SLOVAR
ABUTILON
Vrsta sleza, ki raste v zmernem in toplem podnebju.
AHOLOTE
Dvoživka iz Mehike in Severne Amerike.
Dolga je 30 cm.
Njeno meso je užitno.
AJI DE LIBRILLO
Ekvadorska jed iz želodcev prežvekovalcev.
ALHOFAR
Gorska roža z belimi cvetovi, podobnimi majhnim biserom.
ANJAS
Majhen glodalec.
Vrsta perujske lisice.
Ima neprijeten vonj.
ANAHUAC
Ime, ki so ga Azteki dali ozemlju, ki zajema jezera v Dolini Mexica (Valle de Mexico).
ARAGVATO
Ameriška opica.
Visoka 70 – 80 cm.
Z belim kožuhom in dolgo brado.
ARAPONGA
Južnoameriška ptica.
Njeno petje je podobno udarjanju težkega kladiva ob nakovalo.
Poznajo jo še pod imenom KOVAČ.
To petje v melanholičnem ritmu ljudem iz osrčja Brazilije napoveduje žalostne dogodke.
AZUAY
Pokrajina na jugu Ekvadorja.
Njeno glavno mesto je CUENCA.
BAKIRO
Brezrepi divji prašič z dolgimi, močnimi ščetinami in izvrstnim mesom.
BINIGENDA
Vila, ki se lahkotno in spretno premika.
BOA
Drugo ime TRAGAVENADO (srnjakožer).
Kača, ki doseže v dolžino 3 metre in več.
Ni strupena.
Hrani se z glodavci in večjimi živalmi, ki jih zaduši, preden jih požre.
BUKARE
Drevo iz družine Leguminosae.
Zraste do 20 metrov v višino in ima ogromne cvetove kričeče oranžne barve.
ČANA
Dolgonoga in dolgovrata ptica svetlosive barve, ki ima na glavi dolga peresa in dvoje trnastih krempljev na notranji strani peruti.
Hodi vzravnano in počasi.
Oglaša se z močnimi kriki in se da udomačiti.
ČIKIRIN
Žuželka.
Manjša od škržata, a s podobnimi navadami.
V Mehiki ga poznajo pod imenom ČIČARA.
ČIRIMIJA
Pihalno glasbilo iz lesa, podobno klarinetu.
Dolgo 60 cm, z desetimi odprtinami in ustnikom z jezičkom iz trsa.
ČIRIMOJA
Sadež, podoben anoni, nekakšnemu jabolku s temnozeleno, zelo tanko lupino, posejano z majhnimi izrastki, z belim in sladkim mesom.
ČISAKA
Rumena cvetlica.
Raste po pašnikih.
DELFIN
Mesojedi sesalec iz rodu kitov.
Dolg je 2 – 3 metrov.
Živi tudi v sladkih vodah Amazonke.
Nekoliko se razlikuje od sorodnikov, ki žive v slanih oceanih.
GVAJABO
Drevo iz družine mirt.
Njegov sadež je gvajaba, po obliki in obsegu podobna srednje veliki hruški.
GVAKAMAJO
Vrsta papagaja z rdečim, sinjim in rumenim perjem ter zelo dolgim repom.
GVANIN
Gvanino.
Nepolnovredno zlato, ki je bilo nekoliko rjavkaste barve.
Uporabljali so ga za telesno okrasje mož in semijev.
Sestavljeno je bilo iz 18 delov zlata, 6 delov srebra in 8 delov bakra.
GVANKERO
Velika čebela.
GVARANIJCI
Pleme, ki je živelo na ozemlju Argentine, Paragvaja in Brazilije.
HABURU
Visoka ptica z velikim kljunom, ki po glavi in vratu ni poraščena s perjem.
HANISAR
Drevo iz pragozda z debelim deblom.
HUACAY – NAN
V jeziku Kečujev beseda pomeni POT SOLZA.
IČU
Calamagrastis Rigido
Plemena imenujejo IČU različne trave, ki rastejo v šopih, medsebojno razmaknjenih 40 cm.
IRUPE
Vodna rastlina iz družine lokvanjev.
Njeni listi merijo do 2 metra v dolžino.
Cvet je belo rdeče barve.
JIGVIRO
Ime, ki ga dajo v Kostariki vrsti lesa.
JUKA
Eno od imen za mandioko.
KANJARI
Predinkovsko pleme, znano po svoji srčnosti.
KAOBA
Drevo.
Visoko 20 metrov.
Z debelim in ravnim deblom, ovalnimi listi, malimi belimi cvetovi.
Zaradi lepega videza in lahke površinske obdelave je zelo iskan pri izdelavi pohištva.
KAPIBARA
V Argentini jo imenujejo KARPINČO.
Dvoživka, glodalec, ki doseže meter v dolžino.
Živi tudi v Braziliji, Paragvaju in Argentini ob rečnih ali jezerskih bregovih.
Hrani se z ribami in ga lahko udomačimo.
Njegovo meso ni cenjeno.
KAPIRONA
Drevo s skorjo, razpokano in nalomljeno v obliki velikih plošč.
Ima zelo trd in žilav les, ki se težko vname.
KAREL III.
Paragvajski guverner Hernando Arias de Saavedra je poklical Jezusovo družbo, ki jo je osnoval Ignacio de Loyola, da bi izvedli duhovno zavojevanje na tem koncu Amerike.
Prvi jezuiti so prispeli v Paragvaj v XVI. stoletju in se potem usmerili proti jugu, pomikajoč se vzdolž bregov rek Parane in Uruguaya.
KASABA
Kolač iz jukine moke tapioke.
KASAMPULGA
Za grahovo zrno velik strupen pajek s kratkimi nožicami in rdečim trebušjem.
KENA
Glasbilo, izdelano iz votlih trsov.
KINUA
Beseda kičujskega izvora.
Rastlina z velikimi listi in rdečim cvetom, razraščajočim se v soklasje, ki vsebuje drobceno, hranljivo in užitno semenje.
KIRKINČO
Pasavec.
Zelo pogost v Boliviji, Čilu, Peruju in Argentini.
Iz njegovega oklepa Indijanci izdelujejo zvočno ohišje manjših kitar, imenovanih ČARANGO.
KOKA
Grm, ki raste v Peruju in Boliviji in ga gojijo tudi v drugih ameriških pokrajinah.
Iz njega pridobivajo kokain.
Indijanci žvečijo njegove liste, da preženejo utrujenost ter omilijo lakoto in žejo.
KOLIBRI
Čuparosa.
Čupamirto.
Čupaflor.
Čupamiel.
Majhen ptiček, ki se hrani s cvetnim nektarjem.
KOLOR
Prašek opečnato rdeče barve, ki ga dodajajo jedem.
Dobijo ga iz semen onota, rastline, ki raste v vročih predelih Amerike.
KORAL
Micouros Isozonus.
Strupena kača, ki jo je najti povsod v Venezueli.
Doseže 110 cm in ima na trupu črne, rdeče in bele obroče.
KUE
Azteški tempelj.
KUKUBANO
Hrošč letalec, ki ponoči odseva modrikasto svetlobo.
Ameriška kresnica.
KUNIBI
Starodavno pleme iz Amazonije.
KUNJA
Ženska v gvaranijščini.
KURUBA
Kolumbijski sadež z okusno sredico in svilasto lupino.
KUTPE
Majhen ptič iz amazonske džungle, ki opozarja na nevarnost.
QUISQUEYA
Pomeni DALJNA DEŽELA.
Drugo ime, ki ga imajo domačini za otok HAITI (DEŽELA GOROVIJ) in ki je kasneje dobil ime LA ESPANOLA ali SANTO DOMINGO.
LAPA
Paka.
Zajeten glodalec, ki lahko doseže do 80 cm v dolžino.
LOCRA CON CUCHICARA
Jed, narejena iz narezanega krompirja, soli, masla in mleka.
LUKEŽ
Ljoke.
Rastlina s trdim in žilavim lesom.
MAGVARE
Velika buča, ki raste v južnoameriških pragozdovih in ima obliko volovskega paradižnika.
MAKANA
Orožje, ki so ga uporabljali Indijanci.
Podobno mačeti.
MANIOKA
Juka.
Ameriški grm, visok 2 – 3 metre.
Iz njegovih korenin pridobivajo bel prah TAPIOKA.
Iz tapioke pripravljajo juhe.
Indijanci rastlino imenujejo MANIOKA, kar naj bi pomenilo MANIJIN DOM.
MANGO
Terpentinasto drevo, ki izvira iz Indije.
Z jajčastimi rumenkastimi sadeži, ki imajo tanko in žilavo lupino.
So zelo dišeči in prijetnega okusa.
MARAKA
Glasbilo Gvaranijcev, ki se uporablja za spremljavo ob petju.
Izdelan je iz posušene buče, napolnjene z riževim zrnjem ali kamenčki.
MATILISGVATE
Makulis.
Taberia Heterophilla.
Veliko drevo z odličnim lesom.
Cveti poleti.
MENUDENCIAS
Drob in manjši kosi svinjskega in ptičjega mesa.
MERENGE
Živahen kolumbijski ljudski ples.
MOKAVA
Posoda iz izdolbenega lesa z ročaji iz rastlinskih vlaken.
Primerna za prenašanje.
MUISKI
Indijansko ljudstvo, imenovano tudi ČIBČI, ki je naseljeno v Kolumbiji, na visokogorskih planotah Vzhodnih Kordiljer.
Ko so prišli Španci, je bilo tu dvoje neodvisnih kasikejev, indijanskih knezov, ki si je lastilo prevlado.
ZIPA iz mesta BACATA (BOGOTA).
ZAQUE iz HUNSE (TUNJE).
Muiski, katerih kultura je bila podobna inkovski, so se ukvarjali s poljedelstvom.
Bili so lončarji in so izdelovali veliko nakita ter skrivnostne kipce, narejene iz zlatih in bakrenih ploščic.
Njihovo verovanje je temeljilo na oboževanju zvezd, BACHIE, heroja omike, in na čaščenju prednikov.
Zlahka so se podvrgli Špancem.
Njihovi nasledniki so poljedelci.
MURISI
Majhen, okrogel gozdni sadež rumene barve.
NABORIJE
Indijanci, ki so delali kot sužnji indijanskemu poglavarju ali španskemu najemniku.
NJANDU
Ameriški noj.
Tekalna ptica iz družine nojev.
Od afriškega noja se loči v tem, da ima na vsaki nogi troje prstov, je nekoliko manjši in ima tanjše sivo perje.
NJANDUTI
Tkanina, ki posnema pajkovo mrežo.
Začele so jo tkati ženske v Paragvaju.
Kasneje se je razširila po Južni Ameriki, kjer jo uporabljajo za izdelavo belega perila.
NOPAL
Opuncija.
Opuntia Ficus Indica.
Rastlina iz družine kaktusov, ki izvira iz Mehike.
Je z mesnatim steblovjem.
Cveti izraščajo iz stebel.
Ovalni figasti sadeži so nekaj večji od kurjega jajca, ki imajo zeleno rumeno lupino in užitno sredico.
NUJTO
Visoko pragozdno drevo iz Amazonije.
OKA
Rastlina, ki izvira iz Peruja.
Z gomolji, podobnimi majhnemu krompirju, ki pa so bolj škrobnati in sladki.
OMBU
Phytolacca Divica.
Južnoameriško drevo z debelo in krhko skorjo, mehkim lesom, zelo gosto krošnjo, ovalnimi listi in socvetjem, ki raste v dolgih šopih.
Posamič in osamljeno raste sredi pampe.
OTOKI
Otočje GALAPAGOS.
Ekvadorski otoki z izjemno pokrajino, floro in favno.
Posvečeno območje, ki ga je UNESCO uvrstil v naravno dediščino človeštva.
PACHA – CAMAC
Predinkovski vrhovni Bog z osrednjega perujskega obrežja.
V njegovo čast so zgradili veličasten tempelj.
PACHA – MAMA
Predinkovska boginja.
Žena Pacha – Camaca.
PALTA
Užiten sadež agvakateja (Persea Gratissima).
Podoben veliki hruški, z maslenim, a plehkim mesom, ki ga zato jedo s soljo.
PASAVEC
Kačikamo.
Armadiljo.
Brezzobi južnoameriški sesalec, podoben prašiču, ki se v nevarnosti zvije v klobčič in je zaradi roženih plošč, ki mu pokrivajo trup, odlično zaščiten.
PAVHIL
Pavhi.
Gvako.
Ptica iz Peruja iz rodu kur.
Velika kot pav.
S črnim perjem.
Na trebuhu in na koncu repa ima bele lise.
Kljun ima masiven in debel, na njem pa trdo in modrikasto izboklino, ki je skoraj tako velika kot njena glava.
Je zaupljiva ptica in se da udomačiti.
Njeno meso je podobno fazanjemu.
PINGULJO
Pihalno glasbilo, podobno navpični flavti, s tremi odprtinami.
PONGO
Tako v Peruju in Boliviji pravijo Indijancu, ki opravlja posle hlapca ali služabnika.
PORONGO
Preprosto glasbilo, žvegla iz vrste gozdne buče.
PUZUN
Pusun.
Želodec prežvekovalcev.
Jed, narejena iz narezanih želodcev in pomešana z omako in česnom.
RETAMA
Romeriljo.
Divji žajbelj.
Gozdni grm s klinastimi listi in rumenimi cvetovi.
SAMAN
Zelo zajetno ameriško drevo iz družine mimoz.
SEBUKAN
Velika ribiška mreža, spletena iz rastlinskih vlaken.
SECO DE CHIVO
Riž z janjčjim mesom.
SEMI
Utelešeno božanstvo z nadnaravnimi močmi, ki posreduje in posega v življenje plemena s posredovanjem vračev, čarodejev in vedeževalcev.
Izrezujejo jih iz lesa ali klešejo iz kamna takoj po obredu, v katerem drevo prosi mimoidočega, naj mu izkaže spoštovanje.
SMITHSONIAN INSTITUTE hrani dvoje izvirnih primerkov.
Meter visokega SEMI SIAMESA iz Samane ter OPIJELGVABIRANA, ki ima pasji trup in tace okrašene z bombažnimi trakovi KAJRI, končuje pa se s človeško glavo.
SENTAVO
Ameriški kovanec iz brona, bakra in niklja.
SERTOINŠ
Slabo obljudena pokrajina v notranjosti dežele.
SETEBI
Neudomačeni Indijanci z bregov UCAYALIJA v Amazoniji.
SJETEKVEROS
Sladka ameriška rastlina, ki jo rade obiskujejo čebele.
SIRIJI
Prebivalci, ki so poseljevali kraljestvo QUITO.
SOMPOPO
Žuželka z dvojnim parom kril in z zajetno glavo, ki spada k mravljam.
Prehranjuje se z listi rastlin.
SOPILOT
Jastreb, roparska dnevna ptica, velika kot kokoš.
TAINI
Tainos.
Tainos pomeni DOBRI in so z njo poimenovani Indijanci z Velikih Antilov.
TAPARA
Sadež, ki ga posušenega in izdolbenega uporabljajo kmetje za shranjevanje in prenašanje tekočin.
TAPARITA
Majhen lonec.
Narejen iz posušene in izvotljene tapare.
TAPESKO
Grobo ležišče iz lesa ali trstičja, postavljeno na štirih koleh.
TAPIR
SAČA – VAKA
Debelokožni sesalec.
Podoben divjemu prašiču, a z daljšimi nogami, veliko glavo in kratkim rilcem.
Pokrit je s kratkimi ščetinami in ima zelo kratek, skoraj neopazen repek.
Živi v tropskih pragozdovih Južne Amerike.
Hrani se z rastlinjem.
Odlično plava.
TEPONASTL
Boben, ki spremlja epične in religiozne pesmi.
TERO – TERO
Tero.
Teruteru.
Kero – Kero.
Dolgokraka ptica iz južnoameriških pragozdov.
Živi v jatah.
Zelo vreščava.
TLAKVIL
Azteški pisar ali slikar.
Slikal je hieroglife, ki so ponazarjali indijansko pisavo.
TOBOBA
Zelo strupena ameriška kača.
TUNA
Tolkalo iz votlega lesa.
UJPILJI
Ženska srajca.
UMITA
Koruzna pašteta iz zmletih storžev s soljo in sladkorjem.
Zavita je v panko, ličje iz mlade koruze.
URUBU
Ačjote.
Očote.
Biha.
Temnordeča snov, ki jo uporabljajo Indijanci za barvanje in poslikavanje.
VANČAKO
Piči.
Ptič iz Peruja.
Z ognjeno rdečim perjem na prsih.
Zelo lepo poje.
VANKAVI
Prijetno pojoč ptič iz amazonske džungle.
VEVETL
Vrsta bobna ali pavke.
VIKUNJA
Ime izvira iz kičujščine.
Prežvekovalec iz družine kamel.
Živi v perujskih in bolivijskih Andih.
Je nekaj večja od gvanaka in ima zelo tanko in nakodrano volno, temno rumeno na ledjih in bokih.
Po trebuhu in prsih je bela in oblikovana v dolge viseče pramene.
Njena volna je zelo cenjena.
VISKAČA
Južnoameriški glodalec, podoben zajcu, s štrlečimi ušesi in dolgim repom.
WAKON
Bog noči in mraka.
Bojijo se ga zaradi njegove zlobe.
ZIPA
Naslov muiških poglavarjev iz mesta BOGOTA.
ABUTILON
Vrsta sleza, ki raste v zmernem in toplem podnebju.
AHOLOTE
Dvoživka iz Mehike in Severne Amerike.
Dolga je 30 cm.
Njeno meso je užitno.
AJI DE LIBRILLO
Ekvadorska jed iz želodcev prežvekovalcev.
ALHOFAR
Gorska roža z belimi cvetovi, podobnimi majhnim biserom.
ANJAS
Majhen glodalec.
Vrsta perujske lisice.
Ima neprijeten vonj.
ANAHUAC
Ime, ki so ga Azteki dali ozemlju, ki zajema jezera v Dolini Mexica (Valle de Mexico).
ARAGVATO
Ameriška opica.
Visoka 70 – 80 cm.
Z belim kožuhom in dolgo brado.
ARAPONGA
Južnoameriška ptica.
Njeno petje je podobno udarjanju težkega kladiva ob nakovalo.
Poznajo jo še pod imenom KOVAČ.
To petje v melanholičnem ritmu ljudem iz osrčja Brazilije napoveduje žalostne dogodke.
AZUAY
Pokrajina na jugu Ekvadorja.
Njeno glavno mesto je CUENCA.
BAKIRO
Brezrepi divji prašič z dolgimi, močnimi ščetinami in izvrstnim mesom.
BINIGENDA
Vila, ki se lahkotno in spretno premika.
BOA
Drugo ime TRAGAVENADO (srnjakožer).
Kača, ki doseže v dolžino 3 metre in več.
Ni strupena.
Hrani se z glodavci in večjimi živalmi, ki jih zaduši, preden jih požre.
BUKARE
Drevo iz družine Leguminosae.
Zraste do 20 metrov v višino in ima ogromne cvetove kričeče oranžne barve.
ČANA
Dolgonoga in dolgovrata ptica svetlosive barve, ki ima na glavi dolga peresa in dvoje trnastih krempljev na notranji strani peruti.
Hodi vzravnano in počasi.
Oglaša se z močnimi kriki in se da udomačiti.
ČIKIRIN
Žuželka.
Manjša od škržata, a s podobnimi navadami.
V Mehiki ga poznajo pod imenom ČIČARA.
ČIRIMIJA
Pihalno glasbilo iz lesa, podobno klarinetu.
Dolgo 60 cm, z desetimi odprtinami in ustnikom z jezičkom iz trsa.
ČIRIMOJA
Sadež, podoben anoni, nekakšnemu jabolku s temnozeleno, zelo tanko lupino, posejano z majhnimi izrastki, z belim in sladkim mesom.
ČISAKA
Rumena cvetlica.
Raste po pašnikih.
DELFIN
Mesojedi sesalec iz rodu kitov.
Dolg je 2 – 3 metrov.
Živi tudi v sladkih vodah Amazonke.
Nekoliko se razlikuje od sorodnikov, ki žive v slanih oceanih.
GVAJABO
Drevo iz družine mirt.
Njegov sadež je gvajaba, po obliki in obsegu podobna srednje veliki hruški.
GVAKAMAJO
Vrsta papagaja z rdečim, sinjim in rumenim perjem ter zelo dolgim repom.
GVANIN
Gvanino.
Nepolnovredno zlato, ki je bilo nekoliko rjavkaste barve.
Uporabljali so ga za telesno okrasje mož in semijev.
Sestavljeno je bilo iz 18 delov zlata, 6 delov srebra in 8 delov bakra.
GVANKERO
Velika čebela.
GVARANIJCI
Pleme, ki je živelo na ozemlju Argentine, Paragvaja in Brazilije.
HABURU
Visoka ptica z velikim kljunom, ki po glavi in vratu ni poraščena s perjem.
HANISAR
Drevo iz pragozda z debelim deblom.
HUACAY – NAN
V jeziku Kečujev beseda pomeni POT SOLZA.
IČU
Calamagrastis Rigido
Plemena imenujejo IČU različne trave, ki rastejo v šopih, medsebojno razmaknjenih 40 cm.
IRUPE
Vodna rastlina iz družine lokvanjev.
Njeni listi merijo do 2 metra v dolžino.
Cvet je belo rdeče barve.
JIGVIRO
Ime, ki ga dajo v Kostariki vrsti lesa.
JUKA
Eno od imen za mandioko.
KANJARI
Predinkovsko pleme, znano po svoji srčnosti.
KAOBA
Drevo.
Visoko 20 metrov.
Z debelim in ravnim deblom, ovalnimi listi, malimi belimi cvetovi.
Zaradi lepega videza in lahke površinske obdelave je zelo iskan pri izdelavi pohištva.
KAPIBARA
V Argentini jo imenujejo KARPINČO.
Dvoživka, glodalec, ki doseže meter v dolžino.
Živi tudi v Braziliji, Paragvaju in Argentini ob rečnih ali jezerskih bregovih.
Hrani se z ribami in ga lahko udomačimo.
Njegovo meso ni cenjeno.
KAPIRONA
Drevo s skorjo, razpokano in nalomljeno v obliki velikih plošč.
Ima zelo trd in žilav les, ki se težko vname.
KAREL III.
Paragvajski guverner Hernando Arias de Saavedra je poklical Jezusovo družbo, ki jo je osnoval Ignacio de Loyola, da bi izvedli duhovno zavojevanje na tem koncu Amerike.
Prvi jezuiti so prispeli v Paragvaj v XVI. stoletju in se potem usmerili proti jugu, pomikajoč se vzdolž bregov rek Parane in Uruguaya.
KASABA
Kolač iz jukine moke tapioke.
KASAMPULGA
Za grahovo zrno velik strupen pajek s kratkimi nožicami in rdečim trebušjem.
KENA
Glasbilo, izdelano iz votlih trsov.
KINUA
Beseda kičujskega izvora.
Rastlina z velikimi listi in rdečim cvetom, razraščajočim se v soklasje, ki vsebuje drobceno, hranljivo in užitno semenje.
KIRKINČO
Pasavec.
Zelo pogost v Boliviji, Čilu, Peruju in Argentini.
Iz njegovega oklepa Indijanci izdelujejo zvočno ohišje manjših kitar, imenovanih ČARANGO.
KOKA
Grm, ki raste v Peruju in Boliviji in ga gojijo tudi v drugih ameriških pokrajinah.
Iz njega pridobivajo kokain.
Indijanci žvečijo njegove liste, da preženejo utrujenost ter omilijo lakoto in žejo.
KOLIBRI
Čuparosa.
Čupamirto.
Čupaflor.
Čupamiel.
Majhen ptiček, ki se hrani s cvetnim nektarjem.
KOLOR
Prašek opečnato rdeče barve, ki ga dodajajo jedem.
Dobijo ga iz semen onota, rastline, ki raste v vročih predelih Amerike.
KORAL
Micouros Isozonus.
Strupena kača, ki jo je najti povsod v Venezueli.
Doseže 110 cm in ima na trupu črne, rdeče in bele obroče.
KUE
Azteški tempelj.
KUKUBANO
Hrošč letalec, ki ponoči odseva modrikasto svetlobo.
Ameriška kresnica.
KUNIBI
Starodavno pleme iz Amazonije.
KUNJA
Ženska v gvaranijščini.
KURUBA
Kolumbijski sadež z okusno sredico in svilasto lupino.
KUTPE
Majhen ptič iz amazonske džungle, ki opozarja na nevarnost.
QUISQUEYA
Pomeni DALJNA DEŽELA.
Drugo ime, ki ga imajo domačini za otok HAITI (DEŽELA GOROVIJ) in ki je kasneje dobil ime LA ESPANOLA ali SANTO DOMINGO.
LAPA
Paka.
Zajeten glodalec, ki lahko doseže do 80 cm v dolžino.
LOCRA CON CUCHICARA
Jed, narejena iz narezanega krompirja, soli, masla in mleka.
LUKEŽ
Ljoke.
Rastlina s trdim in žilavim lesom.
MAGVARE
Velika buča, ki raste v južnoameriških pragozdovih in ima obliko volovskega paradižnika.
MAKANA
Orožje, ki so ga uporabljali Indijanci.
Podobno mačeti.
MANIOKA
Juka.
Ameriški grm, visok 2 – 3 metre.
Iz njegovih korenin pridobivajo bel prah TAPIOKA.
Iz tapioke pripravljajo juhe.
Indijanci rastlino imenujejo MANIOKA, kar naj bi pomenilo MANIJIN DOM.
MANGO
Terpentinasto drevo, ki izvira iz Indije.
Z jajčastimi rumenkastimi sadeži, ki imajo tanko in žilavo lupino.
So zelo dišeči in prijetnega okusa.
MARAKA
Glasbilo Gvaranijcev, ki se uporablja za spremljavo ob petju.
Izdelan je iz posušene buče, napolnjene z riževim zrnjem ali kamenčki.
MATILISGVATE
Makulis.
Taberia Heterophilla.
Veliko drevo z odličnim lesom.
Cveti poleti.
MENUDENCIAS
Drob in manjši kosi svinjskega in ptičjega mesa.
MERENGE
Živahen kolumbijski ljudski ples.
MOKAVA
Posoda iz izdolbenega lesa z ročaji iz rastlinskih vlaken.
Primerna za prenašanje.
MUISKI
Indijansko ljudstvo, imenovano tudi ČIBČI, ki je naseljeno v Kolumbiji, na visokogorskih planotah Vzhodnih Kordiljer.
Ko so prišli Španci, je bilo tu dvoje neodvisnih kasikejev, indijanskih knezov, ki si je lastilo prevlado.
ZIPA iz mesta BACATA (BOGOTA).
ZAQUE iz HUNSE (TUNJE).
Muiski, katerih kultura je bila podobna inkovski, so se ukvarjali s poljedelstvom.
Bili so lončarji in so izdelovali veliko nakita ter skrivnostne kipce, narejene iz zlatih in bakrenih ploščic.
Njihovo verovanje je temeljilo na oboževanju zvezd, BACHIE, heroja omike, in na čaščenju prednikov.
Zlahka so se podvrgli Špancem.
Njihovi nasledniki so poljedelci.
MURISI
Majhen, okrogel gozdni sadež rumene barve.
NABORIJE
Indijanci, ki so delali kot sužnji indijanskemu poglavarju ali španskemu najemniku.
NJANDU
Ameriški noj.
Tekalna ptica iz družine nojev.
Od afriškega noja se loči v tem, da ima na vsaki nogi troje prstov, je nekoliko manjši in ima tanjše sivo perje.
NJANDUTI
Tkanina, ki posnema pajkovo mrežo.
Začele so jo tkati ženske v Paragvaju.
Kasneje se je razširila po Južni Ameriki, kjer jo uporabljajo za izdelavo belega perila.
NOPAL
Opuncija.
Opuntia Ficus Indica.
Rastlina iz družine kaktusov, ki izvira iz Mehike.
Je z mesnatim steblovjem.
Cveti izraščajo iz stebel.
Ovalni figasti sadeži so nekaj večji od kurjega jajca, ki imajo zeleno rumeno lupino in užitno sredico.
NUJTO
Visoko pragozdno drevo iz Amazonije.
OKA
Rastlina, ki izvira iz Peruja.
Z gomolji, podobnimi majhnemu krompirju, ki pa so bolj škrobnati in sladki.
OMBU
Phytolacca Divica.
Južnoameriško drevo z debelo in krhko skorjo, mehkim lesom, zelo gosto krošnjo, ovalnimi listi in socvetjem, ki raste v dolgih šopih.
Posamič in osamljeno raste sredi pampe.
OTOKI
Otočje GALAPAGOS.
Ekvadorski otoki z izjemno pokrajino, floro in favno.
Posvečeno območje, ki ga je UNESCO uvrstil v naravno dediščino človeštva.
PACHA – CAMAC
Predinkovski vrhovni Bog z osrednjega perujskega obrežja.
V njegovo čast so zgradili veličasten tempelj.
PACHA – MAMA
Predinkovska boginja.
Žena Pacha – Camaca.
PALTA
Užiten sadež agvakateja (Persea Gratissima).
Podoben veliki hruški, z maslenim, a plehkim mesom, ki ga zato jedo s soljo.
PASAVEC
Kačikamo.
Armadiljo.
Brezzobi južnoameriški sesalec, podoben prašiču, ki se v nevarnosti zvije v klobčič in je zaradi roženih plošč, ki mu pokrivajo trup, odlično zaščiten.
PAVHIL
Pavhi.
Gvako.
Ptica iz Peruja iz rodu kur.
Velika kot pav.
S črnim perjem.
Na trebuhu in na koncu repa ima bele lise.
Kljun ima masiven in debel, na njem pa trdo in modrikasto izboklino, ki je skoraj tako velika kot njena glava.
Je zaupljiva ptica in se da udomačiti.
Njeno meso je podobno fazanjemu.
PINGULJO
Pihalno glasbilo, podobno navpični flavti, s tremi odprtinami.
PONGO
Tako v Peruju in Boliviji pravijo Indijancu, ki opravlja posle hlapca ali služabnika.
PORONGO
Preprosto glasbilo, žvegla iz vrste gozdne buče.
PUZUN
Pusun.
Želodec prežvekovalcev.
Jed, narejena iz narezanih želodcev in pomešana z omako in česnom.
RETAMA
Romeriljo.
Divji žajbelj.
Gozdni grm s klinastimi listi in rumenimi cvetovi.
SAMAN
Zelo zajetno ameriško drevo iz družine mimoz.
SEBUKAN
Velika ribiška mreža, spletena iz rastlinskih vlaken.
SECO DE CHIVO
Riž z janjčjim mesom.
SEMI
Utelešeno božanstvo z nadnaravnimi močmi, ki posreduje in posega v življenje plemena s posredovanjem vračev, čarodejev in vedeževalcev.
Izrezujejo jih iz lesa ali klešejo iz kamna takoj po obredu, v katerem drevo prosi mimoidočega, naj mu izkaže spoštovanje.
SMITHSONIAN INSTITUTE hrani dvoje izvirnih primerkov.
Meter visokega SEMI SIAMESA iz Samane ter OPIJELGVABIRANA, ki ima pasji trup in tace okrašene z bombažnimi trakovi KAJRI, končuje pa se s človeško glavo.
SENTAVO
Ameriški kovanec iz brona, bakra in niklja.
SERTOINŠ
Slabo obljudena pokrajina v notranjosti dežele.
SETEBI
Neudomačeni Indijanci z bregov UCAYALIJA v Amazoniji.
SJETEKVEROS
Sladka ameriška rastlina, ki jo rade obiskujejo čebele.
SIRIJI
Prebivalci, ki so poseljevali kraljestvo QUITO.
SOMPOPO
Žuželka z dvojnim parom kril in z zajetno glavo, ki spada k mravljam.
Prehranjuje se z listi rastlin.
SOPILOT
Jastreb, roparska dnevna ptica, velika kot kokoš.
TAINI
Tainos.
Tainos pomeni DOBRI in so z njo poimenovani Indijanci z Velikih Antilov.
TAPARA
Sadež, ki ga posušenega in izdolbenega uporabljajo kmetje za shranjevanje in prenašanje tekočin.
TAPARITA
Majhen lonec.
Narejen iz posušene in izvotljene tapare.
TAPESKO
Grobo ležišče iz lesa ali trstičja, postavljeno na štirih koleh.
TAPIR
SAČA – VAKA
Debelokožni sesalec.
Podoben divjemu prašiču, a z daljšimi nogami, veliko glavo in kratkim rilcem.
Pokrit je s kratkimi ščetinami in ima zelo kratek, skoraj neopazen repek.
Živi v tropskih pragozdovih Južne Amerike.
Hrani se z rastlinjem.
Odlično plava.
TEPONASTL
Boben, ki spremlja epične in religiozne pesmi.
TERO – TERO
Tero.
Teruteru.
Kero – Kero.
Dolgokraka ptica iz južnoameriških pragozdov.
Živi v jatah.
Zelo vreščava.
TLAKVIL
Azteški pisar ali slikar.
Slikal je hieroglife, ki so ponazarjali indijansko pisavo.
TOBOBA
Zelo strupena ameriška kača.
TUNA
Tolkalo iz votlega lesa.
UJPILJI
Ženska srajca.
UMITA
Koruzna pašteta iz zmletih storžev s soljo in sladkorjem.
Zavita je v panko, ličje iz mlade koruze.
URUBU
Ačjote.
Očote.
Biha.
Temnordeča snov, ki jo uporabljajo Indijanci za barvanje in poslikavanje.
VANČAKO
Piči.
Ptič iz Peruja.
Z ognjeno rdečim perjem na prsih.
Zelo lepo poje.
VANKAVI
Prijetno pojoč ptič iz amazonske džungle.
VEVETL
Vrsta bobna ali pavke.
VIKUNJA
Ime izvira iz kičujščine.
Prežvekovalec iz družine kamel.
Živi v perujskih in bolivijskih Andih.
Je nekaj večja od gvanaka in ima zelo tanko in nakodrano volno, temno rumeno na ledjih in bokih.
Po trebuhu in prsih je bela in oblikovana v dolge viseče pramene.
Njena volna je zelo cenjena.
VISKAČA
Južnoameriški glodalec, podoben zajcu, s štrlečimi ušesi in dolgim repom.
WAKON
Bog noči in mraka.
Bojijo se ga zaradi njegove zlobe.
ZIPA
Naslov muiških poglavarjev iz mesta BOGOTA.
0
1. POSELITEV AMERIKE
Spočetka ni bilo ljudi.
Na svetu so bile le živali, rastline in kamni.
Toda Japallán Kamakoj se je odločil, da ga poseli z več vrednimi bitji.
Zato je iz zemlje ustvaril Varikune in ti so se nastanili v Pomabambi.
Varikuni so bili velikani.
Na plečih so nosili ogromne skale in z njimi zgradili čudovita mesta.
Bili so malopridni.
V nenehnih vojnah so se uničevali.
Z vzhoda so prišli Avki, ki so bili boljši vojščaki od Varikunov, in jih iztrebili.
Pokončanje je hudo razsrdilo Japallána.
Poklical je 3 kondorje in jim naročil, naj preletijo ves svet in naj oznanijo, da bodo Avki kaznovani.
Kondorji so prepotovali ves svet od enega konca do drugega in razglasili usodno namero.
Le 3 dni so potrebovali, da so objadrali zemljo.
Takoj zatem je izbruhnilo neurje, kakršnega ne pomnijo.
Med grmenjem in groznimi bliski, ki niso in niso prenehali, je začelo liti kakor iz škafa.
Deževalo je kar naprej.
Zemlja se je stresala v temeljih.
Zrušila so se velikanska mesta in pokončani so bili ljudje, živali in rastline.
Svet se je spremenil v neskončno blatno jezero in mesta so bila pokopana v njegove neizmerne globočine.
In šele ko je izginilo vse, kar leze in gre, se je črno vodovje umaknilo v morje in odvleklo s sabo ruševine mest.
Ko je bila kazen izpolnjena, je Japallán vnovič poklical iste kondorje in jim ukazal, naj zdaj prineso 3 pare ljudi.
Kondorji so poleteli po svetu.
Med kroženjem so videli, da so nesreče porušile vsa naselja in mesta.
Vendar se je sleherni ptici posrečilo najti človeški par, moškega in žensko, ki sta se rešila pogina.
Kondorji so si jih naložili na hrbet in se vrnili v Pomabambo.
Japallán je ukazal, naj vse 3 pare odložijo v Pinkosmarki.
Tam so se naselili.
Njihovi potomci so poselili ameriško celino.
Peru
Spočetka ni bilo ljudi.
Na svetu so bile le živali, rastline in kamni.
Toda Japallán Kamakoj se je odločil, da ga poseli z več vrednimi bitji.
Zato je iz zemlje ustvaril Varikune in ti so se nastanili v Pomabambi.
Varikuni so bili velikani.
Na plečih so nosili ogromne skale in z njimi zgradili čudovita mesta.
Bili so malopridni.
V nenehnih vojnah so se uničevali.
Z vzhoda so prišli Avki, ki so bili boljši vojščaki od Varikunov, in jih iztrebili.
Pokončanje je hudo razsrdilo Japallána.
Poklical je 3 kondorje in jim naročil, naj preletijo ves svet in naj oznanijo, da bodo Avki kaznovani.
Kondorji so prepotovali ves svet od enega konca do drugega in razglasili usodno namero.
Le 3 dni so potrebovali, da so objadrali zemljo.
Takoj zatem je izbruhnilo neurje, kakršnega ne pomnijo.
Med grmenjem in groznimi bliski, ki niso in niso prenehali, je začelo liti kakor iz škafa.
Deževalo je kar naprej.
Zemlja se je stresala v temeljih.
Zrušila so se velikanska mesta in pokončani so bili ljudje, živali in rastline.
Svet se je spremenil v neskončno blatno jezero in mesta so bila pokopana v njegove neizmerne globočine.
In šele ko je izginilo vse, kar leze in gre, se je črno vodovje umaknilo v morje in odvleklo s sabo ruševine mest.
Ko je bila kazen izpolnjena, je Japallán vnovič poklical iste kondorje in jim ukazal, naj zdaj prineso 3 pare ljudi.
Kondorji so poleteli po svetu.
Med kroženjem so videli, da so nesreče porušile vsa naselja in mesta.
Vendar se je sleherni ptici posrečilo najti človeški par, moškega in žensko, ki sta se rešila pogina.
Kondorji so si jih naložili na hrbet in se vrnili v Pomabambo.
Japallán je ukazal, naj vse 3 pare odložijo v Pinkosmarki.
Tam so se naselili.
Njihovi potomci so poselili ameriško celino.
Peru
0
"Na svetu so bile le živali, rastline in kamni.
Toda Japallán Kamakoj se je odločil, da ga poseli z več vrednimi bitji."
- Več vrednimi bitji? Kakšna naivnost!
Toda Japallán Kamakoj se je odločil, da ga poseli z več vrednimi bitji."
- Več vrednimi bitji? Kakšna naivnost!
0
Čudno mi je da bi "ameriški" staroselci imeli sebe, človeka za nekaj več od živali, kamna ali drevesa, to nekako ne gre skupaj s tistim kar sem jaz bral o njihovih verovanjih. Mogoče je resnica izgubljena s prevodom.
0
po mojem, da ni mogoče, ampak je kar izgubljena
sklepam, da so te povedi belčki po svoje prilagodili za svoje belčke
sklepam, da so te povedi belčki po svoje prilagodili za svoje belčke
0
2. GANCHISCOCHA
V tistih časih sta se ženski rodila čudovita dvojčka.
Kmalu sta zrasla in postala moža.
Pojavile pa so se pošasti s človeško postavo, ki so bljuvale ogenj in ju pokončale.
Stvarnik ju je oživil in spremenil v kači, da bi ju rešil bodočih nevarnosti.
Kači sta bili ogromni in sta odšli živet daleč stran.
Večja, ki je bila samica, se je odpravila v jezero Ganchiscocha.
Druga, ki je bila manjša in je bila samec, pa je odšla v jezero Yanacocha.
Vse to se je dogodilo v dolini Konchukos.
Nekega dne sta kači začutili hudo lakoto in odpravili sta se iskat hrano.
Začeli sta plaziti po tleh, in ker sta bili njuni telesi ogromni, sta zganjali strašen hrušč.
Gore in soteske so se stresale in v tem zibanju so se rojevale nove doline.
Ko sta prispeli do prve gomile kamenja, ki so jo bili popotniki postavili na neki gori, in videli, da je porušena, sta pomislili, da so ljudje hudobni, in sklenili sta, da jih požreta.
Kačja samica je dejala, da se bo zjutraj nahranila v Chakasu, opoldne v Piskobambi in zvečer v Yungayu.
Kačji samec je obljubil, da bo zjutraj jedel v Kosqi, opoldne v Kurayaku in zvečer v Posokonchi.
Prisegli sta si, da ko bosta požrli vse, se bosta dobili, da bosta prepotovali svet in prečkali Bele in Črne Kordiljere.
Komaj pa sta pričeli svoje uničevalno delo, se je bog Wirakocha razsrdil.
Sprožil je vanju bliska in kači sta se spremenili v koničasti modrikasti pečini.
Njuni glavi sta ostali nepoškodovani.
Iz njiju sta začela rasti nova kačja trupa.
Ko se bosta docela razvila, bo v dolini Konchukos znova vzklilo življenje in svet bo tak, kot je bil na začetku.
Kači se bosta spremenili v človeka – boga in boginjo.
Tadva bosta ustvarila novo družbo, v kateri bodo ljudje svobodni in ne bo krivic.
Peru
V tistih časih sta se ženski rodila čudovita dvojčka.
Kmalu sta zrasla in postala moža.
Pojavile pa so se pošasti s človeško postavo, ki so bljuvale ogenj in ju pokončale.
Stvarnik ju je oživil in spremenil v kači, da bi ju rešil bodočih nevarnosti.
Kači sta bili ogromni in sta odšli živet daleč stran.
Večja, ki je bila samica, se je odpravila v jezero Ganchiscocha.
Druga, ki je bila manjša in je bila samec, pa je odšla v jezero Yanacocha.
Vse to se je dogodilo v dolini Konchukos.
Nekega dne sta kači začutili hudo lakoto in odpravili sta se iskat hrano.
Začeli sta plaziti po tleh, in ker sta bili njuni telesi ogromni, sta zganjali strašen hrušč.
Gore in soteske so se stresale in v tem zibanju so se rojevale nove doline.
Ko sta prispeli do prve gomile kamenja, ki so jo bili popotniki postavili na neki gori, in videli, da je porušena, sta pomislili, da so ljudje hudobni, in sklenili sta, da jih požreta.
Kačja samica je dejala, da se bo zjutraj nahranila v Chakasu, opoldne v Piskobambi in zvečer v Yungayu.
Kačji samec je obljubil, da bo zjutraj jedel v Kosqi, opoldne v Kurayaku in zvečer v Posokonchi.
Prisegli sta si, da ko bosta požrli vse, se bosta dobili, da bosta prepotovali svet in prečkali Bele in Črne Kordiljere.
Komaj pa sta pričeli svoje uničevalno delo, se je bog Wirakocha razsrdil.
Sprožil je vanju bliska in kači sta se spremenili v koničasti modrikasti pečini.
Njuni glavi sta ostali nepoškodovani.
Iz njiju sta začela rasti nova kačja trupa.
Ko se bosta docela razvila, bo v dolini Konchukos znova vzklilo življenje in svet bo tak, kot je bil na začetku.
Kači se bosta spremenili v človeka – boga in boginjo.
Tadva bosta ustvarila novo družbo, v kateri bodo ljudje svobodni in ne bo krivic.
Peru
0
0
http://www.mining.com/wp-content/uploads/2017/03/newmont-open-to-new-partner-to-expand-yanacocha-gold-mine-in-peru.jpg
http://catapa.be/sites/default/files/wysiwyg/users/ls_catapa_s06_20160312_014_0.jpg
Yanacocha v kremplih zločincev, ki imajo tam rudnik zlata
http://catapa.be/sites/default/files/wysiwyg/users/ls_catapa_s06_20160312_014_0.jpg
Yanacocha v kremplih zločincev, ki imajo tam rudnik zlata
0
3. VARISI
Na začetku je obstajal le dim.
Iz dima se je rodila Zemlja.
V notranjosti Zemlje so živeli Varisi.
Varisi so bili mogočni.
Sopli so tako močno, da je zemeljska skorja nabrekla in nastali so Andi.
Vmes, med gorovji, so se pojavile ogromne dimne kače, ki so se na površju spremenile v rdeče ljudi z velikansko postavo.
Ti ljudje so hodili okrog nagi.
Imeli so ogromne zobe in radi so se bojevali.
Boji med Varisi so tolikanj ogorčili Nebo, da je napovedalo Zemlji vojno.
Tedaj je prišlo do tega, da se je gorovje Waylas razklalo na dvoje in nastal je gorski prelaz.
Naliv, ki se je naglo sprevrgel v potop, ga je poplavil in vodovje je doseglo celo pokrajino Varisov.
Varisi so se preselili na vzhod.
Naselili so se na ozemlju Chavina, Maranona in Wacrachuca.
Sčasoma so se ti velikani izrodili in se spremenili v ljudi, živali in rastline.
Peru
Na začetku je obstajal le dim.
Iz dima se je rodila Zemlja.
V notranjosti Zemlje so živeli Varisi.
Varisi so bili mogočni.
Sopli so tako močno, da je zemeljska skorja nabrekla in nastali so Andi.
Vmes, med gorovji, so se pojavile ogromne dimne kače, ki so se na površju spremenile v rdeče ljudi z velikansko postavo.
Ti ljudje so hodili okrog nagi.
Imeli so ogromne zobe in radi so se bojevali.
Boji med Varisi so tolikanj ogorčili Nebo, da je napovedalo Zemlji vojno.
Tedaj je prišlo do tega, da se je gorovje Waylas razklalo na dvoje in nastal je gorski prelaz.
Naliv, ki se je naglo sprevrgel v potop, ga je poplavil in vodovje je doseglo celo pokrajino Varisov.
Varisi so se preselili na vzhod.
Naselili so se na ozemlju Chavina, Maranona in Wacrachuca.
Sčasoma so se ti velikani izrodili in se spremenili v ljudi, živali in rastline.
Peru
0
tekutli ik tlajtoli
huey tlatoqueh,huey tlatoani
tekutli ik tlajtoli
tekutli ik tlajtoli
huey tlatoani ,huey tlatoqueh
huey tlamatinitzin
toltecayotl, tlajtoyotl
tekutli ik tlajtoli
huey tlatoqueh
huey tlamatinitzin
toltecayotl, tlajtoyotl
tekutli ik tlajtoli
0
4. ČIRIGVANI
Indijanci Čirigvani pravijo, da je davno tega vso zemljo preplavila velika povodenj.
Brez prestanka in silovito je mnogo dni in noči lilo.
Cela mesta so ostala pod vodo.
Ko je naliv ponehal, je bilo vse uničeno in zemlja je bila opustošena.
Deček in deklica sta bila edina, ki sta preživela.
Skupaj sta se začela bojevati za obstanek na najbolj prvotne in preproste načine.
Ničesar ni bilo, kar bi jima svetilo ponoči ali ju oskrbovalo s toploto ob hladnih dneh.
Peščico živeža, ki se jima ga je posrečilo dobiti, sta morala použiti kar surovo.
Čas je mineval.
Sčasoma se je življenje začelo obnavljati.
Vzklile so rastline in skotile so se živali.
Vse na zemlji si je zlagoma opomoglo od škode.
Manjkal je le ogenj in čedalje bolj je postajal potreben.
Nekega dne pa je prišla mladima na pomoč žaba.
Zgodilo se je bilo, da je Pacha Mama, mati Zemlja, zvedela, da se približuje potop.
Odločila se je obvarovati ogenj pred povodnjo in je za to poslanstvo določila veliko žabo.
Ta si je vtaknila nekaj žarečega oglja v gobček, si poiskala zavetje v veliki luknji in tam obždela.
Tako se je zavarovala pred vodo.
Nenehno je pazila, da so ogorki tleli.
Kadar je oglje prekril pepel in se je zdelo, da bodo ugasnili, je zasopla čeznje na vso moč in vnovič so začeli žareti.
Poslanstvo ni bilo lahko, vendar žaba niti za hip ni pozabila na nalogo, ki ji je bila zaupana.
Ko je voda odtekla in se je zemlja osušila, je priskakljala iz luknje z žerjavico v gobčku in nemudoma šla iskat koga, da bi mu jo izročila.
Skakala in skakala je sem ter tja in iskala.
Ko že ni več verjela, da bo koga srečala, je zagledala mlada dva.
Približala se jima je, odprla gobček in spustila žareče oglje na tla.
Obenem je začela kvakati, da bi pritegnila pozornost.
Mladima sta obraza zažarela od veselja, ko sta zagledala tleče oglje, in pri priči sta z grmičjem in vejami zanetila ogenj.
To je bila praznična noč, kajti njuni telesi sta se ogreli, temačna koča je bila osvetljena in jedla sta pečeno meso.
Tako sta znova prišla do ognja in žaba je bila deležna velike ljubezni in spoštovanja.
Mineval je čas.
Deček in deklica sta zrasla.
Iz njune zveze je izšlo pleme Čirigvanov.
Argentina
Indijanci Čirigvani pravijo, da je davno tega vso zemljo preplavila velika povodenj.
Brez prestanka in silovito je mnogo dni in noči lilo.
Cela mesta so ostala pod vodo.
Ko je naliv ponehal, je bilo vse uničeno in zemlja je bila opustošena.
Deček in deklica sta bila edina, ki sta preživela.
Skupaj sta se začela bojevati za obstanek na najbolj prvotne in preproste načine.
Ničesar ni bilo, kar bi jima svetilo ponoči ali ju oskrbovalo s toploto ob hladnih dneh.
Peščico živeža, ki se jima ga je posrečilo dobiti, sta morala použiti kar surovo.
Čas je mineval.
Sčasoma se je življenje začelo obnavljati.
Vzklile so rastline in skotile so se živali.
Vse na zemlji si je zlagoma opomoglo od škode.
Manjkal je le ogenj in čedalje bolj je postajal potreben.
Nekega dne pa je prišla mladima na pomoč žaba.
Zgodilo se je bilo, da je Pacha Mama, mati Zemlja, zvedela, da se približuje potop.
Odločila se je obvarovati ogenj pred povodnjo in je za to poslanstvo določila veliko žabo.
Ta si je vtaknila nekaj žarečega oglja v gobček, si poiskala zavetje v veliki luknji in tam obždela.
Tako se je zavarovala pred vodo.
Nenehno je pazila, da so ogorki tleli.
Kadar je oglje prekril pepel in se je zdelo, da bodo ugasnili, je zasopla čeznje na vso moč in vnovič so začeli žareti.
Poslanstvo ni bilo lahko, vendar žaba niti za hip ni pozabila na nalogo, ki ji je bila zaupana.
Ko je voda odtekla in se je zemlja osušila, je priskakljala iz luknje z žerjavico v gobčku in nemudoma šla iskat koga, da bi mu jo izročila.
Skakala in skakala je sem ter tja in iskala.
Ko že ni več verjela, da bo koga srečala, je zagledala mlada dva.
Približala se jima je, odprla gobček in spustila žareče oglje na tla.
Obenem je začela kvakati, da bi pritegnila pozornost.
Mladima sta obraza zažarela od veselja, ko sta zagledala tleče oglje, in pri priči sta z grmičjem in vejami zanetila ogenj.
To je bila praznična noč, kajti njuni telesi sta se ogreli, temačna koča je bila osvetljena in jedla sta pečeno meso.
Tako sta znova prišla do ognja in žaba je bila deležna velike ljubezni in spoštovanja.
Mineval je čas.
Deček in deklica sta zrasla.
Iz njune zveze je izšlo pleme Čirigvanov.
Argentina
0
5. AONIKENKI
Pred daljnimi časi so bili edini prebivalci Patagonije pritlikava bitja Tačuli.
Nekega dne se je zemlja pričela stresati.
Tla so razpokala.
Zaglušni gromi so bobneli po ozračju in iz globin so vznikala nova pogorja.
Rod Tačulov je izumrl v celoti, saj so ostali pokopani v bližini višavja Aspech.
Tolikšno bobnenje in potresanje je prebudilo boga Seecha, ki je že celo večnost spal v žrelu ognjenika Pajel Kaike.
Počakal je, da se je vse umirilo.
Ko je pogledal ven, je zagledal ogromno zemeljsko površino, pokrito s kamenjem in brez znakov življenja.
Tedaj je pomislil, da bi ustvaril nov rod bitij, Aonikenke, tako močne in za vojskovanje pripravne ljudi, da bi lahko preživeli v teh pustinjah.
Mnogo lun je Seecho delal v polmraku ognjenika.
Odločil se je, da bo najprej ustvaril živali, ki danes poseljujejo zemljo.
Nato je živali pospremil, da so stopile na plan, in jih pustil, da se oddaljijo po poti, ki jim je bila najbolj povšeči.
Znova se je vrnil v globine, da bi začel z najtežjim delom, stvarjenjem človeka.
Tedaj pa ga je preblisnilo, da bodo ljudje potrebovali za preživetje nekaj več od gole moči.
Iztegnil je roko zdaj sem zdaj tja, pokril vrhove gora s snegom, naredil izvire potokov in jezera, ustvaril gozdove na gorskih pobočjih, širne doline in visoke planote.
Nato pa se je lotil dela in čudovitega jutra, ko je sonce grelo zemljo, ustvaril poglavarja Kelchana, začetnika novega rodu.
Povezal ga je z debelo vrvjo, ga pazljivo spustil čez rob žrela in odložil na tla.
Razvezal je vezi in ga pustil samega.
Človek je odprl oči in razveselil svoj pogled z barvami neba in zemlje.
Zatem je zganil z nogami in peš prepotoval soseščino vulkana.
Naletel je na studenec, malo naprej pa je odkril votline, v katerih se je obvaroval pred nočnim hladom.
Minilo je nekaj časa in naučil se je loviti gvanake, jedel je meso in s kožo je pokrival svojo golo telo.
Seecho je opazoval Kelchana in ga ni motil pri opravilih.
Toda kmalu je sprevidel, da ne bo mogel še naprej živeti tako sam.
Zato je ustvaril žensko, da bi mu delala družbo.
Čez nekaj časa so iz ognjenika prišli še drugi možje in žene in svobodno izbrali svojo pot.
Eni so šli v gozdove, drugi so se šli v pogorje ali pa na visoke planote.
Tak je izvor Aonikenkov, ljudi z juga.
Argentina
Pred daljnimi časi so bili edini prebivalci Patagonije pritlikava bitja Tačuli.
Nekega dne se je zemlja pričela stresati.
Tla so razpokala.
Zaglušni gromi so bobneli po ozračju in iz globin so vznikala nova pogorja.
Rod Tačulov je izumrl v celoti, saj so ostali pokopani v bližini višavja Aspech.
Tolikšno bobnenje in potresanje je prebudilo boga Seecha, ki je že celo večnost spal v žrelu ognjenika Pajel Kaike.
Počakal je, da se je vse umirilo.
Ko je pogledal ven, je zagledal ogromno zemeljsko površino, pokrito s kamenjem in brez znakov življenja.
Tedaj je pomislil, da bi ustvaril nov rod bitij, Aonikenke, tako močne in za vojskovanje pripravne ljudi, da bi lahko preživeli v teh pustinjah.
Mnogo lun je Seecho delal v polmraku ognjenika.
Odločil se je, da bo najprej ustvaril živali, ki danes poseljujejo zemljo.
Nato je živali pospremil, da so stopile na plan, in jih pustil, da se oddaljijo po poti, ki jim je bila najbolj povšeči.
Znova se je vrnil v globine, da bi začel z najtežjim delom, stvarjenjem človeka.
Tedaj pa ga je preblisnilo, da bodo ljudje potrebovali za preživetje nekaj več od gole moči.
Iztegnil je roko zdaj sem zdaj tja, pokril vrhove gora s snegom, naredil izvire potokov in jezera, ustvaril gozdove na gorskih pobočjih, širne doline in visoke planote.
Nato pa se je lotil dela in čudovitega jutra, ko je sonce grelo zemljo, ustvaril poglavarja Kelchana, začetnika novega rodu.
Povezal ga je z debelo vrvjo, ga pazljivo spustil čez rob žrela in odložil na tla.
Razvezal je vezi in ga pustil samega.
Človek je odprl oči in razveselil svoj pogled z barvami neba in zemlje.
Zatem je zganil z nogami in peš prepotoval soseščino vulkana.
Naletel je na studenec, malo naprej pa je odkril votline, v katerih se je obvaroval pred nočnim hladom.
Minilo je nekaj časa in naučil se je loviti gvanake, jedel je meso in s kožo je pokrival svojo golo telo.
Seecho je opazoval Kelchana in ga ni motil pri opravilih.
Toda kmalu je sprevidel, da ne bo mogel še naprej živeti tako sam.
Zato je ustvaril žensko, da bi mu delala družbo.
Čez nekaj časa so iz ognjenika prišli še drugi možje in žene in svobodno izbrali svojo pot.
Eni so šli v gozdove, drugi so se šli v pogorje ali pa na visoke planote.
Tak je izvor Aonikenkov, ljudi z juga.
Argentina
0
6. STARI PJAČE
Mnogo dni in noči je močno neurje bičalo pleme Aravkov in začeli so trpeti škodo, ki jo je povzročalo slabo vreme.
Preplašeni ljudje so prosili bogove za pomoč.
V kočah so opravljali daritve in žrtvovali živali, da bi jih obvarovali.
Toda naliv ni in ni ponehal.
Tedaj so poglavarje in pjačeje, ki so bili plemenski svečeniki, sklicali k ikeju, vrhovnemu poglavarju, da bi našli način, kako pomiriti bogove vremena.
Ike je bil tisti, ki je začel:
Neurje je razlilo svoj neusmiljeni srd nad naše ljudstvo.
Čaka nas smrt.
Naši obredi in žrtve niso zadostni.
Moramo rešiti pleme, obenem pa zadovoljiti zahteve naših bogov.
Vrhovni pjače, ki se pogovarja z duhovi, je tisti, ki nam mora svetovati v tem pogubnem trenutku.
Nastala je tišina.
Vsi pogledi so se obrnili v sredo kroga, ki so ga sestavljali obiskovalci.
Tam je gorel šibak ogenj, na katerega je nalagal najmlajši izmed pjačejev.
Od časa so časa je vrgel na žerjavico dišečo smolo.
Ob strani je sedel stari pjače Kasanak, ki je bil do tedaj tiho in je razmišljal.
Slednjič je rekel:
Drži, da neurje biča naše pleme.
Vendar pa drži tudi, da so naši bogovi dali ljudem razum, da znajo predvidevati in paziti nase.
Včasih so žrtvovali in darovali mnogo ljudi.
Ta običaj je pozabljen.
In ker so darovi manjši, so tudi izgube v plemenu manjše.
To se pravi, da so se zahteve naših bogov zmanjšale.
Ni več daleč dan, ko bodo človeške žrtve odpravljene in obdržale se bodo le odišavljene smole in rastoča vera ljudi.
Naše ljudstvo moramo rešiti brez človeških žrtev, z lastno pametjo in močnimi rokami.
Vsi so bili tiho, vedoč, da pjačeju drhti glas zato, ker skozi njegova usta govorijo duhovi.
Kmalu se je eden izmed njahrabrejših poglavarjev dvignil in izgovoril besede:
Zmeraj se bojujem, da bi zmagal, zato žrtvujem brez bolečine vse, kar moram, da bi to dosegel.
Rane na mojem telesu to dokazujejo.
Poslušajte vsi !
Ponujam hčer Chio, da bi s svojim življenjem utišala jezo bogov vremena.
Nekateri so bili videti zadovoljni.
Drugi pa so obžalovali divjaško poglavarjevo ponudbo.
V hipu se je ike dvignil in dejal staremu pjačeju:
Besedo imaš !
Kasanak je še naprej razmišljal.
Ni vedel, kaj naj ukrene.
On, ki je želel odpraviti človeške žrtve, je sprevidel, da bi zapravil ugled, če ne bi v imenu bogov sprejel tako pomembnega daru.
Pobito je sklonil glavo in rekel s težkim srcem, da pristaja na žrtvovanje Chie.
Pri priči so se dogovorili o podrobnostih žrtvovanja, ki naj bi se zgodilo čez nekaj lun.
Ko je bilo posvetovanje končano, se je Kasanak dvignil in spregovoril:
Bogovi so mi dali razumeti, da se približuje trenutek, ko se bom kot pjače poslovil.
Tisti, ki me bo nasledil na tem visokem položaju, bo imenovan na dan žrtvovanja in izročil mu bom svojo palico v roke.
Nato je odšel.
Navzoči so se začudeno spogledali.
Ostali so še tam in obžalovali nepričakovano skorajšnjo izgubo svojega najljubšega pjačeja.
Chio, določeno za žrtvovanje, so pripeljali v Kasanakovo kočo.
Stari pjače je prevzel dolžnost, da jo pripravi za odhod v svet nevidnega.
Dan za dnem je nanjo prenašal svoja znanja.
Bil je začuden, ko je ugotovil, s kakšno lahkoto se Chia nauči vsega, kar je morala vedeti o skritih vedah.
Nekoč je svečenik omenil:
Za naprej se boš imenovala Chia – Ni ali Žrtvovani mesec.
Zelo primerno, ko nas boš nekega dne zastopala pred bogovi.
Mladenka je odvrnila:
Neskončno žalost čutim so mojega ljudstva, ki ga biča ta nenehno lijoči naliv.
Če je to moja usoda, bom ravnala tako.
Chia – Ni je hitro napredovala in je dobila veliko zaupanje vase.
Stari pjače pa je bil čedalje bolj žalosten in zamišljen.
Lune, ki so jih bili določili, so minevale in napočil je čas žrtvovanja.
Deževje je ponehalo, nebo pa je bilo še vedno sivo in preteče.
Vse pleme je bilo okrašeno.
Lesketala so se najlepša peresa in najbolj izbrana oblačila.
Chia – Ni je bila oblečena v belo.
Na glavi ji je čepela krasna perjanica iz čapljinih peres.
Kasanak je bil v rdečem, s pokrivalom iste barve.
V desni roki je stiskal zapovedniško palico.
Opoldne so se vsi povzpeli na kraj žrtvovanja.
V pogorju Velike savane, na jugovzhodu Venezuele, stoji velika pečina, pod katero leži najgloblji kraj v globeli.
Od tod se bo pognala Chia – Ni v dar bogovom vremena.
Ko so prispeli v bližino pečine, so se ustavili.
Naprej sta smela iti le mladenka in svečenik.
Da bi se povzpela na pečino, sta morala obkrožiti štrlino.
Ob tem sta postavi izginili plemenu izpred oči.
Toliko časa ju ni bilo na spregled, da je ike že hotel poslati duhovna, da bi pogledal, kaj se je zgodilo.
Tedaj pa so spet zagledali dvoje postav, eno belo in drugo rdečo.
Šli sta naprej po stezici, ki je peljala na sveto pečino.
Že na robu je bela postava pokleknila pred rdečo in se mehko pripognila ter ji poljubila noge.
Oklenili sta se v tesnem objemu.
Nastala je neskončna tišina.
Rdeča postava je stopila dva koraka nazaj.
Bela se je zravnala in skočila v globino.
Krik je zadonel v ozračje in vse pleme je ponižno pokleknilo ter prisluhnilo kriku.
Sklonili so glave, pretreseni od dejanja.
Tako so čakali, da se vrne pjače.
Z malone lebdečimi koraki se je rdeča postava približala.
Ko so dvignili oči, so začudeni zagledali pred sabo Chio – Ni.
V desni roki je nosila zapovedniško palico, v srcu pa nauke starega pjačeja.
Od takrat se Indijancem iz tistih krajev dozdeva, da od časa do časa videvajo starega pjačeja, kako sedi na sveti pečini v pogorju Velike savane.
Venezuela
Mnogo dni in noči je močno neurje bičalo pleme Aravkov in začeli so trpeti škodo, ki jo je povzročalo slabo vreme.
Preplašeni ljudje so prosili bogove za pomoč.
V kočah so opravljali daritve in žrtvovali živali, da bi jih obvarovali.
Toda naliv ni in ni ponehal.
Tedaj so poglavarje in pjačeje, ki so bili plemenski svečeniki, sklicali k ikeju, vrhovnemu poglavarju, da bi našli način, kako pomiriti bogove vremena.
Ike je bil tisti, ki je začel:
Neurje je razlilo svoj neusmiljeni srd nad naše ljudstvo.
Čaka nas smrt.
Naši obredi in žrtve niso zadostni.
Moramo rešiti pleme, obenem pa zadovoljiti zahteve naših bogov.
Vrhovni pjače, ki se pogovarja z duhovi, je tisti, ki nam mora svetovati v tem pogubnem trenutku.
Nastala je tišina.
Vsi pogledi so se obrnili v sredo kroga, ki so ga sestavljali obiskovalci.
Tam je gorel šibak ogenj, na katerega je nalagal najmlajši izmed pjačejev.
Od časa so časa je vrgel na žerjavico dišečo smolo.
Ob strani je sedel stari pjače Kasanak, ki je bil do tedaj tiho in je razmišljal.
Slednjič je rekel:
Drži, da neurje biča naše pleme.
Vendar pa drži tudi, da so naši bogovi dali ljudem razum, da znajo predvidevati in paziti nase.
Včasih so žrtvovali in darovali mnogo ljudi.
Ta običaj je pozabljen.
In ker so darovi manjši, so tudi izgube v plemenu manjše.
To se pravi, da so se zahteve naših bogov zmanjšale.
Ni več daleč dan, ko bodo človeške žrtve odpravljene in obdržale se bodo le odišavljene smole in rastoča vera ljudi.
Naše ljudstvo moramo rešiti brez človeških žrtev, z lastno pametjo in močnimi rokami.
Vsi so bili tiho, vedoč, da pjačeju drhti glas zato, ker skozi njegova usta govorijo duhovi.
Kmalu se je eden izmed njahrabrejših poglavarjev dvignil in izgovoril besede:
Zmeraj se bojujem, da bi zmagal, zato žrtvujem brez bolečine vse, kar moram, da bi to dosegel.
Rane na mojem telesu to dokazujejo.
Poslušajte vsi !
Ponujam hčer Chio, da bi s svojim življenjem utišala jezo bogov vremena.
Nekateri so bili videti zadovoljni.
Drugi pa so obžalovali divjaško poglavarjevo ponudbo.
V hipu se je ike dvignil in dejal staremu pjačeju:
Besedo imaš !
Kasanak je še naprej razmišljal.
Ni vedel, kaj naj ukrene.
On, ki je želel odpraviti človeške žrtve, je sprevidel, da bi zapravil ugled, če ne bi v imenu bogov sprejel tako pomembnega daru.
Pobito je sklonil glavo in rekel s težkim srcem, da pristaja na žrtvovanje Chie.
Pri priči so se dogovorili o podrobnostih žrtvovanja, ki naj bi se zgodilo čez nekaj lun.
Ko je bilo posvetovanje končano, se je Kasanak dvignil in spregovoril:
Bogovi so mi dali razumeti, da se približuje trenutek, ko se bom kot pjače poslovil.
Tisti, ki me bo nasledil na tem visokem položaju, bo imenovan na dan žrtvovanja in izročil mu bom svojo palico v roke.
Nato je odšel.
Navzoči so se začudeno spogledali.
Ostali so še tam in obžalovali nepričakovano skorajšnjo izgubo svojega najljubšega pjačeja.
Chio, določeno za žrtvovanje, so pripeljali v Kasanakovo kočo.
Stari pjače je prevzel dolžnost, da jo pripravi za odhod v svet nevidnega.
Dan za dnem je nanjo prenašal svoja znanja.
Bil je začuden, ko je ugotovil, s kakšno lahkoto se Chia nauči vsega, kar je morala vedeti o skritih vedah.
Nekoč je svečenik omenil:
Za naprej se boš imenovala Chia – Ni ali Žrtvovani mesec.
Zelo primerno, ko nas boš nekega dne zastopala pred bogovi.
Mladenka je odvrnila:
Neskončno žalost čutim so mojega ljudstva, ki ga biča ta nenehno lijoči naliv.
Če je to moja usoda, bom ravnala tako.
Chia – Ni je hitro napredovala in je dobila veliko zaupanje vase.
Stari pjače pa je bil čedalje bolj žalosten in zamišljen.
Lune, ki so jih bili določili, so minevale in napočil je čas žrtvovanja.
Deževje je ponehalo, nebo pa je bilo še vedno sivo in preteče.
Vse pleme je bilo okrašeno.
Lesketala so se najlepša peresa in najbolj izbrana oblačila.
Chia – Ni je bila oblečena v belo.
Na glavi ji je čepela krasna perjanica iz čapljinih peres.
Kasanak je bil v rdečem, s pokrivalom iste barve.
V desni roki je stiskal zapovedniško palico.
Opoldne so se vsi povzpeli na kraj žrtvovanja.
V pogorju Velike savane, na jugovzhodu Venezuele, stoji velika pečina, pod katero leži najgloblji kraj v globeli.
Od tod se bo pognala Chia – Ni v dar bogovom vremena.
Ko so prispeli v bližino pečine, so se ustavili.
Naprej sta smela iti le mladenka in svečenik.
Da bi se povzpela na pečino, sta morala obkrožiti štrlino.
Ob tem sta postavi izginili plemenu izpred oči.
Toliko časa ju ni bilo na spregled, da je ike že hotel poslati duhovna, da bi pogledal, kaj se je zgodilo.
Tedaj pa so spet zagledali dvoje postav, eno belo in drugo rdečo.
Šli sta naprej po stezici, ki je peljala na sveto pečino.
Že na robu je bela postava pokleknila pred rdečo in se mehko pripognila ter ji poljubila noge.
Oklenili sta se v tesnem objemu.
Nastala je neskončna tišina.
Rdeča postava je stopila dva koraka nazaj.
Bela se je zravnala in skočila v globino.
Krik je zadonel v ozračje in vse pleme je ponižno pokleknilo ter prisluhnilo kriku.
Sklonili so glave, pretreseni od dejanja.
Tako so čakali, da se vrne pjače.
Z malone lebdečimi koraki se je rdeča postava približala.
Ko so dvignili oči, so začudeni zagledali pred sabo Chio – Ni.
V desni roki je nosila zapovedniško palico, v srcu pa nauke starega pjačeja.
Od takrat se Indijancem iz tistih krajev dozdeva, da od časa do časa videvajo starega pjačeja, kako sedi na sveti pečini v pogorju Velike savane.
Venezuela
0
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/lelj/ lelj
4. ČIRIGVANIIndijanci Čirigvani pravijo, da je davno tega vso zemljo preplavila velika povodenj.
Brez prestanka in silovito je mnogo dni in noči lilo.
Cela mesta so ostala pod vodo.
Ko je naliv ponehal, je bilo vse uničeno in zemlja je bila opustošena.
Deček in deklica sta bila edina, ki sta preživela.
Skupaj sta se začela bojevati za obstanek na najbolj prvotne in preproste načine.
Ničesar ni bilo, kar bi jima svetilo ponoči ali ju oskrbovalo s toploto ob hladnih dneh.
Peščico živeža, ki se jima ga je posrečilo dobiti, sta morala použiti kar surovo.
Čas je mineval.
Sčasoma se je življenje začelo obnavljati.
Vzklile so rastline in skotile so se živali.
Vse na zemlji si je zlagoma opomoglo od škode.
Manjkal je le ogenj in čedalje bolj je postajal potreben.
Nekega dne pa je prišla mladima na pomoč žaba.
Zgodilo se je bilo, da je Pacha Mama, mati Zemlja, zvedela, da se približuje potop.
Odločila se je obvarovati ogenj pred povodnjo in je za to poslanstvo določila veliko žabo.
Ta si je vtaknila nekaj žarečega oglja v gobček, si poiskala zavetje v veliki luknji in tam obždela.
Tako se je zavarovala pred vodo.
Nenehno je pazila, da so ogorki tleli.
Kadar je oglje prekril pepel in se je zdelo, da bodo ugasnili, je zasopla čeznje na vso moč in vnovič so začeli žareti.
Poslanstvo ni bilo lahko, vendar žaba niti za hip ni pozabila na nalogo, ki ji je bila zaupana.
Ko je voda odtekla in se je zemlja osušila, je priskakljala iz luknje z žerjavico v gobčku in nemudoma šla iskat koga, da bi mu jo izročila.
Skakala in skakala je sem ter tja in iskala.
Ko že ni več verjela, da bo koga srečala, je zagledala mlada dva.
Približala se jima je, odprla gobček in spustila žareče oglje na tla.
Obenem je začela kvakati, da bi pritegnila pozornost.
Mladima sta obraza zažarela od veselja, ko sta zagledala tleče oglje, in pri priči sta z grmičjem in vejami zanetila ogenj.
To je bila praznična noč, kajti njuni telesi sta se ogreli, temačna koča je bila osvetljena in jedla sta pečeno meso.
Tako sta znova prišla do ognja in žaba je bila deležna velike ljubezni in spoštovanja.
Mineval je čas.
Deček in deklica sta zrasla.
Iz njune zveze je izšlo pleme Čirigvanov.
Argentina
Podobno zgodbo imajo pri nas Haide, ki zivijo na pacifiski obali. Geologi so odkrili, da je res bil ogromen tsunami, ki je zalil vso zahodno obalo in domnevno ubil mnogo ljudi. Ponavljajo se na okoli 500 let zaradi potresov v prelomnici v Pacifiku.
0
Veliko pripovedi staroselskih ljudstev širom sveta, skriva v svojih legendah dosti resnice in znanja.
0
7. MALEIWOVA HČI
Dobri duh Maleiwa je bil stvarnik neba, zemlje in vsega, kar je na njej.
Ustvaril je tudi lastne hčerke.
Drugo za drugo jih je izoblikoval s skrajno pazljivostjo.
V svoje najboljše delo je vlagal vso ljubezen, ki jo je nosil v srcu.
Vzbrstele so iz njegovih dobrohotnih rok krasne kakor cvetni popki, obdarjene z veliko modrostjo in razumom.
Ko je končal, je sklenil, da bo dal sleherni hčerki del zemlje, da bodo imele svojo hrano, vodo v rekah za pitje, senco, ki bi jih zavarovala pred pekočim soncem, gore in doline, koder bodo hodile.
Maleiwa je bil ponosen na opravljeno delo in ker je verjel, da je vse na svojem mestu, se je sklenil umakniti v bivališče.
V tem hipu se mu je približala najmlajša hčerka in vprašala:
Oče, katere pokrajine bom imela jaz?
Kajti meni nisi dal ničesar.
Lepa in mila mladenka je bila potrpežljivo, tiho in mirno čakala, da pride na vrsto.
Tačas je oče razdelil zemljo med hčerke in nehote pozabil nanjo.
Dobri duh je, zaskrbljen zavoljo te grozne in nerazumljive pozabljivosti, nadrobno prehodil vse kraje, ki jih je bil podelil, in z žalostjo ugotovil, da ji nima ničesar ponuditi, kajti vse je bilo že razdeljeno.
Nato je začel iskati v svoji okolici.
Nekaj je moral najti.
Nekaj, kar bi bilo tolikanj važno kakor tisto, kar je dal drugim hčerkam.
Kajti vse je imel enako rad.
Tedaj se je zastrmel v veliko jezero, ki je bilo veliko malone kakor morje.
Kraj se mu je zdel čudovit in sklenil je od tam izvleči zemljo za svojo hčerko.
Tako se je iz jezera pojavila dežela Guajira.
Ukrivljena kakor velik lok iz peska je vzniknila iz vode, se razpotegnila v daljavo in se sklenila z drugimi deželami.
V tej pokrajini je bilo komajda kakšno drevo, malo, ampak res malo gora in nobenega prebivalca.
Le krepko pihanje Jepiracha, severnega vetra, je bilo slišati.
Valovil je vodo v majhnih lagunah, ki so se oblikovale na obrežju, in iz obrežnega peska nasipal čudovite sipine.
Od časa so časa je bilo slišati tudi glas Parája, duha voda, ki je prebival na dnu morja in je varoval bitja, ki živijo v globočinah.
Maleiwova hči je stopala z očetom po obrežju in spoznala Jepiracha.
Pogledala je v jezero in odkrila Parája.
Nato je srečna stekla naprej po pokrajini.
Sleherni kraj je pazljivo pregledala in nobena podrobnost ji ni ušla.
Tako je spoznala Mensha, duha časa, tistega, ki je večen.
Udobno zleknjen na skali je opazoval skladno plivkanje jezerskih valov, ki jih je valovila neizprosna sila Jepiracha.
Čeravno se je dozdevalo, da vse okrog Mensha miruje, v resnici ni bilo tako.
Duh časa je vse to spreminjal.
Včasih je morje pogoltnilo kos zemlje.
Včasih se je izsušila kakšna laguna in se je drugod pojavila nova.
Pod njegovim pogledom so klile rastline in se kotile živali, pomalem so rasle in umirale pred njegovimi očmi.
Maleiwova hči se je približala Menshu in takoj sta se zaljubila drug v drugega.
Mladenka zavoljo privlačne osebnosti duha časa, Mensh pa zaradi sveže dekletove krasote.
Maleiwova hči je mehko rekla:
Mensh,
neskončno me boš osrečil,
če ti bom smela postati žena.
Mensh je bil počaščen s ponudbo in jo je zadovoljen sprejel.
Nato se je mladenka obrnila k Maleiwi in dejala:
Oče, zahvaljujem se ti za deželo, ki si mi jo dal.
Nič na svetu me ne bi bolj razveselilo.
Mensh bo moj mož in z njim bom imela otroke, ki me bodo nasledili.
Lahko se pomiriš.
Ostala bom tukaj.
Maleiwa ji je odgovoril:
Povrnila si mi mir, hčerka moja.
Zdaj se lahko vrnem v svoje bivališče.
In Maleiwa se je napotil v svoje kraljestvo.
Kajti zdaj je bilo res vse na svojem mestu.
Maleiwova hči se je poročila z Menshom in imela sta dvoje otrok.
Minil je čas.
Potomci teh dveh otrok so bili prvi ljudje, ki so poselili deželo Guajiro.
Venezuela
Dobri duh Maleiwa je bil stvarnik neba, zemlje in vsega, kar je na njej.
Ustvaril je tudi lastne hčerke.
Drugo za drugo jih je izoblikoval s skrajno pazljivostjo.
V svoje najboljše delo je vlagal vso ljubezen, ki jo je nosil v srcu.
Vzbrstele so iz njegovih dobrohotnih rok krasne kakor cvetni popki, obdarjene z veliko modrostjo in razumom.
Ko je končal, je sklenil, da bo dal sleherni hčerki del zemlje, da bodo imele svojo hrano, vodo v rekah za pitje, senco, ki bi jih zavarovala pred pekočim soncem, gore in doline, koder bodo hodile.
Maleiwa je bil ponosen na opravljeno delo in ker je verjel, da je vse na svojem mestu, se je sklenil umakniti v bivališče.
V tem hipu se mu je približala najmlajša hčerka in vprašala:
Oče, katere pokrajine bom imela jaz?
Kajti meni nisi dal ničesar.
Lepa in mila mladenka je bila potrpežljivo, tiho in mirno čakala, da pride na vrsto.
Tačas je oče razdelil zemljo med hčerke in nehote pozabil nanjo.
Dobri duh je, zaskrbljen zavoljo te grozne in nerazumljive pozabljivosti, nadrobno prehodil vse kraje, ki jih je bil podelil, in z žalostjo ugotovil, da ji nima ničesar ponuditi, kajti vse je bilo že razdeljeno.
Nato je začel iskati v svoji okolici.
Nekaj je moral najti.
Nekaj, kar bi bilo tolikanj važno kakor tisto, kar je dal drugim hčerkam.
Kajti vse je imel enako rad.
Tedaj se je zastrmel v veliko jezero, ki je bilo veliko malone kakor morje.
Kraj se mu je zdel čudovit in sklenil je od tam izvleči zemljo za svojo hčerko.
Tako se je iz jezera pojavila dežela Guajira.
Ukrivljena kakor velik lok iz peska je vzniknila iz vode, se razpotegnila v daljavo in se sklenila z drugimi deželami.
V tej pokrajini je bilo komajda kakšno drevo, malo, ampak res malo gora in nobenega prebivalca.
Le krepko pihanje Jepiracha, severnega vetra, je bilo slišati.
Valovil je vodo v majhnih lagunah, ki so se oblikovale na obrežju, in iz obrežnega peska nasipal čudovite sipine.
Od časa so časa je bilo slišati tudi glas Parája, duha voda, ki je prebival na dnu morja in je varoval bitja, ki živijo v globočinah.
Maleiwova hči je stopala z očetom po obrežju in spoznala Jepiracha.
Pogledala je v jezero in odkrila Parája.
Nato je srečna stekla naprej po pokrajini.
Sleherni kraj je pazljivo pregledala in nobena podrobnost ji ni ušla.
Tako je spoznala Mensha, duha časa, tistega, ki je večen.
Udobno zleknjen na skali je opazoval skladno plivkanje jezerskih valov, ki jih je valovila neizprosna sila Jepiracha.
Čeravno se je dozdevalo, da vse okrog Mensha miruje, v resnici ni bilo tako.
Duh časa je vse to spreminjal.
Včasih je morje pogoltnilo kos zemlje.
Včasih se je izsušila kakšna laguna in se je drugod pojavila nova.
Pod njegovim pogledom so klile rastline in se kotile živali, pomalem so rasle in umirale pred njegovimi očmi.
Maleiwova hči se je približala Menshu in takoj sta se zaljubila drug v drugega.
Mladenka zavoljo privlačne osebnosti duha časa, Mensh pa zaradi sveže dekletove krasote.
Maleiwova hči je mehko rekla:
Mensh,
neskončno me boš osrečil,
če ti bom smela postati žena.
Mensh je bil počaščen s ponudbo in jo je zadovoljen sprejel.
Nato se je mladenka obrnila k Maleiwi in dejala:
Oče, zahvaljujem se ti za deželo, ki si mi jo dal.
Nič na svetu me ne bi bolj razveselilo.
Mensh bo moj mož in z njim bom imela otroke, ki me bodo nasledili.
Lahko se pomiriš.
Ostala bom tukaj.
Maleiwa ji je odgovoril:
Povrnila si mi mir, hčerka moja.
Zdaj se lahko vrnem v svoje bivališče.
In Maleiwa se je napotil v svoje kraljestvo.
Kajti zdaj je bilo res vse na svojem mestu.
Maleiwova hči se je poročila z Menshom in imela sta dvoje otrok.
Minil je čas.
Potomci teh dveh otrok so bili prvi ljudje, ki so poselili deželo Guajiro.
Venezuela
0
0
8. GOLI LJUDJE
Na jugu Brazilije je, blizu Sierre do Mar, pred mnogimi časi bivala skupina Indijancev, ki so živeli še povsem prvobitno.
Komajda so se znali zaščititi pred mrazom, kajti ognja še niso poznali, niti se še niso naučili premikati statev.
Bližnja plemena do jih nazivala GOLI LJUDJE.
Bilo je še nekaj, kar je gole ljudi razločevalo od drugih plemen.
Njihova velika ljubezen do ptic.
Ptice so jih venomer obiskovale.
Spuščale so se brez strahu, zobale po rastlinju in polnile ozračje s petjem in ščebetom.
Sarakure z dolgimi kljuni in peing – benge, vesele divje race, so bile njihovi najljubši obiskovalci.
Nekoč se je zgodilo, da so neurja začela bičati deželo.
Voda je lila kakor povodenj.
Sčasoma je bila vsa pokrajina pod vodo in goli ljudje so si poiskali zatočišče na pobočjih gore Sierra do Mar.
Ker je lilo še naprej in je voda še naraščala, so se bili prisiljeni povzpeti na vrh gore.
V obupu so obtičali tam.
Verjeli so, da so izgubljeni.
Tedaj pa je zrak preplavil ptičji vrišč in oblak sarakur in peing – beng je priplaval proti njim.
Goli ljudje so ganjeni dvigovali roke, da bi priklicali svoje prijateljice.
Toda ptice so izginile prav tako hitro, kakor so se prikazale.
Goli ljudje so se zdaj počutili še bolj zapuščene.
A kakšno je bilo njihovo začudenje, ko so čez čas videli, da se ptice vračajo.
V kljunih so nosile velike košare, natrpane s prstjo in začele so jih prekucevati v vodo, ki je obkrožala pogorje.
Odhajale so in prihajale in nosile vedno več prsti.
Toliko so je že prinesle, da se jim je posrečilo nasuti nasip od vrha Sierre do Mar v notranjost dežele.
Bil je podoben ogromnemu toboganu, ki se je blago spuščal proti ravnicam.
Mnogi iz plemena so umrli zavoljo mraza in pomanjkanja živeža.
Tisti pa, ki so preživeli, so se začeli spuščati po nasipu.
Ptice so jih s svojimi klici hrabrile.
Tako so jih privedle v varne kraje.
Nalivi so ponehali in ko so vode začele upadati, so trčile v nasip, ki jim je preprečil, da bi se izlile v morje.
Tedaj so si, iščoč druge poti, odprle prehod med pečevjem in stenami.
Najprej so oblikovale potočke, zatem deroče rečice in se slednjič spremenile v deroči reki Parana in Uruguay.
Brazilija
Na jugu Brazilije je, blizu Sierre do Mar, pred mnogimi časi bivala skupina Indijancev, ki so živeli še povsem prvobitno.
Komajda so se znali zaščititi pred mrazom, kajti ognja še niso poznali, niti se še niso naučili premikati statev.
Bližnja plemena do jih nazivala GOLI LJUDJE.
Bilo je še nekaj, kar je gole ljudi razločevalo od drugih plemen.
Njihova velika ljubezen do ptic.
Ptice so jih venomer obiskovale.
Spuščale so se brez strahu, zobale po rastlinju in polnile ozračje s petjem in ščebetom.
Sarakure z dolgimi kljuni in peing – benge, vesele divje race, so bile njihovi najljubši obiskovalci.
Nekoč se je zgodilo, da so neurja začela bičati deželo.
Voda je lila kakor povodenj.
Sčasoma je bila vsa pokrajina pod vodo in goli ljudje so si poiskali zatočišče na pobočjih gore Sierra do Mar.
Ker je lilo še naprej in je voda še naraščala, so se bili prisiljeni povzpeti na vrh gore.
V obupu so obtičali tam.
Verjeli so, da so izgubljeni.
Tedaj pa je zrak preplavil ptičji vrišč in oblak sarakur in peing – beng je priplaval proti njim.
Goli ljudje so ganjeni dvigovali roke, da bi priklicali svoje prijateljice.
Toda ptice so izginile prav tako hitro, kakor so se prikazale.
Goli ljudje so se zdaj počutili še bolj zapuščene.
A kakšno je bilo njihovo začudenje, ko so čez čas videli, da se ptice vračajo.
V kljunih so nosile velike košare, natrpane s prstjo in začele so jih prekucevati v vodo, ki je obkrožala pogorje.
Odhajale so in prihajale in nosile vedno več prsti.
Toliko so je že prinesle, da se jim je posrečilo nasuti nasip od vrha Sierre do Mar v notranjost dežele.
Bil je podoben ogromnemu toboganu, ki se je blago spuščal proti ravnicam.
Mnogi iz plemena so umrli zavoljo mraza in pomanjkanja živeža.
Tisti pa, ki so preživeli, so se začeli spuščati po nasipu.
Ptice so jih s svojimi klici hrabrile.
Tako so jih privedle v varne kraje.
Nalivi so ponehali in ko so vode začele upadati, so trčile v nasip, ki jim je preprečil, da bi se izlile v morje.
Tedaj so si, iščoč druge poti, odprle prehod med pečevjem in stenami.
Najprej so oblikovale potočke, zatem deroče rečice in se slednjič spremenile v deroči reki Parana in Uruguay.
Brazilija
0
0
9. JUŽNI KRIŽ
Nemec je bil še deček, pa je že kazal veliko pripravnost za lov.
Indijanci iz plemena Makabijev, katerim je pripadal, so videli, da bo ta mladec postal izvrsten lovec.
In tako je bilo.
Minilo je nekaj časa in Nemec ni več naletel na nikogar, ki bi ga prekašal v spretnosti in urnosti.
Bil je najboljši v svojem plemenu in njegov sloves je bil tako velik, da si nihče ni drznil tekmovati z njim.
Nekega dne se je njegovo pleme začelo pripravljati za veliko praznovanje.
Tedaj je poglavar ugotovil, da so peresa, s katerimi je bil okrašen, obrabljena in obledela.
Spomnil se je, da je nekoč njegov oče povedal, da je manik – njandu žival, ki ima najlepša peresa.
Sklenil je, da bi mu prišla prav in ukazal je Nemecu, naj jih gre iskat.
Ko je mladenič to slišal, je šel pripravit svoje najljubše lovske pripomočke.
Nikdar še ni lovil njanduja, niti ni vedel, kakšen je.
Vedel pa je, da gre za žival, ki jo je sila težko ujeti.
Ko je zaključil s pripravami, je tik pred odhodom še prisluhnil besedam starih lovcev iz plemena:
Vedeti moraš, da je manik pri teku zelo uren.
Kar naprej je na preži in zelo težko se mu boš približal, ne da bi te odkril.
Sled, ki jo moraš iskati, je podobna ptičji, vendar pa je dosti večja.
Pojdi proti jugu in naletel boš nanj.
Nemec se je zahvalil za nasvete, pozdravil in šel v nakazano smer.
Hodil je dneve in dneve, ne da bi zasledil stopinje.
Neko popoldne pa je naletel na sledi, ki jih je iskal.
Vodile so proti jugu in sledil jim je, dokler ni sonce skrilo svoje luči.
Nemec se je ustavil, da bi si odpočil.
Ni se še dodobra zdanilo, ko je bil mladenič že na nogah in je nadaljeval z iskanjem.
Šele po dolgih urah hoje je v daljavi zaznal njanduja.
Vznemirjen ga je začel opazovati.
Ta žival je bila drugačna, kot si je zamišljal.
Dolge in tanke noge so bile slaba opora močnemu jajčasto oblikovanemu trupu.
Pokrit s čudovitim perjem, ki ga je veter mršil po mili volji, je dajal videz, kakor da plava po zraku.
Dolgi vrat je nosil malo glavico, ki se je obračala sem ter tja in skušala odkriti bogsigavedi kaj.
Tisto, kar je najbolj pritegovalo pozornost, pa so bila njegova peresa in tedaj je razumel, zakaj jih je poglavar hotel dobiti.
Nemec je bil tako pretresen, da ni mogel več hoditi in se je usedel, da bi si opomogel.
Medtem je manik kljuval zdaj tu zdaj tam in se je vedno bolj oddaljeval.
Ko je Indijanec to opazil, se je dvignil in ga, malone plazeč se po tleh, začel zasledovati.
Kmalu ga je njandu opazil in začel teči.
Iztegoval in krčil je dolge noge vedno bolj urno, dokler ni dosegel največje hitrosti.
Tako hitro je brzel, da ga Indijanec ni mogel ujeti in nazadnje ga je izgubil izpred oči.
Ker je bil Nemec izkušen lovec, se zavoljo tega ni vznemirjal.
Sledil je njandujevim stopinjam in vedel, da ga bo spet srečal.
Tako je šel naprej, vedno proti jugu.
Nemec je bil še deček, pa je že kazal veliko pripravnost za lov.
Indijanci iz plemena Makabijev, katerim je pripadal, so videli, da bo ta mladec postal izvrsten lovec.
In tako je bilo.
Minilo je nekaj časa in Nemec ni več naletel na nikogar, ki bi ga prekašal v spretnosti in urnosti.
Bil je najboljši v svojem plemenu in njegov sloves je bil tako velik, da si nihče ni drznil tekmovati z njim.
Nekega dne se je njegovo pleme začelo pripravljati za veliko praznovanje.
Tedaj je poglavar ugotovil, da so peresa, s katerimi je bil okrašen, obrabljena in obledela.
Spomnil se je, da je nekoč njegov oče povedal, da je manik – njandu žival, ki ima najlepša peresa.
Sklenil je, da bi mu prišla prav in ukazal je Nemecu, naj jih gre iskat.
Ko je mladenič to slišal, je šel pripravit svoje najljubše lovske pripomočke.
Nikdar še ni lovil njanduja, niti ni vedel, kakšen je.
Vedel pa je, da gre za žival, ki jo je sila težko ujeti.
Ko je zaključil s pripravami, je tik pred odhodom še prisluhnil besedam starih lovcev iz plemena:
Vedeti moraš, da je manik pri teku zelo uren.
Kar naprej je na preži in zelo težko se mu boš približal, ne da bi te odkril.
Sled, ki jo moraš iskati, je podobna ptičji, vendar pa je dosti večja.
Pojdi proti jugu in naletel boš nanj.
Nemec se je zahvalil za nasvete, pozdravil in šel v nakazano smer.
Hodil je dneve in dneve, ne da bi zasledil stopinje.
Neko popoldne pa je naletel na sledi, ki jih je iskal.
Vodile so proti jugu in sledil jim je, dokler ni sonce skrilo svoje luči.
Nemec se je ustavil, da bi si odpočil.
Ni se še dodobra zdanilo, ko je bil mladenič že na nogah in je nadaljeval z iskanjem.
Šele po dolgih urah hoje je v daljavi zaznal njanduja.
Vznemirjen ga je začel opazovati.
Ta žival je bila drugačna, kot si je zamišljal.
Dolge in tanke noge so bile slaba opora močnemu jajčasto oblikovanemu trupu.
Pokrit s čudovitim perjem, ki ga je veter mršil po mili volji, je dajal videz, kakor da plava po zraku.
Dolgi vrat je nosil malo glavico, ki se je obračala sem ter tja in skušala odkriti bogsigavedi kaj.
Tisto, kar je najbolj pritegovalo pozornost, pa so bila njegova peresa in tedaj je razumel, zakaj jih je poglavar hotel dobiti.
Nemec je bil tako pretresen, da ni mogel več hoditi in se je usedel, da bi si opomogel.
Medtem je manik kljuval zdaj tu zdaj tam in se je vedno bolj oddaljeval.
Ko je Indijanec to opazil, se je dvignil in ga, malone plazeč se po tleh, začel zasledovati.
Kmalu ga je njandu opazil in začel teči.
Iztegoval in krčil je dolge noge vedno bolj urno, dokler ni dosegel največje hitrosti.
Tako hitro je brzel, da ga Indijanec ni mogel ujeti in nazadnje ga je izgubil izpred oči.
Ker je bil Nemec izkušen lovec, se zavoljo tega ni vznemirjal.
Sledil je njandujevim stopinjam in vedel, da ga bo spet srečal.
Tako je šel naprej, vedno proti jugu.
0
0
10. AMAZONKE
Pred davnimi časi se je pleme lovcev naselilo ob bregovih reke Amazonke.
Imenovali so se Vorizjani.
Življenje v plemenu je spokojno teklo.
Možje so hodili na lov, ženske pa so čistile, predle in pripravljale ogenj, da bi skuhale plen, ki so ga prinašali možje.
Mineval je čas in začeli so se spreminjati tako Toirrori, poglavar plemena, kot njegovi možje.
Niso več veselo pozdravljali svojih žena, ko so se vračali z lova.
Z mrkimi pogledi so vstopali v šotor in ženam so za njihova opravila privoščili le trdo grajo.
Niti najbolj skrbno pripravljeni jedi niti najlepši nasmehi niso povzročili najmanjše spremembe v njihovem obnašanju.
Žene so bile čedalje bolj žalostne.
Hotele so si povrniti ljubezen svojih mož, a vse je bilo zaman.
Nikakršne ljubeznive besede niso prejele, nikakršne ljubkovalne kretnje.
Nekega jutra je Toyeza, poglavarjeva hči, zbrala vse ženske in jim povedala, da je doživela prigodo:
Ko sem se šla sinoči umivat na rečno obrežje, sem naletela na Walyarimo, črnega panterja.
Onega, ki vse ve.
Vprašal me je, zakaj sem žalostna, in pripovedovala sem mu o našem trpljenju.
Walyarima me je tolažil in mi svetoval, naj skušamo na vsak način dopovedati možem, kako so se spremenili.
In če naši ugovori ne bodo uslišani, se bomo morale oddaljiti od tod in poiskati nove kraje za naselitev.
Nato so sklenile, da bodo ob dnevu lova na veliko divjad pripravile veliko praznovanje in skušale povrniti ljubezen svojih mož.
Nad tem načrtom so bile tako navdušene, da niso zapazile, da poglavar posluša vse, o čemer so se pogovarjale.
Namrščen se je odtihotapil stran in se sestal s svojimi možmi.
Ob dnevu lova na veliko divjad so žene pripravile slastne pijače, si nadele najboljše tunike in čakale na može.
Možje so se tiho približali, tako osornih obrazov kot še nikoli.
S pridušenimi kriki groze so se ženske odmaknile.
Poglavar je na svojem kopju nosil razmesarjeno truplo Walyarime, modrega črnega panterja.
Toyeza se jim je molče postavila po robu.
Zdaj v njenem srcu ni bilo več želje po ljubezni, ampak le sovraštvo in želja po maščevanju.
Na skrivaj je pijačam dodala travo kasavo, po kateri padeš v tridnevno spanje.
Možje so jedli in pili, kakor da se ni nič zgodilo in omahnili so v spanec.
Tedaj so žene zapustile pleme.
Hodile so ob reki Amazonki ter se bolj in bolj oddaljevale.
Dospele so na jaso sredi pragozda.
Tam so se razporedile, pripravile loke in strelice ter čakale.
Ko so se možje zbudili iz globokega sna, so opazili, da so jih žene zapustile.
Besni so iskali sledi, ki pa so bile tako stare, da jih niso mogli najti.
Dolgo časa je poteklo, preden so jih odkrili.
Ko pa so se tiho bližali, da bi žene odvedli nazaj, jih je presenetila ploha puščic, Toyeza pa jim je zaklicala:
Nič več nočemo imeti opravka z vami.
Zdaj smo svobodne in bomo toliko časa iskale može, ki bodo prijazni z nami, da jih bomo našle.
Pomanjkanje nas ne gane in rajši umremo, kakor da bi se vrnile!
Vorizjani so se umaknili tiho, kakor so prišli.
V njihovih srcih pa je tlela žalost, pa tudi občudovanje teh drznih žena.
Vsekakor niso priznali, da so premagani in so še naprej zasledovali amazonke, kakor so se imenovale po novem, da bi jih vnovič osvojili in jim izkazali ljubezen, ki so je bile vredne.
Ne ve se, ali so se amazonke kdaj spet združile s svojimi možmi.
Vzdolž reke Amazonke pa se jih še vedno spominjajo z občudovanjem.
Brazilija
Pred davnimi časi se je pleme lovcev naselilo ob bregovih reke Amazonke.
Imenovali so se Vorizjani.
Življenje v plemenu je spokojno teklo.
Možje so hodili na lov, ženske pa so čistile, predle in pripravljale ogenj, da bi skuhale plen, ki so ga prinašali možje.
Mineval je čas in začeli so se spreminjati tako Toirrori, poglavar plemena, kot njegovi možje.
Niso več veselo pozdravljali svojih žena, ko so se vračali z lova.
Z mrkimi pogledi so vstopali v šotor in ženam so za njihova opravila privoščili le trdo grajo.
Niti najbolj skrbno pripravljeni jedi niti najlepši nasmehi niso povzročili najmanjše spremembe v njihovem obnašanju.
Žene so bile čedalje bolj žalostne.
Hotele so si povrniti ljubezen svojih mož, a vse je bilo zaman.
Nikakršne ljubeznive besede niso prejele, nikakršne ljubkovalne kretnje.
Nekega jutra je Toyeza, poglavarjeva hči, zbrala vse ženske in jim povedala, da je doživela prigodo:
Ko sem se šla sinoči umivat na rečno obrežje, sem naletela na Walyarimo, črnega panterja.
Onega, ki vse ve.
Vprašal me je, zakaj sem žalostna, in pripovedovala sem mu o našem trpljenju.
Walyarima me je tolažil in mi svetoval, naj skušamo na vsak način dopovedati možem, kako so se spremenili.
In če naši ugovori ne bodo uslišani, se bomo morale oddaljiti od tod in poiskati nove kraje za naselitev.
Nato so sklenile, da bodo ob dnevu lova na veliko divjad pripravile veliko praznovanje in skušale povrniti ljubezen svojih mož.
Nad tem načrtom so bile tako navdušene, da niso zapazile, da poglavar posluša vse, o čemer so se pogovarjale.
Namrščen se je odtihotapil stran in se sestal s svojimi možmi.
Ob dnevu lova na veliko divjad so žene pripravile slastne pijače, si nadele najboljše tunike in čakale na može.
Možje so se tiho približali, tako osornih obrazov kot še nikoli.
S pridušenimi kriki groze so se ženske odmaknile.
Poglavar je na svojem kopju nosil razmesarjeno truplo Walyarime, modrega črnega panterja.
Toyeza se jim je molče postavila po robu.
Zdaj v njenem srcu ni bilo več želje po ljubezni, ampak le sovraštvo in želja po maščevanju.
Na skrivaj je pijačam dodala travo kasavo, po kateri padeš v tridnevno spanje.
Možje so jedli in pili, kakor da se ni nič zgodilo in omahnili so v spanec.
Tedaj so žene zapustile pleme.
Hodile so ob reki Amazonki ter se bolj in bolj oddaljevale.
Dospele so na jaso sredi pragozda.
Tam so se razporedile, pripravile loke in strelice ter čakale.
Ko so se možje zbudili iz globokega sna, so opazili, da so jih žene zapustile.
Besni so iskali sledi, ki pa so bile tako stare, da jih niso mogli najti.
Dolgo časa je poteklo, preden so jih odkrili.
Ko pa so se tiho bližali, da bi žene odvedli nazaj, jih je presenetila ploha puščic, Toyeza pa jim je zaklicala:
Nič več nočemo imeti opravka z vami.
Zdaj smo svobodne in bomo toliko časa iskale može, ki bodo prijazni z nami, da jih bomo našle.
Pomanjkanje nas ne gane in rajši umremo, kakor da bi se vrnile!
Vorizjani so se umaknili tiho, kakor so prišli.
V njihovih srcih pa je tlela žalost, pa tudi občudovanje teh drznih žena.
Vsekakor niso priznali, da so premagani in so še naprej zasledovali amazonke, kakor so se imenovale po novem, da bi jih vnovič osvojili in jim izkazali ljubezen, ki so je bile vredne.
Ne ve se, ali so se amazonke kdaj spet združile s svojimi možmi.
Vzdolž reke Amazonke pa se jih še vedno spominjajo z občudovanjem.
Brazilija
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
28.11.2018 ob 11:40
AMARU
MITI IN POVEDKE IZ LATINSKE AMERIKE
Miro Bajt
Mladinska knjiga, Ljubljana 1993