☕ Lublanski potres

14. aprila 1895 se je na veliko nedeljo v Ljubljani zgodil potres. Prvi sunek je trajal 23 sekund. Terjal je nekaj žrtev in veliko ranjenih. Ljudje so v mrzli noči molili. Drugi pa so napovedovali, da se bo zjutraj vse mesto pogreznilo.
Župan Peter Grasselli je takoj po potresu prišel v mestno hišo in dajal navodila. Vojaške in policijske straže so zasedle ulice in trge. Usmerjali so vozove in ljudi. Občina je najela 90 začasnih nočnih čuvajev, ki so poostrili straže. Zaprli so sumljive ljudi ali pa jih pregnali iz mesta.
Gasilci so čistili strehe in rušili razpadajoče dimnike. Ležišča so uredili v kočijah, na vozovih, v sodih, v kadeh, po hlevih in po senikih. Družine so bivale v vojaški jahalnici na Bleiweisovi cesti. Več sto ljudi so nastanili v vagonih južne železnice, ki jih je dal na razpolago načelnik postaje Guttmann. Veliko ljudi, ki so imeli kam, je odšlo iz Ljubljane.
Poslopja vojašnic, bolnic in grajske ječe niso bili več varni za bivanje in delo. V skoraj vseh šolah so prekinili pouk za več tednov. Prav tako so v tovarnah ustavili delo. Namesto v trnovski, frančiškanski in šentjakobski cerkvi so maše opravljali v Zvezdi, na Trgu svetega Jakoba, Križevniškemu trgu ter pri kapelici na Friškovcu.
Deželna vlada je na pomoč poslala tehnike, inženirje in polirje.

18. aprila 1895 je iz Ptuja prišla prva stotnija pionirjev in druga stotnija 22. aprila. Stotniji sta imele nalogo, da napravita za prebivalce, urade in trgovine barake. Poleg tega so podirali nevarne stene hiš ali jih podprejo s tramovi. Pomagali so tudi pri najnujnejših in najbolj nevarnih delih. Kljub temu sta umrla dva delavca.
Bližalo se je deževje, zato so na vso moč hiteli s postavljanjem barak za stanovalce porušenih hiš. Zgradili so 60 barak. Kongresni trg in Zvezda sta bila določena za postavljanje barak za trgovce in obrtnike, Žabjak za starinarje in kramarje. Dunajski Rdeči križ je na dvorišču deželne bolnišnice postavil 6 barak za okulistično, dermatološko in ginekološko ambulanto. Druge bolnike so prepeljali v zasilno bolnico na Ljubljanskem polju.
Reševalna družba z Dunaja je priskrbela tri kuhinjske vozove, kjer so vsake tri ure pripravljali obroke za 3500 ljudi. Družba je v Ljubljano poslala tudi več tisoč konzerv hrane. Dunajska ljudska kuhinja je brezplačno delila hrano v Vodmatu in na Glincah. Za to so skrbele »ljubljanske dame« pod nadzorom žene deželnega glavarja Olge baronice Heinove. V Trnovem in pred Deželnim muzejem sta bili tudi zasilni kuhinji. Od vsepovsod je prihajala pomoč v obliki moke, kruha in volnenih odej.
Nastajali so podporni odbori, ki so zbirali pomoč kot so bili odbor Ljubljanskih gospa, pomožni odbor za Ljubljano in okolico, odbor Dunajskih gospa, veliki dunajski podporni odbor, odbora za nabiranje milodarov v Kočevju in v Krakovem in dunajska družba umetnikov. Na pomoč je priskočila tudi država. Cesar Franc Jožef I. je po prvem poročilu o potresu daroval 30 000 kron.
Z delom so začele štiri ocenjevalne komisije, ki so si ogledale potresno škodo in določile zgradbe za rušenje. Najbolj poškodovane hiše so bile na levem bregu reke, v Špitalski ulici, Gledališki ali Wolfovi ulici, Slonovi ulici, Gosposki ulici, Židovski ulici in Trubarjevi cesti. Zadnji del palače deželne vlade ali Lontovža na Turjaškem trgu je bil porušen. Močno je bil poškodovan tudi Deželni dvorec. Komisije so ugotovile, da je treba podreti 145 hiš, vse ostale hiše pa so potrebne popravil. Do konca leta so podrli 49 hiš. Rušenje je pospeševala občina, ki je nameravala preurediti stari del Ljubljane, da bi razširila ulice in pridobila prostor za nove gradnje.

7. maja 1895 si je cesar prišel ogledat Ljubljano in pozval vse v monarhiji, da naj Ljubljani pomagajo vsi, ki lahko. Njegovemu pozivu so sledili člani cesarske družine, druga deželna mesta, hranilnice, posojilnice in podjetja.

Mestni svet se je sestajal vsak dan. Županu je pri delu pomagal občinski svetnik Ivan Hribar. Prizadevali so si za olajšave pri davkih, posojilih, za pravilno razdeljevanje pomoči. Izglasovali so draginjski dodatek in ustanovili komisijo za pripravo načrtov regulacije mesta. Za pokritje stroškov regulacije so najeli posojilo dveh milijonov. Z regulacijo so iz razvalin hoteli zgraditi novo in lepšo Ljubljano, ki bo kot središče dežele ponos slovenskega naroda.

Za izdelavo načrta regulacije Ljubljane je komisija izbrala ravnatelja državne obrtne šole na Dunaju, arhitekta Camilla Sitteja. Ta je izdelal načrt in ga predložil stavbnemu odseku in občinskemu svetu. Ker svetu načrt ni bil všeč, je na lastno pobudo predložil nov načrt arhitekt kranjske družbe Adolf Wolf. Še en načrt pa je poslal arhitekt urbanist Maks Fabiani.
Ker še vedno ni bil noben načrt všeč svetu, so se odločili, da bodo iz vseh treh načrtov sestavili nov načrt, ki bo ustrezal občinskemu svetu. Pri izdelavi novega načrta so upoštevali želje občinskih svetnikov, vladnih zastopnikov, deželnih zastopnikov, predstavnikov stavbnih mojstrov in stavbnega odseka. Ko je bil nov načrt narejen, je bil še najbolj podoben prejšnjemu Fabianijevemu načrtu. Nov načrt sta izdelala občinski svetnik Jan Hrasky in predstojnik mestnega stavbnega urada Jan Duffe. Vendar, ker niso bili vsi zadovoljni z načrtom, so v načrtu naredili več sprememb.

Darinka Kladnik, Ljubljana z nostalgijo, Cankarjeva založba 2010

https://c2.staticflickr.com/2/1637/25352466845_67c8c29be6_b.jpg

https://c2.staticflickr.com/2/1565/25352466135_bf8f8f0237_z.jpg