☕ Moje sanje postajajo resničnost

Tako, stanovanje je spraznjeno, rukzak je spakiran, moje najljubše stvari gredo z mano, veliko ne potrebujem. Prva lokacija določena. Moje sanje so vedno bile biti digitalni nomad, ki se seli po svetu. Človek, kot sem jaz, ne rabi domovine, domovina je imaginarni pojem. Človeku, ki ima denar in brezskrbnost, je lahko domovina kjerkoli hoče pač biti. Do trnutka odločitve sem moral samo samega sebe malo v rit brcnit in si odpovedat, da si zaslužim boljše. Pa že sedaj je bilo moje življenje v Sloveniji za večino Slovencev nedosegljiva znanstvena fantastika, predvsem glede na veliko količino prostega časa, ob rednih dohodkih, zdaj pa bo postalo šele zanimivo. Dobil sem nekaj ponudb, da bi za slovenske portale pisal blog. Ne, tega absolutno ne bom počel, jaz živim zase, ne za to, da bom slaven, ne rabim slave, moje življenje je moja zasbna stvar in na forumih delim le delčke..Končno bo mir z andležnimi vprašanji "a tebi ni nič dolgcajt, ko si sam, pa nimaš družine". ne, fak, nič mi ni dolgcajt in res se veselim mojega tavanja po velemestih, kjer se zliješ v množici in ti folk ne bo po malomeščansko sral po glavi, kako moraš živeti. Pa sej sem že do sedaj s svojim lajfom kr zadovoljen, čeprav je bil bolj tako slovensko provincialen še vedno, zdaj s epa pravo življenje šele začenja. V bistvu gremo ven iz cone udobja, ker cone udobja ne potrebujem. In v kontekstu tega, kaj bi s ejaz še vedno sekiral , kaj mislijo slovenske fmeinistke, pa 8. marec, pa kaj misli Golob, pa Janez Janša...mene morajo bolj zanimati cene steakov v restavracijah, kamor pač grem. "A ne boš pogrešal prijateljev?" je bilo anslednje vprašanje. ma kakšnih prijateljec, z vsakim levlom svojega lajfa pretrgamo korenine z večino folka, ker več nimamo nič skupnega, jaz rabim take prijatelje, ki živijo kot jaz, ne take, ki me poznajo 30 let in ničesar v mojem življenju ne razumejo..