Avtor: Fuxa ne ponižuj
Tvoji v Bosni še tako neMoji v Bosni haha kaksne streljas. Bi bilo fino,imeti sorodnike tudi tam pa jih zal nimam.
Video zgoraj je pa had, joke, razumes? Parodia. Bojis se pisati prijavljeno, prpa.
0
Jebeš zemlju koja Bosne nema.
Al Sahy bi zaebala i Bosnu, i Sloveniu-koju je več, stidiš se svoje zemlje- sraMI SE
Al Sahy bi zaebala i Bosnu, i Sloveniu-koju je več, stidiš se svoje zemlje- sraMI SE
0
Italija, Ceska, dobro jim je slo. Zanimivo bi bilo slisati njihove popotovalne zgodbe
Prosti spis Kako sem prizivela pocitnice 1969
Na pocitnice smo sli na Rab. Skupaj nas je slo 5 ljudi iz 3 druzin. Stric je rekel, da bomo sli na pot proti jutru, da ne bo tako vroce in da bo manj prometa. Zato sem do odhoda brala dnevnik Ane Frank. Na zalost sem morala knjigo pred koncem odloziti, ker smo morali na pot. (Danes bi mi rekli, da sem za Ano Frank se premajhna.)
Ravno se je zdanilo, ko smo z grebena zagledali otoke. Cesa tako nenavadnega in lepega se nikoli prej nisem videla. Hitro je sledilo razocaranje, ker so bili nekateri otoki eno samo kamenje. Potem smo se po centimetrih spuscali v dolino proti Jablanici. Vrsta za trajekt se je vila nekaj kilometrov dalec. Odrasli so sli na nek gostilniski vrt spit jutranjo kavo, jaz sem medtem zavistno gledala dve deklici iz Maribora. Nosili sta enaki modni obleki in imeli so velik avto. Nas je bilo pet in vsa prtljaga v Fiatu 850. Vse sem poslikala, tudi njiju. Nekaj mesecev prej sem za rojstni dan dobila svoj prvi lastni fotoaparat, Beretto. Film sem imela crnobel in objektiv je bil fiksen. Bila sem v devetih nebesih.
Zgodaj dopoldan je trajekt koncno priplul v Jablanico. Ceprav je bilo to moje prvo potovanje s trajektom, se same voznje ne spomnim. Spomnim se le dveh vecnadstropnih jaht v pristaniscu na Rabu. Pozirala sem ju z ocmi, saj sem do takrat videla le ribiske colne v Piranu. Iz pristanisca smo zavili na sever otoka, v Supetarsko drago, kjer so odrasli najeli apartma. Dalec naokoli sem bila edini otrok, a potem je gospodar pripeljal enega fanta iz Karlovca, s katerim sva potem skupaj prezivljala dneve. Njegovega imena se vec ne spomnim. Bil je boljsi plavalec kot jaz in dober poznavalec vasi. Megleno se mi zdi, da je imel v vasi sorodnike. Vodil naju je k neki stari opusceni ladji, ki sva jo raziskovala, on je tudi skakal z nje na glavo. Da ne bi prevec zaostajala, sem se en dan prisilila in zbrala pogum in skocila, pri cemer me je morska trava krepko pobozala po trebuhu. Panicno sem izplavala in sla domov. Sram me je bilo priznati, da me je bilo grozno strah. (Danes tako majhnih otrok odrasli ne bi spustili z oci).
En dan smo sli v mesto Rab, prepesacili s kamnitimi ploscami tlakovan trg, si ogledali stare hise, sli po nekih stopnicah in stric mi je kupil izrezljano leseno piscal, ki jo imam se danes.
En dan smo sli na sprehod po okolici, kjer smo srecali domacina z oslom, ki mi je dovolil, da osla jaham.
Stric me je tudi posiljal v vasko trgovino po cigarete. (Danes bi ga prijavili socialni sluzbi.)
En dan nas je ribic iz vasi s svojim colnom peljal proti Golemu otoku, ki smo si ga ogledali z morja. Sama skala. Od tam nas je peljal v en zaliv, kjer sem skocila s colna na noge, a mi je voda segla komaj dobro cez pas, zato sem pristala na skalah, ki so bile crne od morskih jezkov. Odrasli so se ravno pripravljali na nekaj zamahov po vodi, ko sem zavrescala. Moja stopala so bila do gleznjev polna bodic, zato so me morali zvleci v coln. Nihce ni delal panike. Ko smo prisli nazaj do apartmaja, so me posedli na stol in mi do vecerje s pincetami vlekli iglice iz nog. (Danes bi me odpeljali na urgenco). Za nagrado so mi spustili ribo od zadaj v celodelne kopalke, kar se mi je zdelo tako frajersko, da so me morali slikati z ribjim repom strlecim iz kopalk. (Danes bi naredila selfija.)
Poti nazaj domov se ne spomnim. Nic. Niente. Nada. Kot bi zgubila spomin.
Prosti spis Kako sem prizivela pocitnice 1969
Na pocitnice smo sli na Rab. Skupaj nas je slo 5 ljudi iz 3 druzin. Stric je rekel, da bomo sli na pot proti jutru, da ne bo tako vroce in da bo manj prometa. Zato sem do odhoda brala dnevnik Ane Frank. Na zalost sem morala knjigo pred koncem odloziti, ker smo morali na pot. (Danes bi mi rekli, da sem za Ano Frank se premajhna.)
Ravno se je zdanilo, ko smo z grebena zagledali otoke. Cesa tako nenavadnega in lepega se nikoli prej nisem videla. Hitro je sledilo razocaranje, ker so bili nekateri otoki eno samo kamenje. Potem smo se po centimetrih spuscali v dolino proti Jablanici. Vrsta za trajekt se je vila nekaj kilometrov dalec. Odrasli so sli na nek gostilniski vrt spit jutranjo kavo, jaz sem medtem zavistno gledala dve deklici iz Maribora. Nosili sta enaki modni obleki in imeli so velik avto. Nas je bilo pet in vsa prtljaga v Fiatu 850. Vse sem poslikala, tudi njiju. Nekaj mesecev prej sem za rojstni dan dobila svoj prvi lastni fotoaparat, Beretto. Film sem imela crnobel in objektiv je bil fiksen. Bila sem v devetih nebesih.
Zgodaj dopoldan je trajekt koncno priplul v Jablanico. Ceprav je bilo to moje prvo potovanje s trajektom, se same voznje ne spomnim. Spomnim se le dveh vecnadstropnih jaht v pristaniscu na Rabu. Pozirala sem ju z ocmi, saj sem do takrat videla le ribiske colne v Piranu. Iz pristanisca smo zavili na sever otoka, v Supetarsko drago, kjer so odrasli najeli apartma. Dalec naokoli sem bila edini otrok, a potem je gospodar pripeljal enega fanta iz Karlovca, s katerim sva potem skupaj prezivljala dneve. Njegovega imena se vec ne spomnim. Bil je boljsi plavalec kot jaz in dober poznavalec vasi. Megleno se mi zdi, da je imel v vasi sorodnike. Vodil naju je k neki stari opusceni ladji, ki sva jo raziskovala, on je tudi skakal z nje na glavo. Da ne bi prevec zaostajala, sem se en dan prisilila in zbrala pogum in skocila, pri cemer me je morska trava krepko pobozala po trebuhu. Panicno sem izplavala in sla domov. Sram me je bilo priznati, da me je bilo grozno strah. (Danes tako majhnih otrok odrasli ne bi spustili z oci).
En dan smo sli v mesto Rab, prepesacili s kamnitimi ploscami tlakovan trg, si ogledali stare hise, sli po nekih stopnicah in stric mi je kupil izrezljano leseno piscal, ki jo imam se danes.
En dan smo sli na sprehod po okolici, kjer smo srecali domacina z oslom, ki mi je dovolil, da osla jaham.
Stric me je tudi posiljal v vasko trgovino po cigarete. (Danes bi ga prijavili socialni sluzbi.)
En dan nas je ribic iz vasi s svojim colnom peljal proti Golemu otoku, ki smo si ga ogledali z morja. Sama skala. Od tam nas je peljal v en zaliv, kjer sem skocila s colna na noge, a mi je voda segla komaj dobro cez pas, zato sem pristala na skalah, ki so bile crne od morskih jezkov. Odrasli so se ravno pripravljali na nekaj zamahov po vodi, ko sem zavrescala. Moja stopala so bila do gleznjev polna bodic, zato so me morali zvleci v coln. Nihce ni delal panike. Ko smo prisli nazaj do apartmaja, so me posedli na stol in mi do vecerje s pincetami vlekli iglice iz nog. (Danes bi me odpeljali na urgenco). Za nagrado so mi spustili ribo od zadaj v celodelne kopalke, kar se mi je zdelo tako frajersko, da so me morali slikati z ribjim repom strlecim iz kopalk. (Danes bi naredila selfija.)
Poti nazaj domov se ne spomnim. Nic. Niente. Nada. Kot bi zgubila spomin.
0
Sem pogooglala moj takratni fotoaparat in samo GoGoDuck ga je nasel. Verjetno je bilo pravo ime Beirette, izdelana v Vzhodni Nemciji.,
0
https://en.wikipedia.org/wiki/Fiat_850 Fiat 850
Je bil fiat 850 ali 750
Sumim, da piše tole dogodivščino z morja Porajkel.
Je bil fiat 850 ali 750
Sumim, da piše tole dogodivščino z morja Porajkel.
0
0
Mogoce je bil avto Zastava 850. 750 je bil Fico. Na avtomobile se ne spoznam, ampak sem 99% prepricana, da je imel stevilko 850. Bil je eno stevilko vecji od Ficota. Avto je bil temno moder in zadek je imel precej kratek, podobno kot ta v linku. Meni se je zdel takrat majhen, ampak lep avto. Danes mi zgleda hecno. Komicno.
Fotoaparat je bil gotovo Beirette. Uporabljal je klasicen 35mm film. Spomnim se obcutka, ko si sprozil, a se ne spomnim nastavka za flash. Lahko, da ga je imel. Ta fotoaparat mi je sluzil se v odrasla leta.
Fotoaparat je bil gotovo Beirette. Uporabljal je klasicen 35mm film. Spomnim se obcutka, ko si sprozil, a se ne spomnim nastavka za flash. Lahko, da ga je imel. Ta fotoaparat mi je sluzil se v odrasla leta.
0
Sem pozabila. Sli smo tudi na pokopalisce taboriscnikov iz 2. svetovne vojne. Veliko grobov in veliko in brinja mi ostaja v spominu. Odrasli so bili cisto tiho, ko smo hodili med grobovi. Tudi stric, ki nas je peljal na morje, je bil interniran, a v Gonarsu in Renicciju v Italiji.
0
To je morda moj najbolj "živ" spomin na morske počitnice v otroštvu:
(Pre)prosti spis:
Nerezine, poletje 1988
Končala sem 1. razred, plavati še nisem znala, zato sem nestrpno čakala na počitnice na morju. Prej smo vsa leta počitnikovali v Poreču, tokrat pa smo šli na otok Lošinj v Nerezine. Odpravili smo se zgodaj zjutraj in na ovinkih proti Kočevju in Delnicam mi je bilo obupno slabo. Zaradi večkratnih nenačrtovanih postankov smo zamudili prvi jutranji trajekt iz Brestove za Cres in nato smo zaradi gužve z vseh konec Evrope čakali še na kak kasnejši trajekt. Spomnim se samo, da je bilo čakanje mukotrpno, saj je bilo sonce že visoko in pasje vroče, ter da mi niso dovolili sladoleda, da mi ja ne bo spet slabo. Pa tega, kako začudena sem bila, ko so mi povedali, da smo prevozili do cilja 300 km. Takrat se mi je to zdela nepojmljiva razdalja. Vožnje s trajektom se tudi jaz ne spomnim, čeprav je bila tudi zame prvič.
V Nerezinah smo bili v počitniški hiški, ki je bila tik ob morju, ampak tam je bilo polno skal, zato smo raje hodili na peščeno plažo, ki je bila kakih 350-500 metrov stran. V tistem počitniškem naselju je bilo polno otrok in večino vsi iz NM in širše okolice, dva celo iz moje OŠ in eden iz iste ulice, zato mi družbe ni manjkalo. En večer smo imeli piknik pri nekih sosedih, otroci smo igrali badminton, ženske so kartale, moški so se ga nacukali s špricerjem, zaradi česar so bile ženske besne in so nas vse poslale "do trgovine po sladoled - Njofro", ampak mi smo jo raje mahnili v luna park na avtomobilčke in ringlšpile in nas zelo dolgo ni bilo nazaj, zaradi česar so bile ženske spet in še bolj besne.
Končno sem se naučila plavati, ježevih bodic se ne spominjam, sem se pa en dan na plaži ulegla na blazino na eni od skal, pri tem pa spregledala, da se je na blazini sončil en (vsaj zame takrat) ogromen rak in sem se ulegla nanj in tisti rak je počasi začel lezti ven izpod mene in ko je moja mama videla tiste "nagravžne" tace, jo je skoraj kap in je z vreščanjem privabila cel kup firbcev na kup.
En dan smo se odpeljali na izlet po Lošinju in Cresu, in ugovotila, da je Mali Lošinj večji od Velega Lošinja. Na štantu v Malem Lošinju sem mamo nafehtala, da mi je kupila rdeče cokle z motivom Mini miške, v katerih sem si še isti večer razbila kolena. Še dobro, da smo čez 2 dni odšli nazaj domov, ker me je zelo peklo v morski vodi.
Poti nazaj se žal prav dobro spomnim, saj mi je bilo na tistih ovinkih spet grozno slabo. Ampak pot ni pomembna, pomemben je cilj. V obe smeri.
Aja, avto je bil pa Moskvič, modela se ne spomnim.
(Pre)prosti spis:
Nerezine, poletje 1988
Končala sem 1. razred, plavati še nisem znala, zato sem nestrpno čakala na počitnice na morju. Prej smo vsa leta počitnikovali v Poreču, tokrat pa smo šli na otok Lošinj v Nerezine. Odpravili smo se zgodaj zjutraj in na ovinkih proti Kočevju in Delnicam mi je bilo obupno slabo. Zaradi večkratnih nenačrtovanih postankov smo zamudili prvi jutranji trajekt iz Brestove za Cres in nato smo zaradi gužve z vseh konec Evrope čakali še na kak kasnejši trajekt. Spomnim se samo, da je bilo čakanje mukotrpno, saj je bilo sonce že visoko in pasje vroče, ter da mi niso dovolili sladoleda, da mi ja ne bo spet slabo. Pa tega, kako začudena sem bila, ko so mi povedali, da smo prevozili do cilja 300 km. Takrat se mi je to zdela nepojmljiva razdalja. Vožnje s trajektom se tudi jaz ne spomnim, čeprav je bila tudi zame prvič.
V Nerezinah smo bili v počitniški hiški, ki je bila tik ob morju, ampak tam je bilo polno skal, zato smo raje hodili na peščeno plažo, ki je bila kakih 350-500 metrov stran. V tistem počitniškem naselju je bilo polno otrok in večino vsi iz NM in širše okolice, dva celo iz moje OŠ in eden iz iste ulice, zato mi družbe ni manjkalo. En večer smo imeli piknik pri nekih sosedih, otroci smo igrali badminton, ženske so kartale, moški so se ga nacukali s špricerjem, zaradi česar so bile ženske besne in so nas vse poslale "do trgovine po sladoled - Njofro", ampak mi smo jo raje mahnili v luna park na avtomobilčke in ringlšpile in nas zelo dolgo ni bilo nazaj, zaradi česar so bile ženske spet in še bolj besne.
Končno sem se naučila plavati, ježevih bodic se ne spominjam, sem se pa en dan na plaži ulegla na blazino na eni od skal, pri tem pa spregledala, da se je na blazini sončil en (vsaj zame takrat) ogromen rak in sem se ulegla nanj in tisti rak je počasi začel lezti ven izpod mene in ko je moja mama videla tiste "nagravžne" tace, jo je skoraj kap in je z vreščanjem privabila cel kup firbcev na kup.
En dan smo se odpeljali na izlet po Lošinju in Cresu, in ugovotila, da je Mali Lošinj večji od Velega Lošinja. Na štantu v Malem Lošinju sem mamo nafehtala, da mi je kupila rdeče cokle z motivom Mini miške, v katerih sem si še isti večer razbila kolena. Še dobro, da smo čez 2 dni odšli nazaj domov, ker me je zelo peklo v morski vodi.
Poti nazaj se žal prav dobro spomnim, saj mi je bilo na tistih ovinkih spet grozno slabo. Ampak pot ni pomembna, pomemben je cilj. V obe smeri.
Aja, avto je bil pa Moskvič, modela se ne spomnim.
0
Sem se nasmejala, ko je rak lezel na plano, da si je resil golo zivljenje. Prav lustna zgodba s pocitnic. Naj se kdo napise kaksno.
Kaj je Njofra?
Kaj je Njofra?
0
https://www.index.hr/shopping/clanak/njofra-se-vratio-mnogima-omiljeni-sladoled-iz-djetinjstva-ponovo-je-u-prodaji/2455040.aspx Njofra je sladoled na palčki.
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/yara/ Yara
https://www.index.hr/shopping/clanak/njofra-se-vratio-mnogima-omiljeni-sladoled-iz-djetinjstva-ponovo-je-u-prodaji/2455040.aspx Njofra je sladoled na palčki.Barva Moskviča, meni pomemben podatek, da si lažje plastično predstavljam. Predvidevam, da je bil zelen?
0
Koruza na lucki. Hmm. Ce sem jaz kdaj dobila lucko, mogoce 1x na leto, sem najprej dol zrinila cokoladni preliv in pojedla samo sladoled.
0
Avtor: njofra
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/yara/ Yara
https://www.index.hr/shopping/clanak/njofra-se-vratio-mnogima-omiljeni-sladoled-iz-djetinjstva-ponovo-je-u-prodaji/2455040.aspx Njofra je sladoled na palčki.Barva Moskviča, meni pomemben podatek, da si lažje plastično predstavljam. Predvidevam, da je bil zelen?
Za lažjo predstavo - https://toystore-kids.ru/38-moskvich-2141/ Moskvič Aleko in prav take barve je bil.
0
Donny Osmond. Kje so ze tisti casi! Young love mi je se zdaj vsec. Moja najljubsa od Donnyja je bila Puppy Love, ampak za pogledat mi ni bil nikoli vsec. David Cassidy je bil veliko bolj lustkan.
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
04.01.2025 ob 1:34