☕ OBČUTEK

To je tako. Določeni ljudje vidijo svojo samopodobo v tem, da je njihova lastna vrednost pogojena samo z njegovimi dosežki in nikoli ni zadovoljen z doseženim. Najbrž so nam to vcepili starši.
Sem tudi jaz tak in od svoje partnerice in od svojih otrok zahtevam nerealna pričakovanja in popolnost.
Z otroci sem sicer uvidel, da tako ne gre, počasi, ampak prav počasi sem se znebil tega zunanjega pritiska in sedaj prav prisilim sebe, da sebi in drugim popuščam.

Ponavadi smo ženske tiste, ki nas preganja čas.
Rade bi videle, da bi bilo vse narejeno, pospravljeno in čisto in v svoji vnemi po vsestranski pravilnosti pozabimo nase.
Kristino popolnoma razumem, toda ne znam napisati nasveta.
Do poznega večera sem kot na elastiki. Še to, pa še to in še to. Iz dneva v dan.
Ko na enem koncu vem, da je vse urejeno, se spomnim, da sem pozabila pospraviti podstrešje.

Vsak dan...mi po mic..vzdržujte red,pa ne bo nobenih problemov.

NI LAHKO, TUDI MENI NE. MENE PA DAJE ŠE OBČUTEK KRIVDE, ČE SE ZAVEM, DA BEREM KNJIGO PREKO DOLOČENEGA ČASA IN DA IMAM V STROJU NEOPRANO PERILO, KI GA JE TREBA POSUŠIT, ZLIKAT IN OBESIT NA SVOJE MESTO.
POTEM PA GLEDAM NOGOMETNO TEKMO POZNO ZVEČER IN SE SPOMNIM, DA NISEM POSPRAVILA POSODE IZ POMIVALNEGA STROJA IN ZAMUDIM ZADETKE ARGENTINE, KER SEM BILA PREPRIČČANA, DA JE ZMAGAL EGIPT.

Nimam ga, ker si ga ne vzamem. Ker je moja glava polna misli in zahtev kaj vse moram še postoriti. In potem se zmedem v lastni kuhinji, ker ne vem, če se že pripravila osnutek za jutrišnjo večerjo, kosilo in hitim bezljati po hladilniku za stvarmi, ki jih imam na razpolago in brskati po vrtu, če je zraslo kaj uporabnega in če ni, hitim na tržnico, da nakupim potrebna živila.
To je misterij žene, delavke, matere in gospodinje.

Čeprav sem že nekaj let doma, me vsak dan znova preganja, kaj vse bi še morala postoriti. Po eni strani se mi zdi, da naredim ogromno in da vse držim gor, po drugi strani pa si očitam, ko kakšen dan brskam po računalniku in rešujem križanke. Očitam si, da bi morala imeti bolj čisto, še bolj pospravljeno, da bi morala še več pridelati na vrtu, vložiti še več sadja, dokončno pospraviti kaščo, itd.
Ni čudno, če me potem daje nemir in slabo spim in se zvečer ne morem umiriti. Od nekdaj sem bila deloholik.
Občudujem ljudi, ki se nič ne sekirajo, ki zaklenejo vrata in gredo na dopust, na potovanja, na izlete....četudi imajo vrt poln plevela in okrog hiše vse zanemarjeno.

Mene kar preganja nekaj kar moram še postoriti, čeprav vem, da je dovolj urejeno vse v hiši in okrog nje. Vendar se spomnim, da še nisem uredila zadeve, bodisi z dostavljalci, bodisi s serviserjem in se mučim, da dobim enega in drugega.
Potem pa še kosilo, bliža se enajsta ura, ob enih služba, bi šla še k frizerju.
Mene dobesedno preganjajo neke obveznosti, ki bi jih morala odpisati.
Kako izstopiti iz tega začaranega kroga ?