☕ Moj obisk na sodiscu

Danes sem sama doma, pa mi je dolgcas, zato se grem malo konkurence nasi pisateljici. Ne skrbet, to ne bo moja stalna praksa v bodoce.


Kako sem zgubila sodno nedolznost ali kako sem dobila kartoteko na sodiscu


Imam tezko stopalo, in tako sem zadnjic, kot vsak dan, sla malo cez speed limit. 30clicks, ce sem natancna. Sredi nicesar, nobemega prometa, desno rumena psenica, levo zdaj ze zelena oljna repica, dve liniji dreves ob cesti, sonce, cesta in jaz. Ravno sem zabremzala na 21km cez, ko se za mano prizgejo rdece in modre luci. Ghost car!

“Aha, kaksnega dealerja lovijo,” si mislim, ko zagledam velik crn nemarkiran policijski SUV, ghost car po domace. Izkazalo se je, da sem ta dealer jaz. Ustavim, policijski avto stoji kaksnih 20 m za mano in potem se nic ne zgodi kaksnih 5 minut. Nisem vedela, a naj stopim do njega ali naj pocakam ali res pripravljajo barikado in se lahko mirno odpeljem naprej. Za v sluzbo sem bila itak ze prepozna. Ravno se pripravljam, da odpeljem, ko se vrata pod 8 utripajocimi lucmi odpro in ven stopi Mountie (drzavni policaj – tisti, ki jih kazejo v rdecih uniformah na konjih). Dolgo je zbiral podatke o mojem avtu. Stopi do mene, resen obraz nekdanjega lepotca, nekaj gub pod strawberry blond lasmi. Pove mi moj greh, 21 km cez, jaz ga priznam.

“Voznisko, registracijo in zavarovanje.”

“Sorry, se mi mudi v sluzbo, sem ze pozna.” On nemo strmi vame in caka na dokumente.

Jaz brskam po predalu (?) in nabrskam 3 leta staro registracijo in si mislim, saj je videl na registrski tablici nalepko za letos.
“Se malo pobrskaj,” mi rece. Se malo pobrskam, a razen starega zemljevida nekaj racunov za bencin in Kristofove svetinjice, ki mi jo je dala mama za srecno pot, ne najdem nicesar. In mu priznam, da nimam prav nobenega dokumenta. Lahko bi bila Franca Smodlak s Podsmreke ali pa Jane Doe a.k.a. Frances Werewolf iz Spruce Grove..

“Je avto tvoj?”

“Ja.”

“Se spomnis, kdaj si nazadnje placala zavarovanje in koliko je bilo?”

Hej, to pa vem, ker sem bila 1 uro cez rok. “June 5th,” izstrelim. “Bilo je nekaj cez 200 za 6 mesecev”. Zadetek! Mozak pokima, vzame mojo staro registracijo in izgine nazaj v svoj SUV. 8 rdecih in modrih luci ves cas utripa, da ja ne bi kdo zgresil moje sramote. Samo se kaksen scarlet letter manjka na mojem avtu.

Spet potece vsaj 5 minut, preden se Mountie vrne.

Lahko bi ti dal 4 kazni, pa ti bom dal samo 2. Eno za prehitro voznjo in eno, ker nimas vozniske.”
“A lahko voznisko prinesem jutri na vaso postajo? Sem mislila, da date 24 ur casa, da jo prinesemo.”
“Pokazati jo moras na zahtevo,” me zavrne in mi da racun.

“Tukaj imas Court Dates.” Srce mi skoraj zastane.

“A za to moram na sodisce?”

“Samo, ce ne places do 27. Avgusta. Prvo sojenje ob 9:30, drugo ob 9:34.” Ocitno jih obravnavajo po tekocem traku.
Mountie odkoraka, meni gre kdove zakaj na smeh in zaklicem za njim, “Have a nice day,”, on pa nazaj , “You too.”

Krohot me mine, ko zagledam stevilko: $ 408.00.
---

Kasneje so mi povedali, da vcasih znizajo kazen, ce gres prosit na sodisce. Nimam navade prosjaciti, a sem vseeno sla.
Pridem skozi vrata, stegnem roko, da odlozim stvari na tekoci trak in grem proti rentgenu.

“Ni treba, ce si prisla placat prometno kazen,: mi rece Sheriff. “Kar do pulta stopi.” Pult je v ospredju, za njim vsaj 20 miz za usluzbence, za eno od miz, usluzbenka in sodnica v sodniski halji kramljata in se smejita. Pocakam, da zenska s kreditno kartico placa bail za moza. S kreditno kartico! Potem sem na vrsti.

Usluzbenka za pultom vzame moji kazni, povem ji, da bi rada govorila s First Appearance Officer za znizanje kazni. Pokima in pokaze proti na stezaj odprti sodni pisarni.”Ga ni tukaj. Pride in gre. Nikoli ne vemo, kdaj bo tu,” in me poslje sedet, ces da me bo poklicala, ko pridem na vrsto. Samo en starejsi mozak je sedel tam, v opravi za golf.

“A si ti tudi prisel prosit za znizanje kazni?” ga vprasam.

“Ja,” pravi, “ pa se pritozit sem se prisel, ker je fotoradar ilegalno slikal moj tovornjak,” mi pomizikne in mi pokaze sliko. “Vedno ga ilegalno slikajo, potem mi pa posiljajo racune. Pa ti?”

Mu povem svojo zgodbo, in da se mi je mudilo, da nisem nikogar ogrozala, da sem se le prilagajala cesti in da sva bili samo cesta in jaz pod poletnim soncem.

“Good story,” pravi. “Meni je vsec. Ce je meni vsec, bo sodniku tudi.” Nekaj casa se klepetava, a se po pol ure navelicava cakati in gre mozak vprasati, kje je First Appearance Officer in zenska na salterju ga poslje v sodno dvorano.

Cez par minut jo se jaz pobaram isto.

“Kar za njim pojdi v sodno dvorano. First Appearance Officer se imenuje Andrew Tainta .”

Napotim se proti sodni dvorani, ko se mozak vrne.

“Sem raje prisel nazaj” pravi, “tam je vse prevec uradno.” Potem se postavi pred mano in oblaja vsakega moskega s kravato, ki pride mimo, “A si ti Andrew?” In vsi odkimavajo. Koncno en prikima. Vzame najimo kartoteko, nama pomigne, naj prideva blize. Ustavimo se tik pred njegovo pisarno in namigne, naj kar vsi stopimo k salterju namesto v pisarno.

Mozak je bil na vrsti pred mano in zacne:” Danes imam rojstni dan, 73 let. Sem prisel vprasat, ce mi date birthday discount.”
Usluzbenka, sodnik in jaz vsi v en glas, “Happy birthday!”

Sodnik rece, “A se ti potem mudi na rundo golfa za rojstni dan?” Mozak pritrdi. “Ti bomo pa dali popust za rojstni dani,”pravi sodnik in mu zmanjsa kazen.

“Kaj pa ti,” se obrne k meni.

“Jaz bi tudi rada znizanje kazni.” recem skesano.

“Joj, ti imas pa kar dve!” Zalostno prikimam in upam, da se mu zasmilim v dno srca. “Saj sem hotela voznisko prinesti na policijsko postajo, pa mi Officer ni dovolil,” potozim.

“Ves kaj, ce bos plead guilty za prehitro voznjo, ti odpustim drugo kazen.” Studiram, ce je to dober deal, pa se ne morem spomniti, katera kazen je visja. Koncno se odlocim, da sprejmem ponudbo.

“So, you plead guilty to speeding.”

“I do.”

Sodnik se obrne proti usluzbenki. “She’s pleading guilty to speeding. I’m letting go the other charge. You’re paying 175.00.” Srce mi veselo zaigra.
Sodnik odkoraka, usluzbenka pa rece,” preden placas, te moram se jaz isto vprasati: Do you plead guilty to speeding?”
“A mora biti tako uradno?”

Ona pokima, “Mora.’

Jaz, “I do.” In ona na obrazcu pokljuka Guilty Plea. Zdaj imam uradno kartoteko.

Potegnem ven kreditno, pa se ne spomnim PINa. Ona stornira, jaz ponudim debit.

“A ves PIN zanjo? Ker se ne mudi. Ce nimas denarja, imas 2 tedna casa, da places.”

“Bom kar zdaj placala. “ In placam. Potem ji pa recem, “Ko sem ze tu, ali lahko kdaj pridem poslusat v sodno dvorano?”

“Seveda, lahko ze jutri,” A jutri nimam casa.

“Pa kaksen drug dan,” mi rece in mi napise za cel mesec po dnevih in po vrstah trials (?), tako da imam cel urnik.

Potem pa doda, “saj tak skrajsan postopek za take, kot sta bila vidva danes, smo uvedli prav zato, ker imamo prevec sodnih procesov in je dvorana prezasedena, zato sta tako na hitro opravila."

Zadovoljna grem v trgovino, kjer mi prodajalka razlozi vse o potovanju na Fiji, od kjer se je ravnokar vrnila, in od kjer je doma, se vsedem v avto, avto ne vzge. Grem do mehanika, ki mi rece, naj narocim vlecno sluzbo, ceprav je bilo le kakih 50 m stran. En moski to slisi, in se ponudi,dab o rinil avto, ce najdem se nekoga, ki mi pomaga. Vprasam prvega moskega, a zena rece, da nimata casa. Zdaj sem bolj pametna in poiscem enega z mamo, ki mu rece, tvoja odlocitev. Moski pravi v redu in gremo vsi trije do avta, avto pa normalno vzge. Nazaj pri mehaniku (je del velike trgovine) malo podebatiramo in gremo vsak svojo pot.