Močno dvomim, da pri nas obstajajo, tako osebnostno kot strokovno primerni, še v tujini jih je malo.
***
Je enkrat Babette Rothschild navedla primer enih staršev, ki so se po št. neuspehih obrnili nanjo po pomoč, nasvet, priporočilo. Skratka, imeli so fantka, ki je zaradi neke bolezni precej časa preživel v bolnišnici in prišel ven precej vidno spremenjen, veliko miselno in čustveno odsoten, nič kaj veliko zanimanja za igro ipd. So ga peljali k trem (kao) najboljšim terapevtom v mestu, nikjer ni bilo uspeha. Zadnja terapevtka ga je zavrnila z besedami (staršem), da ne more z njim delati (do no "real work"), ker se stalno "izklaplja", disociira. Babette je upravičeno komentirala, da če se terapevt ni pripravljen, zmožen soočati z disociacijo, potem sploh ne bi smel biti "trauma therapist". Ker je disociacija eden ključnih simptomov travme.
Sicer bi morala biti še za eno stopnjo bolj kritična in reči (bolj politično korektno), da za narcise delo terapevta ni (čeprav jih je ravno med njimi veliko). Ker 1) je ženska disociacijo razumela kot (bolečo) zavrnitev (nje) in tega ni znala hendlati. Zanjo je bil problem ta fantek, ki se ni odzival po njenih pričakovanjih; ni videla fantka s problemom. Skratka: tisti, ki še sebe, svoje emocionalne reaktivnosti ne znajo obvladovati, ne bi smeli drugim to očitati; in se "igrati" terapevte. In 2) če bi imela pristno (ne naučeno) empatijo in zmožnost samorefleksije, kako ona s svojimi dejanji vpliva na druge, bi opazila, da so te disociacije bile odgovor na njeno vztrajanje, da fantek pove, kaj se je v bolnišnici zgodilo/dogajalo. Tako da ni res, da ni komuniciral z njo, njej samo odgovor ni bil všeč, zato ga ni prepoznala kot takega. Sicer bi ugotovila, da tak pristop pri njem ne deluje, in da mora drugače pristopiti.
***
Velikokrat je terapija neuspešna, ker tudi "pacient" (= trpeči) pričakuje (od)rešitev od terapevta. V bistvu si za terapijo zares pripravljen, ko razumeš, da je to tvoja pot, terapevt pa bolj podoben Virgilu, ki asistira Danteju skozi pekel, kot pa pridigarju ex cathedra. Svetujem ti, da si poiščeš takega; in da zna, uporablja različne pristope, da razume, da ni enega pristopa, ki bi deloval za vse (enako)*. Sploh, kar se tiče somatskega vidika travme, ki je v veliki meri ne-verbalen in pred-verbalen, zato je logos tu omejen; ni pa ta raven brez smisla, (emocionalne, tudi duhovne) vrednosti.
*V angl. je na voljo veliko strokovne literature, ki ti lahko pomaga.
***
Je enkrat Babette Rothschild navedla primer enih staršev, ki so se po št. neuspehih obrnili nanjo po pomoč, nasvet, priporočilo. Skratka, imeli so fantka, ki je zaradi neke bolezni precej časa preživel v bolnišnici in prišel ven precej vidno spremenjen, veliko miselno in čustveno odsoten, nič kaj veliko zanimanja za igro ipd. So ga peljali k trem (kao) najboljšim terapevtom v mestu, nikjer ni bilo uspeha. Zadnja terapevtka ga je zavrnila z besedami (staršem), da ne more z njim delati (do no "real work"), ker se stalno "izklaplja", disociira. Babette je upravičeno komentirala, da če se terapevt ni pripravljen, zmožen soočati z disociacijo, potem sploh ne bi smel biti "trauma therapist". Ker je disociacija eden ključnih simptomov travme.
Sicer bi morala biti še za eno stopnjo bolj kritična in reči (bolj politično korektno), da za narcise delo terapevta ni (čeprav jih je ravno med njimi veliko). Ker 1) je ženska disociacijo razumela kot (bolečo) zavrnitev (nje) in tega ni znala hendlati. Zanjo je bil problem ta fantek, ki se ni odzival po njenih pričakovanjih; ni videla fantka s problemom. Skratka: tisti, ki še sebe, svoje emocionalne reaktivnosti ne znajo obvladovati, ne bi smeli drugim to očitati; in se "igrati" terapevte. In 2) če bi imela pristno (ne naučeno) empatijo in zmožnost samorefleksije, kako ona s svojimi dejanji vpliva na druge, bi opazila, da so te disociacije bile odgovor na njeno vztrajanje, da fantek pove, kaj se je v bolnišnici zgodilo/dogajalo. Tako da ni res, da ni komuniciral z njo, njej samo odgovor ni bil všeč, zato ga ni prepoznala kot takega. Sicer bi ugotovila, da tak pristop pri njem ne deluje, in da mora drugače pristopiti.
***
Velikokrat je terapija neuspešna, ker tudi "pacient" (= trpeči) pričakuje (od)rešitev od terapevta. V bistvu si za terapijo zares pripravljen, ko razumeš, da je to tvoja pot, terapevt pa bolj podoben Virgilu, ki asistira Danteju skozi pekel, kot pa pridigarju ex cathedra. Svetujem ti, da si poiščeš takega; in da zna, uporablja različne pristope, da razume, da ni enega pristopa, ki bi deloval za vse (enako)*. Sploh, kar se tiče somatskega vidika travme, ki je v veliki meri ne-verbalen in pred-verbalen, zato je logos tu omejen; ni pa ta raven brez smisla, (emocionalne, tudi duhovne) vrednosti.
*V angl. je na voljo veliko strokovne literature, ki ti lahko pomaga.
0
Res ogromno nesposobnih v javni mreži, se več takih ki mastno računajo in na koncu nobenega učinka.
Če ti mojster parketa ne položi pravilno ali ga ne položi...mu ne plačaš.
Kako je s psihologi, psihiatri, pedopsihiatri? Je že kdo dobil denar nazaj zaradi reklamacije?
Če ti mojster parketa ne položi pravilno ali ga ne položi...mu ne plačaš.
Kako je s psihologi, psihiatri, pedopsihiatri? Je že kdo dobil denar nazaj zaradi reklamacije?
1
Seveda jih ni, ker so vsi obupali, ko so spoznali, da tebi niti stroka ne more pomagati😂
-2
Avtorja nekaj zanima. Meni pa ta takoimenovana stroka lahko samo zdravje uničuje. Edino to znajo.
1
Fascinantno je, kako se sklicuješ na stroko, medtem ko v praksi dosegaš rezultate na nivoju srednjeveškega puščanja krvi. Najlepša hvala za nič😅
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
12.05.2026 ob 17:02