☕ Lublansko kraljestvo Ilirija

14. oktobra je bil sklenjen dunajski mir, po katerem je Napoleon Bonaparte dobil dežele med Alpami, Savo in Jadranskim morjem. Še isti dan je Napoleon Bonaparte razglasil to ozemlje za Ilirske province in začel s pogajanji, da bi to ozemlje zamenjal za Galicijo in s tem okrepil Varšavsko vojvodino. Ker mu to ni uspelo, je začel Ilirske province jemati resno in dejal:

Ilirijo sem plačal z življenjem pol milijona ljudi.
Ne boste je vzeli,
razen z ravno toliko žrtvami.
Pokrajin se ne osvaja z rožno vodo,
tako se dajo osvojiti samo ženske.
Če hočete osvojiti pokrajine,
mora teči kri.

Ilirske province so bile sestavljene iz Trsta, Reke, Istre, Kranjske, dela Koroške, Dalmacije in Dubrovnika z otoki, notranje Hrvaške in Like. Obsegale so 110 000 kvadratnih metrov ozemlja in 3,5 milijona prebivalcev. Ilirske province so se delile na 6 civilnih, 1 vojaško provinco, nižje upravne enote okrožja in na komune ali občine. Province so vodili intendanti, nižje upravne enote so vodili poddelegati, komune pa so vodili župani.
Glavno mesto Ilirskih provinc je bila Ljubljana, glavno pomorsko mesto pa Dubrovnik. Ljubljana je bila izbrana zato, ker je bila zaradi lege blizu habsburške meje in zato idealna pri opazovanju dogajanj v habsburški monarhiji. Uradni jezik je bil francoski jezik, vendar pa se je v šoli in v javnosti uveljavljal materni jezik prebivalstva. Ilirske province so bile del Napoleonovega imperija, vendar pa prebivalci niso dobili francoskega državljanstva. Prav tako Ilirske province niso bile razdeljene na departmaje in niso imele zastopstva v senatu cesarstva. V javnih zgradbah pa so videle enake insignije kot v Parizu.
V Ljubljani je bil sedež generalnega guvernerja.

Prvi je bil maršal Avgust Frederic Louis Viesse de Marmont, ki je prišel v Ljubljano 16. novembra 1809. Imenovan pa je bil že 8. oktobra 1809. Guvernerja so imenovali tudi Marmont Prvi, kralj Ilirije. Zato so ga imenovali, ker je v Ljubljani bogato živel. Imel je 80 lakajev, ogromno lovskih psov in 120 konj. Škofa je pregnal v semenišče in živel v Škofijskem dvorcu. Veliko se je zanimal za znamenitosti Kranjske ter se družil z lokalno aristokracijo.
V škofijah je pustil le po eno bratovščino, ostale bratovščine je odpravil. Zaprl je samostan kapucinov in samostan usmiljenih bratov v Ljubljani. Vodenje matičnih knjig je prišlo v županove roke. Župnik ni več smel poročati parov brez civilne poroke, ki je postala obvezna. Poskrbel je tudi za več kot 1100 kilometrov dolgo cestno povezavo med Ljubljano in Dubrovnikom.

Februarja 1811 je Marmont odšel iz Ljubljane. Novi guverner je postal general Henri Gratien Bertrand. Ta je bil imenovan 9. aprila 1811. Kasneje je bil Napoleonov dvorni maršal, ki je pospremil Napoleona v izgnanstvo na Elbo in Sveto Heleno. V Francijo se je vrnil šele po Napoleonovi smrti. V Ljubljani je bil resen in vesten upravitelj. Alexandre Dumas piše tudi o njem v knjigi Grof Monte Cristo.

6. avgusta 1811 so v Ljubljani ustanovili framazonsko ložo prijateljev kralja rimskega in Napoleona. Ložo so ustanovili francoski uradniki, da bi pridobili domače izobražence. Zbirali so se opolnoči v reduti. Takšni loži so ustanovili še v Trstu in Kopru. Lože so delovale vse do konca Ilirskih provinc. Leta 1815 so uničili še zadnje ostanke opreme lože in raznesli listine.

1. januarja 1812 je začel veljati francoski koledar, ki je dopuščal le štiri praznike na leto.

21. februarja 1813 je postal novi guverner general Jean Andoche Junot, ki je bil Napoleonov pribočnik in nekdanji guverner Pariza. Vendar je kmalu začel kazati znake blaznosti, zato se je moral vrniti v Francijo. Še istega leta je storil samomor.

Julija 1813 ga je zamenjal Joseph Fouche, ki je bil nekoč nepriljubljeni policijski minister. Njegova naloga v Ljubljani je bila, da izpelje umik francoske vojske, francoskih uradnikov in državnega premoženja iz Ilirskih provinc. Takoj po prihodu je ukazal izprazniti urade.

25. avgusta 1813 je zapustil Ljubljano in iz Benetk poročal Napoleonu, da je vso državno blagajno rešil pred sovražnikom in da so vsi arhivi rešeni. V mestu je ostalo 250 francoskih vojakov na Gradu.

1. oktobra 1813 so avstrijske sile napadle vojake na Gradu. Ti so se borili par dni, nato pa so se predali in v mestu položili orožje.

4. oktobra 1813 so z ljubljanske mestne hiše sneli francoskega orla in ga nadomestili z avstrijskim orlom. Naslednji dan so iz mesta odšli zadnji francoski vojaki.

13. oktobra 1813 je v imenu cesarja vojaško in civilno oblast v provincah prevzel baron Krištof Lattermann. Mirov god, kot so poimenovali odhod francoskih vojakov, so praznovali tri dni. Z gradu so odmevale topovske salve, po Ljubljanici pa je plulo čez 200 okrašenih čolnov in ladij. Kaznjenci so dobili priboljšek, reveži pa so dobili darove.

3. avgusta 1816 je po cesarjevem ukazu nastala Kraljevina Ilirija. Od slovenskih dežel je obsegala Kranjsko, Koroško in del Primorja. Sodila je pod avstrijsko vlado, kraljevina pa je bila le na papirju. Ilirijo sta upravljala dva med seboj neodvisna gubernija, ki sta bila podrejena notranjemu ministru in združeni češko – avstrijski dvorni pisarni na Dunaju. Sedeža gubernijev sta bila v Ljubljani in v Trstu.

V Ljubljani je delovalo več cesarjevo – kraljevih uradov. Tu je imela sedež komorna prokuratura. To je bil odvetniški urad državnih in javnih interesov. Poleg njih so imeli sedež še kameralni plačilni urad, vojna in filialna kreditna blagajna, generalni taksni urad in višja poštna uprava.

Leta 1849 se je kraljevina razdelila na Vojvodino Kranjsko, Vojvodino Koroško in Avstrijsko primorje.

https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/f/f3/Flag_of_the_Kingdom_of_Illyria.svg/800px-Flag_of_the_Kingdom_of_Illyria.svg.png
zastava kraljevine Ilirije

https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/f/f6/CoA_of_Kingdom_of_Illyria.svg/322px-CoA_of_Kingdom_of_Illyria.svg.png
grb kraljevine Ilirije


Darinka Kladnik, Ljubljana z nostalgijo, Cankarjeva založba 2010

https://en.wikipedia.org/wiki/Kingdom_of_Illyria_(1816–1849)