☕ Pretirani optimizem in duhovnost sta samo obrambna mehanizma

Ne vem, kako veš da je človek optimist? Nasmejan obraz in nek sam smeh, mislim da to ni optimizem.

@Zabavno Vidim po načinu kako razlagajo, recimo Tanja Žagar stil. Govori o raku in govori, kako bo to zagotovo premagala, ni šans, da nekdo, ki ima raka, pozabi na kemoterapijo in da je prva misel to, da imajo na onkološkem inštitutu dobre štruklje. To ni realno.

@Natalija 123 včasih je preprosto preveč. Humor, cinizem, rožnata očala... vse to so lahko obrambni mehanizmi, pa tudi bergle, ki nas od znotraj podpirajo, da se ne sesujemo pod težo bremen, da nas ne razsuje pritisk čustvenega mulja.

Js vam skkooz razlagam.. nobena skrajnost NI dobra!!

Se v celoti strinjam z avtor/ico/jem. Beg iz realnosti, nesposobnost sprejeti dejansko stanje predvsem pa grozljiv strah, da te ljudje ne bodo sprejeli. Pravijo, da je introvertom težko, ne ni jim v primerjavi z nesamozavestnimi ekstroverti, ki so stalno na preži. Zanima jih samo zunanjost, o pravi notranjosti se jim ne sanja. Ne govorim za vse, nikoli nobena trditev ni za vse. Žal pa poznam preveč tako imenovanih pozitivcev in poduhovljencev, ki ne sodijo drugam kot v norišnico ali podobno varovano ustanovo. Seveda nimam v mislih sleparjev, ki ožemajo folk v stiski, Ti so posebna kategorij, ki je žal naše kazensko pravo noče obravnavati.

@Frogica Res ne. Najbolje je sprejeti življenje kot je. Zdi se mi, da do takrat nič ne pomaga, ne terapija, ne svetovanje, ne denar, ne partner, nič in noben ne pomaga, če ne sprejmeš življenja kot je.

@iDESI Ja, normalno. Ko je preveč, se zatečeš za DOLOČEN ČAS, ne pa za celotno življenje v tak mehanizem, na neki točki moraš rešiti probleme.

@Popolnoma drži Ravno to. Govorim iz izkušenj, ko sem poskušala vse, da bi bila srečnejša oziroma bolj izpopolnjena. Sem v svojih 20ih in se iščem. Poskušala sem verjeti v moč misli, da bi me inspiriralo, da bi manifestirala oziroma da bi se bolje počutila, poskusila sem tudi idealizirati. Stalno imela občutek, da je nekaj narobe z mano, če ne čutim stalnega miru. Poskusila tudi overthinkati, ki je še en obrambni mehanizem. S stresom se je potrebno soočiti tako, da ga sprejmeš, brez pesimizma, brez pretiranega optimizma, samo sprejmeš takšno življenje kot imaš, do takrat ti noben in nič ne bo pomagalo.

@Natalija 123 kadar le zmorem, se nekako vedno znova vračam k Frančišku Ašiškemu in njegovi misli "O Bog, daj mi moč, da sprejmem tisto, česar ne morem spremeniti, daj mi pogum, da spremenim tisto, kar lahko spremenim in daj mi modrost, da razlikujem to dvoje."

Pa ravno ti si večkrat tule pisala, da hočeš biti stalno pozitivna itd.
Super, da si dojela, da to ni realno.
S zadevami se je treba pač spoprijeti, jih predelati in nikakor ne pokopati vase in se delat, da je vse v redu.
Spremeniš, kar lahko spremeniš. Sprejmeš, kar ne moreš spremeniti. In upaš, da imaš modrost, da ločiš med tem dvojim 😄.

Ta njihov optimizem je industrijski. Po šablonah. V to upajo i nadaju se rezultatima. Najbolj pa babe v to verjamejo, ki so bile celo življenje v zapečku primarne, potem sekundarne družine, zdaj ločene pa gremo v kavč avanture nečesa novega prek novih spoznanj iz interneta. Preporodile se bomo!

Drži, se strinjam. Toksična pozitivnost se menda reče temu.
Je že prav, da se lotevaš zadev čimbolj optimistično, ampak moraš biti tudi realen. Življenje ima dobre in slabe plati. Ga je treba kot takega sprejeti. Saj če ne bi bilo težkih časov se tudih lepih ne bi tako veselili in uživali v njih.

Pozitivnost je odločitev. Kdor v vsem vidi dobro, vidi upanje, lažje sprejme in gre naprej. Lahko jočeš ali se smeješ, predznak + ali - pa zadevam daš samo ti sam lahko. Nič ni nagrada ali kazen sama po sebi, zato imamo ta luksuz, da izberemo kako se bomo na dogodke odzvali. Realni optimist bi bila moja izbira. In to me je v življenju daleč pripeljalo. Nekateri radi jamrajo, jočejo, se delajo žrtve, drugi so flegma in pustijo da se zadeve rešijo same, tretji se matrajo z nadzorovanjem vsega, ..vsak ima svoj sistem in noben ni napačen. Kar nekomu pomaga, je v redu. Lahko je to vera, lahko glasba, lahko jeza. Sam da ne dela škode drugim..

@Sissi 123 Ja, res. Realen optimist. Ampak 90% optimistov vzamejo to preresno. Recimo tako, da se to sprevrže v to, da tvoje misli nadzorujejo življenje in določajo usodo. Problem nastane v tem, ko to že preide v zacetek psihoze, recimo to, da če boš imel slabo misel, da si zbolel, boš zbolel ipd.

Kdor ima raka ali kakšno drugo težjo bolezen, je vseeno, kakšen obrambni mehanizem uporabi, ker je pomembno, da ga nekaj, karkoli že, tudi utvare, psihično držijo nad vodo in zato se tudi pogosto fizično lažje spoprijema z boleznijo, odvisno od sugestibilnosti.

Pozitivnost po sebi nima nobene vrednosti, ker zanika širok "barvni" čustveni spekter, ki je iz "črnine" prehodno "negativistični" z različnimi odtenki sivine, vse vmes in prehodno "pozitivistični" z odtenki bolj ali manj živih barv. Kar pomeni, da se čustveni kazalec bolj ali manj ves čas spreminja. Zdrava in naravna je tudi "negativnost" za krajša obdobja. Brez "eksistencialnega negativizma" (umetnikov) bi bili prikrajšani za veliko krasnih umetniških del na področju literature in slikarstva, ker je lahko "tema" tudi ustvarjalna sila, ki prodre globlje na čustvenem področju in odpira perspektive, v nasprotju s "soncem", ki nikoli ne posije v globine in lahko "ožge" vegetacijo. Nekatera živa bitja sončna svetloba ubija, kot je človeška ribica recimo. Tudi v nas moramo dovoliti "človeškim ribicam", da bivajo v trdi temi, v hladnem, vlažnem, neobljudnem, pustem okolju, ki ima svoj poseben čar in lepoto. 🙂

Težava je, če nekdo obtiči v ekstremih, ker takrat pogosto govorimo o bolezenskem stanju, npr. o depresiji, ko se nekdo ni sposoben spraviti iz postelje, in njen nasprotni pol maniji, ko nekdo "zafrčka" ves denar, ima tvegane spolne odnose z naključnimi osebami...

"Pozitivnost" je depresija v preobleki. Mogoče se nekdo težko spoprijema z negativnimi čustvi, predvsem jezo in samo "tlači", namesto bi "izražal", kar čuti. Morda mu je bila dodeljena takšna vloga (v družini), recimo od depresivni, jamraški materi, da druge "bodri" in ne sme oz. ni smel biti žalosten ali "negativističen", ampak, da "dviguje" in "rešuje" druge, ker tako je deležen "ljubezni".

Sama sem včasih več delala na duhovnosti, danes ne. Res je, da je vsak dogodek ki se zgodi, lekcija, šola, ampak preveč slabih dogodkov te potegne v spiralo. Nekaj časa se lahko bodriš, to je neke vrste obrambni mehanizem, ampak začutiš posledice in moraš si dovoliti biti žalosten, si reči, razočaran sem , tole ni bilo lepo. Iz tega pa poslušaš pridobiti neko novo znanje, izkušnjo. Ampak preveč slabih stvari na kupu ni dobro. Nekdo ki reče, da mu je bolezen izboljšala življenje, je floskula. Kvečjemu spoznaš kako je življenje krhko in kratko in da se ne splača živcirati za neumnosti. Daš prednost kvaliteti življenja in še manj pehaš za uspeh.Bolezen pa ne prinese nič dobrega za fizično telo, le težave.

Življenjske izkušnje (v relaciji do ljudi) z neštetimi spoznanji so "duhovnost", ki gradijo (vse)življenjsko filozofijo, ki je dosmrtno izgrajevalna. Kakršnakoli duhovnost ne prinese življenjskih izkušenj, zato je samo (prazna) filozofija, vera, politika, new-age...

@Gizdalin
V bistvu je res. Jaz bi težko rekla da me negativne izkušnje gradijo kot pozitivno osebo. Spoznala sem da se ne splača živcirati za vsak 🤐, da je kvaliteta življenja ključna , da se ne splača truditi prekomerno, da bi se dokazovala . Komu?? Spoznala sem da se ne trudim več za ljudi , ki tega niso vredni, da nisem kot prijazni kuža ki prosi za drobtino pozornosti . Ima pa to tud slabo plat, recimo izgubo pričakovanja. Sedaj sem zelo znižala določena pričakovanja, ne pričakujem dosti od ljudi . Če presenetijo, sem vesela. Če ne, nisem razočarana.

@Sissi 123
Ko bo umrl tvoj otrok, tega ti razumljivo ne želim, če seveda otroke sploh imaš, ti do te cenene pozitivistične propagande ne bo več kaj dosti. Do ničesar in vse pozitivno bo izginilo brez sledi.