☕ Nekateri ljudje so pripravljeni vedno znova odpuščati, drugi pa dobro vedo, kdaj je čas, da nekoga izločijo iz svojega življenja.

ampak samo hrabri ljudje zmorejo izločiti koga iz svojega življenja. Samo hrabri 👍

jaz kakor kdaj in kakor koga.
partnerja nisem mogla pustiti, sem pa postajala nevidna in je slednjič on mene pustil. tehnično gledano.

z mamo pa sem odrezala jaz. in nimam nobenega odnosa več z njo, čakam klic da je umrla. in to je to. podobno je bilo s očetom.

tako da kakor kdaj in kakor w kom. pa odvisno od čustvene navezanosti, manipulacije itd.

Ljudje in naš odziv, reakcije, so pogosto naše ogledalo. Odsev našega notranjega sveta. Ko se človek dobro počuti v svoji koži, ga zunanji dejavniki težko premaknejo.
Vsekakor je treba odstraniti iz življenja zlobne ljudi, ki ti namerno škodijo. Je pa treba tudi s to osebo osebno razčistiti saj v dojemanju in dejanskem namenu pogosto pride do šuma v komunikaciji, nesporazuma. Črtati nekoga, ki nima slabih namenov je pa po mojem znak šibkosti. Od težav se ne beži. Komunikacija reši 99% konfliktov. Res spornih je mogoče 1% odnosov, s takimi pa nimaš kaj dosti izbire.

Nimam kaj za dodati. Tudi jaz sem mnenja, da se problemi sproti rešujejo s pogovorom. Ali pa v spalnici.

@Sissi 123
Zadnjic si v nekem drugem članku trdila ravno nasprotno, šlo se je za eno izrečeno besedo

Nisem ponosna nase, ampak ena me je tako razpizdila da sem ji rekla da naj odjebe. In zame ne obstaja več.

Lahko nekaj odpustiš, pa to ne pomeni da tega človeka obdržiš v svojem življenju, če slabo vpliva nate. Isto imaš nekoga lahko rad, pa ne rabiš biti z njim če veš da to ni ok zate.

Nekateri izločijo hitro tudi zaradi egoizma, trme. Drugi odpuščajo z razlogom.

Ni to tako preprosto, kot ugasniti s stikalom. Rez pogosto naredi nekaj precej mehanskega: odstrani dražljaj, ker ga notranji sistem trenutno še ne zna dovolj dobro regulirati. V tem smislu je zgolj bergla za pomanjkanje notranje avtonomije. Analogija bi bila skoraj fizioterapevtska:
če noga še ne more nositi teže, jo razbremeniš. Namen pa praviloma ni, da nikoli več ne stopiš nanjo.

Avtonomnost pa ni odsotnost vpliva drugega, ampak organizacija sistema tako, da drugi nima nesorazmernega vzvoda nad mojim delovanjem.

To pomeni, da je nekdo lahko še vedno pomemben, lahko me razjezi, razočara, prizadene, lahko ima celo legitimne interese, ki jih moram upoštevati - vendar ni več centralna referenčna točka, okoli katere organiziram svoje odločitve.

Avtonomija torej ni, da drugi (zame) ne obstaja. Avtonomija je, da obstaja - pa vseeno ne upravlja tvojega sistema. In obratno - pri običajnih bivših partnerjih, sorodnikih, prijateljih, sodelavcih itd. lahko trajna potreba po popolni odsotnosti kaže ravno to, da odnos je navzven končan, notranje pa še vedno strukturira sistem.

po dolgi, prašni, jamasti cesti.
Bil je že utrujen in naveličan vsega.
Pa se pred njim pojavi se kamen.
Ustavi se in razmislja, naj se še temu umakne ali pa ga ...?

Včasih gre kakšna oseba celo tako daleč, da si želiš, da bi jo lahko ubil. Ne samo izločil iz svojega življenja. Ker tudi če jo izločiš, bo še vedno delala sranje.

@Chu Zame ne obstajata dve. Pa me niti nista razjezili. Samo prilastili sta si vse, kar sem naredila jaz. In nato napredovali. Nihče od nadrejenih ni reagiral, za njih sem bila problem jaz. Taki ljudje, kot sta ti dve, zares ne bi smeli obstajati.

@Zakaj????
Se strinjam.

Jaz načeloma nisem za maščevanje, ampak nesreče se dogajajo.

Pri manipulatorjih ne gre za odpuščanje, ampak se (pogosto prikrite) manipulacije dostikrat dolgo niti zaveš ne.

Jaz skorpion in ne odpustim nič. Nič. Še kdo skorpion?

Odpustim skoraj vedno. Nikoli pa nič ne pozabim.

To je pogojeno s tem, koliko je kdo kot oseba splošno vsestransko neodvisen. Tudi navzven samozavestne karieristka, ki v trenutku od.jebe 90% moškega spola, si ne more privoščiti odjebati svojega šefa, tudi če je seksističen bedak, saj ji daje plačo. Bolj kot je posameznik vpet v sistem in od več faktorjev kot je odvisna njegova situacija, več se prilagaja. nekateri se vsesplošno prilagajajo, drugi se morajo prilagajati le na enem nivoju.

In podobno je pri partnerstvih. ženska, ki ima backup, med drugim lastno stanovanje in dohodke, se bo prej znebila partnerja, kot ena vsestransko odvisna od moža, ki nima kam iti.

..pa vse tole otročje, da bi nekoga ignoriral, blokiral, sploh, ko so v igri ljubosumne bivše, bivši partnerji.

Dajte no, greš naprej, četudi te je nekdo zajebal po domač povedano, ne odpustiš, ni pa to tvoj sovražnik.
Ko se srečate se pozdravite itd, vse je odvisno od posameznika.

Jaz se družim z vsemi, seveda veliko ljudi je že izločenih, ampak samo, ker nimamo po kakšnem kregu več skupnih interesov.

Drugače pa razni stavki; dokler boš z menoj ne boš z njim v kontaktu??? ma ja veš da ne. Človek ni nikogršnja last in se lahko odloča po svoji vesti.

Če povem po sebi: vedno rečem je že imel/imela, razloge, da je tako reagirala, četudi me izdala, izdal, varal itn.
Smo samo ljudje z napakami.

Itak če so nas prizadeli se z njimi vse manj ukvarjaš, ne moreš pa jih ignorirati ali blokirati. Dajte no.

Nihče ni popoln, tudi jaz ne.

Sisi 123

zelo odraslo napisano: Črtati nekoga, ki nima slabih namenov je pa po mojem znak šibkosti. Od težav se ne beži. Komunikacija reši 99% konfliktov. Res spornih je mogoče 1% odnosov, s takimi pa nimaš kaj dosti izbire.

Ker marsikje se ljudje razidejo zaradi "drugih" dejavnikov, ki vplivajo na naše odločitve. Zunanji (prijatelji, družba, okoliš) in potem iz življenja vržeš osebo, ki pa ni tvoj sovražnik, neprijatelj. Ali pa veliko predvsem moških vodi ljubosumje in ego. Ta vas bo nekoč stal življenja.

Bi rada vidla nekoga ki z iskreno komunikacijo rešuje problem z narcisom- manipulatorjem. Pravljice za naivneže.

@Narcis Eni smo se trudili. Dolgo. In nato na lastni koži spoznali, da je v takem primeru edina rešitev, da se ubiješ, ubiješ njega/njo ali pa odrežeš, če imaš dovolj moči, da greš naprej.

Odpustiti, pozabiti, nekoga za seboj pustiti seveda ni enako.
Odpustiš zaradi sebe. Mnogi pa mislijo, da če ne pozabiš, da nisi odpustil. V resnici nihče zares ne pozabi, le zakoplje vase in to mu posledično dela škodo še leta, desetletja vnaprej, četudi mantrajo, da preteklosti ni in je samo tu in zdaj. Še eno slepilo za um, ki se izogiba soočiti se z bolečino preteklosti.
Odpuščanje tudi ne pomeni, da boš s človekom še vedno na enaki ravni ali ga še imel v svojem življenju-odvisno od greha in koliko te to rani.

Narcis


žalostno, ker je na tem svetu preveč narcisov in psihopatov, ženske so hujše kot moški, še dodatno manipulirajo, ker jih vežejo otroci se tega narcisa manipulatorskega žal nikoli ne rešiš, sploh SLO je premajhna za izogib nekomu...

Na koncu pridemo do fenomena, da bi marsikatera ženska več dopustila in odpustila svojemu nadrejenemu, kot svojemu partnerju. Od nadrejenega je odvisna njena prihodnost, od partnerja pa ne. Toliko bolj to velja za razne karierno dobro pozicionirane ženske, saj službe z dobro plačo ne rastejo na drevesu za vsakim vogalom. Manj to velja za minimalčarke, saj je služb za minimalca dovolj in minimalčarka lažje shaja v paru z nekom.

@nekoč nekje
To ni noben fenomen, ampak prastara logika in ni povezana izključno z materialnim stanjem.

Eksistenco si zna zagotoviti vsak sposoben in odločen osebek, nesposoben je pa vedno odvisen. Velja za oba spola.

Se pa običajno različno manifestira. Moški se zapijejo in preklopijo v agresijo, ženske pa zapadajo v depresivna stanja. Oboji pa ostajajo v zvezah, ker nimajo poguma prekiniti.

Sposobni enostavno odidejo in zaživijo na novo.

Tvoja razlaga, prevedena v vsakdanji jezik pove točno to: pametna, sposobna in značajsko močna ženska ima vedno izbiro.

Neumna, naivna, nesposobna in osebnostno šibka ženska pa izbir ne zna niti prepoznavati, kaj šele sprejemati odločitve.

@Povejmo to drugače

Vztrajati v dobro plačani službi, tudi če je šef 🤐, ni neka baš izbira.

Malo žensk je tako neodvisnih, da se lahko špilajo velike frajerke tako na poslovnem kot zasebnem področju.

@nekoč nekje
😄😄 tudi zelo malo moških je neodvisnih, poslovno samostojnih in finančno neomajnih. Ne vidim razlike med spoloma v številu omenjenih.

O logični zmoti, da hoditi v službo pomeni nekakšno ekonomsko samostojnost, sem že pisal. Nerad se ponavljam. Ampak dobro, večina žensk je tako vpetih v rigidnost rednih zaposlitev, d ao tem kot o nesvobodi sploh ne razmišljajo več.

Seveda obstajajo vsestransko teritorialno neodvisne ženske, ki svojo "službo" opravljajo doma iz kavča, neodvisno od tega kje so. verjetno 0;01 % svetovne populacije. Mogoče je to moja optimistična ocena.

Večina "karierno uspešnih žensk" se mora bolj prilagajati v službi, večina t.i. "luzerk" pa na nivoju partnerstva, saj zaradi nizkih dohodkov ne morejo živeti same. Zato "karierno uspešne" lažje odpikajo partnerja, ker ga za preživetje ne rabijo, kaierne "luzerke" pa lažje zamenjajo slabo plačano službo, če jim odnosi v službi ne štimajo.

Mar ni žalostno, da je vsakdan večine ljudi postal tak, da dojemajo že kot neko ful izbiro, če lahko v samopostrežni kupijo, kar bodo jedliin da si lahko po interentu naročijo nove superge. V službi odločajo v okviih, ki so jim jih postavili drugi, neredko delajo po navodilih drugih, vse skupaj pa dojemajo kot svobodo. Življenja izven tega si niti predstavljati ne morejo. Dodajmo še, da večina žensk v razvitem svetu tako nima nobene izbire, če so samske ali poročene, v službo morajo hoditi, saj je moderna civilizacija poskrbela, da ženske več niso odvisne od partnerja, ampak delodajalca in države. ena odvisnost je zamenjala drugo.

in kaj je s tem narobe, če imaš nekoga ki ti vedno ¨vse¨ oprosti? Prijatelji si oprostijo, pozabijo in gredo skupaj naprej. Ona meni oprosti, jaz njej oprostim. Ljudje smo različnih karakterjev, nihče ni popoln. In prav je tako. Jaz sem ji rekel, ne menjaj se, ostani takšna kot si.

Moški, ki hodijo v službe, pa ne spadajo med odvisneže od delodajalcev?

Moški samostojni podjetniki pa niso odvisni od kariere, zaslužka, pogodb, tržišča, denarja?

Daj pojasni nam, kje vidiš razliko v svobodi med zaposlenimi ženskami in moškimi!

Večina ljudi nima pojma kaj je svoboda. Sej so navajeni da jim čas organizira nekdo drug. V resnici jim v službi nekdo predpisuje vse od tega pri kateri organizaciji bodo opravili varstvo pri delu.

Zato dajejo moderni ljudje, sploh ženske, tak pomen besni promiskiluiteti in potrošnji. To je v resnici edino preostalo polje svobode.

@nekoč nekje
Dokler znaš razmišljati zgolj znotraj finančnih okvirjev življenja, ti je trošenje najbrž res edina oblika svobode.

Pač pa je celo ta “svoboda” omejena na minimum in prav žalostna slika razmišljanja. Temu se ne reče svoboda, ampak golo preživetje in zagotavljanje osnov eksistence - pokrivanje sprotnih stroškov.

Svoboda je šele finančna neodvisnost, to je stopnja tik pod bogastvom. Pomeni, da imaš dovolj zagotovljenih sredstev, da lahko živiš po svojem okusu desetletja tudi brez enega samega centa dodatnega priliva in ti tudi ni treba razmišljati o dodatnem plemenitenju premoženja. Imaš skratka dovolj že ta trenutek ne glede na vse, kar se lahko zgodi ali spremeni.

Več od tega je samo še biti bogat- pomeni, da imaš preveč in niti ne zmoreš zapraviti.

Prava svoboda človeka je pa še vse kaj drugega, kot denar. Ampak tja tebi ne seže.