Mestni dom stoji na mestu, kjer so bizoviške perice v lesenih barakah shranjevale perilo.
Leta 1897 je dal pobudo za gradnjo gasilskega doma Ivan Hribar. Na razpisu sta zmagala Maurinij in Carol Hinträger, vendar sta postavila ceno 3500 goldinarjev, kar je bilo za mesto predrago. Tako se je ponudil arhitekt Ciril Metod Koch in izdelal načrte za 2000 goldinarjev in dobil delo. Koch se je držal projekta Hinträgerjev, le da je zaradi novih uporabnikov stavbo nekoliko povečal in spremenil. Za izvajalca so izmed 16ih podjetij izbrali podjetje Faleshini & Schuppler, ki se je obvezalo, da bo material, ki ga ne izdeluje samo kupovalo pri domačih obrtnikih.
18. julija 1898 so najprej odstranili lesene barake peric in začeli graditi Mestni dom.
22. septembra 1898 se je na pobočju grajskega hriba pokazala razpoka in po nekaj dneh je zemlja začela polzeti po hribu in zasula temelje, zato so utrdili varovalni zid.
8. septembra 1899 so uradno odprli Mestni dom, ki je imel ob srednjem stolpu – opazovalnici za gasilce še dva stolpiča. Kasneje med obnovami so ta dva stolpiča ukinili.
30. septembra 1899 so dokončali vsa dela na Mestnem domu. V stavbi je največ prostora dobilo prostovoljno gasilsko društvo. Poleg shramb za gasilske vozove je imelo društveno pisarno, inšpekcijsko sobo ter 5 stanovanj za gasilce. Zraven hlevov je društvo dobilo še prostor za konjske hlapce. Poleg tega je mesto kupilo še 4 konje.
V dom so se vselili še upraviteljstvo mestnega vodovoda in elektrarne, policijska stražnica, stražniška kasarna in reševalna postaja.
Velika dvorana doma je bila za različna društva, zato so v njej imeli volilne shode, veselice, zborovanja, naborne komisije in razstave.
Leta 1900 so v domu odprli ZDRAVNIŠKI AMBULATORIJ ZA MESTNE UBOŽCE.
Leta 1903 je oskrbo reševalne postaje prevzelo Gasilsko in reševalno društvo.
Leta 1907 so v domu odprli DEŽELNO POMOŽNO DRUŠTVO ZA BOLNE NA PLJUČIH – OSKRBOVALNICO ZA JETIČNIKE.
Dokler niso leta 1925 kupili prvi reševalni avto v Ljubljani so za prevoze uporabljali vozove s konji.
Leta 1970 se je v pritličju v prostore gasilcev vselila trgovina SADJE – ZELENJAVA.
Aprila leta 1983 so začeli prenovo doma, ki so jo končali 19. novembra 1984 in prostore namenili LUTKOVNEMU GLEDALIŠČU.
Leta 1987 so v gasilsko opazovalnico namestili uro z Martinom Krpanom, ki se oglaša na tri ure.
VIR: Kopriva Silvester, LJUBLJANA SKOZI ČAS, Borec 1989
07.07.2016 ob 17:35
Leta 1897 je dal pobudo za gradnjo gasilskega doma Ivan Hribar. Na razpisu sta zmagala Maurinij in Carol Hinträger, vendar sta postavila ceno 3500 goldinarjev, kar je bilo za mesto predrago. Tako se je ponudil arhitekt Ciril Metod Koch in izdelal načrte za 2000 goldinarjev in dobil delo. Koch se je držal projekta Hinträgerjev, le da je zaradi novih uporabnikov stavbo nekoliko povečal in spremenil. Za izvajalca so izmed 16ih podjetij izbrali podjetje Faleshini & Schuppler, ki se je obvezalo, da bo material, ki ga ne izdeluje samo kupovalo pri domačih obrtnikih.
18. julija 1898 so najprej odstranili lesene barake peric in začeli graditi Mestni dom.
22. septembra 1898 se je na pobočju grajskega hriba pokazala razpoka in po nekaj dneh je zemlja začela polzeti po hribu in zasula temelje, zato so utrdili varovalni zid.
8. septembra 1899 so uradno odprli Mestni dom, ki je imel ob srednjem stolpu – opazovalnici za gasilce še dva stolpiča. Kasneje med obnovami so ta dva stolpiča ukinili.
30. septembra 1899 so dokončali vsa dela na Mestnem domu. V stavbi je največ prostora dobilo prostovoljno gasilsko društvo. Poleg shramb za gasilske vozove je imelo društveno pisarno, inšpekcijsko sobo ter 5 stanovanj za gasilce. Zraven hlevov je društvo dobilo še prostor za konjske hlapce. Poleg tega je mesto kupilo še 4 konje.
V dom so se vselili še upraviteljstvo mestnega vodovoda in elektrarne, policijska stražnica, stražniška kasarna in reševalna postaja.
Velika dvorana doma je bila za različna društva, zato so v njej imeli volilne shode, veselice, zborovanja, naborne komisije in razstave.
Leta 1900 so v domu odprli ZDRAVNIŠKI AMBULATORIJ ZA MESTNE UBOŽCE.
Leta 1903 je oskrbo reševalne postaje prevzelo Gasilsko in reševalno društvo.
Leta 1907 so v domu odprli DEŽELNO POMOŽNO DRUŠTVO ZA BOLNE NA PLJUČIH – OSKRBOVALNICO ZA JETIČNIKE.
Dokler niso leta 1925 kupili prvi reševalni avto v Ljubljani so za prevoze uporabljali vozove s konji.
Leta 1970 se je v pritličju v prostore gasilcev vselila trgovina SADJE – ZELENJAVA.
Aprila leta 1983 so začeli prenovo doma, ki so jo končali 19. novembra 1984 in prostore namenili LUTKOVNEMU GLEDALIŠČU.
Leta 1987 so v gasilsko opazovalnico namestili uro z Martinom Krpanom, ki se oglaša na tri ure.
VIR: Kopriva Silvester, LJUBLJANA SKOZI ČAS, Borec 1989
https://c2.staticflickr.com/2/1540/24546612493_bd991eda53_b.jpg