☕ obupana in potrebna sem

Ne vem več, kaj naj naredim, zato pišem sem, ker se mi zdi, da bom sicer počila.

Sem poročena že kar nekaj let in iskreno povedano je moj zakon postal en sam dolg, siv dolgčas. Z možem se sicer razumeva, nimava nekih velikih prepirov, ampak med nama praktično ni več ničesar. Živiva bolj kot sostanovalca. Pogovarjava se o računih, opravkih, otrocih in kaj bo za kosilo, to pa je približno to.

Najbolj me ubija to, da med nama že dolgo ni nobene spolnosti. Ne govorim o tem, da bi si želela seks vsak dan. Želim si samo občutka, da sem še vedno ženska in da si me moj mož želi. Ko sem poskušala načeti pogovor, sem dobila različne izgovore, od utrujenosti do tega, da je pač življenje takšno. Ampak jaz imam občutek, da počasi ugašam.

In potem se je zgodilo nekaj čisto neumnega.

Na našem območju imamo novega poštarja. Prihaja iz Afrike in je zelo prijazen, sproščen in komunikativen. Ne vem, ali si samo domišljam, ampak imam občutek, da me včasih pogleda malo drugače. Z njim sem se nekajkrat zapletla v čisto navaden pogovor in moram priznati, da sem se po teh kratkih pogovorih počutila bolje kot po marsikaterem večeru z možem.

Nič se med nama ni zgodilo. Prav nič. Ampak jaz sem se zalotila, da ga pričakujem. Ko zaslišim zvonec, se mi kar dvigne razpoloženje. In potem me je začelo biti sram samih misli.

Po drugi strani pa se sprašujem: zakaj bi se morala počutiti krivo, ker si želim nekaj več od življenja?

Ne vem, ali me privlači on kot človek ali pa samo občutek, ki ga imam ob njem – da sem opažena, zanimiva in še vedno privlačna. Mogoče bi mi katerikoli prijazen moški, ki bi mi namenil malo pozornosti, povzročil podobne občutke.

Včasih se mi celo pojavi misel, da bi lahko z njim popestrila svoje življenje. Potem pa se ustrašim posledic. Kaj če bi mož izvedel? Kaj če bi se zapletlo? Kaj če bi ugotovila, da sem naredila največjo neumnost v življenju?

Hkrati pa me je strah tudi nasprotnega – da bom čez pet ali deset let še vedno sedela v istem zakonu, brez bližine, brez strasti in z občutkom, da sem zamudila svoje življenje.

Zato vas iskreno sprašujem: kaj bi naredili vi? Bi najprej poskusili rešiti zakon? Bi pustili vse skupaj in šli svojo pot? Ali pa bi si dovolili vsaj ugotoviti, kam vodi ta privlačnost do poštarja?

Vem, da bo kdo napisal, da naj se najprej ločim, preden počnem karkoli z drugim. Verjetno ima prav. Ampak trenutno sem samo zelo zmedena in prvič po dolgem času čutim nekaj, česar v svojem zakonu že leta ne.

In ne vem, ali naj to občutenje ignoriram ali pa ga vzamem kot znak, da moram v svojem življenju nekaj končno spremeniti.