Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
29.09.2016 ob 15:23
Od leta 1332 so ljubljanski generalni vikarji oglejskih patriarhov bivali v Ljubljani in v samostanu v Bistri.
Leta 1448 je bila sklicana cerkvena sinoda v Ljubljani, kjer so razpravljali o ustanovitvi ljubljanske škofije. S tem bi se cesar friderik IV. zahvalil podložnikom v deželi Kranjski za podporo v njegovih bojih in ker so ga večkrat rešili pred porazom.
6. decembra 1461 je cesar ustanovil škofijo proti patriarhovi volji, da bi oslabil beneško – oglejski vpliv. Škofija je bila podrejena papežu in postala prva samostojna cerkvena upravna enota na območju Slovenije. Škofija je bila ozemeljsko in pravno razdeljena in majhna. Cesar je lahko daroval le 16 župnij nad katerimi je imel patronat. Združil bi jih še več, vendar so bile ostale pod oglejskim patriarhatom. Novi ljubljanski škofiji je podaril svojo graščino Goričane in benediktinski samostan Gornji grad. Benediktinci so se temu upirali vse dokler ni papež Pij II. tudi kanonično ustanovil ljubljansko škofijo in jo potrdil z bulo izdano v Pienzi 6. septembra 1462.
6. junija 1463 je bil za prvega škofa imenovan Sigismund plemeniti Lamberg.
Prva naloga ljubljanskega škofa je bila uveljavitev škofove oblasti v župnijah na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem, ki so mu bile dodeljene iz oglejskega patriarhata in salzburške nadškofije. Ker sta oglejski in salzburški nadškof nagajala, ju je papež večkrat opozoril, naj ne omejujeta pristojnosti ljubljanskega škofa.
Leta 1473 je požar zajel škofijski arhiv in uničil Friderikovo zlato bulo o ustanovitvi ljubljanske škofije.
Februarja 1494 je oče 12 letnega Krištofa Ravbarja prosil cesarja naj imenuje za škofovega naslednika Krištofa, vendar po cesarjevem imenovanju rimska kurija ni potrdila Krištofa. Ker je Krištofov stric Gašper cesarju obljubil, da bo vrnil zastavno pismo za gospostvo Postojna za 10.000 oglejskih dukatov, je cesar ponovil imenovanje. Takrat je papež Aleksander VI. Potrdil Krištofa Ravbarja za drugega ljubljanskega škofa, vendar šele ko ta dopolni 27 let. Do takrat pa je upravo škofije vodil Gašper Ravbar. Med tem časom je Krištof pridobil diplomatske in vojaške spretnosti ter zaupanje cesarja in papeža in dosegel visoke cerkvene časti.
6. julija 1751 je papež Benedikt XIV. odpravil oglejski patriarhat. Namesto patriarhata je ustanovil dve nadškofiji in sicer goriško za avstrijski del in videmsko za furlanski del patriarhata. Ljubljana je bila podrejena Gorici.
Leta 1784 je Jožef II. za svoje dedne dežele načrtoval novo metropolijo v Gradcu v katero bi vključil tudi ljubljansko škofijo. Vendar se je uprl salzburški nadškof Hieronim Jožef Franc grof Coloredo, ker bi bile omejene njegove metropolitske pravice. Zato je cesar sklenil povzdigniti ljubljansko škofijo v nadškofijo in za prvega nadškofa in metropolita imenoval Janeza Karla Herbersteina.
Papež Pij VI. se je strinjal s spremembami škofijskih meja in z novo metropolijo. Ni pa hotel potrditi Herbersteina za prvega ljubljanskega nadškofa, ker je Herberstein leta 1782 napisal pastirsko pismo o verski strpnosti in pristojnosti škofov. Papež je zahteval, da prekliče svoje zmote napisane v tem pismu.
Aprila 1786 je Herberstein po navodilu cesarja napisal pismo v katerem se je papežu opravičil za svoje zmote, vendar papežu to ni bilo dovolj.
Maja 1787 je bil papežev breve, kljub Herbersteinovi bolezni oster.
7. oktobra 1787 je po več hudih boleznih Herberstein umrl za kapjo.
7. aprila 1788 je prvi nadškof in metropolit postal Herbersteinov naslednik Mihael grof Brigido in ostal edini nadškof vse do leta 1961.
7. avgusta 2024 je prva nadškofinja postala Redna.
Darinka Kladnik, Ljubljana z nostalgijo, Cankarjeva založba 2010
https://c2.staticflickr.com/2/1588/24752499840_400d81b4ab_b.jpg