☕ Najlepši padec lublanske nemške trdnjave

Leta 1765 je bilo v Ljubljani na mestu filharmonije zgrajeno Stanovsko gledališče, ki so si ga kmalu prisvojili Nemci in dovolili Slovencem v gledališču igrati le 4x na mesec.

Leta 1881 je bil požar v dunajskem Ringtheatru med predstavo Hoffmanovih pripovedk. Umrlo je 120 ljudi. Po požaru so morala vsa gledališča napraviti varnostne izhode, poleg tega pa je obisk gledališč po požaru močno upadel. V monarhiji je v 120 letih zgorelo 26 gledališč.

Leta 1882 je deželni zbor zmanjšal število slovenskih predstav na samo dve na mesec. Lože so bile v lasti ljubljanskih bogatašev in veljakov, ki so bili večinoma Nemci. Lože so kupili za 2000 ali 3000 goldinarjev. S plačilom so dobili ključ do lože in jih imeli zaklenjene. Na slovenske predstave niso hodili in tudi Slovencem, ki so jih zaprosili za ključ prazne lože niso hoteli dati ključa. Gledališče je sprejelo 800 gledalcev in bilo razsvetljeno s plinskimi svetilkami, na odru in v lestencih pa so gorele sveče. Gledališče je imelo tudi Nobel galerijo v kateri so smele biti le starejše dame in device.

17. februarja 1887 je tleča cigareta v Karengerjevi loži vžgala požar na mrzlo zimsko noč in ob enih zjutraj je gledališki vratar Gogala iz stanovanja v drugem nadstropju gledališča klical na pomoč. Prvi stražnik je poskušal na silo odpreti vrata gledališča, drugi stražnik pa je tekel do rotovža, da je po telefonu poklical čuvaja na gradu. Čuvaj na gradu je 10 minut kasneje s topom izstreli tri strele, kar je veljalo za znak za požar v mestu.
V gledališču so prižgali zasilne svetilke, zaprli plin in na silo odprli vrata do parterja. Zaradi zadušljivega gostega dima stražnika nista mogla priti do vratarjeve družine. Lože v pritličju so bile že v ognju, zato so zaprli vsa vrata, da bi imel ogenj čim manj kisika in se ne bi širil. Vendar je ogenj napredoval i začele so goreti lože in Nobel galerija v prvem nadstropju. Žena in otroci so klicali na pomoč, vratar je pa skozi okno metal vse kar je bilo leseno, obleke in perilo na ulico.

Pridrvela je požarna bramba s tremi brizgalnicami in eno parno brizgalno, ki so jih vlekli konji. Najprej so gasilci po lestvi drajerci rešili družino, potem pa začeli po vrveh reševati garderobo, glasovir in knjižnico gledališkega ravnatelja. Kmalu se je vžgal zaboj za bengalični ogenj s katerim so med predstavami prikazali zahajajoče sonce, mesečino pa prikazali z magnezijem ali zeleno lučjo. Streha je bila v ognju in gledališče je postalo le še en velik ogenj, ki je ogrožalo sosednjo Kastnerjevo in Kirbiševo hišo. V Kastnerjevi hiši so bile zaloge špirita, žganja, olj in sladkorja. Zato so na vso moč gasilci zalivali hišo z vodo. Ker je bil mraz je bila hiša od tal do strehe ledena.
Ker je bila nevarnost, da se gledališče zruši na brizgalno, so jo premaknili na drugi breg Ljubljanice, vendar je kmalu cev zaradi mraza počila. Tudi brizgalna na paro je zmrzovala, zato so jo polivali z vročo vodo, ki so jo nosili ljudje iz hiš.
Goreči predmeti gledališča so leteli po zraku vse do Križank in Gradišča. Sneg na strehah je preprečil, da bi se še katera hiša vžgala. Ogenj je začel šele ob enajsti uri zjutraj ugašati. Od gledališča starega 122 let ni ostalo nič in mnogi Slovenci so dejali, da lepšega konca ni doživela še nobena nemška trdnjava.

O požaru se je pisalo po celi monarhiji, tudi v dunajskih časnikih. In res, padla je nemška trdnjava. Ljubljansko nemško gledališče si po požaru ni nikoli več opomoglo, požar pa je slovenskemu gledališču prinesel hiter razvoj.

VIR: Janez Kajzer, S TRAMOVI PODPRTO MESTO, Mihelač 1995