☕ Nizozemca potujeta po severni Ameriki

Zadnjic ravno nalagam specerijo v avto, ko na parkirnem prostoru kitty corner od mojega zagledam na avtodomu (super tezka beseda zame) nizozemsko registrsko tablico skupaj z modrim krogom in EU belimi zvezdicami. V tistem pride do vozila starejsa gospa, tam nekje 65 do 70 let in se mi smehlja. Dobim obcutek, da zeli kaj povedati, zato jo vprasam, ce je njena nizozemska tablica originalna ali kar tako, za dekoracijo. Imela sem prav. Gospa se je razgovorila in mi povedala celo zgodbo.

Njen moz si je vse zivljenje zelil videti Ameriko in zdaj, ko sta upokojena, je hotel svoje sanje uresniciti. Najprej sta nameravala tu najeti prikolico, a je bilo predrago, zato sta svojo nalozila na ladjo, sama pa skocila na avion in hop v Halifax, Nova Scotia. V pristaniscu sta dvignila prikolico in se odpeljala dogodivscinam na poti. Ko sva se srecali, sta bila na poti ze 14 mesecev. Iz NS sta se peljala v New Brunswick, Quebec in Ontario. Ko jima je 6-mesecna viza ze skoraj potekla, sta zavila na jugovzgod v ZDA in se ob atlantski obali pomikala proti jugu. Bila sta na trati pred Belo hiso, a na ogled nista sla, ker nista vedela, da je mozno. Washington se jima je zdel dalec precenjen.

Moz je zelel obiskati Pentagon, kjer imajo vodene ture, a ker bi se morala prijaviti vec tednov vnaprej in za ta cas oddati osebni dokument, se je odlocil, da tudi Pentagona od znotraj ne bo videl.

Po parih mesecih sa prisla do Louisiane. Tu se je gospa zaljubila v hrano. Konkretno, v bel fizol s cajun zacimbami, okaterih gospa ne ve nicesar, razen da naredijo fizol bozansko dober. Nakupila si je nekaj konzerv cajun fizola in ga jedla vsak dan. Pozabila sem jo vprasati o ozracju. Ko sta se oddaljevala od Louisiane, je svoj fizol nasla vse poredkeje, dokler ga nekega dne ni vec nasla v nobeni trgovini. Je rekla, da je bila tecna kot najhujsa odvisnica, a fizola ni bilo vec. Nadaljevala sta pot proti Denverju, ko ju je sin povabil na poroko. Vrnitev domov jima je prisla prav, saj jima je skoraj potekla viza. Teden dni sta uzivala z otroki in vnuki, nato sta odletela nazaj v ZDA. Cez par mesecev sta zapeljala v Kanado, v British Columbija in vozila skozi hribe proti Alaski. Pokrajina je bila cudovita, vendar ko sta se vracala z Alaske, je bilo vse zadimljeno, zato ni bilo nobenih razgledov, mista videla nobenih lepot. Peljala sta se tudi mimo enega od velikih pozarov in tu jo je prvic res stisnilo pri srcu. Nekaj dni kasneje, sva se srecali na parkiriscu. Dim se je rahlo polegel, a nebo je se vedno bilo sivo in brez sonca. Od tu je rekla, da gresta na vzhod cez vse province nazaj do Halifaxa, kar jim bo vzelo se kar nekaj mesecev in potem, verjetno spomladi, se vrneta domov.

Sem jo vprasala, ce ji je zal, da sta se odlocila za 2 leti takega zivljenja, je rekla, da ne, ampak se enkrat pa tudi ne bi hotela cez vse to. Je rekla, da ves cas najbolj pogresa najstarejsega vnuka, ki je bil nanjo zelo navezan, a je zdaj v taki starosti, ko se otroci zacnejo oddaljevati in jo skrbi, ce jo bo se njen fantek, ko se vrne. Pravi, da ve, da otroci se morajo osamosvojit, ampak na custveni ravni ji je zelo tezko.

Avtodom imata svoj. Prevoz z ladjo ni bil drag, drago je bilo zavarovanje zanjo. Celotni stroski za avtodom, prevoz in zavarovanje, so bili 3500 Evrov.

Ocitno se da, ce se hoce, ne glede na starost.