☕ Ne brez moje hcerke - knjiga

Ravno sem prebrala o driski v temi o moki in sem se spomnila na prizor, ki ga avtorica opisuje v knjigi. Ko so vrgli saha Pahlavija in je Homeini prisel na oblast, je ekonomija tako hitro propadala, da se je v nekaj letih iz manjsih krajev priselilo v Teheran nekaj milijonov ljudi, ker doma ni bilo vec zasluzka. In tako so cakali za skoraj vsako stvar v vrstah. En dan sta s hcerko cakali v vrsti za neko vrsto kruha. Tako je lahko opazovala, da je pek sel na WC, ko je prisel ven iz WCja, si je roke umil v vodi v skledi in to isto vodo potem porabil za testo za kruh. Bila je v dilemi, kaj storiti, a ker jih je tiste mesece ravno vsake toliko bombardiral Irak, so zatulile sirene in tako so se razbezali in dilema: kupiti kruh ali ne, se je razresila sama od sebe.

Jaz skoraj ne verjamem, da prej v najmanj petih letih, kolikor je stara njuna hčerka, ni spoznala karakternih potez moža.

Saj ravno v tem je problem, ker se taki lahko pretvarjajo leta, dokler niso v svojem domacem okolju. Ona se je vanj zaljubila prav zato, ker je bil tako prijazen, nezen, ustrezljiv. Imel je same pozitivne lastnosti in tak ostal vseh 7 let zakona do odhoda v Iran. Vsi njeni sorodniki in druzinski znanci, ki so bili v glavnem iz zdravniskih krogov, so bili prepricani, da je po vec kot 20 letih v Angliji in v ZDA postal cisto zahodnjaski. Bil je tudi v procesu pridobivanja ameriskega drzavljanstva. Sele ko se je zgodila iranska revolucija, je zacel brati iranske casopise. Prej sploh ni imel stikov z Iranom. Drugace je bil se vedno tak kot prej: dober moz in dober oce. Tudi ameriski tast in tasca sta ga imela rada. Nekaj mesecev pred odhodom je k njim prisel na operacijo in okrevanje njegov necak iz Irana in to mu je ocitno dalo zagon za vrnitev domov in ocitno tudi iranski casopisi, ki jih je zacel brati. Ona sama se je sprasevala, ce se ji lahko zgodi, da ji ne bo dovolil nazaj, ker je slisala za take primere, a so ji vsi zagotavljali, da ni skrbi, ker je postal cisti zahodnjak. A ocitno se je zahodnjaska fasada zrusila v hipu, ko so pristali v Teheranu. Prva dva tedna, do planirane vrnitve domov se je v Iranu obnasal do nje se normalno. Potem si je izmislil, da ne morejo nazaj, ker niso pravocasno predali potnih listov, ces da je to treba storiti 3 dni pred planiranim odhodom iz Irana. Ko so potekli se tisti 3 dnevi, ji je direktno povedal, da bodo on, ona in otrok ostali v Iranu do smrti. Od takrat naprej je postajal vedno bolj posesiven in nasilen (nasilen je tu mila beseda) do nje in do hcerke, ki je bila prej v Ameriki njegova princeska. Sama opisuje par podobnih primerov, ki jih je spoznala v Iranu: Americanke, ki so sle z mozem v Iran na dopust in ki so bile potem prisiljene ostati tam in sprejeti muslimanske obicaje. Kot ameriske drzavljanke bi lahko dobile pomoc za vrnitev na ambasadi, a le same, brez otrok, na kar te zenske niso pristale.

Avtorica tudi veckrat omeni nek izraz, ki ga ljudje uporabijo, ko necesa v resnici ne mislijo, mi bi rekli s figo v zepu. In pravi, da v tem restriktivnem okolju spletke vseh vrst in s tem dejanja izza hrbta cvetijo.

Tudi pri nas so bili podobni primeri. Zenske vedno enako naivno mislijo, da je njihov prijazni zenin prevzel zahodno kulturo, potem pa sok. Vsake toliko je tudi primer v medijih, ko moz nenadoma z otrokom pobegne v svojo rodno muslimansko drzavo. Takih otrok mame ponavadi nikoli vec ne vidijo.
Kultura, ki ti je bila privzgojena v otrostvu, ti ostane vse zivljenje. Tega se ne mores znebiti, ne glede na to, kako si asimiliran. Jaz lahko to jamcim zase, pa si nasa in tukajsnja kultura nista tako zelo razlicni.

Na netu je tudi film posnet po knjigi. Ni slab, a v bistvu je tako, kot da so izbrali 15 strani iz knjige in o njih posneli film in se teh nekaj strani poenostavili v novo zgodbo. Saj je razumljivo. Ce bi hoteli ostati zvesti knjigi, bi morali narediti dolgo serijo namesto filma.

Ce se mi bo dalo, bom mogoce naredila povzetek knjige.

Jaz sem knjigo na mah prebrala lani na morskem dopustu. Mene je tudi zelo presunila. Filma nisem gledala.