☕ Obisk cesarja

Po dvanajstih letih je 23 dni po potresu 1895 ob treh popoldne prispel naš cesar Franc Jožef I. v porušeno Ljubljano.
Dela so prenehala in ljudje so hiteli na ulice, da vidijo cesarja. Stražniki v paradnih uniformah so usmerjali ljudi v vrste. Ko je šel cesar mimo, so se dijaku spoštljivo odkrili in pozdravili cesarja Živio! ali Hoch!

Na kolodvoru so cesarja pričakali civilni, cerkveni in vojaški dostojanstveniki. Tu je cesar čestital nadoskrbniku Šorliju za nemoteno delovanje pošte in brzojava v času potresa.

Pohvalil je tudi čuvaja Pavlovčiča, ki je s kolegi takoj po potresu očistil progo in rešil kurirski vlak. Med prvim rušilnim potresnim sunkom se je na ljubljanskem barju stražnica številka 651 zrušila na progo. Stražnik Ivan Pavlovčič je sosednjega stražnika prosil. Naj ustavi vlak, sam pa je stekel po pomoč in se vrnil z dvema možema. Skupaj so odstranili ruševine s tira še preden je pripeljal vlak. Šele nato se je Ivan spomnil, da je pozabil na triletnega otroka, ki je ostal v napol podrtem delu stražnice. Ta je ves čas spal v otroški posteljici in ga ni prebudil niti potres, niti vlak.

Potem je cesar vstopil v kočijo, vendar je bil konj razburjen in je premočno potegnil in odlomil del voza. Cesar je moral prestopiti v drug voz in odpeljali so se najprej proti porušeni deželni bolnišnici, kjer si je tudi ogledal barako v kateri je bila začasna porodnišnica.

Nato so se odpeljali po Tržaški cesti, kjer je cesar med vožnjo ljudi pozdravljal in jim kimal z glavo. Ko je zagledal v daljavi šotore in barake, je postal žalosten. Ustavili so se pri zasilni kuhinji. Cesar si jo je ogledal, pozdravil komite štirih dam, poskusil golaž in ga zelo pohvalil.
Prišli so do muzeja in ko je videl razrušeno stopnišče je dejal: »To pa slabo kaže.«
Nato so šli do jahalnice, kjer je bilo zatočišče za 169 ljudi. Ljudje so ga pozdravili: »Živio naš milostivi oče!« in cesar je bil ganjen.
Šli so do velike zasilne kuhinje na obrežju Gradaščice. Tam je baronica, žena deželnega predsednika predstavila cesarju še druge dame. Dama z belo čepico je vzela srebrn krožnik in zajela iz velikega kotla golaž. Krožnik je prinesla baronici, ki je vzela z mize srebrno žlico in jo ponudila cesarju. Cesar je pomočil žlico v golaž in ga poskusil, nato je baronici v znak pohvale pokimal. Poskusil je le eno žlico, ostalo je baronici vrnil za uboge.
Odpeljali so se do deželnega dvorca, kjer si je cesar želel ogledati salon, v katerem je 12 let nazaj spal in dejal, da upa, da si bo Ljubljana kmalu spet opomogla.

Trg pred magistratom so izpraznili, tako da so meščani cesarja lahko pozdravili le z oken hiš. Zbranemu občinskemu svetu, odboru trgovske in obrtne zbornice in deputaciji pomožnega odbora za Ljubljano je cesar povedal: »Moja gospoda! Obžalujem, da je mesto zadela takšna nesreča, toda lahko upate, da vam bo podeljena največja pomoč! Izredna nesreča zahteva izredno pomoč države!«
Nato so šli peš po Špitalski ulici, kjer je pred cesarja na kolena skočila ženska in ga prosila pomoči. Hitro je priskočil župan Grasselli in naredil neprijetnemu prizoru konec. Ogledali so še poškodovano frančiškansko cerkev in zasilno bolnišnico. Tam je cesar pohvalil delovanje bolnišnice v teh razmerah.

Cesar je po štirih urah, kar je bilo uro dlje, kot je bilo načrtovano, prispel na kolodvor in se zahvalil vsem, ki so v dnevih potresa skrbeli za prebivalstvo in dejal: »Razsežnost nesreče me je presenetila. Kar sem videl, je dosti huje, kakor sem mislil. Bodite prepričani, da bom storil vse, kar je mogoče, da se mestu in deželi najbolj pomaga.«

V časnikih so zapisali: »Blagor tebi dežela kranjska, sonce cesarjeve milosti sije nate in ni se ti bati za prihodnost.«

VIR: Janez Kajzer, S tramovi podprto mesto, Mihelač 1995

https://c2.staticflickr.com/2/1637/25352466845_67c8c29be6_z.jpg

https://c2.staticflickr.com/2/1565/25352466135_bf8f8f0237_z.jpg