☕ Poln čvek umetnikov - 2

Jaz kvačkam, precej veliko in precej rada. To je pa žal vse, kar se tiče moje ustvarjalne žilice. Občasno se lotim slikanja, ampak ponavadi obupam ker enostavno nimam občutka. Sploh. Globoko pa občudujem vse slikarje, saj mnogi med njimi ustvarjajo/ustvarjate res krasne zadeve. In pa fotografe. Tudi tega enostavno ne znam. Ali pa nimam potrpljenja.

sovražim ravno ne, si pa zatežen in zoprn s tem stalnim jamranjem in kritiko do nekih privilegijev, tvoje slike mi pa enostavno niso všeč in to vsakodnevno posiljevanje s njimi je za mene že moteče, pa še eno in isto je na sliki .

to je isto

Kaj pa kvačkaš, puloverje? prtičke?

*

glede lelj slik - jih običajno odprem, pogledam, meni so njegovi motivi (razen rož) zanimivi, dosti fotk mi je res lepih. Škoda škoda ker je avtor taka občutljiva zamerljiva dušica.

Saj tudi njega nihče ne sili da jokca v vsaki temi, enostavno mi je s tem kritiziranjem zoprn in konec, kaj ti tukaj ni jasno .

*

Pa saj sploh ni 🙂 Heca se na polno in se potem smeji, koliko jih vedno znova pade na to njegovo foro. To pač nosi s sabo, kot pošev nataknjen klobuk z gamsovim čopkom 🙂 Zaščitni znak.

Posiljevat se ne sme, počakaš sej vsaka slej al prej da 😉

Po tvoje, spet pa ni rečeno, da je to res. Vsi smo v virtuali lahko, kar v resnici nismo 😉

Nič se ne heca in potem smeji, daleč od tega. On je en ostarel zafrustriran otrok, ki ga noben ne mara in teži vsem živim okoli sebe. Zato se ga vsi ogibljejo na kilometer daleč. Redna je pravi biser in srček proti njemu.

Prtičkov ne, ker jih nimam kje uporabljati (mi niso toliko všeč niti), no včasih naredim kakšnega za darilo nekomu, za katerega vem, da ima take stvari rad. Delam vse živo. Šale, rokavičke, kape, copatke za spat (kot balerinkice, za nas, z zmrznjenimi tačkami), zdaj sem sredi projekta pončo. A veš, velik pončo z izrezi za roke in veliko "srednjeveško" kapuco... Kvačkala sem tudi že božične okraske in svečnike, pa obkvačkana jajčka za veliko noč... Ampak veliko raje delam stvari za oblečt/obut kot okraske...

miss b imaš kake kroje, vzorce?

Dorfy bolj ne, ponavadi si zamislim, kaj bi rada, grem na pinterest ali na etsy pogledat kaj na to temo so ustvarjali drugi in spacam skupaj nekaj na pamet. Če se mi zatakne in rabim pomoč pri kakšnem bolj zapletenem vzorcu, kakšni posebni rožici, ali kaj podobnega pa youtube ve vse... 🙂 Kvačkam že toliko let ( bo že 20, sm se naučila prej kot pisati... 🙂 ), da vzrocev praktično ne rabim več, delam vse na pamet.

Vzorce uporabljam edino, če delam kak prtiček, ker se mi tega ne da na pamet izmišljevati (pa lažje je če maš vzorček) pa še to si jih ali sposodim pri babici, ki ima tega bale ali pa snamem kar iz neta... Par lušnih skupin na to temo je na facebooku, če ga slučajno uporabljaš...

Lepo.
Jaz sem v mladih letih delala prtičke, pa kape. Kasneje sem začela raje plesti, nogavice, rokavice, pa en pulover mi je enkrat uspel, ok, pa šali ..

Doma ne maram okraskov, tudi prtov ne. Bila sem nekajkrat obdarjena z doma narejenimi prti iz tanke preje, prav hudo mi je, ampak ... so v predalu.

Vidiš, pletenje pa meni ne potegne. Sicer znam (ta najbolj osnovne stvari), ampak mi ni všeč in ni všeč. Veliko bolje se počutim s kvačko v roki. Kar se tiče okraskov te pa razumem, tudi meni so bolj v napoto kot karkoli drugega, zato sem tudi napisala, da od mene prtičke dobivajo samo tisti, za katere vem, da so jim všeč. Ponavadi babica in nekoč jih je še stara mama. In babi od dragega. Ker so ji blazno všeč. Tukaj se pa boljkone zaključi. Ni nevarnosti, da bi kak kolega za vselitveni žur dobil od mene kvačkan prt... 😆

Ne omenjaj ... jaz sem dobila prte. Pa od lastne mame nekakšne rožaste kičaste vazice in lončke, ..... pa sem jebentiš vsem rekla, prosim, samo copate.

Jup to te pa razumem. Sem tudi sama kar se tiče stanovanjske opreme po duši minimalist in veliko raje vidim, da je čim manj okraskov, in kiča, in "blazno luškanih" malenkosti, ki se valjajo po stanovanju. Vsake toliko me zagrabi, in bi kar vse zmetala. No, edina izjema so magneti, te pa že nekaj let pridno kupujeva na vsakem izletu in potovanju. To so edini spominki, ki jih nosiva domov, in pridno dajeva na hladilnik... 🙂

Po mojem imava medve skupne prednike, nekje v nekem kolenu ali komolcu, definitivno 🙂

To sva pa enkrat že ugotvaljali... 🙂 Izgleda, da bo res kar držalo... 😆

Jaz sem se tudi minimalizma navlekla.
Ko sem šla na svoje sem imela kuhinjo, omaro, dva jogija na tleh, ikein poang in tv na hobuku.
Potem pa začne človek kupovati pohištvo in je vsak dodaten kos čisto odveč 🙂

Mene začne preveč krame hitro dušiti. Zato mam raje malo stvari. Razen pri knjgah. S knjigami pa ne znam nehati. V mojem svetu jih ni nikoli preveč. Ko bom velika bom pa razen za knjige zapravljala še za slike. Trenutno si to še malo težje privoščiva, vsaj ne v taki količini kot bi si jaz to želela, ampak nekoč bom imela pa v vsaki sobi kako lepo, veliko, originalno sliko še neznanega umetnika. Amen.

To pa imam jaz že 🙂

Važička 😛

Saj bo tebi tudi uspelo, nič bat.
Pa meni je ratalo z napol sponzoriranjem.

Saj veš, da sem te mal pohecala. Vem, da bo ratalo, se ne sekiram (kaj preveč), ampak najprej je treba še postaviti hišico, v kateri bodo te slike obešene, potlej pa naprej... 🙂

eto, v tej temi so dobre kritike Lelju ( večina ) kot si jih jaz zaslužim, ne pa da napišete, da so moje slike dobre, od tega nimam nič, človek ma veliko več od žaljenja, ker takoj, ko misli, da je dober, se neha izboljševati in pravzaprav hitro nauaduje od vsega prepričanja, da je dober.

Hrast, kritika ni žaljivka in žaljivka ne pomeni argumentirano kritiko.