Po pogovoru z ilirskim guvernerjem Augustom Marmontom je Franc Hladnik postal vodja Vrta domovinske flore. Njegova prva naloga je bila izbrati lokacijo, kjer bo vrt. Odločal se je med Tivolijem in lokacijo ob Ižanski cesti. Ko se je odločil za lokacijo ob Ižanski cesti je tam dobil 919 klafter veliko parcelo, letno dotacijo 1000 frankov ter 500 frankov za vrtnarja.
Spomladi 1810 so začeli zasajati prve rastline. Otvoritve se je udeležil tudi ilirski guverner in zasadil lipo.
Leta 1812 je bilo v vrtu že 768 vrst domačih rastlin. Po odhodu Francozov je vrt upravljala cesarsko – kraljeva gimnazija, vrt pa je bil v lasti dežele Kranjske in Kmetijske družbe.
Leta 1829 je bilo v vrtu več kot 2000 rastlin.
Francu Hladniku so zaradi starosti kmalu začele pešati moči in na koncu je še oslepel. Zato je leta 1834 nehal delati v vrtu. Skrb za vrt je prevzel njegov pomočnik Andrej Fleischmann, ki je vrt vodil do leta 1867.
Vrt je leta 1810 nastal kot šolska ustanova na neprimerno izbranem mestu, kar je pripeljalo do tega, da je bil med meščani slabo poznan. Zato se je župan Ivan Hribar zavzemal, da se vrt preseli v Tivoli. Vlada na Dunaju je podprla njegov predlog in bila pripravljena plačati stroške preselitve in nove ureditve vrta v Tivoliju. Ker mesto ni imelo denarja za ograjo in ni našlo dobrotnike, ki bi plačali ograjo, je vsa zadeva propadla.
Leta 1919 je slovenska univerza zaprosila deželno vlado, naj ji vrt podari in tako je po zapletih z lastništvom vrt postal del univerze v Ljubljani leta 1920.
Darinka Kladnik, Ljubljana z nostalgijo, Cankarjeva založba 2010
27.10.2016 ob 13:44
Spomladi 1810 so začeli zasajati prve rastline. Otvoritve se je udeležil tudi ilirski guverner in zasadil lipo.
Leta 1812 je bilo v vrtu že 768 vrst domačih rastlin. Po odhodu Francozov je vrt upravljala cesarsko – kraljeva gimnazija, vrt pa je bil v lasti dežele Kranjske in Kmetijske družbe.
Leta 1829 je bilo v vrtu več kot 2000 rastlin.
Francu Hladniku so zaradi starosti kmalu začele pešati moči in na koncu je še oslepel. Zato je leta 1834 nehal delati v vrtu. Skrb za vrt je prevzel njegov pomočnik Andrej Fleischmann, ki je vrt vodil do leta 1867.
Vrt je leta 1810 nastal kot šolska ustanova na neprimerno izbranem mestu, kar je pripeljalo do tega, da je bil med meščani slabo poznan. Zato se je župan Ivan Hribar zavzemal, da se vrt preseli v Tivoli. Vlada na Dunaju je podprla njegov predlog in bila pripravljena plačati stroške preselitve in nove ureditve vrta v Tivoliju. Ker mesto ni imelo denarja za ograjo in ni našlo dobrotnike, ki bi plačali ograjo, je vsa zadeva propadla.
Leta 1919 je slovenska univerza zaprosila deželno vlado, naj ji vrt podari in tako je po zapletih z lastništvom vrt postal del univerze v Ljubljani leta 1920.
Darinka Kladnik, Ljubljana z nostalgijo, Cankarjeva založba 2010
https://c1.staticflickr.com/9/8729/29001309143_b7200e01d9_b.jpg