokaži zahtevane praktične ali strokovne kompetence. S tem šele dosežemo, da prehodnost ne razjeda standardov. Sprejemni izpit ima še eno ogromno prednost. Jasno loči dve stvari, ki ju naš sistem pogosto meša: uspeh na prejšnji stopnji in primernost za naslednjo stopnjo.
Odličen srednješolec ni avtomatično primeren za medicino. Odličen osnovnošolec ni avtomatično primeren za vsako gimnazijsko smer. In obratno: otrok, ki je imel pri trinajstih povprečne ocene, lahko pri šestnajstih naredi velik razvojni skok. Sprejemni izpit mu omogoči nekaj, česar povprečje starih ocen ne more: reset.
To je po moje prava socialna mobilnost.
4
Podpiram.
Včasuh smo se bali učiteljev sedaj je obrazno nobene discipline.
9 razred je bedarija.
Včasuh smo se bali učiteljev sedaj je obrazno nobene discipline.
9 razred je bedarija.
10
@Reala Reala - iz kje si tole citirala? Je zelo lep povzetek dogajanja.
kakor sem jaz razumela uvaja obvezno 8 letko in 1 leto obvezne predpriprave - kar naj bi 1.razred bil v skladu z načrti za uvedbo 9 letke, ampak se je to izrodilo. Kar vsebinsko ne pomeni kakšne bistvene spremembe od prej. Samo vsi so se zapičili v besedno zvezo 8 letka. In glede na dogajanje pri nas bodo to sigurno želeli zminirati. Svoje vsebinske rešitve bodo minirali samo zato ker je nekdo rekel, da tole se je pa v praksi čisto zavozilo.
In ker pri bralni pismenosti nimajo problem samo mladi, ampak tudi starejše generacije, se jih bo našlo polno ki bodo temu miniranju ploskali.
kakor sem jaz razumela uvaja obvezno 8 letko in 1 leto obvezne predpriprave - kar naj bi 1.razred bil v skladu z načrti za uvedbo 9 letke, ampak se je to izrodilo. Kar vsebinsko ne pomeni kakšne bistvene spremembe od prej. Samo vsi so se zapičili v besedno zvezo 8 letka. In glede na dogajanje pri nas bodo to sigurno želeli zminirati. Svoje vsebinske rešitve bodo minirali samo zato ker je nekdo rekel, da tole se je pa v praksi čisto zavozilo.
In ker pri bralni pismenosti nimajo problem samo mladi, ampak tudi starejše generacije, se jih bo našlo polno ki bodo temu miniranju ploskali.
0
Nalijmo si čistega vina: zadeva je preizkušena v praksi. Je delovala. Besedilo reforme je namreč dobesedno skopirano iz nekdanjega nemškega načrta. Treba ga je samo še strateško umestiti - ker Slovenija ni Nemčija.
2
Ukinejo naj delovne zvezke. Otroci naj pričnejo pisat po nareku in prepisovat s table.
5
@Kva
Glede na izjemno slabe rezultate učencev, je, karkoli že dela Ronćević, lahko samo pot navzgor, saj nižje ne gre, ker so nas razni 'strokovnjaki' v šolstvu pripeljali na dno.
Glede na izjemno slabe rezultate učencev, je, karkoli že dela Ronćević, lahko samo pot navzgor, saj nižje ne gre, ker so nas razni 'strokovnjaki' v šolstvu pripeljali na dno.
3
Sicer premalo poznam temo, a všeč mi je že to, da je prepoznal slabo situacijo in se jo je lotil. S sedanjim šolskim sistemom ni zadovoljen nihče. Nisem pa vedela, da opismenjevanje traja 3 leta. Sama sem pred skoraj 60 leti pri petih letih brala tudi male črke in znala pisati velike. Pri sedmih letih smo v šoli do konca 1. razreda vsi normalno pisali in tudi brali. Približno enako kasneje pri mojem otroku. Zdaj pa za to rabijo 3 leta?
Mimogrede, od prvega razreda dalje sem hodila na angleške ure k upokojeni profesorici angleščine. Za vse, ki smo hodili k njej, je bilo samoumevno, da prepisujemo besede.
Mimogrede, od prvega razreda dalje sem hodila na angleške ure k upokojeni profesorici angleščine. Za vse, ki smo hodili k njej, je bilo samoumevno, da prepisujemo besede.
4
Podpiram ukinitev 9 letke, pogresam pa obvezno ucenje racunalnistva, ki ga imajo na NL od prvega razreda osnovne sole!
Preglejte te tabele PISA 2025, pa vas bo na rit vrglo, kje je Zlovenija...
https://www.oecd.org/en/publications/pisa-2025-results-volume-i_73451bc5-en.html
Preglejte te tabele PISA 2025, pa vas bo na rit vrglo, kje je Zlovenija...
https://www.oecd.org/en/publications/pisa-2025-results-volume-i_73451bc5-en.html
3
@Leska
To je verjetno samo izjema. Če gledaš maso pa dvomim , da je tako.
To je verjetno samo izjema. Če gledaš maso pa dvomim , da je tako.
1
- 1
- 2
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 15 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
08.09.2026 ob 20:53
Mhmmm... ucili naj bi ljufje brez pedagoskega znanja.
Zgleda, da je vse zmetal na en kup, mal pomesal in sam da neki je. Na hitro. Po principu Goloba.
Res je ogroooomno razocaranje.