Pa še jaz

Pa smo se znašli v času, ki mu večina ni kos in za to krivijo druge. Tudi moji vrstniki so med njimi. Ko gledam to udrihanje podolgem in počez zaradi ukrepov, se nehote vprašam, ja pa kako hudiča ne vidijo, in potem pridem do spoznanja, da ni njihova slepota problem, problem je prevzetnost in lenoba. Ja lenoba, koliko je samo zgražanja zaradi šolanja doma, kako starši ne zmorejo in....pa se vprašam, ali res ne zmorejo ali nočejo. Je res tak problem skuhati, si z otrokm vsesti za uro in razložiti.....? Kaj ste počeli do sedaj, da šolajoči otroci potrebujejo toliko animacije da preživijo? Prelagali odgovornost na inštitucije, da opravijo vaše delo? Biti starš ni samo fejsbukanje in samohvaljenje, vse ostalo starševanje pa vam je hudo odveč, ne čudim se otrokom, da so v digitalnem svetu, če pa od staršev nimajo nič!
Moje naslednje obreganje bo padlo na tiste, ki se ne morejo družiti, potovati...skratka bežati pred seboj. Kdo vam je kriv, da se ne prenašate, corona, oblast? Hmmm površinskot katere ste vajeni se vam je maščevala, potrebno bo nekaj narediti na sebi, da prebrodite ta čas.
In na koncu še stroka, ki baje poka po šivih (medicina, šolniki, sociala....), ja jezus, izbrali ste poklic, ki od vas zahteva altruizem, ampak kakor hitro pride do tega, že vpijete, preveč, prehudo, pre........aja lepo je če vas nazivajo z doktorji, višjimi sestrami, svetovalci, koordinatorji.......ampak, da bi pa to zaslužili, se vam pa ne da, baje imate premalo plačo, aja plačljiv altruizem, pa vsi ste se sami odločili za poklicno pot!
In še PS, virusa ne bomo/boste premagali v enem letu, torej pričnite ga premagovati najprej sami potem pa na ravni ožje in širše družbe.
Pa lepe praznike, kolikor jih je ostalo.