☕ Nerazumevajoči in nesramni sosedje in še kaj...

Kot otroka me je strašil in zlorabljal psihično bolan in nasilen oče. Ne spolno zlorabljal ampak fizično in psihično. To je kar se spomnim, mogoče še kaj hujšega. Vedno sem se ga bala, še kot odrasla sem imela vedno neprijeten občutek zraven njega. Par let nazaj je umrl in zame je bilo to dobesedno olajšanje. Ne bi prenesla še enega psihičnega bolnika. Tudi mama je psihični bolnik.
Sosedje so vse te zlorabe gledali, ko me je oče strašil, tudi udaril. Ko me je enkrat pretepel sredi dvorišča pri kolegici (en blok stran od našega) mi je pomagala samo od kolegice mami. Nikoli nihče drug. Nekateri so celo gledali in se smejali.
Danes se sosedje spravljajo name, čeprav vejo da imam posledice zaradi zlorab. Mažejo nam vhodna vrata stanovanja, kljuke, zvonec, predpražnik.
1 leto sem hodila na terapije k psihoterapevtu. Rekel je, da zdravil mi ne priporoča, ker bi bilo stanje s stranskimi učinki (tudi misel na samomor en od str učinkov, česar zdaj nimam) lahko še slabše. Rekel je, da bi bilo boljše mirno okolje z razumevajočimi ljudmi. Tega pa seveda nimam. Kako me bo danes razumel nekdo, ki se mi je smejal v faco, ko me je oče zlorabljal kot otroka?
Jaz sem uničena. Za vse sem sama. Mama večino časa leži v postelji. Se ne zdravi. Ne dela vaj, ki jih dobi od zdravstvenega osebja. Sosedje vse skupaj samo še poslabšujejo.
Grem v trgovino, nakupim stvari in na blagajni ugotovim, da sem pozabila denarnico. Nazaj domov in spet v trgovino. To se mi je v zadnjem mesecu zgodilo že ene 4x. Prej nikoli. Jaz sem uničena. Ne prenesem več ljudi, ki vse te stiske že leta gledajo in nihče nič. Ja, vem, niso dolžni, ampak potem naj se tudi ne zabavajo ob stiskah drugih kot, da gledajo standup komedijo. Z dodatnimi stvarmi pa še slabšajo stanje, ne pa izboljšujejo.