http://www.100letprve.si/i_svetovna_vojna/ujetniki/ Vojni ujetniki.
Povezavo sem dala v temi SVARILO, pa dvomim, da je kdo prebral, ker je kreganje bolj luštno, ta del pa kopiram, ker je še posebno tragičen:
Slovenski vojni ujetniki so bili najprej razporejeni v taboriščih v ukrajinskem zaledju fronte. Z naraščanjem števila ujetnikov so nastajala nova taborišča v evropski Rusiji, v Sibiriji in v osrednji Aziji. Tja so potovali tudi več deset dni. V večini ujetniških taborišč so vladale težke življenjske razmere, ujetniki so živeli v prenatrpanih barakah, vojašnicah, izpraznjenih šolah ali drugih stavbah. Veljala so stroga pravila in urniki, gibanje je bilo omejeno, preskrba s hrano, obleko in obutvijo je bila povečini zelo slaba. Ujetniško življenje so oteževale nenavadne podnebne razmere − ostre zime, hud mraz, velika vlaga in vročina v poletnih mesecih, zaradi slabih higienskih razmer so se širile epidemije kolere, tifusa, malarije. Vojni ujetniki so domov pisali le kratka pisma in dopisnice, od doma se prejemali denar in potrebščine. Slovenski vojni ujetniki so delali v rudnikih in na železnici, kjer so bile razmere zelo težke, delovniki pa dolgi od 12 do 18 ur. Mnogi so zaradi prenapolnjenih taborišč živeli in delali pri kmetih in posestnikih, nekateri so z njimi navezali dobre odnose in se naučili tudi ruskega jezika, kar jim je olajšalo nadaljnje življenje v vojnem ujetništvu. S separatnim mirom, sklenjenim v Brest Litovsku marca 1918, je bila razglašena amnestija za vojne ujetnike in za slovenske ujetnike je prišla težko pričakovana vrnitev domov. Dolga pot jih je iz oddaljenih sibirskih taborišč vodila »preko morij v domovino«. Vrnitev v domovino je bila za mnoge ujetnike nova boleča izkušnja, saj jih domači pogosto sploh niso več pričakovali, saj so se mnogi vrnili tudi deset in več let po odhodu na bojišče. Poleg tega pa so se vrnili v novo državo in novo družbeno okolje, ki jim je bilo pogosto nenaklonjeno, predvsem zaradi možnosti širjenja boljševiških idej, s katerimi so se ujetniki seznanili v ruskih revolucijah.
Povezavo sem dala v temi SVARILO, pa dvomim, da je kdo prebral, ker je kreganje bolj luštno, ta del pa kopiram, ker je še posebno tragičen:
Slovenski vojni ujetniki so bili najprej razporejeni v taboriščih v ukrajinskem zaledju fronte. Z naraščanjem števila ujetnikov so nastajala nova taborišča v evropski Rusiji, v Sibiriji in v osrednji Aziji. Tja so potovali tudi več deset dni. V večini ujetniških taborišč so vladale težke življenjske razmere, ujetniki so živeli v prenatrpanih barakah, vojašnicah, izpraznjenih šolah ali drugih stavbah. Veljala so stroga pravila in urniki, gibanje je bilo omejeno, preskrba s hrano, obleko in obutvijo je bila povečini zelo slaba. Ujetniško življenje so oteževale nenavadne podnebne razmere − ostre zime, hud mraz, velika vlaga in vročina v poletnih mesecih, zaradi slabih higienskih razmer so se širile epidemije kolere, tifusa, malarije. Vojni ujetniki so domov pisali le kratka pisma in dopisnice, od doma se prejemali denar in potrebščine. Slovenski vojni ujetniki so delali v rudnikih in na železnici, kjer so bile razmere zelo težke, delovniki pa dolgi od 12 do 18 ur. Mnogi so zaradi prenapolnjenih taborišč živeli in delali pri kmetih in posestnikih, nekateri so z njimi navezali dobre odnose in se naučili tudi ruskega jezika, kar jim je olajšalo nadaljnje življenje v vojnem ujetništvu. S separatnim mirom, sklenjenim v Brest Litovsku marca 1918, je bila razglašena amnestija za vojne ujetnike in za slovenske ujetnike je prišla težko pričakovana vrnitev domov. Dolga pot jih je iz oddaljenih sibirskih taborišč vodila »preko morij v domovino«. Vrnitev v domovino je bila za mnoge ujetnike nova boleča izkušnja, saj jih domači pogosto sploh niso več pričakovali, saj so se mnogi vrnili tudi deset in več let po odhodu na bojišče. Poleg tega pa so se vrnili v novo državo in novo družbeno okolje, ki jim je bilo pogosto nenaklonjeno, predvsem zaradi možnosti širjenja boljševiških idej, s katerimi so se ujetniki seznanili v ruskih revolucijah.
0
še bolj je tragično v času Napoleona, ko je cel polk kranjskih janezov zmrznil v Galiciji
vsak fant, ki je vedel, da bo moral služiti napoleonu, je raje zbežal čez mejo v avstrijo in tam služil vojsko
če je le mogel
vsak fant, ki je vedel, da bo moral služiti napoleonu, je raje zbežal čez mejo v avstrijo in tam služil vojsko
če je le mogel
0
-pf-mini.jpg){kind=avatar}
torej nimam znanja
hvala
potem ne bom več zapravljal cele dneve zapisovanja in vnašanja v računalnik za vas
hvala
potem ne bom več zapravljal cele dneve zapisovanja in vnašanja v računalnik za vas
0
Avtor: http://www.cvek123.com/clani/mitzi/ Mitzi
Avtor: http://www.cvek123.com/clani/dojencek/ Dojenček
http://www.100letprve.si/i_svetovna_vojna/ujetniki/ Vojni ujetniki. Povezavo sem dala v temi SVARILO, pa dvomim, da je kdo prebral, ker je kreganje bolj luštno, ta del pa kopiram, ker je še posebno tragičen:
Slovenski vojni ujetniki so bili najprej razporejeni v taboriščih v ukrajinskem zaledju fronte. Z naraščanjem števila ujetnikov so nastajala nova taborišča v evropski Rusiji, v Sibiriji in v osrednji Aziji. Tja so potovali tudi več deset dni. V večini ujetniških taborišč so vladale težke življenjske razmere, ujetniki so živeli v prenatrpanih barakah, vojašnicah, izpraznjenih šolah ali drugih stavbah. Veljala so stroga pravila in urniki, gibanje je bilo omejeno, preskrba s hrano, obleko in obutvijo je bila povečini zelo slaba. Ujetniško življenje so oteževale nenavadne podnebne razmere − ostre zime, hud mraz, velika vlaga in vročina v poletnih mesecih, zaradi slabih higienskih razmer so se širile epidemije kolere, tifusa, malarije. Vojni ujetniki so domov pisali le kratka pisma in dopisnice, od doma se prejemali denar in potrebščine. Slovenski vojni ujetniki so delali v rudnikih in na železnici, kjer so bile razmere zelo težke, delovniki pa dolgi od 12 do 18 ur. Mnogi so zaradi prenapolnjenih taborišč živeli in delali pri kmetih in posestnikih, nekateri so z njimi navezali dobre odnose in se naučili tudi ruskega jezika, kar jim je olajšalo nadaljnje življenje v vojnem ujetništvu. S separatnim mirom, sklenjenim v Brest Litovsku marca 1918, je bila razglašena amnestija za vojne ujetnike in za slovenske ujetnike je prišla težko pričakovana vrnitev domov. Dolga pot jih je iz oddaljenih sibirskih taborišč vodila »preko morij v domovino«. Vrnitev v domovino je bila za mnoge ujetnike nova boleča izkušnja, saj jih domači pogosto sploh niso več pričakovali, saj so se mnogi vrnili tudi deset in več let po odhodu na bojišče. Poleg tega pa so se vrnili v novo državo in novo družbeno okolje, ki jim je bilo pogosto nenaklonjeno, predvsem zaradi možnosti širjenja boljševiških idej, s katerimi so se ujetniki seznanili v ruskih revolucijah.
Jap, tisto povezavo sem tudi jaz že nekajkrat linkala, pa se očitno vedno izgublja v ostali solati.
In še enkrat hvala za nov odličen zapis. Se vidi, da imaš daleč največ zgodovinskega znanja od vseh nas tukaj.
Iskrena hvala za kompliment, ampak v vaši druščini ne izstopam 🙂
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
25.07.2017 ob 10:26
da so naši vojni ujetniki na Ruskem v bedi in pomanjkanju,
toda do njih ni bilo varne poti.
Po dolgem pogajanju se je v zadnjih dneh končno posrečilo najti to pot.
Ruska vlada je dala za mile darove brzovlake na razpolaganje.
Te vlake spremljajo zastopniki švedskega Rdečega križa,
ki bodo skupno z Amerikanci in zastopniki ruskega Rdečega križa na licu mesta delili darove.
Tako je ukrenjeno vse,
kar je mogoče,
da se spravijo darovi varno v roke vojnim ujetnikom.
Naša vlada se je takoj poslužila te prilike.
Že se vozijo na vzhod pod paznim varstvom celi železniški vlaki,
naloženi z najnujnejšimi potrebščinami in obilo drugih pomočkov je pripravljenih.
Tudi v naslednjih mescih se odpravijo nadaljnji železniški vlaki.
Pa ne le država,
tudi narod,
roditelji,
žene in otroci se hočejo v srčni Ljubezni udeležiti rešilnega dela.
Le red vodi do cilja,
le tisti pomaga,
ki pošlje brez odloga določene in pripuščene reči na določeno mesto.
Lepo bi sicer bilo,
ako bi vsak dar mogel doseči tistega,
pri katerem bivajo naše misli,
toda to ne more biti.
Zato se ne morejo prevzemati darovi za določene vojne ujetnike.
Pa vsi morajo darovati,
da dobi vsak ujetnik.
Zima je pred durmi,
treba je največje naglice.
Darove v denarju je pošiljati Vojnemu oskrbovalnemu uradu, Dunaj, Berggasse 16 z oznanilom:
MILI DAROVI ZA VOJNE UJETNIKE NA RUSKEM.
Darovati se smejo le nove reči,
tople srajce,
tople spodnje hlače,
volnene nogavice,
pleteni telovniki ali sweaterji po možnosti zapeti okoli vratu,
tople rokavice,
zapestniki,
ogrevači za glavo, prsi in kolena,
pasovi,
šali,
žepni robci brez podob,
brisače,
naramnice brez gume,
milo,
ščetke za zobe,
glavniki in sredstva za mrčes.
Zamotavati zraven druge reči je prepovedano in ako bi se to zgodilo,
bi se zaradi tega ustavil celi prevoz!
Darove sprejemajo zbiralnice vojnega oskrbovalnega urada in društva Rdečega križa.
Kjer jih ni, pa občinska predstojništva.
Te zbiralnice pošljejo vse,
kar prejmejo,
kar najhitreje vojnemu oskrbovalnemu uradu na Dunaju,
kjer se vse razvrsti v enotne zaboje s približno enako vsebino.
Podpisanca poziva se obračata s svojo prošnjo tudi do izdelovalcev in fabrikantov za obile darove.
Izkazovali se bodo javno.
C. in kr. vojno ministrstvo, Oskrbovalni odbor avstrijskega Rdečega križa za vojne ujetnike:
vojni oskrbovalni urad:
Ivan Löbl Baron Marko Spiegelfeld
podmaršal
Poštne pošiljatve vojnemu oskrbovalnemu uradu,
skupina VIII,
IX okraj,
Berggasse 16,
so proste pristojbin,
ako imajo na poštni spremnici in na naslovni strani paketa oznamenilo:
MILI DAROVI ZA VOJNO OSKRBO.
Po c. kr. državnih železnicah in po zasebnih železnicah,
ki jih obratuje država,
se prevažajo darovi za vojne ujetnike voznine prosto,
ako se oddado kakor navadno tovorno blago in ako se pošljejo Vojnemu oskrbovalnemu uradu,
Dunaj,
IX.,
Berggasse 16,
kakor prejemniku in se na voznem listu v navedbi vsebine oznamenijo kakor
MILI DAROVI ZA VOJNE UJETNIKE.