Novinarji so opleli zaradi laži. Včasih so čisti ljudje po srcu znali take stvari napisati brez problema. Ni bilo problema pisati lepe pozitivne stvari. Tudi sama znam podobno napisati. Res je, da pomlad osveži in zbistri misli, ne pa vsem, zato ker so ljudje postali sužnji hudobiji.
Ta sestavek je nekdo enkrat moral napisati, da ga je kablovje tako sestavilo skupaj.
Ta sestavek je nekdo enkrat moral napisati, da ga je kablovje tako sestavilo skupaj.
1
@Grenivka Ne znas ti lepo pisat. Hinavsko znaš pisat. Drugače te je čista zloba. Poglej si kake kaznive laži si objavljala o UKC lj pred nekaj dnevi. Stalno nekoga najdeš, da lažeš in blatiš. Zlobna si, v glavo bolna in zavožena. Izgleda pa, da tudi pijandura.
0
Ti pa si? Viharno sralo, Pepe, Lojzek, softicka? UKC je ZLO. In kaj boš zdaj? Pišem vedno resnico. Vi pa ste anonimni provokatorji ki prežite na stalne nicke non stop
ajde bejži...
ajde bejži...
0
@Grenivka Ni pomebno kaj ti misliš, kdo piše. Ampak to, da si dejansko zlobna in lažnivka. Tako da je kar prav, da trpiš v življenju.
-1
So ljudje, ki znajo s srcem in dušo pisat. Taki ne bodo nič opleli. Problem je bolj, ker so ljudje že tako zaslepljeni, da vsak pristen, iskren in oseben zapis izpod roke pisočega označijo, da je ziher pisala umetna inteligenca. Sem že doživela in veš kaj-od takih je najbolj zdravo in varno se umaknit.
1
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
06.03.2026 ob 16:55
Ko se zima počasi umika in dnevi postajajo daljši, v zraku začutimo nekaj, kar je težko opisati, a ga vsi prepoznamo. Pomlad. Ni le letni čas, temveč občutek, ki se neopazno prikrade v vsakdan. V svetlobi, ki je mehkejša, v zraku, ki diši po zemlji, in v ljudeh, ki po dolgem času znova dvignejo pogled proti soncu.
Po mesecih sivine in mraza narava začne tiho oživljati. Najprej se pokažejo drobni znaki – poganjki na drevesih, cvetovi, ki previdno pokukajo iz zemlje, in ptičje petje, ki spet napolni jutra. Kot da bi se svet po dolgem spanju počasi pretegnil in znova začel dihati.
A pomlad ni le zgodba narave. Je tudi zgodba ljudi. V tem času se v nas prebudi posebna energija. Kar naenkrat se nam zdi, da je mogoče več kot včeraj. Da lahko začnemo znova, popravimo kakšno staro napako ali preprosto odpremo novo poglavje.
Morda je prav v tem čar pomladi – v njenem tihem sporočilu, da nič ne ostane enako za vedno. Da tudi po najdaljši zimi pride čas rasti. Drevesa, ki so bila še pred kratkim gola, se oblečejo v zeleno, travniki zacvetijo, svet pa dobi barve, ki jih je zima skrila.
Pomlad nas uči potrpežljivosti. Narava nikoli ne hiti, a vseeno vedno pride pravi čas. In morda bi se lahko tudi ljudje kdaj zgledovali po tem ritmu – manj naglice, več opazovanja, več hvaležnosti za preproste trenutke.
Ko se sprehodimo skozi park ali ob robu gozda in zaslišimo šumenje mladih listov, nas pomlad opomni, da življenje vedno najde pot naprej. Tudi takrat, ko se zdi, da je vse obstalo.
Zato pomlad ni le sprememba letnega časa. Je opomin, da se lahko tudi mi kdaj ustavimo, zadihamo globlje in si dovolimo nov začetek. 🌱☀️
Tole je napisala AI CHAT. Novinarji pisatelji so opleli.