Komaj 30?
Saj si že več kot 1/3 življenja mimo!
Spravi se skupaj!
Denar lahko sluzis tudi s stvarmi, ki so ti všeč kot hobiji.
Risanje, pisanje, plesanje, rože, vrt...saj ni samo delo za tekočim trakom ali sobarica.
Na list napiši, kaj ti je všeč v čem si dobra.
Če delaš to kar te veseli, nikdar ne delaš!
Nehaj se že sama sebi smilit!!!
Ko bo tvoja mati umrla, takrat bos velik revež!!! Začni ze sedaj, dokler imas zaledje strehe nad glavo in hrano.
Saj si že več kot 1/3 življenja mimo!
Spravi se skupaj!
Denar lahko sluzis tudi s stvarmi, ki so ti všeč kot hobiji.
Risanje, pisanje, plesanje, rože, vrt...saj ni samo delo za tekočim trakom ali sobarica.
Na list napiši, kaj ti je všeč v čem si dobra.
Če delaš to kar te veseli, nikdar ne delaš!
Nehaj se že sama sebi smilit!!!
Ko bo tvoja mati umrla, takrat bos velik revež!!! Začni ze sedaj, dokler imas zaledje strehe nad glavo in hrano.
0
@Prana Jaz se pri svojih 30. počutim kot da sem še otrok, saj sem bila še komaj 11 let nazaj v zadnjem letniku srednje šole in komaj 16 let nazaj v 9. razredu osnovne šole!!!
0
Lahko pa si preberete tole o meni:
Sem psihiatrična pacientka in se pri svojih komaj 30. psihiatrično "zdravim" že v tretje ter jemljem psihiatrična zdravila (escitalopram, aripiprazol) v maksimalnih odmerkih, ki pa ne pomagajo kaj dosti.
Prvič sem se "zdravila" že pri 15., ko sem zaradi pretiranega ukvarjanja s šolo prvič pristala na pedopsihiatriji. Obiskovala sem pedopsihiatrinjo in do 17. leta jemala Zoloft (antidepresiv) in Risperdal (antipsihotik).
Vsa leta (od 18. naprej) sem se obsedeno ukvarjala z življenji drugih ljudi in jih zalezovala po spletu. Ljudi, ki se vlačijo po tujini (še posebej pa tiste, ki letijo), sem začela dojemati za nadljudi.
Pri 22. pa sem drugič pristala na psihiatriji, ker sem nekajkrat doma razbijala svoje stvari. Ker me mati ni želela sprejeti domov, sem morala za 4 mesece prisilno iti v stanovanjsko skupino, kjer pa bi me “strokovne” delavke doživljenjsko strpale v socialno-varstveni zavod, če tam ne bi bila pridna ali če ne bi redno jemala tablet (pa že tam sem dva meseca stran metala antipsihotik Olanzapin, ker sem se samo redila in spala po 14 ur/dan).
Doma so zaradi “izpadov” (kar to sploh niso bili) že sedemkrat zoper mene klicali policijo, poleg tega da imam prijave na policiji zaradi nadlegovanja ljudi iz lažnih profilov.
Pred 4 leti si je mati zamislila pogodbo, kako se bom vedla doma – da se ne bom več prepirala, da ne bom grozila, razbijala, uničevala lastnine … Doma se samo pretvarjam, saj bi se še zmeraj morala vesti tako kot prej.
Poleg tega že več kot 11 let takole dojemam realnost:
– počutim se kot duh oz. kot da ne obstajam, ker se ne morem videti od zunaj, pa tudi če bi se lahko videla od zunaj, bi bila še zmeraj tista zavest, ko sebe od zunaj ne bi morala videti,
– ljudi dojemam za neskončno majhne lutke proti vsem drevesom in stavbam, proti vsem goram, in ki se razblinijo v nič na že samo nekaj deset metrov razdalje stran od njih,
– predstavljam si, da bi morali biti vsi ljudje visoki tisoče metrov v višino kot gore zato, da bi se nas videlo desetine kilometrov daleč proč,
– po celem telesu bi morala imeti nedoločeno število oči in ust oz. nedoločeno število obrazov in glav, da bi tako moja zavest obstajala po celem telesu,
– to, kar gledam z očmi, je zame popolnoma druga zavest, kot to kar govorim z usti, ker z usti ne morem gledati (saj znotraj ust nimam oči, s katerimi bi iz ust gledala) in z očmi ne morem govoriti, zato si predstavljam, da bi oči in usta morala biti isti organ …
Ustvarili so nas nezemljani – ali smo se razvili iz opic in so nezemljani pospešili evolucijo ali pa so nas razvili kot posebno raso.
KAJ NAJ STORIM? KDO ME BO PREŽIVLJAL?
Sem psihiatrična pacientka in se pri svojih komaj 30. psihiatrično "zdravim" že v tretje ter jemljem psihiatrična zdravila (escitalopram, aripiprazol) v maksimalnih odmerkih, ki pa ne pomagajo kaj dosti.
Prvič sem se "zdravila" že pri 15., ko sem zaradi pretiranega ukvarjanja s šolo prvič pristala na pedopsihiatriji. Obiskovala sem pedopsihiatrinjo in do 17. leta jemala Zoloft (antidepresiv) in Risperdal (antipsihotik).
Vsa leta (od 18. naprej) sem se obsedeno ukvarjala z življenji drugih ljudi in jih zalezovala po spletu. Ljudi, ki se vlačijo po tujini (še posebej pa tiste, ki letijo), sem začela dojemati za nadljudi.
Pri 22. pa sem drugič pristala na psihiatriji, ker sem nekajkrat doma razbijala svoje stvari. Ker me mati ni želela sprejeti domov, sem morala za 4 mesece prisilno iti v stanovanjsko skupino, kjer pa bi me “strokovne” delavke doživljenjsko strpale v socialno-varstveni zavod, če tam ne bi bila pridna ali če ne bi redno jemala tablet (pa že tam sem dva meseca stran metala antipsihotik Olanzapin, ker sem se samo redila in spala po 14 ur/dan).
Doma so zaradi “izpadov” (kar to sploh niso bili) že sedemkrat zoper mene klicali policijo, poleg tega da imam prijave na policiji zaradi nadlegovanja ljudi iz lažnih profilov.
Pred 4 leti si je mati zamislila pogodbo, kako se bom vedla doma – da se ne bom več prepirala, da ne bom grozila, razbijala, uničevala lastnine … Doma se samo pretvarjam, saj bi se še zmeraj morala vesti tako kot prej.
Poleg tega že več kot 11 let takole dojemam realnost:
– počutim se kot duh oz. kot da ne obstajam, ker se ne morem videti od zunaj, pa tudi če bi se lahko videla od zunaj, bi bila še zmeraj tista zavest, ko sebe od zunaj ne bi morala videti,
– ljudi dojemam za neskončno majhne lutke proti vsem drevesom in stavbam, proti vsem goram, in ki se razblinijo v nič na že samo nekaj deset metrov razdalje stran od njih,
– predstavljam si, da bi morali biti vsi ljudje visoki tisoče metrov v višino kot gore zato, da bi se nas videlo desetine kilometrov daleč proč,
– po celem telesu bi morala imeti nedoločeno število oči in ust oz. nedoločeno število obrazov in glav, da bi tako moja zavest obstajala po celem telesu,
– to, kar gledam z očmi, je zame popolnoma druga zavest, kot to kar govorim z usti, ker z usti ne morem gledati (saj znotraj ust nimam oči, s katerimi bi iz ust gledala) in z očmi ne morem govoriti, zato si predstavljam, da bi oči in usta morala biti isti organ …
Ustvarili so nas nezemljani – ali smo se razvili iz opic in so nezemljani pospešili evolucijo ali pa so nas razvili kot posebno raso.
KAJ NAJ STORIM? KDO ME BO PREŽIVLJAL?
0
@Ps V cca 9h mesecih se otrok razvija do te mere, da lahko pride na svet.
Veš koliko je 11 let?
Pisati znaš, napiši knjigo. Napiši kar se ni nihče napisal, izdaj knjigo in morda bomo lahko videli tudi film...
Še enkrat: spravi se k sebi in v sebi poišči kaj bi lahko počela, ker ko bo tvoja mati umrla, boš videla kako hudo bo...začni ZDAJ
Veš koliko je 11 let?
Pisati znaš, napiši knjigo. Napiši kar se ni nihče napisal, izdaj knjigo in morda bomo lahko videli tudi film...
Še enkrat: spravi se k sebi in v sebi poišči kaj bi lahko počela, ker ko bo tvoja mati umrla, boš videla kako hudo bo...začni ZDAJ
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 40 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
07.12.2025 ob 13:20
Najraje bi samo zaspala in se nikoli več zbudila.
Se psihiatrično zdravim in jemljem psihiatrična zdravila, zato bi morala kvečjemu biti invalidsko upokojena.
Kdo me bo preživljal?