Leta 1371 je bil omenjen prvi veliki požar, ki je uničil večji del mesta in pomembne mestne listine.
Leta 1382 je gorela Špitalska cerkev, Šenklavž ter minoritski samostan.
Julija 1493 je gorelo med Šuštarskim mostom in Šenklavžem. Ogenj je uničil škofijski in kapiteljski arhiv. V požaru je umrlo 19 ljudi.
Maja 1524 je zagorelo na Novem trgu. Po požaru je mestna oblast prepovedala graditi lesene hiše.
Septembra 1660 je zagorel senik na kraju, kjer sedaj stoji cerkev svetega Florijana. Požar se je hitro razširil in kmalu začel ogrožati cesarski smodniški stolp na Osojah. V zahvalo, da ni prišlo do eksplozije stolpa so kasneje na mestu pogorelega senika zgradili cerkev svetega Florijana, da bi jih svetnik varoval pred požari.
Leta 1676 je požar uničil 40 hiš od Špitalskih vrat do jahalnice. Tam kjer je bila jahalnica je sedaj Filharmonija.
28 junija 1774 je požar uničil jezuitski kompleks ter hiše na Starem trgu in v Krakovem. Po požaru so šolsko stavbo in cerkev obnovili, ruševine kolegija odstranili ter uredili trg svetega Jakoba. Pogorelo semenišče in del okolice je odkupil Gabrijel Gruber in sezidal svojo palačo.
V srednjem veku so bili vsi prebivalci mesta dolžni gasiti ogenj.
Ob požaru so na ogenj opozarjali stražarji in piskači z zvonjenjem ter topovi. Po mestu pa so bili razporejeni čebri za vodo.
Najprej so pred mestno hišo prihiteli rokodelci. Med njimi so imeli najpomembnejše delo pri gašenju dimnikarji, zidarji, tesarji in kamnoseki, ki so imeli pri sebi sekire in škafe. Poleg njih so imeli pomembno nalogo še opekarji in dninarji, ki so iz skladišč pri Špitalskih vratih ob vicedomski hiši in kruharni prinesli požarne mačke, greblje ter lestve.
Trnovčani so v primeru požara morali na Rotovž po vedra, korce za vodo ter po 4 velike plahte, ki so jih namočili in z njimi prekrili ogrožene strehe in jih ves čas požara škropili, da se ne bi razširil ogenj.
Vozniki in hišni hlapci so na kraj požara pripeljali veliko brizgalko ter 4 sode, ki so bili polni vode. Poleg njih so na kraj požara še hiteli župan, mestni sodnik in svetovalci.
Tisti, ki so se izognili požarnim nalogam so bili kaznovani telesno, premoženjsko in v skrajnem primeru tudi izgnani iz mesta. Tisti, ki pa so se izkazali pri gašenju, pa so bili nagrajeni.
Leta 1544 so spisali prvo odredbo o požarni varnosti in gašenju požara.
Leta 1679 so spisali nov požarni red Ljubljane, ki je prinašal prepovedi kot so:
1. V mestu ni smel imeti nihče več kot dva voza sena ali slame
2. V Trnovem je bilo prepovedano treti Lan
3. Prepovedano je bilo kaditi tobak v hlevu ali na podu
4. Prepovedano je bilo v kuhinji požigati saje
5. Prepovedano je bilo pod streho in v hlevih hoditi z golo lučjo
6. Prepovedano je bilo kuriti preblizu hoste
29. aprila 1825 je dvorna pisarna izdala dekret, da je preprečevanje in gašenje požarov naloga gradbene, gasilske in mestne olepševalne komisije v Ljubljani.
Po požaru v Cukrarni avgusta 1858 so uredili požarno službo v mestu in gasilsko orodje hranili na določenih mestih ter določili vrhovni nadzor pri gašenju. Takrat je imelo najlepše mesto 7 brizgaln, 13 vozov za prevoz vode, 16 lestev, 21 sekir, 14 svetilk in 9 čebrov. Orodje so hranili v štirih shrambah.
Leta 1863 so spisali reformo gasilskega reda.
V gasilskem redu je bilo za obveščanje o požaru določeno, da se obvešča s štirimi topovi na grajskem strelišču. Štiri salve so obveščale, da gori cesarsko poslopje. Tri salve so bile za požar v mestu, dve salvi so bile za požar v predmestju in ena salva je bila za požar v okolici mesta. Po izstreljenih salvah je požarni čuvaj oznanil kraj požara v nemškem in slovenskem jeziku.
Po novi reformi bi temu obveščanju dodali še označevanje z zastavami podnevi in s svetilkami ponoči. Zastave bi izobesili v smeri požara, hkrati pa bi zvon odbil 1 do 6 udarcev, odvisno od tega v katerem okolišu bi gorelo.
V reformi je bila predvidena tudi mestna vzajemna zavarovalnica proti požarom, vendar pa je zaradi nesoglasij reforma zastala. Šele nekaj let kasneje so telovadni društvi JUŽNI SOKOL in TURNVEREIN zaprosili, da bi poskrbeli za stalno gasilsko službo. Ponudbo je sprejel le JUŽNI SOKOL in začel gasilsko uriti 30 članov.
30. marca 1870 so ustanovili društvo LJUBLJANSKA PROSTOVOLJNA POŽARNA BRAMBA ali LAIBACHER FREIWILLIGE FEUERWEHR. Prvi prostori so bili na dvorišču magistrata.
26. junija 1870 je društvo v veliki dvorani mestne hiše imelo prvi občni zbor, vendar je ravno takrat zagorelo v knežjem dvorcu. Požar so oznanile 3 topovske salve. 90 mož z zbora je pohitelo gasiti požar in ko so pogasili požar so se vrnili in nadaljevali sejo. To je bil prvi požar, ki ga je društvo gasilo.
7. septembra 1899 so gasilci dobili svoj stalni prostor v Mestnem domu. Takrat je na svečani proslavi sodelovalo 1200 gasilcev iz 71 društev iz vse Kranjske. Proslave so se udeležili tudi češki gasilci. Proslavo pa so bojkotirala nemška društva, ki so se upirala uveljavljanju slovenstva v gasilstvu.
Darinka Kladnik, Ljubljana z nostalgijo, Cankarjeva založba 2010
v bistvu sem zlo dobr zadela,umrl je točno 1901,ta požar je pa omenjen tm nekje po 1850.. točno v tem obdobju je bil Murn in sme ga direkt umestila.
0
V Bohinju 06.01.2017 ob 6:05
Zaradi požara v Hotelu Jezero na Bohinju evakuirali več kot sto ljudi
Ognjeni zublji so okoli 15. ure začeli uničevati hotel Jezero, največji delujoči hotel ob Bohinjskem jezeru. Prihiteli so gasilci, iz hotela so evakuirali okoli 35 gostov in kasneje še nekaj deset ljudi iz okolice. Poškodovanih ni bilo.
Gospodarski požig hotele. Ali bolje rečeno, gospodarni požig hotela. Sledi toku denarja, je rekel prvi policijski pes Klemenčič.
0
Micka 07.01.2017 ob 9:32
Avtor: V Bohinju
Zaradi požara v Hotelu Jezero na Bohinju evakuirali več kot sto ljudi
Ognjeni zublji so okoli 15. ure začeli uničevati hotel Jezero, največji delujoči hotel ob Bohinjskem jezeru. Prihiteli so gasilci, iz hotela so evakuirali okoli 35 gostov in kasneje še nekaj deset ljudi iz okolice. Poškodovanih ni bilo.
Gospodarski požig hotele. Ali bolje rečeno, gospodarni požig hotela. Sledi toku denarja, je rekel prvi policijski pes Klemenčič.
Se ti ne zdi, da pretiravaš? Samo župani alkoholiki manjkajo. Še dobro, da Kiny deluje pri sosedih.
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
21.08.2016 ob 17:54
Leta 1382 je gorela Špitalska cerkev, Šenklavž ter minoritski samostan.
Julija 1493 je gorelo med Šuštarskim mostom in Šenklavžem. Ogenj je uničil škofijski in kapiteljski arhiv. V požaru je umrlo 19 ljudi.
Maja 1524 je zagorelo na Novem trgu. Po požaru je mestna oblast prepovedala graditi lesene hiše.
Septembra 1660 je zagorel senik na kraju, kjer sedaj stoji cerkev svetega Florijana. Požar se je hitro razširil in kmalu začel ogrožati cesarski smodniški stolp na Osojah. V zahvalo, da ni prišlo do eksplozije stolpa so kasneje na mestu pogorelega senika zgradili cerkev svetega Florijana, da bi jih svetnik varoval pred požari.
Leta 1676 je požar uničil 40 hiš od Špitalskih vrat do jahalnice. Tam kjer je bila jahalnica je sedaj Filharmonija.
28 junija 1774 je požar uničil jezuitski kompleks ter hiše na Starem trgu in v Krakovem. Po požaru so šolsko stavbo in cerkev obnovili, ruševine kolegija odstranili ter uredili trg svetega Jakoba. Pogorelo semenišče in del okolice je odkupil Gabrijel Gruber in sezidal svojo palačo.
https://c2.staticflickr.com/2/1487/24680410289_3e359ff2d4_b.jpg
Avgusta 1858 je bil veliki požar v Cukrarni.
26. junija 1870 je bil požar v knežjem dvorcu.
V srednjem veku so bili vsi prebivalci mesta dolžni gasiti ogenj.
Ob požaru so na ogenj opozarjali stražarji in piskači z zvonjenjem ter topovi. Po mestu pa so bili razporejeni čebri za vodo.
Najprej so pred mestno hišo prihiteli rokodelci. Med njimi so imeli najpomembnejše delo pri gašenju dimnikarji, zidarji, tesarji in kamnoseki, ki so imeli pri sebi sekire in škafe. Poleg njih so imeli pomembno nalogo še opekarji in dninarji, ki so iz skladišč pri Špitalskih vratih ob vicedomski hiši in kruharni prinesli požarne mačke, greblje ter lestve.
Trnovčani so v primeru požara morali na Rotovž po vedra, korce za vodo ter po 4 velike plahte, ki so jih namočili in z njimi prekrili ogrožene strehe in jih ves čas požara škropili, da se ne bi razširil ogenj.
Vozniki in hišni hlapci so na kraj požara pripeljali veliko brizgalko ter 4 sode, ki so bili polni vode. Poleg njih so na kraj požara še hiteli župan, mestni sodnik in svetovalci.
Tisti, ki so se izognili požarnim nalogam so bili kaznovani telesno, premoženjsko in v skrajnem primeru tudi izgnani iz mesta. Tisti, ki pa so se izkazali pri gašenju, pa so bili nagrajeni.
Leta 1544 so spisali prvo odredbo o požarni varnosti in gašenju požara.
Leta 1679 so spisali nov požarni red Ljubljane, ki je prinašal prepovedi kot so:
1. V mestu ni smel imeti nihče več kot dva voza sena ali slame
2. V Trnovem je bilo prepovedano treti Lan
3. Prepovedano je bilo kaditi tobak v hlevu ali na podu
4. Prepovedano je bilo v kuhinji požigati saje
5. Prepovedano je bilo pod streho in v hlevih hoditi z golo lučjo
6. Prepovedano je bilo kuriti preblizu hoste
29. aprila 1825 je dvorna pisarna izdala dekret, da je preprečevanje in gašenje požarov naloga gradbene, gasilske in mestne olepševalne komisije v Ljubljani.
Po požaru v Cukrarni avgusta 1858 so uredili požarno službo v mestu in gasilsko orodje hranili na določenih mestih ter določili vrhovni nadzor pri gašenju. Takrat je imelo najlepše mesto 7 brizgaln, 13 vozov za prevoz vode, 16 lestev, 21 sekir, 14 svetilk in 9 čebrov. Orodje so hranili v štirih shrambah.
Leta 1863 so spisali reformo gasilskega reda.
V gasilskem redu je bilo za obveščanje o požaru določeno, da se obvešča s štirimi topovi na grajskem strelišču. Štiri salve so obveščale, da gori cesarsko poslopje. Tri salve so bile za požar v mestu, dve salvi so bile za požar v predmestju in ena salva je bila za požar v okolici mesta. Po izstreljenih salvah je požarni čuvaj oznanil kraj požara v nemškem in slovenskem jeziku.
Po novi reformi bi temu obveščanju dodali še označevanje z zastavami podnevi in s svetilkami ponoči. Zastave bi izobesili v smeri požara, hkrati pa bi zvon odbil 1 do 6 udarcev, odvisno od tega v katerem okolišu bi gorelo.
V reformi je bila predvidena tudi mestna vzajemna zavarovalnica proti požarom, vendar pa je zaradi nesoglasij reforma zastala. Šele nekaj let kasneje so telovadni društvi JUŽNI SOKOL in TURNVEREIN zaprosili, da bi poskrbeli za stalno gasilsko službo. Ponudbo je sprejel le JUŽNI SOKOL in začel gasilsko uriti 30 članov.
30. marca 1870 so ustanovili društvo LJUBLJANSKA PROSTOVOLJNA POŽARNA BRAMBA ali LAIBACHER FREIWILLIGE FEUERWEHR. Prvi prostori so bili na dvorišču magistrata.
26. junija 1870 je društvo v veliki dvorani mestne hiše imelo prvi občni zbor, vendar je ravno takrat zagorelo v knežjem dvorcu. Požar so oznanile 3 topovske salve. 90 mož z zbora je pohitelo gasiti požar in ko so pogasili požar so se vrnili in nadaljevali sejo. To je bil prvi požar, ki ga je društvo gasilo.
7. septembra 1899 so gasilci dobili svoj stalni prostor v Mestnem domu. Takrat je na svečani proslavi sodelovalo 1200 gasilcev iz 71 društev iz vse Kranjske. Proslave so se udeležili tudi češki gasilci. Proslavo pa so bojkotirala nemška društva, ki so se upirala uveljavljanju slovenstva v gasilstvu.
Darinka Kladnik, Ljubljana z nostalgijo, Cankarjeva založba 2010
https://c2.staticflickr.com/2/1479/25080186271_1fbdfcd56c_b.jpg