To si objavil že 27.9.
A nimaš 20 €, da si narediš svojo spletno stran?
A nimaš 20 €, da si narediš svojo spletno stran?
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 40 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
27.09.2025 ob 1:49
Očeta ni poznala, vedela je le, da je bil iz Maribora in da se je njegovo ime začelo s črko D, mama ji drugega ni povedala, niti slik ji ni pokazala, rekla ji je le, da je bil alkoholik in zato tudi nasilen ter da ga je zato zapustila. Kljub revščini in splošnemu pomanjkanju je deklica imela lepo otroštvo, rada je hodila po Kranju, zelo všeč ji je bil kanjon Kokre kjer je pogosto presedela cele dneve in gledala postrvi, ko so se lovile po čisti a mrzli vodi. Včasih je prišla tja, ko se je mama drla nanjo, to je bilo pogosto kajti delala je v tovarni in zaslužila zelo malo, težko življenje jo je znotraj ubilo in spremenilo v bledo senco lepe ženske, ki se je poročila z bogatim poslovnežem, a kdo pa je sploh ona, od kod je?
72 let nazaj. Barnaul. Sredi mrzlega in oblačnega dneva je Dobrila sedela v hiši in skozi okno gledala ljudi, ki so počasi hodili po mrzlem mestu. Do koder ji je seglo oko, je bila revščina, ljudje so bili lačni in depresivni, stežka so še premikali svoje utrujene noge in bili so siti tega sveta. Njeno opazovanje je zmotil prihod njenega moža Vladimirja. Bil je visok moški s temnimi lasmi in temnimi očmi, vedno je bil oblečen v črna oblačila, njegova edina bela stvar so bili zobje. Brez besed je sedel na usnjen fotelj ter se zagledal v svojo čudovito ženo, preprosto popolna je bila, najlepša ženska v celi Rusiji. Gledala sta se in Dobrila je začela počasi premikati svoje tanke prste, stiskala je rob mize in se potila, le kako naj mu pove? Vladimir je opazil njeno tesnobo a rekel ni ničesar; naj kar sama pove kaj jo moti, a kaj je ne bi motilo, saj gre čisto vse narobe, svet je tak, kot da ga bo kmalu konec. Pa kdo si ne bi želel konca, vojna je uničila vse, celotne družine so bile uničene, vse je propadlo in nihče ni zares razumel zakaj. Propaganda jim je najprej prikazovala Nemce kot sovražnike, nato kot zaveznike in ti zavezniki so postali sovražniki, ko so jih napadli. Zakaj? Zakaj? To je bilo edino vprašanje, ki so si ga tedaj zastavljali. Nekateri so v vojni videli možnost za uspeh v vojski, politiki ali pa veliko izpolnitev svojih ideoloških idej. A Vladimir ni bil vojak, ni bil politik in nobenega mnenja ni imel, le živeti je hotel lepo življenje z žensko svojih sanj. Imel je gradbeniško podjetje in s tem zaslužil dovolj, da je preživljal oba, a vojna je vzela čisto vse, delavci so pomrli in podjetje je propadlo, ker tudi nihče ni ničesar gradil.
Vojna se je sicer že končala a pravo trpljenje se je šele začelo in oba sta to vedela, je morda zato bila Dobrila živčna, se je končno zlomila? Pritisk je bil premočen in morala mu je priznati. “Noseča sem, noseča sem, noseča sem!” je zavpila. Vladimir se je kar stresel od strahu in zaskrbljenosti. Ljubil jo je, zelo jo je ljubil a ljubezen ne bo nahranila otroka, ne bo ga izšolala in mu dala poklica. Vstal je a noge je imel mehke in zato je kar padel na tla, tudi tresel se je še vedno. Kaj nama je sedaj storiti, je vprašala Dobrila in ga zaskrbljeno gledala. Oh, ne vem, res ne vem, pa saj ne rečem, da nisem vesel, da bo otrok, zelo sem vesel a razumi me, da me zelo skrbi.
Vem, vem, saj zato pa vprašam. Vladimir se je tedaj spomnil pogovora s svojim sodelavcem, govorila sta o Jugoslaviji in zdelo se mu je, da bi bilo življenje tam boljše kot v Rusiji, ne bi pa jima bilo treba iti na zahod. Ženi je povedal svoje mnenje in povedal ji je za Ljubljano, tam je tudi bolj toplo, plače so višje in diktatura ni tako grozna kot tukaj. Dobrila ga je tiho gledala, še nikoli niti iz mesta ni šla, kako bi se kar odselila v Evropo, vse bi pustila tukaj. A saj ničesar ni zares imela, kaj pa je imela drugega kot staro hišo, edina vredna stvar v njej pa je bila zlata ura stara 200 let, ki jo je podedovala in zelo čuvala. Vladimir ji je poskušal razložiti, da življenje v Barnaulu nima prihodnosti in da se mu zdi, da bo življenje postalo še težje in Stalin še bolj nasilen. Na koncu je le popustila, odločila sta se, da gresta v Ljubljano. Dobrila je vzela majhen kovček in vanj položila nekaj oblačil ter seveda svojo uro, Vladimir pa je spakiral svojo pištolo, nož in eno majico ter hlače, to je vse kar sta imela. Skupaj sta stopila iz hiše in se veselo pogledala, bila sta polna optimizma a seveda tudi zelo zaskrbljena, v Jugoslaviji še nikoli nista bila. Pogledala sta hišo in ko sta videla v kakšni bedi živita, sta bila kar vesela, da gresta stran kajti hiša je bila že zelo stara in uničena. Imela sta konja in voz, usedla sta se, bič je zamahnil po zraku in konj je z glasnim zvokom naznanil začetek dolge poti. Prvih 20 kilometrov je potekalo brez težav, nato se je zvečerilo in morala sta prespati kar v močvirju kjer sta ujela nekaj žab in jih za večerjo spekla na ognju. Pot sta nadaljevala okoli petih, čas sta vedela zahvaljujoč zlati uri. V vasi Posevnaya sta se ustavila in okrepčala v lokalni gostilni, Dobrila je ves čas uro držala v rokah, da je kdo ne bi ukradel, v taki krizi namreč skoraj vsak postane tat, če dobi priložnost. Jedla sta pečeno raco in bila je tako sladka kot nikoli, predvsem zato, ker so bile žabe edino kar sta pojedla v zadnjih 24 urah. Svoj zadnji denar sta porabila za to kosilo a ni ju skrbelo kajti v enem dnevu bosta že v Novosibirsku kjer bosta lahko prodala konja ter si kupila vozovnico do Moskve. Prespala sta na vozu v tisti vasi in naslednji dan nadaljevala pot. Prišla sta do Novosibirska, razgled je bil neverjeten, z njiv južno od mesta so se bele mestne stavbe čudovito bleščale in prvič sta videla tako veliko mesto kajti Barnaula nista zapustila nikoli v življenju. Ob vstopu v mesto sta postala rahlo nejevoljna kajti nista bila prepričana, če jima bo pot uspela, razmišljala sta o vrnitvi domov. Ustavila sta se v centru in si ogledovala mesto, celo avtomobili so bili, le kdo bi kupil njunega shiranega konja? Nekaj časa sta hodila po mestnih ulicah in iskala človeka, ki bi kupil konja, našla sta ga na obrobju mesta, bil je reven kmet, ki je nujno potreboval konja, a ne glede na njegovo revščino, je bil bogatejši od njiju in tako jima je lahko plačal za konja. Te plemenite živali se sicer prodajajo za veliko več a njima je bila vsota dovolj, namreč bilo je še več kot sta potrebovala za vlak do Moskve. Še isti dan sta si kupila vozovnici in sedla na vlak, ki je bil na njuno srečo ravno na postaji. Sedla sta in se veselo gledala, prijela sta se za roke in prvič po večih letih občutila srečo in z veseljem gledala v prihodnost. Vlak je monotono peljal in zaspala sta, dolga pot ju je neizmerno utrudila in spala sta vse do Moskve, le občasno sta se zbudila za nekaj ur, da sta kaj pojedla. Tam sta izstopila in od prodaje konja jima je ostalo še nekaj denarja, najela sta sobo v motelu in Vladimir je še isti dan šel iskat službo po mestu. Zvečer se je vrnil a s slabimi novicami, v celem mestu ni bilo službe, ker pa ni imel niti dokumentov ali česarkoli drugega, oblečen pa je bil v stara oblačila, ga dostikrat niso hoteli niti poslušati in so ga odgnali. Dobrila ga je tolažila, da je v redu kajti tam sta lahko še 5 dni in v 5 dneh se bo zagotovo kaj našlo. Kot po navadi je imela prav, tretji dan je mož našel službo, srečal je znanca iz Barnaula in ta mu je ponudil službo čistilca v njegovem podjetju. Po dveh dneh sta morala iz motela a Vladimirjev znanec je prvo plačo dal že vnaprej in tako sta lahko najela stanovanje, ki pa je bilo še slabše in manjše od hiše v Barnaulu, a prepričana sta bila, da bosta kmalu nabrala dovolj denarja, da prideta v Jugoslavijo. Hiše v Barnaulu nista prodala, ker sta vedela, da je nihče ne bi kupil, kajti streha se bo vdrla vsak čas tako da so njuni prihranki temeljili na slabo plačanem delu in prihranila nista skoraj ničesar, komaj za hrano in najem je bilo dovolj. Minilo je nekaj mesecev in Dobrila je začutila bolečine v trebuhu, prišel je čas. Vladimir se je zavedel, da nista prišla praktično nikamor in sta komaj malo na boljšem, otrok pa že prihaja. Rodila je v nekaj urah doma in ob osmih zjutraj rodila deklico, ki sta jo poimenovala Ivana. Majhna dojenčica je bila največji dosežek njunih življenj in nikoli nista bila tako ponosna sama nase kot takrat, celo na revščino sta pozabila. Več let je minilo in ostala sta v istem stanovanju, na selitev sta čisto pozabila, ker sta se tako ukvarjala z otrokom, ki tako dolge poti vsekakor ne bi preživel, ko pa je gibanje postalo omejeno pa tako ali tako nista mogla iz države in sta se sprijaznila z življenjem v Moskvi, ki sploh ni bilo tako slabo kot sta pričakovala. Oče je našel bolj plačano službo gradbenega delavca in Ivana je bila zdrav otrok. A nekega temnega zimskega dne je Vladimir ostal brez shlužbe, ker se je stepel s sodelavcem, ki ga je cel dan žalil. Bilo ga je sram priznati, da se je to zgodilo in tako se je vsak dan delal, da gre v službo a v resnici je odšel do bližnjega lokala kjer se je opijal do poznih večernih ur. Najprej je pil zaradi žalosti in obupa, nato pa je začel piti, ker mu je bilo všeč. Nekega dne je do njega pristopil sumljiv Rom, ki mu je namignil, da naj pride z njim. Vladimir je bil opit in ni niti razmišljal. Rom ga je peljal v sobo zadaj in mu tam povedal, da je lastnik tega lokala ter da vidi kako vsak dan preživi v njem. Vladimir ga je vprašal kaj hoče od njega in da naj se ne ukvarja z njegovimi težavami. Ohoho, se je zasmejal prebrisani Rom. Vidim, da potrebuješ denar, pa čas imaš, kajne? Tako je, je rekel Vladimir in ga vprašal na kaj namiguje. Mi ponujaš službo tukaj, bom stregel? Hahaha, kar misli si, tako velik in močen človek si, le zakaj bi te zapravil za strežbo? Kot vidiš, je lokal večino časa prazen, le kako bi zaslužil dovolj...mamila prodajam, veš? Heroin in marihuano, če sem natančen, od tebe hočem, da se pridružiš in mi za dobro plačilo pomagaš pri poslu, močen človek si in če bi prodajal ti, stranke vsekakor ne bi niti poskusile goljufati! Mamila! Je zavpil Vladimir, ni mogel verjeti, da se to dogaja, vedno je služil pošteno a najemnino bo treba plačati čez 8 dni in če je ne bo, bo Dobrila izvedela, da je izgubil službo... Sprejmem! S Ciganom, ki se je pozneje predstavil kot Jan, sta si segla v roko in s tem zapečatila usodo obeh. Vladimir se je zmeden vrnil do svoje mize ter nadaljeval z viskijem, ki ga je pustil tam. Razmišljal je o svojem življenju in o svoji čudni odločitvi, le kako bo prodajati droge s Ciganom? Naslednji dan je kot po navadi prišel v lokal in tam ga je v kotu čakal Jan. Usedel se je nasproti in ga gledal dokler Rom ni spregovoril. Danes ob desetih zvečer boš dostavil 3 grame heroina moji stranki v ulico nedaleč proč, več ti bom povedal pozneje. Vladimir je še nekaj ur sedel v lokalu in se opijal, ko je do njega pristopil Jan in mu povedal točno lokacijo, opis stranke in mu dal vrečko polno droge.
Vladimir se je pol ure pred dogovorjenim časom odpravil po cesti vzhodno in prispel do majhne rumene hiške, čakal okoli 10 minut in z druge strani je videl prihajati črnca. To je bil prvi črnec, ki ga je Vladimir videl in zato se je malo bal, črnec pa je prišel do njega in iztegnil desnico v kateri je imel denar. Vladimir je samo premaknil roko in črnec je skril denar. “Najprej mi daj robo, nato ti plačam” je rekel in Vladimir mu je previdno dal vrečko. Črnec mu je dal denar in Vladimir je bil presenečen nad vsoto, skoraj bi zavpil od presenečenja, toliko denarja na kupu ni videl od kar so mu ljudje plačevali, ko je še imel podjetje. Vrnil se je v lokal in dal Janu denar, on pa mu je dal njegov delež, ki je bil sicer precej manjši od njegovega, a vseeno visok za brezposelnega Vladimirja. Najemnine sicer ni plačal v celoti, a večino je in tako Dobrila ni ničesar izvedela. Ko je opravil še eno dostavo trave, je plačal ostali delež in se tako rešil težav za en mesec. Naslednji teden je črncu zopet dostavil mamila, tokrat še več in tako je dobil dovolj denarja, da je Dobrili kupil zlato ogrlico, Ivani pa nove učbenike za šolo, kajti hodila je že v 2. razred. Ko ga je žena vprašala od kod mu denar jo je mrtvo hladno pogledal in ji rekel, da naj ne sprašuje. Takrat je postala sumičava in čeprav ni vedela ničesar, ga je prosila naj bo previden. Nekaj let pozneje je bil Vladimir že znan po celem mestu po svojih dejavnostih povezanih z Janom, včasih je tudi koga pretepel in bil je zelo znan po temu, da je to počel na krut način. Edini, ki niso vedeli kaj počne so bili policija in njegova družina. Neke noči je dostavljal 20 gramov heroina v Voronovo in vse je potekalo kot je treba dokler ni prišlo do plačila. Moški ni hotel plačati dogovorjene cene in Vladimir je vzel svoj nož in ga hotel zabosti, a tedaj so iz okoliških ulic pritekli ljudje in ga obkolili. Stranka mu je vzela vsa mamila in ostalih 15 ljudi ga je preteplo. Vladimir se je poškodovan vrnil domov in Dobrila ga je zasliševala kaj se mu je zgodilo. Ne glede na njen trud, ji ni povedal kaj se je zgodilo in ko ga je vprašala, če ima kaj zveze z mamili je vstal, jo prijel za vrat in boksnil v trebuh. Dobrila je zajokala od bolečine in Vladimir jo je brcnil v koleno, da je padla na tla. Bila je presenečena, še nikoli je ni udaril. “Ti si zgolj ženska, moje življenje se te ne tiče, nikoli več me ne sprašuj kaj se dogaja, če te kdo vpraša kaj si pa padla po stopnicah, saj bodo verjeli, nesposobna in neumna si!”. Ravno tedaj je domov prišla Ivana in videla kako oče stoji nad mamo, ki je jokala na tleh. Ni razumela kaj se dogaja a to se je spremenilo, ko jo je Vladimir pretepel, ker je bil preprosto preveč jezen. Ivana je jokala, ko jo je oče brcal po tleh, Dobrila je stekla tja, da bi ga ustavila, pa jo je samo odrinil stran.
Ko je končal se je usedel za mizo in se zadrl na Dobrilo, da hoče kosilo. Pohitela je v kuhinjo in mu spekla jajca. Ko je jedel mu je pod mizo masirala noge in med tem jokala, on pa je ves čas govoril kako slabo kuha in kako slaba žena je, a jajca je pojedel. Ivana je stekla iz hiše in se je vrnila šele naslednji dan, a Vladimirja ni bilo tam, odšel je po kosilu prejšnji dan, Dobrila ni vedela kje je a bila je vesela, da ga ni. Bila je šokirana, da je to naredil kar tako a vedela je, da se ne more kar ločiti, ker je ženska in ker je on tisti, ki zasluži ves denar. V takem vzdušju je Ivana dočakala svoj 18 rojstni dan. Dobrila ji je spekla višnjevo torto, njeno najljubšo in ko je jedla, je prišel domov Vladimir. Vzel je preostalo torto in jo vrgel v smeti “ne zaslužiš si tega” je rekel in se usedel na fotelj. “Dobrila, poslušaj me sedaj. Ubil sem človeka. Zaklal sem ga. Jaz sicer mislim, da je vseeno, ker je bil črnec a policija ne misli tako, prav tako pa tudi njegova tolpa, oboji me iščejo in bliža se dan ko bom šel v zapor ali pa umrl. Ker boš ostala sama, me boš prevarala in si poiskala drugega. To moram preprečiti.” Vzel je pištolo in brez besed ustrelil Dobrilo. Njeno negibno in nemočno truplo je padlo na tla in kri je špricnila po Ivani. Zakričala je in oče je nameril svojo pištolo vanjo ter ji ukazal, da se ne premika, ubogala ga je. Vladimir je stekel iz hiše in šel v lokal kjer je Janu povedal, da je ubil stranko, ker ni hotela plačati ter da ju sedaj lovi tolpa. Jan se je zelo razjezil in je Vladimirja izgnal in mu zabičal, da je to njegov problem in da naj se ne vrne. Stekel je domov, vzel Dobrilino zlato uro in Ivani rekel, da naj se takoj spakira. Čez okoli pol ure sta šla na vlak, Ivano je držal za roko, da ne bi mogla pobegniti. Sedla sta na vlak za Berlin in naslednji dan sta bila že tam. Vladimir jima je kmalu najel stanovanje blizu berlinskega zidu. Stanovanje je bilo prazno, imelo je eno posteljo in eno omarico, nanjo je postavil zlato uro. Ivana je sicer končala svoje šolanje a vseeno ni hotela kar tako zapustiti Moskve, umora mame pa še vedno ni čisto razumela, preprosto ni dojela, da je mrtva in da jo je oče res ubil. Prvi dan sta ostala v stanovanju in zvečer je on spal na postelji, ona pa je morala spati na tleh ob postelji, ni imela vzglavnika in pokrila se je s prtom. Čeprav je Vladimir v Moskvi zaslužil veliko, je denar pojenjal in zato je napisal pismo Janu, uspelo se jima je doseči kupčijo. Nekega jutra je zbudil Ivano in ji povedal, da je njen oče in da ga mora ubogati in iti v Moskvo k Janu nekaj iskati. Dal ji je naslov, ji plačal vozovnico in ji rekel, da je ne rabi skrbeti, ker bo kmalu nazaj. Ko je prišla v Moskvo, jo je v lokalu v katerega je oče redno zahajal, čakal Jan. Poklical jo je noter in rekla mu je, da jo pošilja Vladimir, da pa ne ve kaj mora narediti. Jan se je zasmejal in jo peljal po zavitih stopnicah v temno sobo nad lokalom. “Oče potrebuje denar, jaz tudi, ti pa nimaš službe. Zmenila sva se, da boš delala pri meni in del dobička dala njemu, drugi del pa meni. “Kaj pa ostane zame”, je vprašala. “Čisto nič, saj ne potrebuješ, te bom že jaz nahranil, ne skrbi.” Ivano je skrbelo a ni si upala spraševati nadaljnih vprašanj, ker je vedela česa je njen oče zmožen, kaj šele skupaj s ciganom.
Naslednji večer ji je Jan dal majhno škatlo in rekel, da naj jo dostavi vplivnemu moškemu v enega boljših hotelov v mestu. Ivana je po temnih ulicah prišla do hotela v centru in ko je stopila noter kar ni mogla verjeti kako lepo je bilo. Stene so bile rdeče z zlatimi obrobami, čudoviti rjavi stoli pa so bili videti še lepši kot so bili zraven marmornih miz, povsod so sedeli uglajeni ljudje, ki so se med kajenjem pogovarjali. Po Janovih navodilih je šla v tretje nadstropje po stopnicah in prišla do sobe 78. Potrkala je in vrata ji je odprl visok moški in jo povabil naprej. Stopila je v prostorno sobo, ki je imela na sredini veliko zakonsko posteljo, za njo pa je bil balkon z razgledom na center Moskve, slike na stenah pa so prikazovale druga svetovna mesta. Bila je navdušena, še nikoli ni videla take lepote. “J-jaz sem Ivana, prinesla sem robo, Jan jo pošilja.” “Robo, kakšno robo? “Ohoho, vidim, da ne veš. Verjetno ti nihče ni povedal in misliš, da dostavljaš heroin, no ja, kar poglej v vrečko”. Previdno je odprla majhno rumeno vrečko in noter je bil en sam kondom. Zavedela se je kaj to pomeni in odskočila od moškega od strahu, on pa je stopil do nje. “Ivanica, ne beži, saj to je vendar tvoj poklic, vesela bodi, da sem jaz tvoja 1. stranka ne pa kak s HIV-om okužen revež.” Ivana se je umikala in moški je hodil proti njej, razmišljala je o pobegu in ko je stekla proti vratom jo je ujel in podrl na tla. “Nikamor ne greš, Janu sem že plačal, sedaj pa zgini na posteljo!” Ivana se je počasi skobasala do postelje in se usedla nanjo, prestrašeno ga je gledala. “Če bo Jan kaj vprašal, sva uporabila kondom” je rekel in jo zgrabil za vrat, potisnil nazaj in začel slačiti. Ivana je jokala, nikoli prej ni niti poljubila fanta, želela se je poročiti s kom, ki bi ga ljubila, sedaj pa mora biti prostitutka in početi take stvari z nekom, ki ga niti ne pozna. Moški jo je slekel in Ivana je že glasno jokala in solze so tekle po njenem obrazu in ji razmazale ličila. Pogledal jo je in pobožal po obrazu ter ji povedal, da ga to še bolj vzburja, da upa, da ne bo nehala jokati kajti to ga spominja na vse otroke, ki jih je zlorabil v Londonu. Ivana je požirala slino in zadrževala solze, on pa je masiral njene joške in na njih ugasnil cigareto. Ivana je zavpila od bolečine in v tem trenutku jo dobil erekcijo. Pogledal jo je, pogoltnil slino, zahropel in skočil nanjo kot lev na svoj plen. Slekel se je, bil je debel in kosmat, njegov penis se je zdel umazan in Ivana ga je prosila, da se je usmili. Prošnje so bile zaman. Zaril je svoj spolni ud v njeno nemočno in suho telo s tako silo, da je pritekla kri, a solz je bilo še več. Ivana je zaprla oči in čakala, da bo konec a moški ni mislil končati, vzdihoval je na ves glas in ji govoril, da je njegova sužnja in da bi od sedaj naprej moral pri njej imeti popust ali pa celo zastonj, ker je on tisti, ki jo je razdevičil in vpeljal v ta posel. Ivana je vsake toliko časa nemočno prosila, da neha on pa se je prošnjam zgolj zasmejal in jo ugriznil v joško, da je še močneje zajokala. Trajalo je kako uro in končno je končal, pred izlivom je sicer penis potisnil ven, ker, po njegovih besedah, ni hotel, da umazana 🤐 nosi njegovega otroka. Penis umazan od njene krvi je tako zaril v njena usta in prišlo mu je v njeno grlo, da, se je skoraj zadušila, okus je bil nagnusen. Kri in sperma pomešana z umazanijo njegovega angleškega kapitalističnega penisa sta jo dušila in Ivana je izmučena padla na posteljo, ko je penis potegnil iz njenih ust. Hropel je in jo še enkrat udaril po riti, nato pa se ulegel zraven nje in naslonil svoj spolni ud na njeno nogo. Ivana je od izmučenosti zaspala v njegovem naročju, zbudil jo je in rekel, da si tako umazana prostitutka kot je ona ne zasluži, da spi v takem hotelu in jo nagnal ven kar nago, obleke ji je zgolj vrgel na hodnik. Ivana se je hitro oblekla in stekla iz hotela, hotela je proč. Tekla je in ker ni zares razmišljala kod hodi, jo je poz zanesla na pokopališče. Tam je začela hoditi počasneje in ker je bila noč, se je tudi malo bala, a po takem dnevu si je odkrito želela smrti. Počasi je hodila med vrbami in naletela na grob svoje matere Dobrile. Bil je nov in preprost grob, lesen križ z imenom je gledal iz neurejene črne zemlje. Ivana je padla na kolena in začela jokati ter prositi mamo, da ji pomaga, da ne ve kaj naj stori in da ne vidi razloga, da bi živela. Jokala je in ker sta jo seks in tek tako utrudila, je zaspala. Zjutraj je vstala še pred zoro in se praktično odvlekla do lokala, tam jo je Jan jezno pričakoval. Ko je stopila noter, jo je prijel za roko, jo zvlekel v klet in udaril s palico za biljard, kajti vrniti bi se morala že včeraj. Ivana ga je prosila, da je ne tepe, češ da jo že tako dovolj boli a Rom ni imel nobenih čustev. “Še drago sem te prodal, 🤐! Uiti si mislila, kajne? Sram te bodi!” je zavpil in jo močno udaril po hrbtu, da je na mestu udarca ostala rdeča črta. Ivana je jokala in Jan se je smejal “Oh prosim te, kaj res misliš, da se mi boš tako smilila? Dojenčka sem že ubil, sedaj naj se pa tebe usmilim?” Ivana je zaihtela, da ni treba, naj pa je vsaj ne teče, ker ni hotela pobegniti ampak je samo prej zaspala. Jan jo je še nekajkrat udaril in ji nato rekel, da naj se gre umiti kajti čez 7 ur jo na železniški postaji čaka nova stranka. Ivana se je v kopalnici polni plesni umila z mrzlo vodo, se obrisala z brisačo iz katere je padla mrtva miška in šla v svojo sobo, ki je bila zraven. Soba je bila majhna, ni imela okna ali barve, bile je zgolj slabo ometana, noter je bila ena postelja s plesnivim jogijem in majavo mizo in stolom ob njej. Ulegla se je na posteljo, ki je ob tem zaškripala in gledala v utripajočo žarnico na stropu polnem pajčevin, ki je komaj kaj svetila in počasi utripala. V sobo je prišel Jan in ji dal kos kruha in kozarec vode, da se malo napije preden gre. Ivana je jedla star kruh in pila umazano vodo z velikim užitkom, to je bil njen edini obrok v dveh dneh. Eno uro pred dogovorjenim časom, ko bi se morala na postaji dobiti s stranko, je šla in po lepih ulicah hodila do postaje. Prišla je in se razgledovala okoli, le slabi spomini jo vežejo na to postajo. Kmalu je do nje pristopil majhen moški, jo prijel za roko in peljal domov. Živel je v istem stanovanju kot ona s svojo družino preden je Vladimir ubil Dobrilo in ob vstopu v stanovanje je jokala, moški pa se je slekel in razkril svoj majhen in mlahav penis s katerim jo je božal po obrazu, ona pa mu ga je morala sesati na istem mestu kot je ležalo truplo njene mame nekaj tednov nazaj. Vedela je, da je vsega tega kriv oče in jeza v njej je naraščala, bila je tako jezna, da ji je bilo vseeno za vse kar je nagnusen škrat počel z njo. Ko se je vrnila domov je vprašala Jana zakaj sploh mora iti drugam in zakaj stranke ne pridejo v lokal. Jan ji je povedal, da je njena soba tako slaba, da je ne privošči svojim strankam, sicer pa je to lokal in ne bordel, ljudje pa njene usluge plačajo prej; skupaj s pijačo. Ponoči Ivana ni spala, ležala je na postelji in razmišljala o dogodkih tega dne, o tem kako je gledala krvne madeže, ki jih je pustil umor njene mame, nek nagnusen moški pa ji je ravno tedaj špricnil v oči. Bila je obupana in jezna, jezna je bila na čisto ves svet. Zjutraj jo je zbudilo Janovo božanje; njegova temna in hladna roka je polzela po njenem telesu in govoril ji je, da če ne bi bila tako ničvredna prostitutka, bi jo mogoče celo dal za ženo za svojega umsko zaostalega brata. Ivana se je probala umakniti, on pa jo je zgrabil za stegno in vanj zaril svoje umazane nohte, da je zajavkala kot majhna miška, ko se ujame v past. Jan jo je gledal divje kot sokol, ko uzre majhno ptičko, ki jo hoče pojesti in začel je lesti na posteljo. “Danes nimaš strank in si tako prosta samo zame.” Roko ji je dal pod majico in začel otipavati njene joške, ona pa je spuščala zvoke obupa. Odpel je svoje umazane hlače in jo posilil, Ivana je gledala v strop in molila, da bo čimprej konec. Jan je končal v nekaj minutah in špricnil po njenem trebuhu. “Fuj, poglej se, umazana si. Da te ni sram, takoj se umij.” Zasmejal se je, se oblekel in šel nazaj dol v lokal in sklepal posle z najbolj pohotnimi in nagnusnimi ljudmi kar jih svet premore. V Berlinu je Vladimirju šlo odlično, njegova hči je dobro služila s prostitucijo in lahko si je kupoval heroin od katerega je bil sedaj odvisen; da bi si ga lahko kupil vedno več je prodal večino svojih stvari, skoraj vse razen zlate ure. Preselil se je tudi v slabše stanovanje in čeprav je Ivana zaslužila vedno več, je bilo denarja premalo, začel je ropati. Nekega dne je v Moskvi Ivana morala iti v avto, ki se je ustavil ob lokalu. V avtu jo je čakal lepo oblečen črnec in ji rekel, da si že dolgo želi okusiti belo meso. Ivana se je bala, da so govorice o velikosti črnih spolnih udov resnične in da jo bo bolelo in črnec je opazil, da se boji in se je pohotno oblizoval. Odpeljal ju je v poceni motel in jo nesel v njuno sobo, vrgel na posteljo in se začel slačiti. Ko je slekel gate je njegov nabrekel penis kar poskočil in bil je tako velik kot se je bala. Morala se je sleči in črnec jo je dvignil, nasadil in nabijal kar stoje, Ivana pa je vpila. Vzdihoval je in ji šepetal, da je belo meso najslajše in da je res prijetno tesna, vsako sekundo si je Ivana smrti želela bolj kot kadarkoli prej. Prišlo mu je in Ivano je kar vrgel na tla, si s penisa snel kondom in ga vrgel nanjo. Usedel se je na posteljo in si frcal spolni ud levo in desno ter jo vprašal, če mogoče ve kaj se je zgodilo z Rusom, ki je dostavljal drogo v imenu Jana, kajti ubil je enega njegovih članov tolpe. Ivana se je spomnila, da je oče govoril, da je ubil črnca preden je ubil mamo in hotela je povedati, da je njen oče, da bi ga ta moški ubil, hkrati pa se je bala, da se ne bi maščeval in ubil nje. Nekaj časa je premlevala o pravi odločitvi in se nato odločila, da bo povedala, ne bo pa rekla, da je njen oče. Črncu je povedala, da se je preselil v Berlin ampak da ne ve, če še živi na istem naslovu, kajti od Jana naj bi slišala, da je postal odvisen od heroina in se je zato moral preseliti. Moški se ji je zahvalil za informacije in jo poljubil na čelo, se oblekel in jo odpeljal nazaj k Janu. 13 dni pozneje, so našli Vladimirja mrtvega v Berlinu in ga pokopali v neoznačen grob, Ivana je slišala novico in bila je vesela, a njenega trpljenja še ni bilo konec. Jan jo je še silil v prostitucijo. Nekega dne je po tem, ko je ravno opravila posel s stranko, hodila po poti in opazovala ptičke, ko so skakali po vejah. Usedla se je na klop v parku in poslušala zvoke narave. Prvič po zelo dolgem času je bila srečna. Opazovala je otroke in mamice, ki so pazile nanje in razmišljala o tem kako lepe stvari lahko naredi človeško telo, njeno pa je namenjeno le praznjenju pohotnih moških. Zopet je postala žalostna in šla naprej do reke Moskve in razmišljala o samomoru. Usedla se je na tla, gledala v reko, ki se je počasi vrtinčila in se v mislih vrnila v svoje otroštvo kakih 20 let nazaj. Bil je lep poletni dan in v šoli so se ravno učili poštevanko. Domov je šla s prijateljicama in skupaj so ponavljale snov tistega dne, spomni se, da ji je bila matematika dokaj težka a hkrati zanimiva. Ko je prišla domov, je hiša čudovito dišala po palačinkah in mama ji je prinesla na mizo poln krožnik te čudovite hrane. Pojedla je vsaj 8 palačink in se nato skupaj z mamo učila matematiko. Domov je prišel oče, poljubil je mamo in objel njo, nato pa se veselo pohvalil, da je bila danes plača in da ju pelje jesti v restavracijo. Čeprav je bila polna palačink, je z veseljem sprejela ponudbo kajti ni se dostikrat zgodilo, da bi šla jesti kam drugam tako da je bila kar navdušena. Lepo se je oblekla in ko se je vrnila v jedilnico, sta starša plesala na glasbo na radiu in tudi ona se jima je pridružila. Peš so odšli do restavracije, ki je bila oddaljena nekaj ulic in starša sta jo držala za roke, vsak na eni strani. Tekli so in skakala je, ker pa sta jo držala, je vsakič poletela v zrak in smejala se je celo pot do restavracije, nežno poletno sonce pa je ob svojem zahodu božalo njen vesel obraz. Jedli so odojka in se pogovarjali o življenju. Domov so se vrnili že v temi in Ivana je bila tako zaspana, da jo je Vladimir nesel domov in položil v posteljo. Spomni se tudi, ko je dobila slabo spričevalo in je imela mama z njo dolg razgovor o tem, da je pomembno, da konča šolo, da bo imela dobro službo. Ironično. Ob večerih je zelo rada poslušala, ko sta starša govorila zgodbe o svojem življenju. Oba sta bila iz Barnaula, oče se ni boril niti v eni vojni in z Dobrilo se je poročil, ko je imel 19 let. Mama je imela v mladosti zelo rada kokoške, njena mama Agata je imela 35 kokošk za katere je Dobrila z veseljem skrbela, njen oče Ivan pa je bil pesnik, ki pa sicer ni bil preveč znan, je pa vseeno zaslužil dovolj za preživetje. Dobrila je rada lovila kokoške in nekega dne ji je ena ušla, skočila je čez ograjo in odletela v bližnji gozd. Dobrila je tekla čez travnik poln rož in lovila pobeglo kokoško, bil je lep dan in v gozdu je bilo prav prijetno hladno, a kokoške ni bilo nikjer. Hodila je kakih 500 metrov in prišla do konca gozda, videla je kokoš kako teče po travnikih do sosednje vasi. Pritekla je v vas in se razgledovala okoli, kokoši ni bilo. Zaslišala je, da nekdo vpije, bil je nek fant in v naročju je imel njeno kokoš. Povedal ji je, da je videl, da jo lovi in jo je ujel, ko je pritekla na njegovo dvorišče. Predstavil se ji je, ime mu je bilo Vladimir in od takrat sta se pogosto igrala skupaj. Odraščala sta in se kmalu zaljubila, oba sta bila lepa in inteligentna, dobro sta se razumela in se kmalu zaročila. Poročila sta se v Barnaulu in se odločila, da bosta tam ostala za vedno. Vladimir je pred vojno odprl gradbeno podjetje in zgradila sta si majhno hiško v kateri sta srečno živela nekaj let do vojne. Dobrila ni rada govorila o vojni, Vladimir pa je omenjal le neke prijatelje, ki so mu umrli, Ivana tako ni vedela veliko o tem času. Stvarem, ki so se dogajale po vojni, pa je bila tako ali tako prisotna. Mama ji je včasih povedala tudi kaj več o svojih starših oz. Njune dogodivščine. Spoznala sta se še pred prvo svetovno vojno in vedela je, da sta bila med njo velika zagovornika komunizma. Spoznala sta se na plesu in takoj sta si bila všeč, sicer bi se moral Ivan poročiti z drugo žensko a starše je uspel prepričati, da je Agata prava. Ona sicer ni imela nobenih ovir kajti s starši se ni ravno razumela in tako sta se poročila hitro, imela sta majhno poroko in bila je rdeča v stilu komunizma. Agata sicer ni vedela ničesar o politiki a Ivan jo je navdušil s komunizmom, o tem ji je ves čas govoril in na koncu je bila tako polna vse propagande, da v tem ni več videla nobenega dvoma in se je tako vsidralo v njeno podzavest, da je tudi sama postala komunistka. Po poroki sta nekaj let živela sama in uživala v svojih kokoškah a kaj kmalu sta si zaželela otroka in dobila sta dva: Dobrilo in Luko, a Luka je pri petih letih umrl zaradi neznane bolezni, Dobrila se ga ni niti malo spomnila, vedela je le, da je obstajal, ker sta ji o njem govorila starša. Ivana je vedela tudi nekaj o Vladimirju, sicer sta bila z Dobrilo vedno skupaj in so bile njene zgodbe v bistvu njune zgodbe a včasih ji je govoril zgodbe o svojem očetu, ko je pozimi sedel ob kaminu in se tako kratkočasil. Mame ni nikoli poznal, oče mu niti imena ni povedal, tako zelo je bil razočaran, da ga je zapustila in se poročila z bogatejšim. Njegov oče je bil ribič, rib ni prodajal, to je bilo dobesedno edino kar je jedel, imel je tudi neko majhno njivo, ki ni bila zares omembe vredna a na njej je včasih pridelal kaj repe. Oče je mamo spoznal na tržnici, ko je še prodajal svoje ribe, ko sta se razšla je s tem nehal, ker ga je preveč spominjalo nanjo. Skupaj sta živela v majhni vasici ob Barnaulu, ki je sčasoma postala del mesta, a takrat je bila še ločena in prav lična vasica ob reki polni rib. Imela sta se rada, a on njo veliko bolj kot ona njega in ko ga je zapustila, je nikoli ni pozabil, več let je komaj da vstal iz postelje in malo je manjkalo, da se kdaj ne bi celo ubil. Sinu je govoril, da jo ima tako rad kot nihče drug nima rad ničesar ali nikogar drugega, da bi ubil carja zanjo. Vladimir je tako odraščal ob očetu, ki je trpel zaradi ženske s katero sta bila skupaj 2 leti in to se mu je vtisnilo globoko v podzavest, vsekakor ne bi dopustil, da izgubi svojo ženo. Ivana se je zdrznila, zopet je pogledala reko in se odločila, da več ne bo razmišljala o svojih starših kajti vedno se spomni, da sta bila ravno ta čudovita človeka kriva, da živi kot živi, mama niti ne, a vseeno ji je zamerila, da jo je sploh rodila. Po svojem spominu je iskala srečne trenutke iz otroštva a bila je prazna, ničesar se več ni mogla spomniti, vstala je in se počasi napotila proti domu oz. Janovemu lokalu. Počasi se je zvlekla po stopnicah in zaspala na svoji neudobni postelji. Njeno razmišljanje o preteklosti ni minilo brez posledic in tako je sanjala spomin iz otroštva. Bila je stara okoli 10 let in zelo ji je bil všeč fant po imenu Nikita, skupaj sta hodila na sprehode in se včasih pogovarjala o tem, da se bosta poročila čez 7 let. A le nekaj mesecev pozneje, sta se sprehajala ob reki in opazovala pisane račke, ko so se podile in si iskale hrano. Rekla mu je, da bi zelo rada prijela eno. Nikita je rekel, da to sploh ni problem in da jo bo že ujel, začel je plezati po kamnih in skakati za racami. Ujel je samico in ko jo je nosil proti obali, se je spotaknil na kamnih poraščenih z algami in padel v vodo, raca je odletela njega pa je vrtinec posesal v reko. Ivana je tekla ob reki in ga klicala a bilo je zaman. Njegovo truplo so našli šele nekaj dni kasneje 30 kilometrov stran. Ivana je skočila iz sanj in se kar tresla, njena depresija je postajala vedno hujša in ravno, ko je izpod postelje vzela nož in si hotela prerezati žile, je slišala korake. V sobo je vstopil Jan in ji rekel, da ima danes zanjo posebno presenečenje. Poklical je nekoga s čudnim imenom in v sobo je priskakljal zelo čuden 20 letnik, obraz je imel iznakažen in ude je imel čudno oblikovane, nekaj je govoril a Ivana ga ni zares razumela. Jan ji je razložil, da je to njegov brat in da ga je pripeljal, da končno izgubi nedolžnost. Ivana se je že tako vdala v usodo, da se je samo ulegla in se začela slačiti, brat pa je divje skakal po sobi in spuščal živalske zvoke. Skočil je nanjo kot opica in s svojim ukrivljenim penisom večkrat zgrešil pravo odprtino. Ivana se je upirala, ker je bil zelo grob ampak ni imelo smisla. S svojimi čudnimi udi se je ovil okoli nje, jo nabijal in se slinil po njej kot pes po priboljških. Začel je dihati kot astmatik in izgovarjati njeno ime, nato se je stresel kot da bi imel epileptični napad in Ivana je začutila kako se po njenem anusu pretaka njegova topla sperma polna uničenih in pohabljenih spermijev. Ko je končal se je nag in kot pes odplazil s postelje in nato kot šimpanz hodil do vrat ter nag odšel po stopnicah dol in zraven vpil, da je sedaj končno moški. Ivana je ponižana ležala na postelji in se počasi z roko dotaknila svoje riti; čisto povsod je bilo vse mastno in morala se je iti umiti česar ni rada počela, ker nikoli ni bilo tople vode. Vrnila se je v sobo in po večih urah joka padla v globok 12 urni spanec. Ivana se je zbudila, ko je Janov bratec začel s svojimi ukrivljenimi prsti brskati po njeni vagini kot opica, ko išče mravlje v drevesnem duplu. Ivana je poskočila od strahu in videla kako se njegov retardirani obrazek smeji in jo gleda s svojimi strupenimi črnimi ciganskimi očmi. Pobožal se je po glavi in si zgladil svoje črne lase, ki jih na nekaterih mestih niti ni bilo in se ji nasmejal. Bil je zelo čuden in Ivani se je gnusil, gnusila pa se je tudi sama sebi, ker jo je otipaval tako čuden in pohabljen “človek”. Brat se je komaj uspel predstaviti kot Anton, večkrat je moral ponoviti, da ga je ubogo dekle sploh razumelo. Začel je lizati njene mehke dojke in ji v uho “zašepetal” oz. hropel in se drl, da jo ljubi. V sobo je prišel Jan in Ivani sporočil veselo novico: poročila se bo z Antonom in živeti bosta šla v Berlin. Ivana se je stresla in padla na kolena ter prosila Jana, da se je usmili in da se bo kot prostitutka še bolj potrudila, a Rom se je le smejal njenemu trpljenju, Anton pa je medtem skakal po sobi od veselja. Ivana je gledala proti vratom, vstala in stekla, a po zgolj nekaj korakih jo je Jan zgrabil in vrgel na tla. Ležala je na hrbtu on pa jo je prijel za roke in ji jih dvignil nad glavo, jo jezno gledal nad njo in ji pljunil v obraz. Ivana se je skremžila in probala s premiki glave odstraniti mastno cigansko slino. Jan je bil še vedno jezen in ji je zabil svoje koleno v trebuh in Ivana je obupano zajavkala in se zvila na tleh kot nemočen črv, ko ga ptica pregrizne na pol. Jan jo je zaklenil v sobo in Ivana je cel dan preležala na postelji in razmišljala o pobegu. Naslednji dan je prišel v sobo in ji povedal, da bi bila prava poroka predraga, bosta pa vseeno šla v Berlin v neko stanovanje, ki ga je kupil Antonu. Naslednji dan po zajtrku ju je z avtom odpeljal na postajo, Ivani naročil, da ga uboga in ji pokazal pištolo, da je vedela kaj jo čaka, če ne bo. Ko sta prišla do Berlina, ju je morala ona peljati do stanovanja blizu centra in takoj, ko sta stopila noter, je skočil nanjo kot pes. Zajahal jo je in podrl na tla, nato pa jo oblečeno naskakoval in drgnil svojo erekcijo po njenem krhkem telesu. Prišlo mu je in Ivana je videla kako je nastal moker madež na njegovih umazanih hlačah. Preteklo je več mesecev in Anton je vsak dan redno posiljeval ubogo Ivano, ki se ni branila samo zato, da je ne bi Jan za kazen poškodoval, nato pa se je nekoč spomnila na mamino zlato uro in na to, da mora še biti v baraki kjer je pred smrtjo živel njen oče. Neko nedeljo je šla tja in med kupom smeti in uporabljenih igel našla čudovito zlato uro in jo veselo prijela. To je bila njena rešitev, še isti dan jo je prodala in ker je bila ura cela iz zlata, je dobila dovolj denarja, da je šla v Leipzig. Najela je sobo v motelu in nekaj dni le počivala. Ker je kot človek seveda morala tudi jesti, je denar hitro pojenjal in na koncu ga je zmanjkalo. Bila je obupana in ko jo je lastnik tega majhnega motela prišel opozoriti, da mora iti, mu je ponudila seks v zameno za sobo. Debel in majhen upravnik z umazano brado se je veselo zasmejal in ji povedal, da mu mora za vsak dan dati en seks. Ivana je sicer prezirala samo idejo a ni hotela iti spat na cesto in se je strinjala z njegovo idejo. Stopila je do njega, mu potegnila hlače dol in začela s prsti gnesti njegov majhen penis, da je zrasel a majhen je še vedno bil. Moški jo je s svojimi majhnimi in kosmatimi rokami prijel za glavo in ji vlekel lase, ona pa je sesala njegov masten spolni ud kot dojenček sesa flaško. Moški je hropel in nato izločil svojo semensko tekočino v Ivanina topla usta. Ivana je težko pogoltnila spermo in mu prisiljeno rekla, da je zelo okusna. Moški je bil zadovoljen in je odšel iz sobe, jutri se bo še vrnil. Ivana je tisti dan začela iskati službo v gostilnah in industrijskih obratih kjer bi lahko stregla ali pomivala, a našla ni ničesar. Naslednji dan je spet prišel upravnik in ril po njej skoraj toliko časa, kot je ona jokala po tem, ko je odšel. Še tisti večer je šla na vogal nekaj metrov stran od motela in se prodajala tudi tam, da je imela za hrano. V enem večeru je imela 6 strank, toliko tudi zato, ker jih je bilo več naenkrat ampak kljub vsemu je bila srečna, da ima vsaj hrano. Ivana je tako živela nekaj let, vsak dan je bil enak prejšnjemu in vsak dan so čudaki rili po njej kot deževniki po mokri zemlji. Navadila se je čisto vsega in tudi zahteve, da so svoj spolni ud dali v njeno uho, niso bile več nič nenavadnega. A nekega usodnega torka, sta k njej prišli dve stranki z vrečo. Bila sta visoka in debela moška, en se je postavil pred okno in soba je postala temna, drug pa je iz vreče vzel živega pitona. Ivana je ustrašila kače in skočila na posteljo. Takrat jo je moški, ki je stal pri oknu zgrabil in rekel, da sta že plačala njenemu zvodniku, torej upravniku motela. Ivana se je tresla od strahu in moški s kačo je stopil bližje. Tisti, ki jo je držal, jo je slekel in s prsti razprl njeno vagino, moški s kačo pa je počepnil in jo tam narahlo pobožal. Nato je naslonil kačo na njeno prestrašeno telo in Ivana se je tresla in skakala po postelji od strahu ampak oba sta jo zgrabila, da ni mogla uiti in nato porinila glavo pitona v njeno vagino. Kričala je in kača se je noter zvijala in hotela ven a moška sta jo porivala še bolj noter, Ivano je bolelo in začela je krvaveti. Jokala je na ves glas in prosila, da nehata, ona pa sta se le smejala in porinila kačo še nekaj centimetrov globje. Piton se je upiral in zvijal a naposled se je le zadušil in potegnila sta ga ven, bil je prepojen z njeno krvjo. Negibno kačo sta vrgla na njen trebuh in brez besed zapustila sobo. Ivana je ležala na postelji in ni se premikala, bila je tako prestrašena, da sploh ni čutila bolečine. Čez nekaj minut, ko se je dovolj opogumila in zbrala dovolj moči, je vrgla kačo s sebe, se oblekla in pobegnila iz motela, odločila se je, da se ne bo vrnila. Tisto noč je spala pod mostom. Zbudili so jo neznani glasovi in zazdelo se j je, da nekdo hodi proti njej. Imela je prav, prišel je bradat brezdomec, stopil je do nje in jo gledal. Ni se upala premakniti, moški pa je skočil nanjo čisto nenapovedano in divje kot pes, posilil jo je v nekaj minutah in izpustil svojo brezdomsko tekočino v njen nov dom, nato pa odšel. Ivana je bila že tako navajena zlorabe, da je samo zaspala nazaj in celo v spanju obupano jokala. Naslednjih nekaj mesecev je preživela na ulicah in prosjačila. Dobila je celo dovolj za hrano a opazila je nekaj zelo groznega. Čeprav je imela hrano, jo je bilo premalo, hujšala je a njen trebuh se je večal. To lahko pomeni samo eno. Noseča je. Njeni sumi so se potrdili, ker je trebuh ves čas rastel in čez nekaj mesecev je kar na ulici rodila hčerko, poimenovala jo je Ronja, bila je hčer neznanega brezdomca. Toliko je Paya vedela o zgodovini družine pred svojo mamo, a njene nadaljne misli je zmotila ostra bolečina biča. “Ohh Paya, zamišljena si, zakaj se raje ne posvečaš svojemu dragemu gospodarju, ki skrbi zate, ki skrbi, da si kot ženska postavljena na svoje mesto?” Paya je zajokala. Pogreša svojo mamo. Moški je začel hoditi okoli nje in jo gledati, bila je zavezana in na vrveh je visela s stropa kjer so bile kovinske kljuke na katere so bile zavezane. Bila je popolnoma gola in roke je imela na hrbtu, noge pa raztegnjene. Stopil je pred njo in se začel poigravati z njenimi joškami in jo med tem gledal v solzne oči. Nato jo je odvezal in spustil na tla, Paya je hotela vstati a zaradi dolgega visenja in pretepanja ni mogla, nog ni imela dovolj močnih in je samo padla nazaj na tla. Dvignil jo je in odnesel na posteljo. Slekel se je in na svoj ogromen penis nataknil kondom ter ji nasilno potegnil noge narazen in ga zaril vanjo kot se krt zarije v zemljo, Paya je stisnila zobe in spuščala zvoke obupa, on pa je hropel od užitka in ji zraven govoril, da naj bo srečna, da se lahko počuti kot ženska. Ob orgazmu se je skremžil in stisnil roke v pesti ter zaril svoje umazane nohte v njeno mehko kožo in jo popraskal. “Ohhh kako paše, oh kako je trd 🤐” je kričal in tresel svoje močno telo. Potegnil je svoj penis iz nje, snel čisto poln kondom in ven iztisnil spermo kot bi izstiskal preostanek paste iz skoraj prazne tube, dal jo je v kozarec in Paya jo je morala popiti. Odšel je iz sobe in jo zaklenil. Paya je ležala na postelji in se razgledovala po sobi polni raznih predmetov s katerimi jo je posiljeval, edina rastlina v tej sobi brez oken je bila kaktus in tudi njega je že uporabil in še sedaj včasih najde kak kos bodice v riti. Vrnil se je v sobo in na tleh pobral bič. Stopil je do nje in močno zamahnil in jo zadel naravnost med noge, kovinske kroglice na koncu biča so se z močno silo zarile v njeno nožnico in ven je pritekla kri. Moški se je kot klop prisesal nanjo in pil to kri, zraven pa jo močno držal za noge, da se slučajno ne bi mogla premakniti. Ko je končal, je imel cel obraz umazan od krvi in poljubil jo je, da je lahko okusila sad svojega trpljenja. “Bodi ponosna nase, kajti danes ti je zopet uspelo osrečiti moškega”. Pljunil je krvavo slino nanjo in odšel iz sobe, Paya pa je na postelji jokala in se spraševala kako in zakaj je tam. Leta 1997 se je rodila, petega januarja, a nikoli ni praznovala rojstnega dneva. Njena mama Ronja jo je pogosto tepla in ji govorila, da je še slabši otrok kot je črnec lahko oče in to samo zato, ker ni bila sin. Mama ji je včasih govorila o sebi, a o njej vseeno ni vedela ničesar, je pa vedela, da se je rodila v Nemčiji in da svojega očeta ni poznala. Ivana je gledala svoje dete in razmišljala kaj naj stori, ko jo je dojila kar med sedenjem na tleh na mestu kjer je rodila brez pomoči in v groznih mukah. Po dojenju je zaspala, dojenček pa jo je kmalu zbudil in zaradi grozne izmučenosti je pomislila, da bi ubila otroka, saj ni težko in nihče ne ve, da sploh obstaja. Premislila si je in namesto tega vstala in šla do motela kjer je lani delala kot prostitutka. Upravnik je bil isti in ko jo je videl, se je smejal tako kot se še v življenju nikoli ni. Sprejel jo je in odpeljal v njeno staro sobo. Dojenčka je položila na posteljo in ko se je obrnila stran, se je že slačil. Vedela je, da mora to narediti in začela mu je fafati in on jo je božal po glavi in ji rekel, da če ne bo ubogljiva, bo poskrbel, da dojenčico doleti ista usoda kot njo. Zajokala je in začela sesati še bolj močno in upravnik je hitro končal. Svojo toplo tekočino je izbrizgal v njena usta, bila je kisla in topla. Gnusila se ji je ampak vedela je, da jo mora popiti, da se bo usmilil njenega ubogega otroka. Pogoltnila jo je in se skremžila, nato pa še posesala preostale kapljice z njegovega sedaj že mehkega penisa. Poljubil jo je na glavo in nato še pobožal dojenčka. “Punčka si, lepo je videti, da boš nadomestila mamo, ko bo prestara”. Ivana je zajokala in moški se je zasmejal. Odšel je iz sobe ona pa je gledala dojenčico, ki je začela jokati, ona pa je ni mogla potolažiti, ker si je morala prej umiti usta in roke od njegovega umazanega penisa. Ronja je odraščala in nikoli ni zares izvedela, da je njena mama prostitutka. Ivana ji je govorila, da je natakarica v lokalu in delala je šele, ko je Ronja odšla v šolo, ko pa je bila mlajša, pa jo je preprosto odnesla iz sobe, ko je imela stranko. Nekega dne pa je Ronja prej prišla iz šole in videla mamo, ko sta jo dva 🤐 divje nabijala kar na tleh in ona je morala delati prašičje zvoke za njiju kajti rekla sta, da je 🤐 in naj se oglaša temu primerno. Ronja je zakričala in stekla iz sobe, Ivana je poskočila, da bi stekla za njo in ker je bil eden izmed Romov še vedno v njej, mu je poškodovala penis. Zavpil je in jo zgrabil za vrat, drugi pa jo je boksnil v trebuh. Vzela sta nazaj svoj denar, jo še malo pretepla in odšla po hodniku mimo njene prestrašene hčerke in ji rekla, da je škoda, da ima tako patetično mamo, da pa upata, da bosta lahko kdaj uporabila tudi njo. Ronja je jokala in prestrašeno stopila v mamino sobo. Ivana je gola in krvava ležala na tleh, se malo dvignila in pogledala Ronjo v oči, obe sta jokali. Razložila ji je kaj počne, Ivana je takrat izvedela kaj je to seks in kako boleče in nagnusno je to. Ta dogodek ji je povzročil travme in vedno se je bala moških. Tudi Paya se je bala, ko je posiljevalec položil svojo močno in kosmato roko na njeno krvavo vagino. Gledal jo je v njene prestrašene rjave oči, ki so se svetile in v njih je videl svoj odsev. “Čudovita ženska si, Paya, a to je vse kar si: ženska. Jaz pa sem moški, vreden sem več, boljši sem. Jaz sem umetnina, popoln sem. Ti pa si zgolj ženska, si samo ničvreden kos mesa, ki je ustvarjen za zadovoljitev in proizvajanje novih moških. A meni si lepa, tvoja kri je sladka in tvoja sočna češpljica ozka, da kar čutim, ko jo moj penis trga. Si kot prazno platno, a jaz sem umetnina. A del svoje popolnosti lahko prelijem nate, tako boš lepša in boljša. Obrni se in povečal bom tvojo vrednost”. Paya se je obrnila in mu pokazala svoj lep in mehek hrbet. Vzel je bič in se začel oblizovati. Začel je bičati, Paya je stiskala prste na rokah in nogah od bolečine in se kremžila, a kričati ni hotela. “Kriči, kriči, žival nagnusna, ko ustvarjam umetnino!” je kričal, ko je nasilno risal rane po njenem mehkem telesu. Paya je zakričala in moški se je smejal, nehal je bičati in ponosno gledal na njen krvav hrbet poln ran. Začel je drkati in ob pogledu na razmesarjeno dekle je hitro končal. Pobrizgal je po njej in vsaka kapljica, ki je padla na njene rane, jo je zabolela. “Ohhhhhh, a te kaj peče moj svrš” je vprašal in jo s penisom udaril po riti. Paya je obležala in kri je polzela po njenem telesu, njegov svrš pa se je zažiral v njene krvave rane. Rane so se ji kmalu vnele in ko so se nekako popravile in zacelile, so na njenem hrbtu za vedno ostale brazgotine. Vsakič, ko jo je moški posiljeval, jo je božal po teh brazgotinah in jih opisoval kot svoje delo, svojo umetnost in tako je Paya zanj postala nekaj več; nosila je delo moškega. Moški so zanjo predstavljali največjo gnusnobo tega sveta, vse slabe stvari v njenem življenju so se zgodile zaradi njih. Ko je bila majhna, je verjela v Boga a mama je bila komunistka in ji je to branila tako dolgo, da Paya več ni cerkve niti pogledati hotela: bila bi namreč tepena, mama se ni šalila. Ronjina prepričanja so izvirala iz Sovjetske zveze, tam se je Ivana zaposlila v tekstilni tovarni po tem, ko jo je Ronja videla kot prostitutko, to jo je preveč prizadelo, da bi nadaljevala. En mesec je morala še vedno seksati z upravnikom hotela, a ko je dobila plačo, je najela stanovanje in preselili sta se tja. Ronja ni nikoli pozabila na mamino prvo službo in je imela redne nočne more, moških pa se je izogibala. Bila je dokaj pametna in v šoli ni imela večjih težav, končala je osnovno šolo, nadaljevala pa ni kajti mama je menila, da to ni potrebno. Nekega dne se je sprehajala z Ronjo po centru zvečer in tja je pritekel nek moški, v rokah je držal nekaj in za njim so tekli Romi. Ustavil se je ob robu stavbe, Romi pa so ga obkolili in en ga je zabodel. Ronja je zakričala in Romi so zbežali. Ivana je previdno stopila tja in videla kaj je žrtev imela. Pobrala je predmet in zgrabila hči za roko ter jo hitro odvlekla domov
https://commons.wikimedia.org/wiki/File 😕ad_Woman.jpg