Mi imamo spet veliko pozarov visje na severu. Ura je 9 dopoldan, a je zaradi dima temno kot v mraku. Znotraj je treba imeti prizgane luci. Spet gori eno obmocje, ki gori skoraj vsako poletje, ker redno podtikajo pozare. Gori tudi v hribih, to je v Skalnatem gorovju. Evakuirali so mesto Jasper, ki zivi od turizma in lezi severno od Banffa in Lake Louise. Ceste so zaprte zaradi ognja, tako da je mesto odrezano. V nasi vasi je ponoci izbruhnil pri eni hisi pozar, okoli 150m od nas. Gasilo ga je 6 gasilskih tovornjakov. Trije tovornjaki so ostali do jutra, ce bi pozar spet izbruhnil. Zadnji teden so bile temperature na zahodu drzave povsod nad 30, tudi ponoci je bilo 25 in vec, niker ni bilo kaplje dezja ze par tednov, vceraj se je zaradi dima ohladilo, danes je sploh hladno, saj sonca ni nikjer zaradi dima. Zdaj obljubljajo nekaj dni neviht in upamo, da bodo pogasile pozare.
Cista politicna propaganda, da lahko opravicijo visoke okoljske davke na bencin in druge energente in omejevanje kmetijstva.
Letos pozimi je bilo -45. Tri dni. Ne spomnim se, da bi bilo kdaj prej tako mrzlo. Februar, zacetek marca -20, Sneg je vsakih nekaj dni padal do konca maja, kar tudi ni normalno. Vsekakor pa ni odraz segrevanja. Junij hladen in dezeven. Vroce je zadnjih 10 dni, a danes imamo celih 15 stopinj. Pozari so vsako leto, kolikor dalec nazaj pomnim. Dve tretjini jih je podtaknjenih.
Kadar je zima mrzla, je poletje vroce. Maj do zgodnji julij je obicajno veliko dezja, druga polovica julija in avgust sta vsako leto zelo suha, september pa kakor kdaj, od cudovitega do razmocenega. Letos, kot receno, je bil maj zelo snezen. Jabolk ni nic. Je vse pozeblo. Toliko o njihovem globalnem segrevanju.
Letos pozimi je bilo -45. Tri dni. Ne spomnim se, da bi bilo kdaj prej tako mrzlo. Februar, zacetek marca -20, Sneg je vsakih nekaj dni padal do konca maja, kar tudi ni normalno. Vsekakor pa ni odraz segrevanja. Junij hladen in dezeven. Vroce je zadnjih 10 dni, a danes imamo celih 15 stopinj. Pozari so vsako leto, kolikor dalec nazaj pomnim. Dve tretjini jih je podtaknjenih.
Kadar je zima mrzla, je poletje vroce. Maj do zgodnji julij je obicajno veliko dezja, druga polovica julija in avgust sta vsako leto zelo suha, september pa kakor kdaj, od cudovitega do razmocenega. Letos, kot receno, je bil maj zelo snezen. Jabolk ni nic. Je vse pozeblo. Toliko o njihovem globalnem segrevanju.
Se tole: drobnjak je prezivel na vrtu in cebula in cesen in maline, toliko da veste, da prezivijo vsaj 3 dni na -45. Manj kot polovica jagod je prezivela. Druga leta so vse prezivele. Od ostalega nic. Globalno segrevanje, my ass.
Se malo ranta, ker ne prenesem njihovih lazi. Ko je pritisnilo -45, so nas opozarjali po radiu, televiziji, da je izjemno mrzlo. In da bodo zaradi ekstremnega mraza iizmenicno izklapljali elektriko, in s tem ogrevanje. Na telefonu je zvonil provincijski alarm (tak, ki ga pripravljajo tudi v EU) in gonili isto o prehudem mrazu in izklapljanju elektrike. Kje so bile takrat novice o globalnem segrevanju? Ali globalnem ohlajanju?
Do 6. avgusta so v Jasperju odpovedali vse rezervacij za hotele. Po mojem je letosnje sezone konec. Sam kraj je majhen, vecji od Zirov ali Trebnjega, a manjsi od Domzal. Ima veliko penzionov in vecje stevilo mahnih hotelov in je natrpan s turisti.
Z vzhoda se tja pride z rahlo valovitih prerijskih ravnin. Velika polja se spremenijo v se nepregledne iglaste gozdove. Sem in tja se ob cesti pojavijo vasi in majcena mesteca. Ob cesti bencinska crpalka, nekaj lokalov, v ozadju skrite hise domacinov in za njimi gozd je tipicna slika teh krajev. Enkrat sva se peljali z mamo z avtobusom. Malo pred Jasperjem smo imeli postanek. Postaja je bila majhen izsek sredi gozda. V blizini ni bilo nobenih his, samo smrekov gozd v vse smeri. Sofer nas je opozoril, naj se ne oddaljujemo, ker so medvedi povsod naokoli. Vsi smo ostali v radiju 10 metrov okoli avtobusa, samo en junak si je drznil oddaljiti, da je skadil svojo cigareto v gozdu. Kmalu zatem se gozd na siroko odpre reki Athabaski. Ta odsek reke je zame najlepsa reka na svetu. Tece na siroki prodnati ravnici. Na tistem mestu jo tvori veliko vzporednih in prepletajocih se tokov, od majhnih zuborecih potockov do rek sirine Save Sava pri Ljubljani. Vse skupaj je nepregledna masa proda in recnih tokov. Voda je kristalno cista. V ozadju se polozno vzpenjajo gozdnata pobocja, za njimi pa takoj vrhovi Skalnatega gorovja. Reka me vsakic pritegne kot magnet. Nikoli se nismo peljali mimo, ne da bi se sprehodili po produ in raziskovali okolice.
Potem cesta spet zapelje v gozd, a po kratki voznji se gozd odpre in na desni strani uzremo Jasper. Zaradi mnozice turistov je parkiranje vedno vecji problem, a po nekaj iskanja se se najde prostor. Mesto se cisto rahlo vzpenja v hrib, po slovenskih standardih bi rekli, da je na ravnini. Na levi je zelezniski tir, nekoc so ob njih lezale ogromne skladovnive posekanih hlodov pripravljenih za transport. In seveda, vsak poboza stojecega medveda, ki med cesto in zeleznico pozdravlja turiste.
Informacijski center je v prelepi stari kamniti stavbi, pred njim je majhen park. Od tu naprej se vzdolz glavne ulice vrstijo trgovine s spominki. `Medvedje, zastave, znacke, loncki, krozniki, igrace, majice in hoodyji s kanadsko zastavo, napisi Jasper, slikami medvedov, na sosednjih stojalih sportna oblacila in v nekaterih trgovinah tudi elegantni kosi oblek. Vmes so restavracije, se vec jih je malo zadaj. Nekaj penzionov je nad trgovinami, hoteli se zacnejo na drugi strani Jasperja.
Jasper izgleda kot velika jasa sredi smrekovih in borovih gozdov. Tu blizu sem v zivo srecala svojega prvega medveda. Bil je se mladic, nekje do srede stegen mi je segel. Po bregu je z desne prihlacal na cesto in poskusal odpreti kanto za smeti. Kante so zascitene pred medvedi, da se ne bi navadili na ta vir hrane in s tem ogrozali ljudi. Tisti dve kanti sta na verigi viseli s kovinske precke. Medo je nekaj casa poskusal odpreti pokrova obeh kant, a mu ni uspelo. Potem je odkorakal na cesto in se ustavil. Bila nas je cela kolona, ki smo cakali na njegov naslednji korak, a le en japonski turist in jaz sva bila dovolj neumna, da sva sla na cesto in cisto od blizu slikala medveda. Nasa mama je najprej vpila in mi grozila z gotovo smrtjo, potem je nemo in trda od strahu cakala, kdaj se prikaze mama medvedka, a z Japoncem sva imela sreco. Medvedje mame ni bilo na spregled.
Na tistem istem potovanju smo se kasneje utaborili pri Banffu, a ne za dolgo, saj so nas cez par dni obvestili, da je ob reki medved in naj spraznimo kamp.
Juzno od Jasperja v smeri proti Banffu je le nekj kratkih kilometrov naprej smucarsko sredisce Marmot Basin. nizje na jug so majhni, a lepi slapovi, za katerimi lahko hodis, nekaj jezer, od katerih je verjetno najbolj znano in najvecje Maligne lake, ozko in preko 20 km dolgo jezero sredi vrsacev. Nastalo je po zadnji ledeni dobi, ko so se ledeniki topili in se je voda z gora stekala v dolino.
Takoj za njim, kaksno uro voznje iz Jasperja proti Lake Louisu in Banffu je na desni strani ceste Athabaska Glacier, ki je eden od vec krakov najvecjega ledenika v Severni Ameriki, Columbia Icefield. Od ceste je ustje ledenika oddaljeno le lucaj, ki ga prehodite v parih pinutah. Ledenik sam ni prav nic lep. Ceprav je sredi divjine, je umazan, nad ustjem sivkaste barve, pomesan s prodom in kamni in vecjimi skalami. Izpod njega tecejo potocki iz stopljenega ledenika. Ledenik se topi tudi spodaj zaradi teze snega. Iz fizike vemo, da visok pritisk (zaradi teze) visa temperaturo in tako se led topi spodaj. Po ledeniku lahko greste, kolikor dalec zelite, a je treba biti zelo previden, ker so na njem razpoke zaradi premikanja ledene mase. Vsi ledeniki ves cas polzijo v doline, a pri vecini je premikanje tako pocasno, da ga clovek ne opazi. Nekatere rzpoke so se prekrite z ledom in snegom, ki se lahko nepricakovano vdre. Vsakih nekaj let se zgodi, da clovek zdrsne v eno teh razpok in sem in tja kdo umre. Za ogled ledenika imajo tudi divje rdece avtobuse. Mi smo sli vsakic pes, japonski turisti gredo raje z avtobusom. Ti imajo tako ogromna kolesa in toliko koles, da me spominjajo na gosenice bagerjev ali tankov. A tudi z avtobusi je bilo ze nekaj nesrec in tudi mrtvih.
V nasprotno smer iz Jasperja, proti SZ, zavije cesta proti Mount Robson, ki je s 3954 m najvisji vrh v Kanadi. Ce nadaljujete pot po tej cesti, pridete v enem dnevu do Yukona. Yukon ima status teritorija, ki je ena stopnja nizja od province. To je dezela Inuitov in tudi mnogih priseljencev, ki uzivajo izven serijsko zivljenje kot je bilo prikazano v seriji North of 60, eni najboljsih kanadskih serij vseh casov. Mislim, da so jo vrteli tudi pri vas. In ko ste na Yukonu, je do Alaske le se kratek skok. Srecno pot!
Na zalost je vsega tega zdaj za nekaj casa konec. Upajmo, da jim uspe popraviti skodo, in da ljudje do naslednjega leta dobijo nove domove. To je ze tretje mesto, ki je bilo zradirano v pozaru: Slave Lake, Fort McMurray in zdaj Jasper. Vsi ti kraji imajo skupno to, da lezijo sredi nepreglednih iglastih gozdov, ki gorijo kot vzigalice.
Z vzhoda se tja pride z rahlo valovitih prerijskih ravnin. Velika polja se spremenijo v se nepregledne iglaste gozdove. Sem in tja se ob cesti pojavijo vasi in majcena mesteca. Ob cesti bencinska crpalka, nekaj lokalov, v ozadju skrite hise domacinov in za njimi gozd je tipicna slika teh krajev. Enkrat sva se peljali z mamo z avtobusom. Malo pred Jasperjem smo imeli postanek. Postaja je bila majhen izsek sredi gozda. V blizini ni bilo nobenih his, samo smrekov gozd v vse smeri. Sofer nas je opozoril, naj se ne oddaljujemo, ker so medvedi povsod naokoli. Vsi smo ostali v radiju 10 metrov okoli avtobusa, samo en junak si je drznil oddaljiti, da je skadil svojo cigareto v gozdu. Kmalu zatem se gozd na siroko odpre reki Athabaski. Ta odsek reke je zame najlepsa reka na svetu. Tece na siroki prodnati ravnici. Na tistem mestu jo tvori veliko vzporednih in prepletajocih se tokov, od majhnih zuborecih potockov do rek sirine Save Sava pri Ljubljani. Vse skupaj je nepregledna masa proda in recnih tokov. Voda je kristalno cista. V ozadju se polozno vzpenjajo gozdnata pobocja, za njimi pa takoj vrhovi Skalnatega gorovja. Reka me vsakic pritegne kot magnet. Nikoli se nismo peljali mimo, ne da bi se sprehodili po produ in raziskovali okolice.
Potem cesta spet zapelje v gozd, a po kratki voznji se gozd odpre in na desni strani uzremo Jasper. Zaradi mnozice turistov je parkiranje vedno vecji problem, a po nekaj iskanja se se najde prostor. Mesto se cisto rahlo vzpenja v hrib, po slovenskih standardih bi rekli, da je na ravnini. Na levi je zelezniski tir, nekoc so ob njih lezale ogromne skladovnive posekanih hlodov pripravljenih za transport. In seveda, vsak poboza stojecega medveda, ki med cesto in zeleznico pozdravlja turiste.
Informacijski center je v prelepi stari kamniti stavbi, pred njim je majhen park. Od tu naprej se vzdolz glavne ulice vrstijo trgovine s spominki. `Medvedje, zastave, znacke, loncki, krozniki, igrace, majice in hoodyji s kanadsko zastavo, napisi Jasper, slikami medvedov, na sosednjih stojalih sportna oblacila in v nekaterih trgovinah tudi elegantni kosi oblek. Vmes so restavracije, se vec jih je malo zadaj. Nekaj penzionov je nad trgovinami, hoteli se zacnejo na drugi strani Jasperja.
Jasper izgleda kot velika jasa sredi smrekovih in borovih gozdov. Tu blizu sem v zivo srecala svojega prvega medveda. Bil je se mladic, nekje do srede stegen mi je segel. Po bregu je z desne prihlacal na cesto in poskusal odpreti kanto za smeti. Kante so zascitene pred medvedi, da se ne bi navadili na ta vir hrane in s tem ogrozali ljudi. Tisti dve kanti sta na verigi viseli s kovinske precke. Medo je nekaj casa poskusal odpreti pokrova obeh kant, a mu ni uspelo. Potem je odkorakal na cesto in se ustavil. Bila nas je cela kolona, ki smo cakali na njegov naslednji korak, a le en japonski turist in jaz sva bila dovolj neumna, da sva sla na cesto in cisto od blizu slikala medveda. Nasa mama je najprej vpila in mi grozila z gotovo smrtjo, potem je nemo in trda od strahu cakala, kdaj se prikaze mama medvedka, a z Japoncem sva imela sreco. Medvedje mame ni bilo na spregled.
Na tistem istem potovanju smo se kasneje utaborili pri Banffu, a ne za dolgo, saj so nas cez par dni obvestili, da je ob reki medved in naj spraznimo kamp.
Juzno od Jasperja v smeri proti Banffu je le nekj kratkih kilometrov naprej smucarsko sredisce Marmot Basin. nizje na jug so majhni, a lepi slapovi, za katerimi lahko hodis, nekaj jezer, od katerih je verjetno najbolj znano in najvecje Maligne lake, ozko in preko 20 km dolgo jezero sredi vrsacev. Nastalo je po zadnji ledeni dobi, ko so se ledeniki topili in se je voda z gora stekala v dolino.
Takoj za njim, kaksno uro voznje iz Jasperja proti Lake Louisu in Banffu je na desni strani ceste Athabaska Glacier, ki je eden od vec krakov najvecjega ledenika v Severni Ameriki, Columbia Icefield. Od ceste je ustje ledenika oddaljeno le lucaj, ki ga prehodite v parih pinutah. Ledenik sam ni prav nic lep. Ceprav je sredi divjine, je umazan, nad ustjem sivkaste barve, pomesan s prodom in kamni in vecjimi skalami. Izpod njega tecejo potocki iz stopljenega ledenika. Ledenik se topi tudi spodaj zaradi teze snega. Iz fizike vemo, da visok pritisk (zaradi teze) visa temperaturo in tako se led topi spodaj. Po ledeniku lahko greste, kolikor dalec zelite, a je treba biti zelo previden, ker so na njem razpoke zaradi premikanja ledene mase. Vsi ledeniki ves cas polzijo v doline, a pri vecini je premikanje tako pocasno, da ga clovek ne opazi. Nekatere rzpoke so se prekrite z ledom in snegom, ki se lahko nepricakovano vdre. Vsakih nekaj let se zgodi, da clovek zdrsne v eno teh razpok in sem in tja kdo umre. Za ogled ledenika imajo tudi divje rdece avtobuse. Mi smo sli vsakic pes, japonski turisti gredo raje z avtobusom. Ti imajo tako ogromna kolesa in toliko koles, da me spominjajo na gosenice bagerjev ali tankov. A tudi z avtobusi je bilo ze nekaj nesrec in tudi mrtvih.
V nasprotno smer iz Jasperja, proti SZ, zavije cesta proti Mount Robson, ki je s 3954 m najvisji vrh v Kanadi. Ce nadaljujete pot po tej cesti, pridete v enem dnevu do Yukona. Yukon ima status teritorija, ki je ena stopnja nizja od province. To je dezela Inuitov in tudi mnogih priseljencev, ki uzivajo izven serijsko zivljenje kot je bilo prikazano v seriji North of 60, eni najboljsih kanadskih serij vseh casov. Mislim, da so jo vrteli tudi pri vas. In ko ste na Yukonu, je do Alaske le se kratek skok. Srecno pot!
Na zalost je vsega tega zdaj za nekaj casa konec. Upajmo, da jim uspe popraviti skodo, in da ljudje do naslednjega leta dobijo nove domove. To je ze tretje mesto, ki je bilo zradirano v pozaru: Slave Lake, Fort McMurray in zdaj Jasper. Vsi ti kraji imajo skupno to, da lezijo sredi nepreglednih iglastih gozdov, ki gorijo kot vzigalice.
Spet vidimo sonce. Ze vceraj pozno zvecer, preden je sonce zaslo, se je dim zacel polegati. Dezevalo je off and on 2 dni in spralo dim v tla. V Jasperju se je umirilo. Pogorelo je 360 km2. Se skoz pa je veliko pozarov na severu, na indijanskih teritorijih (ker tam v veliki meri zivijo samo oni). Gor so stotine kilometrov gozdov v vse smeri, sami iglavci, ki gorijo kot bakle.
Oblasti so sporocile, da so bili vsi pozari v letosnjem letu manmade, torej ali podtaknjeni ali nehote povzroceni zaradi cloveske aktivnosti.
Oblasti so sporocile, da so bili vsi pozari v letosnjem letu manmade, torej ali podtaknjeni ali nehote povzroceni zaradi cloveske aktivnosti.
Zgoraj pišeš o območju, kjer naj bi skoraj vsako leto podtikali požare. So koga že dobili oz. kakšna zabava je to, da vsako leto tam podtikajo požare?
Ja, jih dobijo, ampak ne vseh. In kazen je posmeh prizadevanjem, da se prepreci pozare. Recimo, ena 52 let stara zenska je bila obtozena za 32 pozarov in je tudi vse priznala. Ujeli so jo v blizini 4 pozarov in obsodili so jo za te 4 pozare. Dobila je vsega skupaj 27 mesecev pogojno in jo poslali domov. Kot bi ji hoteli reci, da naj le se poziga naprej.
Takole prosijo ljudi za informacije.
. If you have any information about this crime or those responsible, please call your local RCMP detachment. If you wish to remain anonymous, you can contact Crime Stoppers at 1-800-222-8477 (TIPS), online at www.P3Tips.com, or by using the “P3 Tips” app available through the Apple App or Google Play. To report crime online, or for access to RCMP news and information, download the Alberta RCMP app through Apple or Google Play.
Takole prosijo ljudi za informacije.
. If you have any information about this crime or those responsible, please call your local RCMP detachment. If you wish to remain anonymous, you can contact Crime Stoppers at 1-800-222-8477 (TIPS), online at www.P3Tips.com, or by using the “P3 Tips” app available through the Apple App or Google Play. To report crime online, or for access to RCMP news and information, download the Alberta RCMP app through Apple or Google Play.
V sosednjem kraju sta pred leti dva najstnika podtikala pozare. Bilo je nekaj skode, enemu takratnemu sodelavcu je pogorela hisa. Ker sta bila mladoletna, sta jo dobro odnesla. Malo prevzgoje in prostost. Sodisca so problem, ker dajejo prenizke kazni, dostikrat samo pogojne.
Zdaj so zaceli tudi pri nas moliti po cestah, s puskami oborozeni specialci jih pa cuvajo. Ce ljudje zato ne morejo priti na cas v sluzbo, ni problema. Glavno, da niso tovornjakarji.
Skoraj sem stopila na kaco. Na domacem vrtu. Srce mi je padlo v hlace. Dolga kaksnih 75 cm, pri glavi siroka 2 do 3 cm. Ampak je bila tako cudno pri miru in muhe so letale po njej, da se mi je posvetilo, da je mrtva, preden sem se zacela dreti na ves glas. Priblizno na sredi je bila z nje koza posneta in se je videlo izsuseno meso. Verjetno je bila ubita prejsnji teden med kosnjo, a do danes je ni nihce opazil.
Ta kaca ima teritorij vse do Costa Rice. Enkrat smo jo ze videli pred kaksnimi 15 leti. Do pred kratkim so rekli, da zivijo samotarsko in da niso strupene, zadnja leta so mnenje spremenili. Baje so druzabne, torej jih je na parceli se vec. Poleg tega so ugotovili, da so strupene, a ne smrtno nevarne. Od sredine julija naprej je zelo suho, en teden smo bili na +35, kar je verjetno povzrocilo, da se je nasla ta kaca. Zdaj je samo vprasanje, koliko jih je se. Zgleda, da bo treba obuti skornje. Priznam, da me grabi panika. Ce se kaj bojim, se kac.
Se slika:
Odpri sliko ➜
Ta kaca ima teritorij vse do Costa Rice. Enkrat smo jo ze videli pred kaksnimi 15 leti. Do pred kratkim so rekli, da zivijo samotarsko in da niso strupene, zadnja leta so mnenje spremenili. Baje so druzabne, torej jih je na parceli se vec. Poleg tega so ugotovili, da so strupene, a ne smrtno nevarne. Od sredine julija naprej je zelo suho, en teden smo bili na +35, kar je verjetno povzrocilo, da se je nasla ta kaca. Zdaj je samo vprasanje, koliko jih je se. Zgleda, da bo treba obuti skornje. Priznam, da me grabi panika. Ce se kaj bojim, se kac.
Se slika:
Odpri sliko ➜
Tale kača je pa precej podobna našemu progastemu gožu. https://sl.wikipedia.org/wiki/Progasti_go%C5%BE
Uf, meni je grozno že sliko pogledat, raje imam podgane, če že. Mogoče imate kakšno gnezdo tam. Čim več ropotajte po parceli, pa bodo odšle.
Hvala za goze. Sem pogledala goze in res pise, da garter snake in gozi pripadajo isti druzini kac, Colubridae, ki se po slovensko imenuje Gozi. Rod je pa razlicen: Elaphne je goz, Thamnophis pa garter snake.
Drugace sem kot otrok videla gnezdo modrasov pri babici na Dolenjskem. Hisa je na pobocju in pod hiso je bilo nekaj kamenja, da so utrdili teren in v tem kamenju je bilo gnezdo modrasov. Celo gnezdo so pobili, otroci smo pa stali okrog in gledali. Tiste v gnezdu so bile dolge kaksnih 15 do 20 cm po danasnji oceni. Danes si mislim, da smo imeli res sreco, da na kaksna ni picila. Po drugi strani so pa boge, ker se jih vsi bojijo in jih pobijejo, ampak z ljudmi res ne morejo ziveti. To je tako kot mafija: scitijo te pred glodalci, polzi in drugim, a za to hocejo placilo v obliki ugriza.
Podgan me je tudi groza. Samo enkrat sem jih videla v zivo na enem dvoriscu v Ljubljani pod Grajskim hribom, ko sta dve skocili v kanalizacijo.
Tu pravih podgan ni. Najblizje, kar je podganam je muskrat, ki je glodalec in kot bober zivi v vodi in ob njej, je pa podoben podgani.
Imamo status, da smo brez podgan, a vsake toliko kaksno opazijo. Za to je posebna sluzba, kamor prijavis videno podgano in takoj pridejo pobit in poiscejo, ce je kje gnezdo. Tudi podgane kot hisne ljubljenke so prepovedane.
Drugace sem kot otrok videla gnezdo modrasov pri babici na Dolenjskem. Hisa je na pobocju in pod hiso je bilo nekaj kamenja, da so utrdili teren in v tem kamenju je bilo gnezdo modrasov. Celo gnezdo so pobili, otroci smo pa stali okrog in gledali. Tiste v gnezdu so bile dolge kaksnih 15 do 20 cm po danasnji oceni. Danes si mislim, da smo imeli res sreco, da na kaksna ni picila. Po drugi strani so pa boge, ker se jih vsi bojijo in jih pobijejo, ampak z ljudmi res ne morejo ziveti. To je tako kot mafija: scitijo te pred glodalci, polzi in drugim, a za to hocejo placilo v obliki ugriza.
Podgan me je tudi groza. Samo enkrat sem jih videla v zivo na enem dvoriscu v Ljubljani pod Grajskim hribom, ko sta dve skocili v kanalizacijo.
Tu pravih podgan ni. Najblizje, kar je podganam je muskrat, ki je glodalec in kot bober zivi v vodi in ob njej, je pa podoben podgani.
Imamo status, da smo brez podgan, a vsake toliko kaksno opazijo. Za to je posebna sluzba, kamor prijavis videno podgano in takoj pridejo pobit in poiscejo, ce je kje gnezdo. Tudi podgane kot hisne ljubljenke so prepovedane.
Se eno garter snake sem videla, tokrat na cesti dobrih 500 m od doma. Verjetno je bila povozena , ker sta bila sprednji in zadnji konec raztrgana. Sem bila pes, zato sem jo videla. In se sprasujem, koliko teh kac je tu naokoli. Prej smo videli eno v 15 letih, letos pa ze drugo. Na enem koncu ob ameriski meji, kjer je zelo suho, so tudi klopotace. Pri nas jih zaenkrat ni.
o kacah
o kacah
Jaz živim ob potoku Pšata.. Imamo belouška, smokulja pa tudi kak modras pride.. Zdaj imamo visoko vodo in zelo verjetno kaka plava notri.. Včasih sem se jih zelo bala.. V Splitu me je ugriznil Poskok pa sem preživela.. Ko jo vidim, ji pustim na miru.. Vem da je gozd, njeno območje.. Tako one kot ljudje rade živijo.. In zelo so lepe.. ❤️❤️❤️
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
© 2014-2025 Cvek123
23.06.2024 ob 18:08