☕ Objemi me

V življenju sem dostikrat jokala in dobivala psihične udarce. Moja čista duša tega leta in leta ni več mogla trpeti in prenesti, zavila sem se v molk in razvalino. Zbolela sem. Nastala je tista velika luknja v duši in srcu, ki se je ne da nikoli več zakrpati. Žalost je samo še večja, solze vedno bolj goste, tečejo in tečejo. Nihče jih ne pobriše. Boli srce, ko ti v najhujšem trenutku najbližji obrnejo hrbet in nočejo videti moje solze. Vse kar si zdaj želim je en topel nežen objem in da ta traja in traja..... Da me oseba nikoli ne izpusti. Naj gre za očeta, brata, moža, mamo, sestro. Ni jih. Nikogar ni, ki bi potolažil mojo žalostno dušo in me vsaj objel, potolažil, da bo vse še v redu. Trpim v sebi in vsaka moja celica se je že stopila od solz. Tudi solz kmalu ne bo več. Boli duša. Zakaj ni bližina bližja, zakaj beseda ni prijazna in zakaj objem ni tako topel in zdravilen? Zaman čakam in iščem topel objem, zaman tečejo solze, zaman iščem roko pomoči in zaman iščem nekoga ki bi razumel.
Tema bi mogla biti vesela in radostna, ker na čveku se berejo zabavne reči. Moja zgodba pa ne paše v to norijo. Moja zgodba je še ena osamljena in žalostna brez epiloga. In tudi če bo jutri sonce, ga jaz ne bom opazila.