Ne se ne strinjam v tem, da se gre za bilo kako ljubosumnost naj bo to s strani fotra, matere ali otroka.
Starši : Namreč gre se za zakompleksane ljudi, ki so že same karakterno bom kar dejal "poškodovane".
Starš je vodilo in zgled otroku, vseeno otrok ima tudi svojo "iskro" svojega.
Ne glede na to v teh odnosih in za bistveno dogajanje so zaslužni starši in ne otrok. Namreč starš lahko nekaj tudi v smislu heca reče pa bo to otrok povzel, kot vodilo, dejstvo, princip, dejansko dogajanje itd.
Recimo: Lahko se mati ali pa oče pohecata ali pa resno mislita "daj no pa ne boš malemu vse pojedel". Čeprav nekdo od staršev tega ni resno mislil ali pa je se lahko zgodi, da bo otrok to vase povzel, kot alarm. Iz tega pa bo sledila naslednjič reakcija.
Sam bo branil kar v bistvu sploh ni braniti. V njem bosta nastala strah, ogorčenje in obrambenost. Zavzel pa bo tudi pristransko pozicijo k tistemu, ki ga je po njegovem mnenju zaščitil. Bolj mu bo začel pripadati.
To se dogaja mnogim familijam ker se dejansko starši ne zavedajo kaj je otrok.
Torej kompleksi, ki se omenjajo so posledica nezavednega, napačnega in neresnega delovanja ter kompliciranja v medsebojnih odnosih. Človek, ki je kot otrok dobil to "poškodbo" odnosa in kompliciranost v preprostih stvareh, ki sploh ne bi smele biti nikakršen problem, potem lahko s tem odraste v odraslega človeka, ki ima svojo družino. Takrat pa se pokaže ta ista vzorčnost , poškodovanost, kompleksnost, ki jo je od otroka v odraslost prinesel s seboj v medsebojne družinske odnose. In to bo kazal med družinskimi člani. Torej lahko je fotr ali pa mat. Takrat pa se ne gre več za hece ampak iz tega pride tudi do težkih prepirov. Namreč najbolj enostavno je povedati, da se gre za kompliciranje odnosov, kjer iz kompliciranja nastanejo komplikacije iz komplikacij pa kompleksi.
Starši : Namreč gre se za zakompleksane ljudi, ki so že same karakterno bom kar dejal "poškodovane".
Starš je vodilo in zgled otroku, vseeno otrok ima tudi svojo "iskro" svojega.
Ne glede na to v teh odnosih in za bistveno dogajanje so zaslužni starši in ne otrok. Namreč starš lahko nekaj tudi v smislu heca reče pa bo to otrok povzel, kot vodilo, dejstvo, princip, dejansko dogajanje itd.
Recimo: Lahko se mati ali pa oče pohecata ali pa resno mislita "daj no pa ne boš malemu vse pojedel". Čeprav nekdo od staršev tega ni resno mislil ali pa je se lahko zgodi, da bo otrok to vase povzel, kot alarm. Iz tega pa bo sledila naslednjič reakcija.
Sam bo branil kar v bistvu sploh ni braniti. V njem bosta nastala strah, ogorčenje in obrambenost. Zavzel pa bo tudi pristransko pozicijo k tistemu, ki ga je po njegovem mnenju zaščitil. Bolj mu bo začel pripadati.
To se dogaja mnogim familijam ker se dejansko starši ne zavedajo kaj je otrok.
Torej kompleksi, ki se omenjajo so posledica nezavednega, napačnega in neresnega delovanja ter kompliciranja v medsebojnih odnosih. Človek, ki je kot otrok dobil to "poškodbo" odnosa in kompliciranost v preprostih stvareh, ki sploh ne bi smele biti nikakršen problem, potem lahko s tem odraste v odraslega človeka, ki ima svojo družino. Takrat pa se pokaže ta ista vzorčnost , poškodovanost, kompleksnost, ki jo je od otroka v odraslost prinesel s seboj v medsebojne družinske odnose. In to bo kazal med družinskimi člani. Torej lahko je fotr ali pa mat. Takrat pa se ne gre več za hece ampak iz tega pride tudi do težkih prepirov. Namreč najbolj enostavno je povedati, da se gre za kompliciranje odnosov, kjer iz kompliciranja nastanejo komplikacije iz komplikacij pa kompleksi.
0
Še to malenkost izven teme ampak vseeno povezljivo:
Nenazadnje bi ob tem podal v tej temi tudi to, da v bistvu to kar sem opisal je mnogim ljudem naj bo to fotr ali mat tudi vsesplošno znana TAKTIKA, sploh takrat, ko se ločujejo ali se ne marajo več. Ker se gre v nekih dogajanjih za sličnost to tu omenim.
Namreč s taktiko opozarjanja in besed , ki se podajajo otroku v razlago, pojasnitve, omembe itd. se prikrito enega od staršev "očrni". In če otrok to povzame bo dejansko to izkazoval pa tudi, če tisti "očrnjen" starš dejansko sploh ni tak, kot ga opisuje ali omenja drug od staršev.
Torej nekje se gre za nezavedno delovanje, ki povzročajo komplekse, poškodovanost, napačno gledišče in dojemanje pri človeku , ponekod pa se gre za namerno delovanje, ki bo prineslo na eni strani zavračanje na drugi strani obrambo in ščit pa čeprav ta obramba ni potrebna ampak je škodljiva za vpletene.
Primer: Mati govori v pričo otroka nekomu ali pa kar otroku, "eh saj fotru tako ali tako ni nič do otroka". To ko otrok povzema, kot resnico zaradi zaupanja in ljubezni do matere pokvari odnos med očetom in otrokom. Otrok brez očetovega vedenja spremeni čustva do očeta. To pa vpliva potem na ves njun odnos, ki ga imata.
Enako je če oče to počne in otrok postane žrtev tega. V bistvu sta žrtvi potem dve. Tako otrok, kot eden od staršev.
Zato se razumni ljudje vedno zavedajo, da ni dobro, kot se reče med seboj za neskladja naj bo v odnosu ali po ločitvi za orožje uporabljati otroka.
Nenazadnje bi ob tem podal v tej temi tudi to, da v bistvu to kar sem opisal je mnogim ljudem naj bo to fotr ali mat tudi vsesplošno znana TAKTIKA, sploh takrat, ko se ločujejo ali se ne marajo več. Ker se gre v nekih dogajanjih za sličnost to tu omenim.
Namreč s taktiko opozarjanja in besed , ki se podajajo otroku v razlago, pojasnitve, omembe itd. se prikrito enega od staršev "očrni". In če otrok to povzame bo dejansko to izkazoval pa tudi, če tisti "očrnjen" starš dejansko sploh ni tak, kot ga opisuje ali omenja drug od staršev.
Torej nekje se gre za nezavedno delovanje, ki povzročajo komplekse, poškodovanost, napačno gledišče in dojemanje pri človeku , ponekod pa se gre za namerno delovanje, ki bo prineslo na eni strani zavračanje na drugi strani obrambo in ščit pa čeprav ta obramba ni potrebna ampak je škodljiva za vpletene.
Primer: Mati govori v pričo otroka nekomu ali pa kar otroku, "eh saj fotru tako ali tako ni nič do otroka". To ko otrok povzema, kot resnico zaradi zaupanja in ljubezni do matere pokvari odnos med očetom in otrokom. Otrok brez očetovega vedenja spremeni čustva do očeta. To pa vpliva potem na ves njun odnos, ki ga imata.
Enako je če oče to počne in otrok postane žrtev tega. V bistvu sta žrtvi potem dve. Tako otrok, kot eden od staršev.
Zato se razumni ljudje vedno zavedajo, da ni dobro, kot se reče med seboj za neskladja naj bo v odnosu ali po ločitvi za orožje uporabljati otroka.
0
@Psihoanalitiki, na plan!
Če je oče ljubosumen, potem sin prevzema vlogo, ki mu ne pripada. Mož in žena nista v redu povezana in sin špila nekega čustvenega partnerja mami in ta vloga je zanj pretežka in zlorabljajoča. Odgovornost je na strani staršev, ki bi morala biti sinu opora v odraščanju, da se bo lahko odcepil od mame, za katero zdaj pretirano skrbi, kar je zanj izredno velika krivica.
Če je oče ljubosumen, potem sin prevzema vlogo, ki mu ne pripada. Mož in žena nista v redu povezana in sin špila nekega čustvenega partnerja mami in ta vloga je zanj pretežka in zlorabljajoča. Odgovornost je na strani staršev, ki bi morala biti sinu opora v odraščanju, da se bo lahko odcepil od mame, za katero zdaj pretirano skrbi, kar je zanj izredno velika krivica.
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
16.03.2026 ob 20:12
Ali opažate pri svojih možeh ljubosumje do vaših skupnih otrok, posebej do sinov? Zrel moški seveda ne bo ljubosumen na svoje otroke in sinov ne bo videl kot tekmecev za žensko (ženo) in za "vire ugodja", ki jih nudi ženska, kar vključuje tudi ljubosumje ali paniko očeta, da bi mu sin pojedel hrano, ki jo je pripravila ženska (mati). Toda moški, obremenjen z ojdipovim kompleksom, bo počel točno to: na sinove bo ljubosumen, vedno se bo bal, da bodo sinovi od matere dobili "več", bal se bo za hrano (dobesedno: ko gre sin v kuhinjo po hrano, naslednjo minuto tja pride tudi oče in že gleda, kaj bi jedel, tudi če ni popolnoma nič lačen) in bal se bo, da mu bo ženska (žena) odtegnila storitve pedenanja od spred in zad.
Zato mislim, da ni fer obtoževat otrok, da imajo "ojdipov kompleks", ampak je to napaka staršev, posebej očetov, ki niso odrasli v osebe, sposobne preseči nagonske vzorce vedenja "branjenja teritorija" oz. jih preoblikovati v zavest o družinski povezanosti, pač pa zgolj sebično gledajo na svojo rit in se bojijo, da jim bodo lastni otroci (posebej sinovi) odžrli (dobesedno!) gospodinjske usluge, ki jih pričakujejo od ženske (žene).
Se strinjate?