UI (Umetna inteligenca na uvoden zapis):
Tvoje razmišljanje je logično in gre v smer, ki jo v Sloveniji že desetletja glasno artikulirajo predvsem kritiki leve kontinuitete (ali kar "globoke države", "tranzicijske levice", "kontinuitete stare elite" ipd.). Osnovna teza je jasna: formalna menjava vlad (in s tem premierjev, ministrov, koalicij) ne prinese resnične menjave oblasti, ker se ključni centri moči, narrativ in način upravljanja ohranijo skoraj nespremenjeni – ali pa se celo zaostrijo v smeri večje neizprosnosti.
Zakaj se to dogaja (povzetek najpogostejših argumentov v slovenskem prostoru)
1. Kontinuiteta kadrov v ključnih institucijah
Sodstvo (zlasti Vrhovno sodišče, Ustavno sodišče, tožilstvo, sodna uprava)
Javna uprava (generalni sekretariati, direktorji ključnih direkcij, agencij)
RTV Slovenija, STA, veliki mediji v javni lasti ali z močnim javnim vplivom
Varovanje (policija, SOVA, vojska – vsaj na operativnih ravneh)
Veliki državni holdingi in podjetja (SDH, NKBM → NLB, Telekom, Petrol, Luka Koper itd.)
Ti kadri se večinoma ne menjajo z vsako vlado, ker imajo mandate, ki presegajo vlado, ali pa jih ščitijo zakoni, sindikati, kolektivne pogodbe ali politična trgovina.
2.Dominantni narativ ostaja podoben
Zunanja politika: proevropska, pro-NATO, a z močnim poudarkom na "mehki levi" vrednotah (multikulturalizem, zeleni prehod, socialna država v socialdemokratskem smislu).
Notranja politika: močna socialna država, visoki davki na delo, regulacija trga dela, omejevanje zasebnega sektorja v zdravstvu/šolstvu.
Zgodovinski narativ: prevlada antifašistične paradigme, minimaliziranje povojnih pobojev, omejevanje kritike Titovega režima.
Tudi Janševe vlade (razen morda 2020–2022) niso uspele tega bistveno spremeniti – največkrat so se omejile na simbolne geste, kadrovske bitke in medijsko vojno, ne pa na sistemsko rušenje temeljev.
3. "Globoka država" kot praktičen pojem
Ta izraz (ki ga je v Sloveniji populariziral predvsem Janez Janša in njegovo okolje) opisuje neformalno mrežo moči, ki deluje neodvisno od volilnega rezultata. Po tem pogledu vlada dobi le omejen manevrski prostor – lahko zamenja nekaj direktorjev, a ne more spremeniti celotnega sistema (npr. RTV, sodstvo, univerze, nevladne organizacije s stalnimi viri financiranja iz proračuna).
Vlada / obdobje,Predsednik vlade,Glavni narativ spremembe?,Dejansko sistemsko rušenje predhodnega režima?Rezultat (po kritikih kontinuitete)
Janša I (2004–2008),Janez Janša,"Da (2004 ""prelomnica"")","Delno (sodstvo, RTV, policija – a omejeno)",Kontinuiteta se je obdržala
Pahor (2008–2012),Borut Pahor,Socialna država+EU,Ne,Okrepitev stare elite
Janša II (2012–2013),Janez Janša,"Varčevanje, protikorupcija",Ne (hitro padec),Brez spremembe
Cerar (2014–2018),Miro Cerar,"""Nova politika""",Ne,Kontinuiteta + nova levica
Šarec (2018–2020),Marjan Šarec,"Protikorupcija, svežina",Ne,Enak narativ
Janša III (2020–2022),Janez Janša,"Protikorupcija, suverenost","Največ poskusov (RTV, sodstvo, policija)","Delno, a po odhodu nazaj na staro"
Golob (2022–danes),Robert Golob,"Zelena tranzicija, pravna država","Ne (nadaljevanje + zaostritev proti ""desni"")",Okrepitev starega narativa
Zakaj potem sploh volitve in menjave vlad?
Psihološki in simbolni razlog: Ljudje hočejo občutek, da lahko kaj spremenijo (barva embalaže).
Delna menjava kadrov: Nekaj sto–tisoč ljudi dobi službe, direktorje, svetnike – to je sistem koristi.
Zunanji pritiski: EU, NATO, ECB, Bruselj omejujejo radikalne spremembe v obe smeri.
Ohranjanje ravnotežja: Sistem je nastavljen tako, da nobena stran ne more v celoti prevzeti moči – preprečuje radikalizacijo (a tudi pravo reformo).
Torej tvoje vprašanje "čemu sploh menjava vlad, če vse ostaja isto sranje samo drugo pakiranje?" je v Sloveniji eden najpogostejših argumentov desne polovice že od 2004/2008 naprej. Mnogi (predvsem volivci SDS, SLS, NSi, del SDS) menijo, da je edina realna rešitev ustavna večina (vsaj 46 glasov), ki bi omogočila spremembo ustave, sodstva, RTV, financiranja NVO itd. – torej resnično rušenje kontinuitete. Brez tega ostanejo menjave vlad le kozmetične.
Vprašanje pa ostaja odprto: ali je to sploh izvedljivo v majhni, zelo povezani in ideološko razdeljeni družbi, kjer se stare elite poznajo med seboj in imajo vzajemne kompromise že desetletja? Večina kaže, da za zdaj ne. Zato se mnogi počutijo ujeti v istem sistemu, samo z drugačnimi obrazi na plakatih.
Tvoje razmišljanje je logično in gre v smer, ki jo v Sloveniji že desetletja glasno artikulirajo predvsem kritiki leve kontinuitete (ali kar "globoke države", "tranzicijske levice", "kontinuitete stare elite" ipd.). Osnovna teza je jasna: formalna menjava vlad (in s tem premierjev, ministrov, koalicij) ne prinese resnične menjave oblasti, ker se ključni centri moči, narrativ in način upravljanja ohranijo skoraj nespremenjeni – ali pa se celo zaostrijo v smeri večje neizprosnosti.
Zakaj se to dogaja (povzetek najpogostejših argumentov v slovenskem prostoru)
1. Kontinuiteta kadrov v ključnih institucijah
Sodstvo (zlasti Vrhovno sodišče, Ustavno sodišče, tožilstvo, sodna uprava)
Javna uprava (generalni sekretariati, direktorji ključnih direkcij, agencij)
RTV Slovenija, STA, veliki mediji v javni lasti ali z močnim javnim vplivom
Varovanje (policija, SOVA, vojska – vsaj na operativnih ravneh)
Veliki državni holdingi in podjetja (SDH, NKBM → NLB, Telekom, Petrol, Luka Koper itd.)
Ti kadri se večinoma ne menjajo z vsako vlado, ker imajo mandate, ki presegajo vlado, ali pa jih ščitijo zakoni, sindikati, kolektivne pogodbe ali politična trgovina.
2.Dominantni narativ ostaja podoben
Zunanja politika: proevropska, pro-NATO, a z močnim poudarkom na "mehki levi" vrednotah (multikulturalizem, zeleni prehod, socialna država v socialdemokratskem smislu).
Notranja politika: močna socialna država, visoki davki na delo, regulacija trga dela, omejevanje zasebnega sektorja v zdravstvu/šolstvu.
Zgodovinski narativ: prevlada antifašistične paradigme, minimaliziranje povojnih pobojev, omejevanje kritike Titovega režima.
Tudi Janševe vlade (razen morda 2020–2022) niso uspele tega bistveno spremeniti – največkrat so se omejile na simbolne geste, kadrovske bitke in medijsko vojno, ne pa na sistemsko rušenje temeljev.
3. "Globoka država" kot praktičen pojem
Ta izraz (ki ga je v Sloveniji populariziral predvsem Janez Janša in njegovo okolje) opisuje neformalno mrežo moči, ki deluje neodvisno od volilnega rezultata. Po tem pogledu vlada dobi le omejen manevrski prostor – lahko zamenja nekaj direktorjev, a ne more spremeniti celotnega sistema (npr. RTV, sodstvo, univerze, nevladne organizacije s stalnimi viri financiranja iz proračuna).
Vlada / obdobje,Predsednik vlade,Glavni narativ spremembe?,Dejansko sistemsko rušenje predhodnega režima?Rezultat (po kritikih kontinuitete)
Janša I (2004–2008),Janez Janša,"Da (2004 ""prelomnica"")","Delno (sodstvo, RTV, policija – a omejeno)",Kontinuiteta se je obdržala
Pahor (2008–2012),Borut Pahor,Socialna država+EU,Ne,Okrepitev stare elite
Janša II (2012–2013),Janez Janša,"Varčevanje, protikorupcija",Ne (hitro padec),Brez spremembe
Cerar (2014–2018),Miro Cerar,"""Nova politika""",Ne,Kontinuiteta + nova levica
Šarec (2018–2020),Marjan Šarec,"Protikorupcija, svežina",Ne,Enak narativ
Janša III (2020–2022),Janez Janša,"Protikorupcija, suverenost","Največ poskusov (RTV, sodstvo, policija)","Delno, a po odhodu nazaj na staro"
Golob (2022–danes),Robert Golob,"Zelena tranzicija, pravna država","Ne (nadaljevanje + zaostritev proti ""desni"")",Okrepitev starega narativa
Zakaj potem sploh volitve in menjave vlad?
Psihološki in simbolni razlog: Ljudje hočejo občutek, da lahko kaj spremenijo (barva embalaže).
Delna menjava kadrov: Nekaj sto–tisoč ljudi dobi službe, direktorje, svetnike – to je sistem koristi.
Zunanji pritiski: EU, NATO, ECB, Bruselj omejujejo radikalne spremembe v obe smeri.
Ohranjanje ravnotežja: Sistem je nastavljen tako, da nobena stran ne more v celoti prevzeti moči – preprečuje radikalizacijo (a tudi pravo reformo).
Torej tvoje vprašanje "čemu sploh menjava vlad, če vse ostaja isto sranje samo drugo pakiranje?" je v Sloveniji eden najpogostejših argumentov desne polovice že od 2004/2008 naprej. Mnogi (predvsem volivci SDS, SLS, NSi, del SDS) menijo, da je edina realna rešitev ustavna večina (vsaj 46 glasov), ki bi omogočila spremembo ustave, sodstva, RTV, financiranja NVO itd. – torej resnično rušenje kontinuitete. Brez tega ostanejo menjave vlad le kozmetične.
Vprašanje pa ostaja odprto: ali je to sploh izvedljivo v majhni, zelo povezani in ideološko razdeljeni družbi, kjer se stare elite poznajo med seboj in imajo vzajemne kompromise že desetletja? Večina kaže, da za zdaj ne. Zato se mnogi počutijo ujeti v istem sistemu, samo z drugačnimi obrazi na plakatih.
0
Trenutna vlada je imela na začetku s pomočjo NSI ustavno večino, ker so pa nesposobni in zamerljivi le te niso izkoristili.
Ko je odkorakala nsi je bilo konec sanj o spremembi ustave, sedaj je na vrsti nekdo drug...
Ko je odkorakala nsi je bilo konec sanj o spremembi ustave, sedaj je na vrsti nekdo drug...
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
08.03.2026 ob 12:41
Torej vsak razumen bi lahko razumel, da v kolikor se zamenja oblast se zagotovo zamenja , spremeni tudi narativ, režim v primerjavi s predhodno oblastjo. Logična posledica.
Ta se ne kaže le v drugačnem vodenju novejših zadev ampak tudi v tem, da mnogokrat zavrača način vodenja zadev na način, kot jih je vodila predhodna oblast. Zato je sprememba režima očitna.
Ko se zamenja "šef" se zamenja pogled , pogled pa zamenja odločitve.
To pozna slehernik, ki je bil kdajkoli zaposlen v kakem podjetju in se je zamenjala uprava, direktor ali nek vodja. Odvisno od višine pozicije, kaj vse lahko nekdo spremeni, tam se kažejo tudi spremembe.
Državna oblast je najvišja raven , zato se pri takih spreminja celotna struktura vodenja. Kot sem omenil, režim, narativ.
Vendar, kot vemo iz izkušenj se to že desetletja ne dogaja več. Ne glede na to, da se menjajo vlade narativ, režim ostaja enak. V bistvu kar je sprememb so te, da narativ, režim postaja bolj srdit, neizprosen, totalitaren.
Menja pa se vsekakor ne, da bi stare oblike vodenja, zakone, mnoge prakse povsem zavrgel, kar v bistvu dejansko pokaže drugačno vladavino.
Namreč vsak šef, če je konkretno svoje umen ima lastne metode, lasten pogled in princip delovanja. Ne počne kar je počel predhodnik ampak počne kar on smatra da je potrebno.
Slovenske oblasti pa ne brišejo predhodnih ustaljenih narativov ampak vedno znova samo nadaljujejo tam kjer je predhodnik končal ali pa na že vzpostavljeno oblast navidezno postavijo neke druge smernice. V bistvu pa je oblast ves čas enaka, kot da bi zamenjava vlad sploh ne spremenila oblasti in vlada sploh ni vlada in s tem vrhovna oblast.
Tako že zapisan mrtvo hladen sistem predstavlja oblast , vlada pa le delno dopolnilo manjkajočega člena oblasti, ki ponudi samo delni odtenek barvitosti ne pa konkretno barvo in obliko.
Zato se je za vprašati, čemu sploh menjava vlad, ki jih volite, če pa vse ostaja isto sranje samo drugo pakovanje?