Citirano_
Državni zbor je danes z 48 glasovi za in 35 proti odločil, da referendum o interventnem zakonu, postopek za katerega so s 47 tisoč neoverjenimi podpisi sprožili sindikati, ni dopusten, saj ustava ne dovoljuje referendumov o zakonih, ki urejajo davke ali druge obvezne dajatve.
Sindikati so že napovedali izpodbijanje sklepa o prepovedi na ustavnem sodišču. Mi pa se osredotočamo na zavajanja in manipulacije, ki se dogajajo okrog vsebine zakona, namenjenega nižanju davkov.
Nasprotniki zakona: od leve politike, sindikatov in levičarskih nevladnih organizacij, ga nazivajo z “zakon za bogate”, ukrep razvojne kapice pa, čeprav predstavlja zgolj manjši del zakona in z njim povezanih stroškov, generalizirajo na celoten zakon ter govorijo o “bogataški kapici”. Zavajanja in manipulacije pa se ne dogajajo zgolj v besednjaku, temveč tudi pri napačnih vsebinskih analizah in komentarjih tega, kar naj bi posamezni ukrepi iz zakona konkretno prinesli.
Primer dajemo iz Delovega podcasta Od Srede do srede, kjer eden najbolj gorečih nasprotnikov nastajajoče desnosredinske vlade in seveda tudi interventnega zakona, Janez Markeš, na opisan način manipulira s posledicami zakona.
V oddaji Od srede do srede je Janez Markeš trdil, da razvojna kapica omogoča bogatim, da bodo “plačali malo za prispevek, nato pa vlekli visoke pokojnine.” Skupaj z Alijem Žerdinom sta opisala sliko socialnega parazita, ki s kapico izigra solidarnostni sistem na račun vseh ostalih.
Trditev na prvo žogo zveni prepričljivo, na vsaj na dveh, če ne treh nivojih ne prestane resne analize. Poglejmo s konkretnimi številkami – takimi, ki jih (z malce pomoči umetne inteligence) lahko preveri vsak.
Prva težava: pokojnine v Sloveniji so že danes omejene
Osnovni problem Markeševe trditve je zelo preprost.
Slovenski pokojninski sistem že danes vsebuje zgornjo omejitev pokojninske osnove. To pomeni, da nekdo, ki plačuje prispevke od 10.000 ali 20.000 evrov bruto plače, ne more dobiti “neomejeno visoke” pokojnine, presežni delež njegovih vplačanih prispevkov pa gre solidarnostno za pokojnine tistih, ki plačujejo bistveno nižje prispveke.
Po uradnih podatkih ZPIZ znaša:
Najvišja pokojninska osnova za leto 2026 od januarja do februarja: 5.108,04 €, od marca 2026 dalje pa: 5.159,12 €
To pomeni, da je sistem že danes kapiran navzgor.
In tu nastane problem za teorijo o “molzenju”. Če bi država uvedla razvojno kapico pri 7.500 €, bi bila pokojnina še vedno omejena po obstoječih pravilih. Človek bi torej še vedno vplačeval zelo veliko – bistveno več od povprečja – njegova pokojnina pa bi ostala omejena.
Z drugimi besedami: sistem že danes preprečuje, da bi nekdo “izčrpal” nesorazmerno visoko pokojnino.
Kaj pokažejo dejanske številke?
Tu postane stvar zanimiva.
Pri preverjanju argumentov smo pogledali uradno tabelo prispevkov za samozaposlene (SZ) za leto 2026. Zakaj ravno samozaposlene? Ker tam država najbolj transparentno pokaže celotno višino prispevkov – brez skrivanja dela stroškov pri delodajalcu.
Tabela pokaže naslednje:
Samozaposleni na minimalni osnovi plača približno 651 € mesečnih prispevkov
Samozaposleni na maksimalni osnovi pa približno 3.607 € mesečno
To pomeni, da nekdo na vrhu v sistem vplača približno 5,5-krat več, razmerje med najnižjo in najvišjo izplačano pokojnino za polno delovno dobo pa je v Sloveniji približno 1:4. Pri vplačilu prispevkov za zdravstveno zavarovanje pa je ne glede na večkratne razlike v višini vplačila storitev javnega zdravstva za vse enaka.
In zdaj ključni del. Če vzamemo hipotetičen primer človeka z 10.000 € bruto prihodka:
Brez razvojne kapice bi v 20 letih vplačal približno 916.800 € prispevkov
Z razvojno kapico pri 7.500 € pa približno 687.600 €
Za primerjavo:
nekdo z okoli 1.380 € bruto plače (minimalna + 10 %) bi v istem času vplačal približno 126.480 €
Tudi po uvedbi razvojne kapice torej višji dohodkovni razred še vedno v sistem vplača večkratnik tega, kar vplača povprečen ali nizko plačan zaposleni.
In nato pride še drugi del zgodbe, o katerem se skoraj nikoli ne govori.
“Izpad” ni enako “denar izgine”
Ko nasprotniki razvojne kapice govorijo o “luknji”, pogosto ustvarijo vtis, kot da bi denar preprosto izhlapel. A davčni sistem ne deluje tako.
Prispevki za socialno varnost zmanjšujejo osnovo za dohodnino. Če se del prispevkov nad kapico ne plača več, se praviloma poveča obdavčljiva osnova za dohodnino.
In ker so ljudje z visokimi prihodki že danes v najvišjih dohodninskih razredih, država velik del tega denarja pobere drugje – skozi višjo dohodnino.
Tudi zato je zanimiv še en podatek FURS-a:
Približno najvišji 1 % dohodninskih zavezancev prispeva okoli petino vse dohodnine. najvišjih 10 % pa približno polovico
To ne pomeni, da je sistem nepravičen ali popoln. Pomeni pa, da zgodba o “bogatih, ki nič ne prispevajo”, preprosto ne zdrži resnega numeričnega pregleda.
In kaj je potem tista “900-milijonska luknja”?
Tukaj postane razprava skoraj politični marketing.
Ko se je govorilo o davčnih spremembah in “900 milijonih izpada”, je velik del javnosti dobil občutek, da gre skoraj v celoti za razvojno kapico.
Toda po takratnih ocenah finančnega ministrstva naj bi bil neposredni učinek razvojne kapice približno 58 milijonov evrov – le 6 % celotnega paketa.
Preostanek so predstavljali drugi ukrepi:
- višje splošne olajšave,
- nižje obremenitve dela,
- ukrepi za mlade,
- določene olajšave za podjetnike,
- drugi davčni ukrepi.
Povedano drugače: razvojna kapica je predstavljala manjši del celotnega paketa, v javni razpravi pa je pogosto postala simbol skoraj celotne “luknje”.
Zaključek
Trditev Markeša in Žerdina pade na treh dejstvih. Visoko plačani tudi z razvojno kapico v 20 letih vplačajo več kot 5-kratnik prispevkov glede na delavca tik nad minimalno plačo. Njihova pokojnina je zakonsko omejena z zgornjo pokojninsko osnovo 5.159 € – razvojna kapica te meje sploh ne dvigne.
In izpad pri prispevkih je le 6 % celotnega paketa interventnega zakona – vse ostalo koristi splošni populaciji.
Razvojna kapica je legitimna tema za razpravo. Ima argumente za in proti. Toda argumenti morajo temeljiti na tem, kar sistem dejansko počne. Markeš in Žerdin sta izbrala drugo pot.
Državni zbor je danes z 48 glasovi za in 35 proti odločil, da referendum o interventnem zakonu, postopek za katerega so s 47 tisoč neoverjenimi podpisi sprožili sindikati, ni dopusten, saj ustava ne dovoljuje referendumov o zakonih, ki urejajo davke ali druge obvezne dajatve.
Sindikati so že napovedali izpodbijanje sklepa o prepovedi na ustavnem sodišču. Mi pa se osredotočamo na zavajanja in manipulacije, ki se dogajajo okrog vsebine zakona, namenjenega nižanju davkov.
Nasprotniki zakona: od leve politike, sindikatov in levičarskih nevladnih organizacij, ga nazivajo z “zakon za bogate”, ukrep razvojne kapice pa, čeprav predstavlja zgolj manjši del zakona in z njim povezanih stroškov, generalizirajo na celoten zakon ter govorijo o “bogataški kapici”. Zavajanja in manipulacije pa se ne dogajajo zgolj v besednjaku, temveč tudi pri napačnih vsebinskih analizah in komentarjih tega, kar naj bi posamezni ukrepi iz zakona konkretno prinesli.
Primer dajemo iz Delovega podcasta Od Srede do srede, kjer eden najbolj gorečih nasprotnikov nastajajoče desnosredinske vlade in seveda tudi interventnega zakona, Janez Markeš, na opisan način manipulira s posledicami zakona.
V oddaji Od srede do srede je Janez Markeš trdil, da razvojna kapica omogoča bogatim, da bodo “plačali malo za prispevek, nato pa vlekli visoke pokojnine.” Skupaj z Alijem Žerdinom sta opisala sliko socialnega parazita, ki s kapico izigra solidarnostni sistem na račun vseh ostalih.
Trditev na prvo žogo zveni prepričljivo, na vsaj na dveh, če ne treh nivojih ne prestane resne analize. Poglejmo s konkretnimi številkami – takimi, ki jih (z malce pomoči umetne inteligence) lahko preveri vsak.
Prva težava: pokojnine v Sloveniji so že danes omejene
Osnovni problem Markeševe trditve je zelo preprost.
Slovenski pokojninski sistem že danes vsebuje zgornjo omejitev pokojninske osnove. To pomeni, da nekdo, ki plačuje prispevke od 10.000 ali 20.000 evrov bruto plače, ne more dobiti “neomejeno visoke” pokojnine, presežni delež njegovih vplačanih prispevkov pa gre solidarnostno za pokojnine tistih, ki plačujejo bistveno nižje prispveke.
Po uradnih podatkih ZPIZ znaša:
Najvišja pokojninska osnova za leto 2026 od januarja do februarja: 5.108,04 €, od marca 2026 dalje pa: 5.159,12 €
To pomeni, da je sistem že danes kapiran navzgor.
In tu nastane problem za teorijo o “molzenju”. Če bi država uvedla razvojno kapico pri 7.500 €, bi bila pokojnina še vedno omejena po obstoječih pravilih. Človek bi torej še vedno vplačeval zelo veliko – bistveno več od povprečja – njegova pokojnina pa bi ostala omejena.
Z drugimi besedami: sistem že danes preprečuje, da bi nekdo “izčrpal” nesorazmerno visoko pokojnino.
Kaj pokažejo dejanske številke?
Tu postane stvar zanimiva.
Pri preverjanju argumentov smo pogledali uradno tabelo prispevkov za samozaposlene (SZ) za leto 2026. Zakaj ravno samozaposlene? Ker tam država najbolj transparentno pokaže celotno višino prispevkov – brez skrivanja dela stroškov pri delodajalcu.
Tabela pokaže naslednje:
Samozaposleni na minimalni osnovi plača približno 651 € mesečnih prispevkov
Samozaposleni na maksimalni osnovi pa približno 3.607 € mesečno
To pomeni, da nekdo na vrhu v sistem vplača približno 5,5-krat več, razmerje med najnižjo in najvišjo izplačano pokojnino za polno delovno dobo pa je v Sloveniji približno 1:4. Pri vplačilu prispevkov za zdravstveno zavarovanje pa je ne glede na večkratne razlike v višini vplačila storitev javnega zdravstva za vse enaka.
In zdaj ključni del. Če vzamemo hipotetičen primer človeka z 10.000 € bruto prihodka:
Brez razvojne kapice bi v 20 letih vplačal približno 916.800 € prispevkov
Z razvojno kapico pri 7.500 € pa približno 687.600 €
Za primerjavo:
nekdo z okoli 1.380 € bruto plače (minimalna + 10 %) bi v istem času vplačal približno 126.480 €
Tudi po uvedbi razvojne kapice torej višji dohodkovni razred še vedno v sistem vplača večkratnik tega, kar vplača povprečen ali nizko plačan zaposleni.
In nato pride še drugi del zgodbe, o katerem se skoraj nikoli ne govori.
“Izpad” ni enako “denar izgine”
Ko nasprotniki razvojne kapice govorijo o “luknji”, pogosto ustvarijo vtis, kot da bi denar preprosto izhlapel. A davčni sistem ne deluje tako.
Prispevki za socialno varnost zmanjšujejo osnovo za dohodnino. Če se del prispevkov nad kapico ne plača več, se praviloma poveča obdavčljiva osnova za dohodnino.
In ker so ljudje z visokimi prihodki že danes v najvišjih dohodninskih razredih, država velik del tega denarja pobere drugje – skozi višjo dohodnino.
Tudi zato je zanimiv še en podatek FURS-a:
Približno najvišji 1 % dohodninskih zavezancev prispeva okoli petino vse dohodnine. najvišjih 10 % pa približno polovico
To ne pomeni, da je sistem nepravičen ali popoln. Pomeni pa, da zgodba o “bogatih, ki nič ne prispevajo”, preprosto ne zdrži resnega numeričnega pregleda.
In kaj je potem tista “900-milijonska luknja”?
Tukaj postane razprava skoraj politični marketing.
Ko se je govorilo o davčnih spremembah in “900 milijonih izpada”, je velik del javnosti dobil občutek, da gre skoraj v celoti za razvojno kapico.
Toda po takratnih ocenah finančnega ministrstva naj bi bil neposredni učinek razvojne kapice približno 58 milijonov evrov – le 6 % celotnega paketa.
Preostanek so predstavljali drugi ukrepi:
- višje splošne olajšave,
- nižje obremenitve dela,
- ukrepi za mlade,
- določene olajšave za podjetnike,
- drugi davčni ukrepi.
Povedano drugače: razvojna kapica je predstavljala manjši del celotnega paketa, v javni razpravi pa je pogosto postala simbol skoraj celotne “luknje”.
Zaključek
Trditev Markeša in Žerdina pade na treh dejstvih. Visoko plačani tudi z razvojno kapico v 20 letih vplačajo več kot 5-kratnik prispevkov glede na delavca tik nad minimalno plačo. Njihova pokojnina je zakonsko omejena z zgornjo pokojninsko osnovo 5.159 € – razvojna kapica te meje sploh ne dvigne.
In izpad pri prispevkih je le 6 % celotnega paketa interventnega zakona – vse ostalo koristi splošni populaciji.
Razvojna kapica je legitimna tema za razpravo. Ima argumente za in proti. Toda argumenti morajo temeljiti na tem, kar sistem dejansko počne. Markeš in Žerdin sta izbrala drugo pot.
0
0
Torej po eni strani manjši socialni prispevki, po drugi pa takoj višja dohodnina? Kakšna (desno) komunistična prevara bogatih, ki jih sistem lenuhov in nesposobnežev že tako molze in lupi, kjer le more!
0
Potrebno je bogate (glede da gre za zgolj 1% ljudi) s posebnim zakonom razglasiti za manjšino. Potem bo protiustavno vsako odločanje o njih. Ne bodo reveži in socialci kot večina določali njihovih dolžnosti. 😝
1
Poleg tega, da so bogati eni redkih res produktivnih in perspektivnih članov zavožene družbe, so poleg tega še pravi dobrodelneži; svoj težko prigarani denar vlagajo v močno precenjene nepremičnine, ki jih nato raznim jebivetrom oddajajo za skoraj sindikalne najemnine, ki ne povrnejo investicije! Praktično s svojim denarjem subvencionirajo malomarneže, ki ničesar v življenju ustvarili niso! In namesto da bi slavili te moralne avtoritete vrhunske dodane vrednosti, se obnašamo do njih kot podivjani plenilci, ki jim nič ni sveto. Tako sem ogorčen, da ne morem opisat!
1
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
27.05.2026 ob 13:57