☕ Pepelka

možača pač

To deluje kot satira oz. parodija, ker popolnoma obrne klasične vloge.
Pepelka ni več nežna žrtev, pč pa ogromna in močna oseba, polsestri pa sta obsedeni s suhostjo, videzom in disciplino. Pepelko ponižujeta zarad telesa. Vse skup izpade kot črna komedija..

A. in D. sta bolj (vizualno in po direktni genetski pripadnosti materi) bolj družbeno sprejemljivi, vendar suhi nista zaradi lastne discipline (lepoto pa sta tudi podedovali). Njuna vitka postava in "disciplina" je de facto posledica Pepelkinega delovanja, ker je pojedla večino hrane in je ostalo manj zanju; ne izhaja torej samoiniciativno iz njiju, nimata zaslug (si jih ne moreta zares jemati) za to. Kar pomeni, da - kljub boljši štartni poziciji v življenju - cel čas delujeta reaktivno, iz defenzivne pozicije. To, da se Pepelke bojita (se zgražata, padeta skupaj ipd.), temu samo pritrjuje. In taki ljudje so dejansko najbolj toksični, agresivni, kruti, izkoriščevalski: stalno napadajo druge, katere pa - strukturno gledano - nujno potrebujejo za svojo eksistenco, smisel življenja.

Za razliko od Pepelke, ki se lahko in z lahkoto reši zapora, bosta onidve vedno ujetnici: nikoli se ne bosta osamosvojili, zato tudi poskušata Pepelko ohraniti zaprto, pod nadzorom - v resnici pa sebe. A jim ne uspeva. Do Pepelke imata vedno enako ambivalenten odnos - če je ta njihova ujetnica, ali pa če se uspe osvoboditi in ju zapustiti. Vedno bo tudi "kriva" za njuno nesrečo. Sta torej večni žrtvi, vedno odvisni od volje drugih. Zato je tudi njuna samozavest (lastna samohvala) lažna, ker ni z ničemer in v ničemer utemeljena. V najboljšem primeru bo Pepelko v tej vlogi zamenjal nek moški, mož.

Pri Pepelki je zadeva kompleksnejša in na obzorju ni tako enostavne "rešitve". Njena samozavest je drugačne narave, izhaja iz premagovanja (težkih) življenjskih okoliščin in preizkušenj, kar je (bilo) nujno, če je hotela preživeti. To jo dela močnejšo in samozavestnejšo, tako življenje zahteva tudi določeno disciplino, ki se razvije "po poti", iz nuje, ne zato ker bi bilo to družbeno zaželeno. A. in D. nimata takih preizkušenj, njun glavni izziv je, če, kdaj in kolikrat bosta šli sr-at. Nekaj, kar se sicer dogaja fiziološko, ne zahteva miselnega angažmaja, veščin itd. Je pa tako obremenjevanje značilno za tiste, ki so zaprti - dobesedno in v prenesenem pomenu.

Pri Pepelki se ambivalenten odnos do (članov) družine, in posledično tudi nje same, kaže drugače. Vprašanje družbene ne-zaželenosti je trigger, kjer njena disciplina popusti, hrana pa služi kot venil za sproščanje napetosti, in napačno je to videti kot neko splošno nedisciplino, pomanjkanje discipline, ampak gre za neke vrste uravnavanje, čustveno samo-regulacijo. Njena glavna preizkušnja/izziv/ovira je torej zamera (=potlačen bes, razočaranje, sram in občutek krivde) do drugih ljudi, ki so jo zapustili (biološka mater), jo zanemarjali (mačeha), se nad njo izživljali, onkraj katere se zdi, da ne vidi rešitve. Zanjo moški/poroka (= tradicionalna "eksistencialna" rešitev za žensko) torej ni samoumevna rešitev, ne prinaša odrešitve, ampak kvečjemu ponovitev toksičnih vzorcev in odnosov, čemur se upira skozi zavračanje zahtev po družbeni zaželenosti, odobravanju (tako vizualno kot glede "primernega" obnašanja za žensko). Skratka, debelost deluje kot oblika samozaščite, sama po sebi druge odganja stran, neke vrste obrnjena fasada (ki ne zakriva, ampak razkriva, potencira neželene poteze). Verjetno tudi zato, ker obstaja vprašanje (dvom), ali bi ona znala delovati, izbrati drugače, če tega drugačnega ne pozna. Tako se izogne tudi soočenju z eventualnim ponovnim (ljubezenskim) razočaranjem. Je bolj podobna feministki, ki izbere samskost. 😉 Me pa zanima, kako se ta verzija konča. 😉