@Obsedena Stara sem komaj 30 in se počutim kot da sem še otrok, saj sem bila še komaj 11 let nazaj v zadnjem letniku srednje šole in komaj 16 let nazaj v 9. razredu osnovne šole.
Pri svojih komaj 30. se že v tretje psihiatrično zdravim in pod prisilo moje matere jemljem psihiatrična zdravila (escitalopram, aripiprazol), ki pa ne pomagajo kaj dosti.
Poleg tega sem iz strani moje matere tudi prisiljena v delo. Sebe si ne predstavljam delati ničesar. Delo se mi gnusi.
Kaj naj storim? Kdo me bo preživljal?
Pri svojih komaj 30. se že v tretje psihiatrično zdravim in pod prisilo moje matere jemljem psihiatrična zdravila (escitalopram, aripiprazol), ki pa ne pomagajo kaj dosti.
Poleg tega sem iz strani moje matere tudi prisiljena v delo. Sebe si ne predstavljam delati ničesar. Delo se mi gnusi.
Kaj naj storim? Kdo me bo preživljal?
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 40 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
24.12.2025 ob 20:50
In sicer se počutim kot duh oz. kot da ne obstajam, ker se ne morem videti od zunaj.
Poleg tega ljudi dojemam za neskončno majhne lutke proti vsem drevesom in stavbam, proti vsem goram, in ki se razblinijo v nič na že samo nekaj 10 metrov razdalje stran od njih.
Zato si predstavljam, da bi vsi ljudje morali biti visoki tisoče metrov v višino kot gore zato, da bi se nas videlo desetine kilometrov daleč proč!!
Po celem telesu bi morala tudi imeti nedoločeno število oči in ust oz. nedoločeno število obrazov in glav, da bi tako moja zavest obstajala po celem telesu.