Od kje celibat? Kakšno vprašanje je to? Si hotela/hotel reči, od kdaj je bil sprejet, uveden v RKC?
Evo, prosto po vikipediji:
Na koncile so vprašanje celibata uvrstili šele v 4. stoletju, ko so se na cerkvenih zborih izoblikovale nekakšne stranke samcev in terjale, da se morajo poročeni duhovniki ločiti od žena ali se vsaj vzdržati vsakršnega spolnega občevanja. Toda škof Pafnucij, ki sam sicer ni bil poročen, se je postavil ob bok oženjenim in preprečil, da bi jim ukazali dolžnost spolne abstinence.
Nekaj generacij kasneje se je gibanje okrepilo. V Španiji je vzniknilo novo gibanje za celibat, ki se je razširilo v južno Francijo in Italijo. V Rimu so poskušali uskladiti različne interese in odločili, da bodo še sprejemali v duhovniški stan poročene može, toda kdor se je dal posvetiti, se je moral odreči spolnemu občevanju. Kdor bi se temu uprl, zanj je papež Inocenc I. predvidel kazen.
Še ob koncu 7. stoletja, zlasti na koncilu v Trullu, so potrdil upravičenost šege, da smejo poročeni duhovniki živeti z ženo pod isto streho. Le če so koga posvetili za škofa, se je morala žena odpraviti v samostan, in če bi se kak duhovnik poročil po posvetitvi, bi mu odvzeli dostojanstvo. Zelo počasi se je v naslednjih stoletjih uveljavil še za nižjo duhovščino. Zlasti močan je bil odpor na Vzhodu. Vprašanje celibata je bilo potem eden poglavitnih razlogov odcepa pravoslavne cerkve.
Kljub mnogim pomislekom in klicem so marsikod duhovniki zavračali celibat. Zlasti je bil močan odpor v Milanu, kjer je bil oženjen ves kler in se pri tem skliceval na svetega Ambrozija.Toda celibat so podpirali še dalje močnejši meniški redi, prav tako pridobi gibanje podporo v ljudstvu. Leta 1018 je papež Benedikt VII. ukazal, da bodo poslej otroci duhovnikov tlačani cerkve in da se nikdar več ne bodo mogli osvoboditi. Soproge duhovnikov so postopoma prištevali kot priležnice.
Leta 1022 je papež Benedikt VIII. na sinodi v Pavii razglasil, da se moški, ki so že prejeli duhovniško posvečenje, ne smejo več poročiti. Poudariti je treba, da je prepoved veljala samo v tem vrstnem redu. Šele leta 1139 je papež Inocenc II. na Drugem lateranskem koncilu dokončno potrdil tudi prepoved v drugi smeri: od takrat naprej že poročeni moški ne smejo biti posvečeni. V vmesnem obdobju so se številni moški najprej poročili in šele potem postali duhovniki, vendar tudi to ni bilo zaželeno.
Papež Leon IX. (1049 - 1055) je po silnih zmedah znova utrdil cerkev in je šel še korak naprej. Povsem dosledno zdaj duhovnikom zaukažejo devištvo - kdor prekrši to zapoved, greši ne le zoper disciplino, temveč je obtožen krivoverstva. Leta 1059 se v Rimu sestal koncil in določil, da laiki ne smejo več prisostvovati maši, ki jo bere duhovnik, ki ima v hiši ženo. Gonilna silnica tega boja je bil toskanski menih Hildebrand, ki je leta 1073 zasedel papeški prestol kot Gregor VII. Leto zatem je koncil v Rimu vse zakonske zveze duhovnikov uradno razveljavil in vsako zvezo med duhovniki in ženskami označil kot vlačugarstvo, »fornicatio«. Vsi duhovniki, ki imajo še žene, so jih morajo nagnati. Toda razposlati so morali posebne pooblaščence, da bi strli odpor duhovščine severno od Alp.
Evo, prosto po vikipediji:
Na koncile so vprašanje celibata uvrstili šele v 4. stoletju, ko so se na cerkvenih zborih izoblikovale nekakšne stranke samcev in terjale, da se morajo poročeni duhovniki ločiti od žena ali se vsaj vzdržati vsakršnega spolnega občevanja. Toda škof Pafnucij, ki sam sicer ni bil poročen, se je postavil ob bok oženjenim in preprečil, da bi jim ukazali dolžnost spolne abstinence.
Nekaj generacij kasneje se je gibanje okrepilo. V Španiji je vzniknilo novo gibanje za celibat, ki se je razširilo v južno Francijo in Italijo. V Rimu so poskušali uskladiti različne interese in odločili, da bodo še sprejemali v duhovniški stan poročene može, toda kdor se je dal posvetiti, se je moral odreči spolnemu občevanju. Kdor bi se temu uprl, zanj je papež Inocenc I. predvidel kazen.
Še ob koncu 7. stoletja, zlasti na koncilu v Trullu, so potrdil upravičenost šege, da smejo poročeni duhovniki živeti z ženo pod isto streho. Le če so koga posvetili za škofa, se je morala žena odpraviti v samostan, in če bi se kak duhovnik poročil po posvetitvi, bi mu odvzeli dostojanstvo. Zelo počasi se je v naslednjih stoletjih uveljavil še za nižjo duhovščino. Zlasti močan je bil odpor na Vzhodu. Vprašanje celibata je bilo potem eden poglavitnih razlogov odcepa pravoslavne cerkve.
Kljub mnogim pomislekom in klicem so marsikod duhovniki zavračali celibat. Zlasti je bil močan odpor v Milanu, kjer je bil oženjen ves kler in se pri tem skliceval na svetega Ambrozija.Toda celibat so podpirali še dalje močnejši meniški redi, prav tako pridobi gibanje podporo v ljudstvu. Leta 1018 je papež Benedikt VII. ukazal, da bodo poslej otroci duhovnikov tlačani cerkve in da se nikdar več ne bodo mogli osvoboditi. Soproge duhovnikov so postopoma prištevali kot priležnice.
Leta 1022 je papež Benedikt VIII. na sinodi v Pavii razglasil, da se moški, ki so že prejeli duhovniško posvečenje, ne smejo več poročiti. Poudariti je treba, da je prepoved veljala samo v tem vrstnem redu. Šele leta 1139 je papež Inocenc II. na Drugem lateranskem koncilu dokončno potrdil tudi prepoved v drugi smeri: od takrat naprej že poročeni moški ne smejo biti posvečeni. V vmesnem obdobju so se številni moški najprej poročili in šele potem postali duhovniki, vendar tudi to ni bilo zaželeno.
Papež Leon IX. (1049 - 1055) je po silnih zmedah znova utrdil cerkev in je šel še korak naprej. Povsem dosledno zdaj duhovnikom zaukažejo devištvo - kdor prekrši to zapoved, greši ne le zoper disciplino, temveč je obtožen krivoverstva. Leta 1059 se v Rimu sestal koncil in določil, da laiki ne smejo več prisostvovati maši, ki jo bere duhovnik, ki ima v hiši ženo. Gonilna silnica tega boja je bil toskanski menih Hildebrand, ki je leta 1073 zasedel papeški prestol kot Gregor VII. Leto zatem je koncil v Rimu vse zakonske zveze duhovnikov uradno razveljavil in vsako zvezo med duhovniki in ženskami označil kot vlačugarstvo, »fornicatio«. Vsi duhovniki, ki imajo še žene, so jih morajo nagnati. Toda razposlati so morali posebne pooblaščence, da bi strli odpor duhovščine severno od Alp.
0
meni se zdi grozno in nepredstavljivo, da ob vseh dejstvih kam celibat vodi (spolni prestopki), te velike človeške neumnosti ne ukinejo. meni to res ni jasno... da Bog, da ssa se vsem duhovnikom jajci zaradi abstinence vnamejo! Da bog da!
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 40 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
05.09.2014 ob 12:59