Hvala za opis in slikico.
Ti si pozitivec na Čveku 123.
Škoda ker jih ni več.
Ti si pozitivec na Čveku 123.
Škoda ker jih ni več.
0
Zelo zanimiv prispevek.Imam nekaj vprašanj.
Če računam, da so raztovarjali od ponedeljka do sobote in počivali na gospodov dan, so raztovorili do 650 ton tovora vsak dan, kar se mi zdi ogromno za tako majhen kraj. Koliko ljudi je imela Lublana takrat? Kam je potem odšel ves ta tovor. Čudno se mi zdi, da so z vozovi vozili naprej na Dunaj saj je imel svoje pristanišče na Donavi.Prav tako bi bilo za Prago bolj enostavno in hitreje, če bi po Donavi pripeljali tovor do Linza, potem pa z vozovi do Prage.
Kakšen je bil ugrez teh ladij-čolnov ali koliko je bila globoka Ljubljanica. Domnevam, da je bila globlja kot danes.
Ali beseda fakin (lump) izvira od fakinov, ki jih omenjaš?
Kakšen pogon so imele te ladje- čolni? Na vesla ali na jadra? Če na vesla, koliko ljudi je moralo veslati proti toku, da so pripeljali robo.
Od kje so vozili tovore? Soj jih kje (Beograd, Zagreb,,,) preložili z večjih plovol ali so jih pripeljali deirektno vse od Črnega morja?
Če računam, da so raztovarjali od ponedeljka do sobote in počivali na gospodov dan, so raztovorili do 650 ton tovora vsak dan, kar se mi zdi ogromno za tako majhen kraj. Koliko ljudi je imela Lublana takrat? Kam je potem odšel ves ta tovor. Čudno se mi zdi, da so z vozovi vozili naprej na Dunaj saj je imel svoje pristanišče na Donavi.Prav tako bi bilo za Prago bolj enostavno in hitreje, če bi po Donavi pripeljali tovor do Linza, potem pa z vozovi do Prage.
Kakšen je bil ugrez teh ladij-čolnov ali koliko je bila globoka Ljubljanica. Domnevam, da je bila globlja kot danes.
Ali beseda fakin (lump) izvira od fakinov, ki jih omenjaš?
Kakšen pogon so imele te ladje- čolni? Na vesla ali na jadra? Če na vesla, koliko ljudi je moralo veslati proti toku, da so pripeljali robo.
Od kje so vozili tovore? Soj jih kje (Beograd, Zagreb,,,) preložili z večjih plovol ali so jih pripeljali deirektno vse od Črnega morja?
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
26.10.2016 ob 16:57
Seljani in Udmačani so iz pristanišča v Zalogu pripeljali žito in vino, nato so fakini žito in vino na Bregu preložili na čolne. Čolnarji pa so blago odpeljali po Ljubljanici navzgor. Iz Trsta so na Vrhniko pripeljali sladkor, kavo, kolonialno blago in svilo ter po Ljubljanici prepeljali do Ljubljane in naprej na Dunaj in v Prago. Fakini so raztovarjali in natovarjali blago z ladij, ki so vozile od Podpeči do mesta in nazaj.
Fakini so vsako jutro prišli na Breg in čakali na ladje v gostilni Pri zlati ladji, ki se je prej imenovala Pri šifbirtu. Gostilno so podrli, ko so gradili Šentjakobski most. Tu so fakini zajtrkovali rake in ocvrte piščance, ki so jim rekli žganci ter pili vino.
Ladje so pristajale med sedmo in osmo uro zjutraj, z razkladanjem in nakladanjem tovora pa so končali do četrte ure popoldan.
Večina čolnarjev je bila doma v Trnovem in v Krakovem. Večina hiš v Krakovem in nekatere hiše v Trnovem so imele tam, kjer so sedaj nasipi, še v 18. stoletju priveze za svoje velike in majhne čolne. Gradaščica je imela široko strugo in tako so po njej plule ladje in čolni od cerkve do ustja. Ob nedeljah in praznikih so se s čolni vozili k maši, ob delavnikih pa so prevažali blago in ljudi z Brega ali na Breg ter lovili ribe.
Mali in veliki čolnarji so delovali po čolnarskem redu Marije Terezije. Veliki čolnarji so bili v državni službi in prevažali cesarsko blago. Le če ni bilo cesarskega blaga, so smeli voziti tudi drugo blago. Vsaka ladja je imela čolnarskega mojstra in pet čolnarskih hlapcev. V službo jih je jemal cesarski dacar. Čolnarski mojster je imel redno plačo, hlapci pa so bili plačani od vožnje.
Leta 1660 je bilo v Ljubljani 50 velikih čolnarjev, ki so uporabljali 9 državnih čolnov. Čolni so bili dolgi do 20 metrov, zgoraj široki 2,5 metra in imeli ozko dno. Za prevažanje tovora so zvezali po dva čolna skupaj.
Čolnarska bratovščina je bila ena najstarejših bratovščin v Ljubljani. Leta 1513 je zapisana v listini kot Bratovščina naše ljube Gospe čolnarjev v Križankah. Bratovščina je imela veliko posesti, ki so ji jo zapustili člani.
Leta 1718 so se veliki in mali čolnarji ločili in nastali sta dve novi bratovščini. Obe bratovščini sta imeli svojo zastavo in svojo skrinjico bratovščine. Veliki čolnarji so na svoji banderi upodobili cerkev svetega Nikolaja in velik natovorjen čoln.
Čolnarji so na Ljubljanici prirejali velika slavja ob zgodovinsko pomembnih dogodkih ter zabave. Zabavam so namenjali manjše ladje, ki so sprejele do 8 ljudi in so potrebovale enega ali dva čolnarja. Ladje za 10 ljudi so imele 3 čolnarje, ladje za 24 ljudi pa so imele tri ali štiri čolnarje. Vse ladje so imele skodlasto streho, ki se jo je dalo odstraniti. Pod streho pa so bile mize s klopmi. Za večje število izletnikov so povezali dve ladji skupaj, za ples pa so povezali 3 ali 4 ladje in položili nanje pod ter ga zavarovali z ograjo.
Po Ljubljanici so vozili tudi brodniki ali streharji, ki so bili dolgi 7 metrov in so se uporabljali le za prevoz ljudi. Peskarje so uporabljali za prevoz peska in so bili dolgi 8 metrov, škatle pa so bile dolge 5 metrov in so jih uporabljali za ribolov.
Mali čolnarji so imeli majhne in lahke čolne za prevoz lesa, peska, drv in ljudi. V Krakovem in Trnovem je bilo 30 čolnarjev, na Vrhniki 60 čolnarjev, na Igu, v Loki in v Podpeči pa 30 čolnarjev. Trnovski in vrhniški čolnarji so si delo razdelili tako, da so trnovski čolnarji vozili blago proti toku, vrhniški pa s tokom.
10. maja 1716 so organizirali tekmovanje čolnarjev na pobudo deželnih stanov in po naročilu filharmoničnega društva. Tekmovanje je vodil ustanovitelj društva Jožef Bertold plemeniti Höffern. Cilj je tekme je bil pri hiši grofa Engelhausa in je bil označen z zastavico. Hiše ni več. Bila pa je ob sedanji Zlati ladjici. Čolnarji v Krakovem in Trnovem so morali pripraviti 9 tekmovalnih ladij za 18 mladih čolnarjev. Ti so bili razdeljeni v tri skupine, ki so jih ločili po barvah. Avstrijska skupina je bila rdeče in bele barve, kranjska skupina je bila modre in rumene barve, ljubljanska skupina pa je imela zelene in bele barve. Ob štirih popoldne so se ladje postavile pri Vodnih vratih v vrsto. Vodja tekmovanja je zamahnil z zastavico in tekma se je začela. Tisti, ki je prvi prišel do cilja, je vzel zastavico in jo zasadil na ladjo in se vrnil na mesto začetka tekmovanja. Sledili so mu tudi poraženci. Nato so čolnarji še enkrat tekmovali za prvo mesto za 7 goldinarjev, za drugo mesto za 2 goldinarja in za tretje mesto za 1 goldinar. Potem so čolnarji z zmagovalcem na čelu, ki je nosil lovorjev venec, korakali ob turški godbi do deželnega dvorca in do hiš plemenitih meščanov, ki so jih obilno obdarili.
Leta 1840 je na Ljubljanici začel pluti parnik Nadvojvoda Janez, ki je bil dolg 28 metrov in širok 4 metre. Lastnika parnika Anglež David Moline in Ignacij Škarja sta pridobila pravico za prevažanje blaga s parnikom za 15 let. Krmar parnika je bil čolnarski ključar Jurij Lovrin.
Ker je bilo tovora premalo sta leta 1850 parnik prodala tesarju Pajku, ki je del parnika uporabil za plavalnico in kopalnico. Ostanke parnika je razkosal, nadvojvodov kip nataknil na vrh hišnega vodnjaka, okna kajute porabil pri hiši, parni stroj pa prodal koroškim čolnarjem za ladjo, ki je še dolgo vozila po Vrbskem jezeru.
Največji udarec koncu rečne plovbe sta zadala odprtje Tržaške ceste in prihod železnice v Ljubljano. Tako so carinski urad z Brega preselili na Kolodvor, pristanišče pa premaknili na trnovski Jek. Nekaj fakinov se je zaposlilo na železnici za manjše plačilo od plačila na Bregu. Na Jek so še nekaj časa vozili različen tovor s Podpeči in Vrhnike. Tu so čakali razkladalci in nakladalci čolnov, ki se niso več imenovali fakini pač pa jekarji po Jeku. Ti so sprva dobro zaslužili, sploh pa leta 1895 po velikem potresu, ko so čolnarji vozili gradbeni material. Vozili so tudi pošto, ljudi in prtljago vse do leta 1905, ko se je čolnarjenje blaga in ljudi prenehalo.
Darinka Kladnik, Ljubljana z nostalgijo, Cankarjeva založba 2010
https://c2.staticflickr.com/2/1574/25184170381_2cc2d33090_b.jpg